Razlog(i)

Torej, obljuba dela dolg 😉. Zakaj sem deaktivirala svoj FB račun?

Nedvomno je to zorelo v meni že dlje časa. Dokončno pa je počilo nekaj dni pred soboto. Ena mojih zadnjih objav je dvignila toliko prahu, tako je razburila ljudi, takšno sveto jezo je zvabila iz njih, da sem dejansko samo zijala z na široko odprtimi očmi in usti in se trudila razumeti to skrajno pretirano, bolno potencirano in do epskih razsežnosti prignano reakcijo. Folk se je dobesedno usral. Bilo je približno tako, kot da bi vsem skupaj oznanila: "Živjo vsi, oprostite, ampak - ubila sem vaše mame." Bilo je enostavno - glej in se čudi. Poglej, kaj zna izvabiti iz ljudi dobro namerjena brca v njihovo kosmato vest. Pravičniški srd, ki se je usul iz vseh teh ljudi in je bil usmerjen v popolnoma napačno smer - vame (češ, kako si drznem širiti takšne bedarije, takšne laži in neresnice?!), je bil kaplja čez rob. Pa ne, ker bi me to prizadelo, tu ni šlo zame osebno. Preprosto mi je dovolj tega, da folk ne dojame stvari. Da je vse bob ob steno. Da nima smisla. Da je vse popolnoma zaman. Nakapljalo se je še od neštetih predhodnih objav na to temo, kapljalo je in kapljalo, dokler ni prikapljalo čez rob. Ta objava, ki je tako razjarila folk, je popolnoma zgrešila point in bi bilo bolje, da ne bi bila objavljena. Ker ni ničesar spremenila, zgolj še enkrat mi je pokazala, da folk ne dojame in da tudi z mojo dobrohotno pomočjo ne bo dojel (pa če se razčetverim), da konzumirati in uporabljati živali ni prav. Pač ne dojamejo in tudi preko mojega krvavega potu ne bodo. Torej kaj? Nima smisla, da še naprej izgubljam svojo dragoceno energijo. Ker dejansko je to ves 'izkupiček' vsega skupaj: moja izgubljena energija, pa nič drugega. Vse, kar mi preostane, je, da se sprijaznim, da se bo izkoriščanje živali pač nadaljevalo, da se bo zaslepljen, dvoličen folk še naprej tolažil, da je klanje živali isto kot klanje rastlin, zato je prvo popolnoma opravičljivo, in da jaz pri tem ne morem čisto nič. Naredila sem pač spremembo pri sebi in to je to, več kot toliko itak ne more nihče od nas. Lahko spremeniš sebe, drugih ne moreš.

Kako potem še naprej živeti v tem zajebanem svetu, v katerem se muči, kolje in žre druga bitja tako, kot se diha? Hja, le kako. Tako kot do zdaj. Če si navajen, da te že vse življenje bolita srce in duša, to komaj še opaziš.

Moj problem je, da ne morem dojeti in da me strahotno boli dejstvo, da še vedno 99 % ljudi na tem zajebanem planetu konzumira živali, jih predeluje v svojih prebavnih sistemih, in da je to čisto tako, kot da bi jedli in prebavljali kruh, krompir, jabolka ali pač karkoli. Ne razumem tega, to mi povzroča psihično in celo fizično bolečino, in to je moj velik problem. Ker tega pač ne morem spremeniti, pa če se razhajkam. Kdo bi morda rekel: "Lahko bi vsaj poskusila razumeti, nenazadnje si tudi sama nekoč počela isto." Ja, saj je res, a res je tudi, da sem jedla meso le prvih petnajst let svojega življenja, pa še to bolj ko ne na silo in z odporom. Nikoli ga nisem marala, ob njem se mi je obračal želodec. Pa sem ga vseeno jedla (v zelo majhnih količinah), pa ne zato, ker bi me v to silili starši ali kdorkoli drug, ampak zato, ker sem pač mislila, da je tako prav. Vsi okrog mene ga jedo, torej? Prizadevala sem si, da bi ustrezala okvirjem tako kot vsi ostali, na silo sem se tlačila v splošno sprejete kalupe, v katere so se vsi drugi tako perfektno prilegali, ne da bi jih le za en sam trenutek kaj žulilo. Mene je žulilo kar naprej. Vsi robovi so bili zame preostri. Bila sem prevelika in docela nepravih oblik za njihove okvirje in kalupe. Živali zame niso bile hrana, nikoli in nikdar. Pika.

Velikokrat slišimo ali preberemo očitek, da smo vegani 'nasilni' in vsiljivi. Nihče pa se ne vpraša, kako mi preživimo sleherni dan, ko moramo skozi vse svoje pore vdihavati povsod prisotno prikrito nasilje, s katerim je ta svet prepojen do zadnje celice - začenši z reklamami za meso na televiziji in na letakih in plakatih, kamorkoli greš -, z nasiljem, ki je družbeno sprejeto, legalizirano in celo moralno opravičeno ter položeno že otrokom v zibelko. In če si tu in tam kdo drzne opozoriti na to nevidno in neslišno nasilje (ki hitro postane še kako vidno in slišno recimo ob obisku klavnice), je nemudoma označen za čudaka in norega, nasilnega vegana, diskreditiran, zasmehovan in žolčno obsojan, ker si drzne "gledati drugim v krožnik". Pri tem pa seveda nihče ne pomisli, da tukaj sploh ne gre za njih in njihov tako zelo ljubljeni, negovani, velespoštovani in cenjeni EGO, temveč za nekaj in nekoga popolnoma drugega. Prav tako ne pomislijo, da bi tudi oni še kako gledali v tuj krožnik, če bi se na tem krožniku znašel pasji ali mačji zrezek. In kakšen kraval bi vzdignili v tem primeru. Nič novega, človeška dvoličnost pač.

Kaj sem mislila, ko sem objavila tisto sliko, kaj sem pričakovala? Jasno, da je folk reagiral, kot da sem jim raztrgala in razparala mamo. Ker krava je njihova mati. Le da se do nje obnašajo prekleto mačehovsko. Vtikati se v meso na njihovih krožnikih (a samo, dokler to meso ni pasje, mačje, opičje ali podganje!), v mleko njihove kravje matere, ki ga pijejo, je tako, kot bi grobo opljuval in preklel njihovega boga. Živalska hrana je njihova tradicija in posledično religija. Religija pa je nedotakljiva. V njenem imenu prebivalci tega planeta ubijajo. Ljudi, živali, vse, kar je pač treba. V religijo se pač ne vtikaš. Vanjo so ljudje indoktrinirani že v prvem letu življenja. To je tako kot pri Jehovih pričah. Če hočeš izstopiti, te to stane nečloveškega napora. In če ti kljub vsemu vendarle uspe, si do konca življenja odpadnik, izobčenec.

In zato - ja, dojela sem, da imam dovolj. Dovolj zaletavanja z glavo v steno, dovolj Sizifovega valjenja skale v hrib, ki nima vrha. Dovolj brezplodnega truda, ki se nikoli ne konča in nima haska, dovolj izgubljanja dragocene energije za nič. Če sem kdaj komu pomagala spregledati, da na tem svetu ne more biti miru, dokler bomo klali svoja sobitja - super, naredila sem, kar sem lahko, in to je to. V tem svetu jo najbolje odneseš, če se brigaš predvsem za svojo rit. V nasprotnem primeru po delčkih izgubljaš sebe, dokler te na koncu ne ostane nič in si lahko drugi ob tvoje raztrgane ostanke obrišejo čevlje.

In vendar bi lagala, če bi trdila, da me to še vedno prizadeva, da me boli, mene osebno. O ne, nisem zato zapustila Facebooka. Za razliko od vseh tistih v dno duše razžaljenih vernikov, ki so pljuvali sveto jezo pod mojo objavo, se zavedam, da tu ne gre zame, za mojo osebo in moj ego. Jaz tu nisem pomembna. Kar je tu pomembno in kar je srž vsega skupaj (in ta srž je bila - ponovno - spregledana), je trpljenje drugih. Konkretno v tem primeru trpljenje, mučenje, izkoriščanje in uporaba živali. In to je tisto, na kar bom opozarjala in kar bom obsojala vedno. Vedno. Tudi če me raztrgajo in razčetverijo. Tudi skozi raztrgano grlo se bo razlegal moj glas za tiste, ki nimajo glasu.

*

Skratka, kot se je zgodilo že neštetokrat poprej, je moja objava povsem zgrešila svoj namen. Trume svetohlincev in dvoličnežev so se zapičile v sliko, ki sem jo objavila, dokazujoč, da ni in ne more biti resnična. Pri tem pa nihče ni pokapiral, da sploh ni point v sliki. Jaz bi prav lahko pod njo napisala: "Slika je simbolična." Ker mogoče res ni resnična. Bistvo NI V TEM!! Sporočilo je bilo, da to, kar prikazuje slika, v masovni industriji - živinoreji ni noben tabu in se dogaja, pa če se trume vernikov pokakajo pod mojo objavo. Pustimo, ali se dogaja pri nas ali ne, tudi to ni bistveno. Zame ne obstaja 'pri nas' in 'pri njih', vsi smo v istem čolnu. Ne razumem, kako so lahko ljudje, ki so že spregledali, da nam vlada laže, da nam lažejo tudi medicina, farmacija, industrija, šolstvo, cerkev, skratka, da nam vsi lažejo, ker jim je to pač v interesu, kako so lahko ti isti ljudje tako naivni, da mislijo, da nam mlečna industrija pa NE laže, nasprotno, da celo tako lepo in ljubeče skrbi za nas, da ji ne bi niti na kraj pohlepne pameti padlo, da bi z živalmi grdo ravnala, da bi jih molzla do krvi in tako dopustila, da se v kravjem mleku znajde tudi ena sama kapljica krvi iz vnetih seskov ali urina izmučenih živali. Pa dobro, navsezadnje je vseeno, ker tudi če ne bi bili tako naivni in bi si dali dopovedati, da to se dogaja, namen objave še vedno ne bi bil dosežen. Namen pa je bil opozoriti na nedopustnost vsakršnega izkoriščanja in uporabe živali, tudi tam, kjer se z živalmi 'lepo' in 'humano' ravna in se jih ne cuza do krvi in do zadnjega atoma njihovih izmozganih teles.

Vrh glave imam svetohlincev in dvoličnežev, ki se usajajo pod mojimi objavami in žolčno zagovarjajo uživanje mesa in vseh ostalih živalskih izdelkov, medtem pa v isti sapi trepljajo svojega pasjega ali mačjega (ali hrčjega ali kunčjega, whatever) ljubljenčka. Specizem in dvoličnost, dvoličnost, dvoličnost in še enkrat DVOLIČNOST. 

Deaktivacija ...

To soboto sem naredila kar velik korak. Za te čase. No, ne rečem - gotovo za marsikoga nič posebnega. Za nekoga sploh nič, nič omembe vrednega. Za nekoga drugega - in teh nas je, bržkone, večina - pa res nemajhen, pomemben, markanten korak. 

V teh časih, ko smo vsi tako zelo prisotni na spletu in predvsem na družabnih omrežjih, priznajmo, to ni majhen korak. Če se skenslaš dol z enega od teh omrežij. Jaz sem to storila. V soboto. Deaktivirala sem svoj račun na Facebooku.

Najprej, v tistem afektu, ko te prime, da bi določeno stvar izbrisal iz svojega življenja tako temeljito, kot da nikoli ni obstajala, sem resno razmišljala, da bi se skenslala popolnoma. Pač, da bi izbrisala svoj račun, profil, svoje objave, vse, kot da me nikoli ni bilo. Le na Facebooku, seveda. Mmm, kako me je mikalo, da bi šla takole 'do konca', na vse ali nič. A potem sem razmišljala - hm, mogoče bi bilo pa le škoda. Navsezadnje sem imela toliko dobrih objav, nikakor ne morem reči, da sem objavljala neumnosti, in mogoče sem kdaj komu v kakšnem smislu pomagala, mu odprla oči glede določene zadeve ali vsaj pripomogla k temu. Pa ne le 'mogoče' - pred kratkim me je nekje, v nekem komentarju nekdo omenil kot zelo pomembno figuro, ki je s svojimi objavami na FB pripomogla k temu, da je v svojem življenju naredil veliko in zelo pomembno spremembo. In, če me spomin ne vara, ta oseba ni bila edina v tem smislu. Spričo tega in ker ne vem, ne morem vedeti, koliko je še bilo (in je) takih ljudi, ki sem v njihovem življenju zgolj s svojimi objavami na FB pustila nek (pozitiven) pečat, sem si rekla, da se ne bom popolnoma izbrisala (še). Ne bom tako drastična. Konec koncev bo za to še vedno priložnost, če se kdaj pa le odločim. Zaenkrat pa - naj bo samo deaktivacija mojega FB računa. In izbris aplikacije FB na telefonu. In to sem naredila. In od tedaj Facebook, ta svet v malem, v katerem vse preveč ljudi živi bolj zares kot v realnosti, zame ne obstaja več. Dobro, seveda se zavedam, da še vedno obstaja, vendar ga sama ne uporabljam več. In glede na to, da sem na njem preživela veliko preveč časa (tako kot še marsikdo med nami, morda kar vsi, ki ga uporabljamo, kajne? Kar priznajmo si), je to obupno dobrodošla in skrajno osvežujoča sprememba.   

V bistvu sem vse do sobote mislila, da se to sploh ne da. Da se ni mogoče izbrisati s Facebooka. Da ko si enkrat gor - si gor za vedno, hočeš nočeš. Da je edino, kar ti preostane, če imaš dovolj, to, da pač udariš hudo (krvavo hudo) samodisciplino in ga preprosto prenehaš uporabljati. Pa kdo je tega sploh sposoben?!

No, malo sem poguglala te zadeve in ugotovila, da to ne drži. Da se je dejansko mogoče izbrisati, in to popolnoma. Če se želite rešiti 'knjige obrazov', ker je imate iz tega ali onega razloga dovolj, imate dve možnosti: 

1. Da se je rešite zgolj delno, tako, da deaktivirate svoj račun. V tem primeru bo vaš profil še naprej viden, prav tako vaše objave, vaši podatki bodo shranjeni, le iskalnik vas ne bo več našel. Messenger pa vam bo še naprej deloval. 

2. Lahko se rešite tudi dokončno, tako, da svoj račun izbrišete. Menda se to včasih res ni dalo, zdaj pa se da. (FB je naknadno uvedel tudi to možnost.) Obstaja postopek oz. ukaz (nič težkega), ki vas popolnoma izbriše iz Facebookove baze podatkov. V tem primeru je izbrisano vse (tudi Messenger in vsa vaša sporočila) in je res tako, kot da vas nikoli ni bilo.

Torej, ja, kar se mene tiče, sem se zaenkrat odločila za prvo opcijo, vendar ne garantiram, da bo pri njej tudi ostalo. Pravzaprav obstaja velika možnost, da bom čez določen čas, ko se bom uporabe Facebooka docela odvadila (sicer bi to lahko rekla že zdaj, po dveh dneh, ker ga niti najmanj ne pogrešam), preprosto izvedla še drugi korak in bo zadeva zaključena. 

Treba je povedati, da je ta 'deaktivacija' bolj en blažev žegen. Zakaj? Ker je vse odvisno od tvoje (že zgoraj omenjene) samodiscipline. Ti res deaktiviraš svoj račun, a v trenutku, ko se ponovno prijaviš na Facebook, je tvoj račun spet aktiviran. In je vse tako, kot je bilo prej. Torej je v bistvu vse odvisno od tvoje - kot kamen trdne - odločitve. Od tvoje - hudo masivne - samodiscipline. Če si pri sebi odločen, da ne boš več uporabljal FB-ja, ti bo zadeva uspela, sicer pa ne. Dovolj je, da se ponovno prijaviš - in, here we go again, tvoj račun je spet aktiviran. Kaj ti torej vse skupaj pomaga? Če čutiš, da nisi dovolj močan, se pa resno želiš rešiti Facebooka, potem je veliko bolj pametno, da izbereš drugo opcijo.

Sama sem trenutno dovolj močna, nobene želje nimam, da bi se vrnila. In moram reči, da se počutim bolj svobodno. Tretji dan popolne abstinence od Facebooka - in jaz nimam niti najmanjše abstinenčne krize. Kvečjemu več časa za druge (pomembnejše) stvari.

Da ne bom predolga - ob naslednjem javljanju povem, zakaj sem se odločila, da se skenslam s Facebooka. Ker nek razlog mora biti, ne? Mislite, da je to kar tako?! O, ne, ni kar tako ... 

P.S. Zdaj, ko me na FB ne bo več, bom spet več uporabljala tale svoj blog, ki sem ga v zadnjem času po krivici zanemarila. Nekje se je pač treba izpihovat, ne? 😉 Če je bil prej FB neke vrste moj ventil za to in ono - čeprav je bil v bistvu bolj 'okno v svet' in sredstvo za interakcijo z drugimi -, bo to od zdaj naprej tale blog. Le da v drugačnem smislu.

Foto: Kako izbrisati Facebook profil za vedno? (matejspehar.si)

Virginia Woolf: Lastna soba

Virginia Woolf je ena najpomembnejših pisateljic in vsekakor najvidnejša ženska pisateljica 20. stoletja. V knjižnici mi je padla v oko njena knjižica Lastna soba, za katero sem kot diplomantka primerjalne književnosti in literarne teorije seveda vedela, nisem pa je še prebrala. Branja sem se lotila v upanju, da to ne bo povsem enaka izkušnja kot recimo pri romanih Gospa Dalloway in K svetilniku. Kajti, ja, priznam, da sem omenjena romana te velike pisateljice brala s precejšnjo težavo. Komaj da sem ju pogoltnila 😅. Zame osebno težko branje. Mogoče mi je še najlažje zdrsnil po grlu Orlando. Ta roman je v določenih pogledih drugačen od onih dveh, pa sem ga lažje prebavila. 

No, začetek Lastne sobe me je nekoliko dolgočasil, vse je kazalo, da me čaka tipična 'Virginia-Woolf-izkušnja'. Toda potem se je stvar spremenila. Skozi poglavja (knjižica jih obsega šest) je bila vsebina, ki govori o ženskah in literaturi, o ženskah pisateljicah skozi zgodovino, čedalje bolj privlačna in zanimiva. Glavna teza, ki jo zagovarja avtorica v tem besedilu, ki je bilo napisano leta 1928 za predavanje študentkam na eni britanskih univerz, je, da ženska, ki se želi ukvarjati s pisanjem, potrebuje čas, denar in lasten prostor. 

Veliko je odlomkov, ki si vsekakor zaslužijo, da jih izpostavim.

[...] da je napisati genialno delo skoraj vedno strahoten napor in junaštvo. Vse je usmerjeno proti verjetnosti, da bo prišlo delo iz umetnikovega duha celo in nepoškodovano. Psi bodo lajali; ljudje ga bodo prekinjali; denar bo treba zaslužiti; zdravje ga bo zapustilo. Da dobijo vse te težave primeren poudarek in jih je še težje prenašati, pa poskrbi notorična brezbrižnost sveta. Svet nikakor ne prosi, naj človek piše pesmi ali romane ali zgodovinska dela; ne potrebuje jih. Sveta ne briga, ali bo našel Flaubert pravo besedo in ali bo Carlyle vestno preveril to in ono zgodovinsko dejstvo. Seveda tudi ne bo plačeval tistega, česar ne mara. In tako doživlja pisatelj, Keats, Flaubert, Carlyle, posebno v ustvarjalnih mladih letih najrazličnejše motnje in odvračanja. Kletev, bolesten krik, vstaja iz knjig izpovedi in analize. "Mogočni poeti, umrli v bedi" - to je refren njihove poezije. Pravi čudež je, če se kljub vsemu temu kaj rodi, in najbrž je ni knjige, ki bi se rodila cela in nepohabljena, taka, kakršna je bila spočeta.

(str. 53-54)

Margaret Cavendish, vojvodinja Newcastelska (1623-1673), je bila angleška pesnica, dramatičarka in avtorica epistol.

Dorothy Osborne (1627-1695), znana predvsem po pismih soprogu siru Williamu Templu, je možu takole pisala o novi vojvodinjini knjigi: "Uboga ženska je prav gotovo malo zmešana, sicer se ne bi mogla tako smešiti, da si drzne pisati knjige, in celo v verzih; meni ne bi prišlo kaj takega na misel niti, če dva tedna ne bi spala." 

(str. 63)

 Aphra Behn (1640-1689) je bila angleška romanopiska in dramatičarka, ki je

[...] dokazala, da lahko služiš denar s pisanjem, nemara žrtvujoč nekatere cenjene lastnosti; in tako sčasoma pisanje ni bilo več zgolj dokaz norosti in zmedenega duha, temveč je dobilo praktično vrednost.

(str. 65)

*

Denar daje dostojanstvo početju, ki je ničevo, če ni plačano.

(str. 66)

*

Mojstrovine namreč niso posamezne in osamljene ptice; so rezultat veliko let skupnega premišljevanja, razmišljanja družbenega telesa, tako da je za posameznim glasom množična izkušnja. Jane Austen bi morala položiti venec na grob Fanny Burney in George Eliot počastiti robustno senco Elize Carter - pogumne starke, ki je privezala zvonec na svoj posteljnjak, da bi se zbudila zgodaj in se učila grščine. In vse ženske bi morale posuti s cvetjem grobnico Aphre Behn, [...], ker jim je ona prislužila pravico, da povedo, kaj mislijo. In zaradi nje - naj je bila še tako zaljubljiva in zloglasna - ni čisto fantastično, če vam nocoj pravim: zaslužite petsto na leto s svojo lastno glavo.

(str. 66-67)

*

Če je ženska pisala, je morala pisati v skupni dnevni sobi. In, kot se je Florence Nightingale tako silovito pritoževala - "ženske nikoli nimajo niti pol urice ... o kateri bi lahko rekli, da jo imajo samo zase" -, neprestano so jo motili. Vendar je moralo biti lažje tamkaj pisati prozo in romane, kot bi bilo pisati poezijo ali dramsko delo. Potrebno je manj koncentracije. Jane Austen je tako pisala do konca svojih dni. "Kako je mogla vse to izpeljati," piše njen nečak v svojih spominih, "je presenetljivo, ker ni imela posebne delovne sobe, kamor bi se lahko umaknila, in večino dela je nedvomno opravila v skupni dnevni sobi, kjer je doživljala najrazličnejše naključne prekinitve. Skrbela je za to, da ne služabniki, ne obiskovalci ne bi opazili, s čim se ukvarja, sploh nihče zunaj njenega družinskega kroga." Jane Austen je skrivala svoje rokopise ali jih pokrila s kosom pivnika. [...] Brez bahanja in ne da bi hotele prizadeti nasprotni spol, lahko rečemo, da je Prevzetnost in pristranost dobra knjiga. [...] Pa vendar je bila Jane Austen vesela, da je neki tečaj škripal in je rokopis lahko skrila, preden je kdo vstopil. Za Jane Austen je bilo nekaj nečastnega v tem, da je pisala Prevzetnost in pristranost. In spraševala sem se, ali bi bila Prevzetnost in pristranost boljši roman, če Jane Austen ne bi mislila, da je rokopis treba skriti pred obiskovalci? Prebrala sem stran ali dve, da bi to preverila. Pa nisem mogla najti nobenega znamenja, da bi okoliščine v čemer koli škodile njenemu delu. To je bil nemara poglavitni čudež pri stvari. Okoli leta 1800 je neka ženska pisala brez sovraštva, brez zagrenjenosti, brez strahu, brez nasprotovanja, brez pridiganja.

(str. 67-69)

*

"Zaman je trditi, da je človek srečen, le da ima mir. Ni res! Človek mora delati, ustvarjati! [...] In zelo ozkosrčno je, če njihova sobitja, ki uživajo toliko prednosti, trdijo, da je zanje [ženske] edino prav, če se zapro v hišo in pečejo pudinge, pletejo nogavice, igrajo na klavir in vezejo mošnjičke in če jih lahkomiselno zasmehujejo, ako se katera izmed njih skuša naučiti več, kot mislijo oni, da se zanjo in za njen spol spodobi."

(str. 70; citat iz Jane Eyre Charlotte Brontë)

*

In tvegala bi reči, da morajo biti knjige, ki jih pišejo ženske, krajše, bolj koncentrirane kot moške, in zasnovane tako, da ne terjajo dolgih ur vztrajnega in neprekinjenega dela. Prekinitve bodo namreč vedno obstajale. Živci, ki hranijo možgane, so menda različni pri moških in ženskah, in če jih hočete pripraviti do tega, da bodo delali kar najbolje in najbolj intenzivno, morate ugotoviti, kakšno ravnanje jim ustreza - ali so jim, na primer, ljube te ure dolge lekcije, ki so si jih verjetno pred stoletji izmislili menihi -, kakšno zaporedje dela in počitka potrebujejo, pri čemer počitka ne pojmujemo kot čas, ko ne delaš nič, temveč ko delaš nekaj, vendar nekaj drugega; in kaj naj bo to drugo?

(str. 78)

*

[...] da je za vsakogar, ki piše, usodno, misliti pri tem na svoj spol. Usodno je že biti kratko malo moški ali ženska; biti moraš moško-ženski ali žensko-moški. Za žensko je usodno, če tudi samo malce poudari svojo zamero; če se tudi povsem upravičeno poteguje za kakšno 'stvar'; če, skratka, zavestno govori kot ženska. In usodnost ni samo prispodoba; kar koli je zavestno napisano pristransko, je obsojeno na smrt. Ni več oplojeno. Naj je videti še tako bleščeče in učinkovito, silno in mojstrsko za dan ali dva, ovenelo bo, ko se znoči; v dušah drugih ne more rasti. Priti mora do nekakšnega sodelovanja med ženskimi in moškimi duševnostmi, preden je mogoče doseči umetnost ustvarjanja.

(str. 103)

'Prozaični' sklep, do katerega se dokoplje Virginia Woolf in ki je bistvo in srž knjige Lastna soba, je, 

[...] da je treba imeti petsto funtov na leto in sobo s ključavnico na vratih, če naj pišeš prozo ali poezijo.

(str. 104)

*

"Reven pesnik nima danes nikakršne možnosti in je ni imel zadnjih dvesto let ... reven otrok nima v Angliji nič več upanja, kot ga je imel sin sužnja v Atenah, da se bo povzpel do tiste intelektualne svobode, iz katere se porajajo velika literarna dela." (Sir Arthur Quiller-Couch, The Art of Writing.) To je to. Intelektualna svoboda je odvisna od materialnih stvari. Poezija je odvisna od intelektualne svobode. In ženske so bile vselej revne, ne samo zadnjih dvesto let, temveč kar svet stoji. Ženske so imele manj intelektualne svobode kot sinovi atenskih suženj. Ženske torej niso imele nikakršne možnosti pisati poezijo. Zato sem tako močno poudarjala denar in lastno sobo.

(str. 107)

Pa še pomenljive 

[...] besede gospoda Johna Langdona-Daviesa (v knjigi Kratka zgodovina žensk). Gospod John Langon-Davies svari ženske, da "ženske nehajo biti povsem potrebne, ko otroci nehajo biti povsem zaželeni". Upam, da si boste to zapisale v spomin.

(str. 111)

Tudi iz spremne besede Tee Hvala velja izpisati nekaj citatov.

[...] je Woolf poudarila, da jo institucionalna politika 'dolgočasi'. Obenem ugotavlja, da temu ni botrovala njena samozaverovanost, kot so ji očitali sodobniki, temveč prepričanje, da stranke ne glede na svoj predznak "sodelujejo v sistemu, ki uničuje človeška življenja, resnico in vizijo pa zakoplje pod goro laži, krutosti in gospodovalnosti".

(spremna beseda, str. 146)

*

Leposlovje, pravi Woolf, je "delo trpečih ljudi", pripeto na "surovo materialne stvari, kot so zdravje, denar in hiše, v katerih živimo", ženska pa za lastno literarno ustvarjanje poleg lastnega dohodka in sobe potrebuje tudi prosti čas.

(spremna beseda, str. 147)

*

V Lastni sobi je razmišljala o njih, deprivilegiranih ženskah, ki niso imele lastne sobe, ampak so pisale v skupni dnevni sobi, v kateri so jih neprestano motili; o ženskah, ki niso imele "petsto funtov na leto" kakor sama, pri čemer se je zavedala svojih privilegijev, [...].

(Opomba pod črto: Leta 1929 je bilo s 500 funti na leto (ok. 40 funti na mesec) mogoče kupiti toliko blaga in/ali storitev, kolikor bi jih danes lahko kupili z ok. 35 000 funti letno (ok. 3000 mesečno), kar v evrih znaša ok. 40 000 letno (ok. 3300 evrov mesečno).) 

(spremna beseda, str. 148) 

 

Foto:  https://365.rtvslo.si/arhiv/sobotno-branje/174941839

 

 Foto: https://www.disenz.net/lastna-soba-odlomek/

Kralj, dama in fant - ali kmet?

Moja zadnja prebrana knjiga je preprosto preveč izjemna, da bi šla kar mimo nje in da ne bi o njej napisala vsaj nekaj besed. To je roman Kralj, dama, fant Vladimirja Nabokova.

Omenjeno delo je Nabokov napisal še zelo mlad. Izšlo je leta 1928, ko je bilo Nabokovu devetindvajset let in je živel v Berlinu. Verjetno prav iz tega razloga se tudi zgodba romana dogaja v Nemčiji in z nemškimi junaki. Roman je poseben z več vidikov. Ne le zaradi zgodbe in večno privlačne teme, temveč tudi, kar se tiče jezika in sloga pisanja. Kot je zapisano na zadnji platnici knjige, bi lahko roman "na kratko označili za umetniško dovršeno parodijo na ljubezensko-kriminalni roman in črno komedijo. Fabula romana ironično ustreza standardom trivialne beletristike (ljubezenski trikotnik, v katerem skuša žena s pomočjo ljubimca umoriti moža), hkrati pa jo presega s satirično igrivostjo, pretanjenim erotizmom in izvirno poetiko". 

V romanu spoznamo zakonski par, bogatega trgovca Dreyerja, že priletnega, a vitalnega gospoda, in njegovo lepo ženo Martho, "čudovito damo z velikimi očmi", ter mladeniča Franza, trgovčevega nečaka, ki pride v mesto, da bi začel delati pri stricu. Službo dobi v njegovi veliki trgovini z oblačili. Od vsega začetka se druži s stricem in njegovo ženo, pravzaprav je pri njima vsak dan, na večerji. In kaj se zgodi? Seveda, med Franzem in Martho preskočijo iskrice. Martha, ki je stara 34 let, se v zakonu s kakih dvajset let starejšim možem dolgočasi in si pravzaprav že dolgo želi ljubimca. Moža ne ljubi, do njega je izrazito hladna. Celo sovraži ga, z vstopom Franza v njeno življenje čedalje bolj ...

Kar nekaj časa traja, da oba premagata sramežljivost in začetne zadržke. Martha čaka, da jo bo Franz 'zgrabil' in poljubil. Tudi on si tega strastno želi, vendar nikakor ne zmore zbrati poguma. Potem njej zmanjka potrpljenja in nekega dne preprosto pride k njemu, v njegovo najeto sobico. Tam se potem dobivata vsak dan, ko Dreyerja ni doma, obenem pa Franz še naprej vsak dan prihaja k zakoncema na večerjo. Sčasoma, ko njuna zveza napreduje, se v Marthini glavi porodi močna želja, da bi se moža znebila. Kako? Če bi ga pregovorila v ločitev, bi ostala brez njegovega premoženja, brez hiše in vsega, njeni starši so obubožani. Torej? Edini način bi bil umor. Le na ta način bi si ga trajno spravila s poti in ostala premožna. In čez leto dni bi se lahko poročila s Franzem. Samo njega si želi.

In tako začneta skupaj tuhtati, na kakšen način bi lahko to izpeljala. Preučujeta knjige o strupih, na vsakem srečanju razglabljata o tem. Nazadnje se proti koncu romana stvari izkristalizirajo: utopila ga bosta. Dreyer in Martha gresta namreč na morje in Franza vzameta s sabo. Martha naredi načrt, Franz pa naj bi dejanje izvedel.

Že nekje med njunim mrzličnim načrtovanjem umora postaja čedalje bolj jasno, da Franzeva ljubezen umira. Ne čuti več tistega kot na začetku, še več: zdi se, da ne čuti več ničesar. Postaja ves mlahav, brez lastne volje, kot zombi, ničesar več ne ve dobro razen tega, da "se bo zgodilo tako, kot bo ona rekla".

Ko na morju napoči trenutek, ko naj bi se načrtovano vendarle zgodilo - vsi trije so skupaj v čolnu -, se ne zgodi nič, ker Dreyer prav takrat govori o tem, da se mora naslednjega dne na kratko vrniti v mesto, kjer ga čaka velik posel, s katerim naj bi veliko zaslužil. Samo zaradi tega - pohlepa po tem velikem dobičku - Martha Franzu ne da zelene luči, dogovorjenega znaka, Dreyer ostane živ in vrnejo se v hotel. (Veliko vprašanje pa je, ali bi Franz, glede na svoje stanje psihične razrvanosti in otopelosti, sploh zmogel to dejanje, če bi mu Martha dala znak.)

Naslednjega jutra vse kaže, da je Martha zbolela. Blede se ji, ima vročino. Franza prosi, naj ji gre kupit aspirine. Dreyer je odšel že zjutraj, vrnil naj bi se čez tri dni in takrat, tako Martha, naj bi Franz končno opravil z njim.

Ko se Dreyer vrne, izve, da je v njegovi odsotnosti Martho pregledal ugleden zdravnik, ki ravno stanuje v istem hotelu. Ta mu pove, da ima njegova žena hudo pljučnico. Marthi se blede, v njenih blodnjah so oni trije v čolnu, s Franzem se spet in spet skušata znebiti Dreyerja, vendar ne gre; ta nebodigatreba noče in noče umreti. K sreči njenega mrmranja nihče ne sliši in razume. 

Dreyer si je v mestu med sklepanjem posla nekako nehote prisvojil cigarnico človeka, s katerim je posloval. Zdaj mu je zaradi tega strašno nerodno in bi rad predmet vrnil. Hotel se je pošaliti (Dreyer je izredno veder, šaljiv človek, ki se veliko smeje), pa mu ni uspelo. Ko o tem pove Franzu, ta kar plane: bo šel on v mesto in namesto njega vrnil cigarnico. Po vsem sodeč umira od želje, da bi šel stran, čim dlje stran od ženske, ki je njegov rabelj in ki, tako na tihem upa, zdaj umira. Dreyer mu je zelo hvaležen, da bo to naredil zanj. Franz še istega dne odpotuje v  mesto, odda cigarnico v recepciji hotela, kjer stanuje poslovnež, in se naslednjega dne vrne. Dobro ve, da je bil to "namišljen beg. Vedel je, da bo z njim konec, če bo Martha preživela. Povrnila si bo prejšnjo moč, ki se ji Franz ne more upreti, in on bo izgubljen. Marthino morebitno smrt si je zamislil s tako sladko jasnostjo, da je za trenutek res verjel vanjo" (str. 238-239).

Ko se vrne v hotel, iz Dreyerjevega obraza in obnašanja razbere, da je Martha umrla. Nenadoma se zdi, kot da se je zbudil, na novo rodil. Na poti v svojo sobo komaj zadržuje "smeh, ki ga je dušil, mu trgal nosnice in napenjal trebuh". Strežniku naroči, naj mu v sobo prinese večerjo, sobarici pa, naj ga naslednjega dne ne budijo pred deseto. "Mimogrede je pomislil, da bi jo najbrž lahko uščipnil že zdaj, ne da bi to prelagal na jutri. Smeh se mu je nazadnje iztrgal. Sunkovito je odprl vrata svoje sobe. Gospodični v sosednji sobi, ki se je pravkar zbudila, se je zazdelo, da se za steno smejejo in govorijo vsi naenkrat, nekaj okajenih ljudi." (str. 242) Tako se roman konča.

Ljubezen se torej izrodi in bi kmalu ugonobila oba. Tako pa smrt odnese le Martho, katere organizem ni več prenesel tolikšne živčne in psihične napetosti in katere bolan um je moral prej ali slej okužiti tudi telo. In Franz: vedel je, da ne bo preživel, če ona preživi. Pod strašnim pritiskom, ki ga je izvajala nad njim, v dušečem oklepu neznanske (in neznosne) moči, ki jo je imela nad njim, bi bilo z njim konec, preden bi uspel izpeljati strašno dejanje: umor človeka, njegovega strica. Tako pa se lahko življenje vsaj zanj, osvobojenega, nadaljuje. In za Dreyerja, ki ves ta čas ni niti slutil, kaj mu preti s strani dveh njemu najbližjih (in najdražjih) ljudi, tudi. 

Če ne prej, nam je ob koncu zgodbe kristalno jasno, da v Franzu ni ostalo več niti trohice čustev do Marthe. Njene smrti se veseli, srečen je, smeje se, praznuje. Svoboden je, spet lahko živi.

Poleg zanimive in napete zgodbe, ki nas ne spusti iz primeža, vse dokler ne pridemo do zadnje strani, roman odlikuje izrazito izviren slog pisanja, nadvse originalna poetika. Eden od elementov, v katerih se kaže ta izvirnost, presenetljivost, je recimo pisanje o stvareh, predmetih, tudi pojmih, kot da so živi. Poglejmo na primer opis 'prizora' v Franzevi sobi med Marthinim prvim obiskom. Medtem ko se zaljubljenca prvič ljubita, se pripovedovalec posveti opisovanju 'dogajanja' v sobi.

Zdaj je bilo v sobi prazno. Stvari so ležale v tistih nepazljivih legah, ki jih zasedajo v odsotnosti ljudi. Črn dnevnik je dremal na nedokončanem pismu. Okrogel damski klobuk je meni nič tebi nič kukal izpod mize. Nekakšen zamašek, ki je bil na enem koncu zamazan z modrino črnila, je malce pomislil in se tiho, v polkrogu odkotalil po mizi, z nje pa padel na tla. Veter je skušal s pomočjo dežja odpreti okno, vendar se mu ni posrečilo. V omari je halja dočakala pravi trenutek in skrivaj cepnila z obešalnika - to je storila že večkrat, kadar je nihče ni mogel slišati.

Toda nenadoma je ogledalo svareče poblisnilo in v njem se je pokazala lepa gola roka, ki se je onemoglo iztegnila in padla kot mrtva. Postelja se je počasi pripeljala nazaj. Martha je ležala z zaprtimi očmi in nasmeh je ob koncih njenih stisnjenih ustnic oblikoval dve srpasti jamici. 

(str. 90-91) 

Podobnih primerov, ko se avtor poigrava z opisovanjem neživih predmetov, kot bi bili živi, je v knjigi še veliko; zraven pa se bralec lahko opaja z osupljivimi prispodobami, ki so tako nepričakovane, da delujejo osvežujoče in naravnost čudovito.

Hiša je bila prazna; v jedilnici še ni bilo pogrnjeno; v spalnici je bilo na preprogi in modri zofi skrbno zloženo sonce.

(str. 93) 

*

Sprevidela je, da je njena rešitev v strogi preprostosti, v običajnosti; način, ki ga išče, mora biti popolnoma naraven in čist. Nobenih posrednikov. Strup je zvodnik, pištola je agent. Oba te lahko pustita na cedilu. To sta volkodlaka naključja.

(str. 178)

*

Razkošni beli oblaki so hitro in močno plavali s prsmi naprej, poševno, po modrini, ki je bila že poletno temna. Sonce je s pravilnimi iskrami oblepljalo zelene luskine strehe nasproti. Nekje je z nizkim zvokom drdral tovornjak.

(str. 178)

*

Franz je molče odšel. Na stopnicah se mu je zavrtelo in nekaj časa je stal, potem ko je odložil kovček in se prijel za ograjo. Nazadnje se je hiša odprla, ga izpustila in se spet zaprla.

(str. 205)

*

Glasba se je postavila na zadnje noge in razsula. Premaknila se je k mizici. Naokoli so ploskali. Glasba je oživela.

(str. 222)

*

Marthi v kavarni niso dali tistega peciva, ki ga je naročila, zato se je razjezila in dolgo klicala strežnika, ki je tekal naokoli, in pecivo (čudovit čokoladni ekler) je ležalo na krožniku, osamljeno, nepotrebno, po krivem razžaljeno.

(str. 208)

Roman Kralj, dama, fant je vsekakor eno tistih književnih del, ki človeku ostanejo v spominu. Še posebej literarni sladokusci zlepa ne moremo pozabiti tako slastno zapisane zgodbe, ki je bila povrhu ustvarjena že pred skoraj celim stoletjem, pa kljub temu še danes deluje tako sveže in privlačno. 

Foto: https://www.primus.si/knjige

Foto: Vladimir Nabokov 1973 - Vladimir Nabokov - Wikipedia

Mrzlo, ki te ljubim ... Tuširanje z mrzlo vodo

Od nekdaj sem bila velika zmrzljivka. Tuširanje z vodo, ki ni bila vroča, je bilo zame nepredstavljivo. Ne le topla, voda je morala biti vedno tako vroča, da se je kadilo od mene, ko sem stopila izpod prhe. Tudi danes imam rada vroče, to se ni spremenilo. Čaj ali kakav, ki ga pijem, mora biti vroč, drugače ni vreden nič. Poletje mora biti VROČE, drugače ni poletje. Res, 30 stopinj je zame minimum. Raje več 😉. Nekaj se je pa le spremenilo. Jaz, zmrzljivka, sem se začela tuširati z mrzlo vodo.

Zdaj je od tega dobro leto. Že dolgo sem brala in poslušala razne navdušene izpovedi in pripovedi o ljubeznih z mrzlo vodo. O tem, kako se je ljudem izboljšalo zdravje in počutje, ko so se začeli tuširati z mrzlo vodo ali kopati v njej. Kako velik, pomemben preboj so s tem naredili v svojem življenju. Emil Ledenko je bil, jasno, moj prvi navdih (kot še pri marsikom). Takoj za njim je bila še Veronika Mežnar. Oba sem globoko občudovala in ju tudi intervjuvala za revijo 5D. In potem sem izvedela za knjigo Metoda Wima Hofa. Pravzaprav sem zanjo vedela že dolgo, le da me prej očitno ni poklicala. Za vsako stvar mora priti pravi čas. Tako sem torej prebrala to knjigo, ko je prišel pravi čas zanjo, in takoj začela z jutranjimi mrzlimi prhami. Čez kakšen teden, ko sem knjigo prebrala do konca, sem začela še z dihalnimi vajami. Pol leta je bil to moj vsakodnevni jutranji ritual. Dihalne vaje in nato mrzla prha. Takoj sem opazila pozitivne spremembe na počutju.

S prvimi malimi korakci v to smer sem sicer začela že prej. Pri vsakem tuširanju sem se na koncu kakih trikrat oblila z mrzlo vodo. Izmenično mrzla in vroča voda. Po prebrani knjigi Wima Hofa pa sem se še bolj opogumila in presedlala samo na mrzle prhe. Z začetka 10, 15 sekund, potem pol minute, potem minuta in danes najmanj dve.

Od nekdaj so me mikali ekstremi, hoja po robu, tam, kjer si drugi ne upajo ali pa mislijo, da ni vredno, da se ne splača, da je nespametno, celo nevarno. Izstop iz cone udobja je na začetku nekaj zelo težkega. Toda potem, ko enkrat narediš ta korak - ko prestopiš meje vsega do zdaj znanega, vsega, kar je doslej uokvirjalo tvoje življenje, ga delalo predvidljivega, vedno enakega, zazibanega v namišljeno varnost, ki ti daje občutek, da se ti nikoli več ne more zgoditi nekaj novega, drugačnega, nekaj takega, kar te bo zrukalo in pretreslo prav do temeljev ... Potem šele vidiš, kaj vse si zamujal. In da JE vredno. Pa še kako. Šele ko prestopiš tiste znane meje, se ponovno docela zaveš, da si ŽIV. Ker prej si bil bolj ali manj na avtopilotu. Mi pa nismo tu zato. Nismo tu zato, da preživimo življenje kot avtomatiki, roboti, ki sleherni dan svojega življenja počnejo ene in iste stvari, na koncu, ko jih zateče smrt, pa se zavedo, da pravzaprav sploh niso zares živeli. Toliko so zamudili ... ker si niso drznili prestopiti svojih meja.

Sama sem prestopila tisto svojo mejo, ki me je ščitila pred mrazom. Mraza sem se bala, bil je moj sovražnik. Zdaj je moj prijatelj. Moje telo se je utrdilo, ni več pomehkuženo, kot je bilo. Ne rabi več vroče vode. Vsako jutro se spopade z neposrednim mrazom in to ga dela močnega, močnejšega in odpornejšega, kot je kdajkoli bilo. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tudi samo rahlo prehlajena. Mrzle noge in roke so preteklost. (Prej so bile stalnica.) Cirkulacija se mi je neverjetno izboljšala. Komaj kdaj me zebe. Veliko sadja, presne hrane, mrzel tuš vsak dan, čim manj stresa, pozitivno razmišljanje in veselo, smeha polno življenje - to je moj recept za zdravje. Na kratko. Na daljše pa kdaj drugič 😆. 

Kot pravi Wim Hof: mraz je neizprosen, toda pravičen. Res je. V trenutku, ko te oblije mrzla voda, ne moreš razmišljati. Lahko samo dihaš. Globoko, s polnimi pljuči. In tako se spet povežeš s sabo, spet si bližje Izviru, bistvu sebe in vsega, kar je. Tvoje telo se okrepi, ožilje spet postane mišičasto (ste vedeli, da imajo tudi žile svoje mišice??), s tem pa se okrepi tudi tvoj duh. Kajti ta odločitev - da se boš spoprijateljil z mrazom - mora najprej dozoreti v duhu in v glavi. Tam se začne vse.

Dihalne vaje sem izvajala pol leta, potem sem prekinila, ker je selitev vse postavila na glavo. Z družino sem se preselila skorajda na drugi konec Slovenije, vse se je obrnilo, tudi moj jutranji ritual se je pretrgal. Z mrzlim tuširanjem sem sicer po kratki pavzi nadaljevala, preveč me je zasvojilo, da bi se mu lahko še kdaj odpovedala, tega niti nočem. Dihalne vaje pa me nekako ne pokličejo več. Opažam, da mi je mrzlo tuširanje zaenkrat dovolj. 1. januarja lani sem šla tudi prvič v morje sredi zime. Voda je imela dobrih 11 stopinj. Krasna izkušnja 😍. Za bolj mrzle - beri LEDENE - vode pa še zbiram pogum. Prav blizu doma imam en čudovit potoček. Morda se pa kmalu odločim in preprosto grem ...

Pa vi, kaj prijateljujete z mrazom? 😉