(November 2018)

 

»Eh, kaj pa so sploh lasje?« je rekla frizerka v svojem značilnem neposrednem tonu. »Preveč pomena jim pripisujemo. Sploh me ženske: obsedene smo s tem, da moramo biti vedno urejene, vedno lepe, da moramo imeti lepe, dolge lase … To je že bolno, če mene vprašaš. Zakaj ženska ne bi smela imeti pobrite glave? Preveč se obremenjujemo z videzom, pozabljamo, kaj je zares pomembno. Jaz grem lahko v trgovino v trenirki in supergah, če mi paše. Zakaj bi morala biti vedno urejena? Veliko bolj kot tisto, kar imam na sebi, se mi zdi pomembno, kar imam znotraj.«

[...] Ko je zaključila s striženjem in britjem, sem ji hotela plačati, a je plačilo zavrnila. »Saj ni bilo skoraj nič dela, daj no.« Preden sva se oblekla in poslovila, me je osupnila z besedami: »Ti imaš takšno posebno pozitivno energijo, ki človeka osreči in pomiri.« Presenečena in polaskana sem se ji zahvalila. Vse kaže, da medtem ko si sama zaradi trenutnega videza zbijam samozavest, drugi okrog mene počnejo nasprotno in izravnavajo tehtnico. 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

Prvo leto (2018–2019)

November

[...]

Dejstvo je, da še nikoli nisem toliko razmišljala o laseh kot prav zdaj, ko jih nimam več. Ljudje smo smešni. Večino stvari v svojih življenjih imamo za povsem samoumevne in o njih ne razmišljamo, sploh se jih ne zavedamo – dokler ne ostanemo brez njih. Takrat ponavadi zaženemo vik in krik, ker nam je umanjkalo nekaj, kar smo imeli za tako naravno in samoumevno kot zrak, ki ga dihamo.

Začelo se je kaki dve leti nazaj. Približno. Gašper je bil star leto in pol, mogoče malo več. Nekega dne sem se slučajno čohala po glavi in nenadoma zadaj, nad tilnikom, zatipala nekaj, česar tam, med lasmi, ne bi smelo biti. Gola, povsem gladka koža, v obliki kroga. Seveda se mi je zdelo čudno. Vendar sem tiste vrste človek, ki takšnim, na videz drobnim stvarem ne posveča pretirane pozornosti in upa, da bodo izginile tako, kot so se pojavile: same od sebe. Ta pristop tokrat ni deloval, ker stvar ni izginila sama od sebe. Namesto tega sem čez nekaj časa na svoji glavi odkrila še en goli otok – ta se je naselil za levim ušesom, pravzaprav ga je obkrožal. To res ni bilo prav nič spodbudno, a še vedno se nisem pretirano sekirala, najbrž zato, ker se nobene od teh golic še ni opazilo; ostajali sta skriti pod lasmi. In tako sem se lahko kar lep čas uspešno pretvarjala, da je na moji glavi vse v redu, da tam ni ničesar posebnega, samo zato, ker to za druge ni bilo vidno.

[...]

In vendar se z vsem tem sploh nisem ubadala, dokler stanje ni šlo na slabše. Prišel je september in šla sem na pregled k dermatologinji. Do takrat se mi je na drugi roki naredila še ena bradavica. Sestra mi je obe zamrznila. Potem sem počakala na dermatologinjo, da pogleda, kaj se dogaja na moji glavi. Odmaknila sem lase na mestih, kjer se je kazala gola koža, zdravnica me je zelo na hitro in z distance ošinila s pogledom, ne da bi se me dotaknila, nato pa brž napisala recept za neko mazilo. To je bil ves moj stik z dermatologinjo. Dobila sem nov datum zaradi bradavic, ki naj bi jih bilo treba zamrzniti vsaj še enkrat. Šla sem v lekarno po predpisano mazilo in tako je uradna medicina opravila z mojo alopecijo.

Če bi že takrat vedela, kaj je to, kar mi je predpisala dermatologinja, če bi se prej dobro informirala, po tisto mazilo prav gotovo ne bi šla, sploh pa si ga ne bi zlivala na glavo, kar sem potem pridno počela, vse dokler nisem porabila cele stekleničke. Če bi vedela, da so to, kar si zlivam na glavo, kortikosteroidi, ki telesu povzročijo izjemno škodo, koža pa postane od njih odvisna, takrat sploh ne bi šla v lekarno. S to žavbo se je šele začel pravi žur. [...]

***

(odlomek iz romana Zgoraj brez)

ZGORAJ BREZ - skoraj 'do nazga'

Čas je, da začnemo z objavljanjem - in branjem - odlomkov iz moje najnovejše knjige Zgoraj brez, ki je izšla konec novembra pri založbi Sanje (https://www.sanje.si/si/zgoraj-brez.html). 

Lahko rečem, da sem se s to knjigo kar pošteno razgalila. Pa ne toliko fizično (čeprav tudi - ampak to sem se itak že pred knjigo 😉) kot predvsem čustveno, miselno in duševno. Kako se spopasti z boleznijo, ki prizadene predvsem ali celo samo tvoj videz? Kako sprejeti svojo novo, popolnoma drugačno vizualno podobo? Kako opraviti z morji stereotipov na tem področju? Kako biti ŽENSKA (še vedno in kljub vsemu in vedno PRAVA ženska) kljub temu, da si brez las?? Je lahko tudi takšna ženska privlačna? Od kod pravzaprav prihaja lepota, tista PRAVA lepota - iz našega videza, zunanje podobe ali pa mogoče od kod čisto drugod? Ali ženske res nenehno potrebujemo potrditve, da smo lepe in privlačne, ali je to edino merilo za to, da se počutimo ljubljene? Ali ženske brez naglavnega okrasja potrebujejo takšne potrditve še pogosteje??

O vsem tem in še marsičem drugem sem se spraševala v tej knjigi, ki je v veliki meri avtobiografska.

Na spletni strani založbe Primus (https://www.primus.si/zgoraj-brez) so o knjigi napisali tole:

***

“Seksapilna, odkrita in humorno napisana zgodba Sare Zupan o iskanju identitete, privlačnosti in redefiniciji lepote skozi Adamove oči. Zgoraj brez je knjiga, ki vas bo nasmejala in navdihnila.

Zgoraj brez je osvežujoče iskrena in zabavna pripoved, ki raziskuje, kaj pomeni biti privlačen, samozavesten in zvest samemu sebi.

Glavna junakinja se znajde v nepredvidljivih okoliščinah, zaradi katerih mora spremeniti svoj videz. Kljub notranjim dvomom in predsodkom o tem, kaj pomeni biti ženstvena, Adam v njej vidi pravo žensko – samozavestno, drzno in nevarno privlačno. Skozi humor in ljubezenske zaplete roman izpostavlja, kako osebno dojemanje lepote pogosto ni skladno s tem, kako nas vidijo drugi.

Sara Zupan bralca vabi na potovanje skozi odnose, ljubezen in redefinicijo družbenih norm, pri čemer izziva stereotipe o lepoti in ženskosti. Zgoraj brez je roman, ki z lahkotnostjo in šarmom odpira globlje teme o identiteti, samozavesti in sprejemanju drugačnosti. To je popolna knjiga za vse, ki uživajo v humorno napisanih zgodbah z močno čustveno noto in nepozabnimi junaki.

Zabaven in iskren roman Sare Zupan o iskanju privlačnosti in samozavesti. Zgoraj brez redefinira lepoto in seksi skozi oči ljubezni. Odkrijte moč drugačnosti in humorja!”

***

Jutri pa prvi odlomek! 😃

15. maj 2018

[...]

Ko sem se predvčerajšnjim vozila proti domu, sem razmišljala, kako neverjetno je, da sva se spoznala že pred desetimi leti, ne da bi vedela, da sva v sorodu. In kako čudno sta se potem, čez dve leti in pol, najini poti ločili … in se ponovno prekrižali čez sedem let in pol, v povsem drugačnih okoliščinah, ki so se nato prefinjeno in osupljivo zložile skupaj, in to na takšen način, da nihče, ki bi vse to opazoval, ne bi mogel verjeti, da gre za naključja.

Pomislila sem tudi … Mogoče sva se tako dobro ujela in tako odlično (marsikdaj brez besed) razumela tudi zato, ker se po najinih žilah pretaka ista kri … Ker sta se moj ded in njegova babica tako nesmrtno ljubila, da se je ta ljubezen neizbrisno vtisnila v njuno kri, v njun genski zapis, in se zdaj prenaša naprej s krvjo in geni, na vse njune potomce?

Vem, skrajno idealistično in najbrž pretirano romantično razmišljanje. A ponavadi se v redu počutim in mi dobro dene, če lahko tako razmišljam. Ali je tudi res, je povsem nebistveno. 

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Zmajal je z glavo. »Vem, ampak … Glej, Živa, mi verjameš, da se na to sploh nikoli nisem spomnil? Iskreno povedano, ko sem bil s tabo, je bila moja babica zadnje, na kar bi mislil. Vse kaj drugega sem imel v glavi in niti v sanjah mi ne bi padlo na pamet, da bi se s tabo pogovarjal o starih starših. Si ti kdaj pomislila na kaj takega, ko si bila z mano? Da bi se pogovarjala z mano o svojem dedu ali babici?«

»Oh, ne, lepo te prosim,« sem se zasmejala. »Spet imaš prav. Če pogledam takole … je res naravnost smešno. In povsem razumljivo, zakaj mi nisi nikoli omenil svoje tako posebne babice. Samo … Ja, če gre zame, si res ne morem predstavljati, da bi bila takrat v tvoji bližini sposobna misliti še na kaj drugega kot nate. Nisem pa vedela, da je bilo tudi s tabo tako. Da tudi ti v moji bližini nisi mogel razmišljati o drugih stvareh …«

»Ah, daj no, spet se podcenjuješ. Zakaj je to tako čudno? Meni se zdi precej logično. Vedno sem težil k temu, da se človeku, s katerim se pogovarjam, povsem posvetim, da se resnično, iz srca zanimam zanj, ne le navidezno. Ne pa, da se z nekom kao pogovarjaš, kimaš in se delaš, kako strašno te zanima to, kar govori, z mislimi pa si čisto drugje. Tega nikoli nisem prenašal pri ljudeh. To se itak začuti in družbe takšnega človeka nihče ne bo prav dolgo trpel, nihče se ne bo hotel pogovarjati z njim več kot enkrat. Zato se sam vedno trudim, da nisem tak. Ko sem z nekom, se mu stoodstotno posvetim. Poslušam ga, ga sprašujem, se zanimam zanj in ne mislim na nič drugega. Takrat je v mojih mislih samo ta človek. Seveda to ne pomeni, da njegove probleme in tegobe prevzamem nase; ne, ostanem na distanci, ne dovolim, da bi njegovi problemi vplivali na moj duševni mir. Sočustvujem z njim, vendar ne potonem pregloboko. Držim se pač načela: bodi do drugih tak, kot si želiš, da bi bili drugi do tebe. In lahko rečem, da se mi to samo obrestuje.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Premolknil je in nekaj tuhtal.

»Ja, spomnim se tistega najinega izleta na morje … in kaj sem ti takrat rekel glede babice. To je bil bolj izgovor, veš … Ni se mi toliko mudilo domov zaradi nje.«

»Saj sem vedela! Kar zdelo se mi je, da je bil to samo izgovor!«

»Ja, in še kako pripraven … V bistvu sem hotel čim prej stran od tebe.« Pogledal me je. »Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo s tabo ali ker bi te imel poln kufer, prav nasprotno. Preveč sem bil potreben in ti si me privlačila ko sto mater. Bal sem se, da se ne bom mogel več zadrževati, če bom še nekaj časa v tvoji bližini.«

Pogoltnila sem in debelo pogledala. »Resno?!«

»Resno. Saj se verjetno spomniš, kaj sem ti potem enkrat kasneje rekel … Da sem si želel spati s tabo in sem imel kar probleme zaradi tega. Na vso moč sem se moral zadrževati, ko sva bila skupaj v šotoru; pa tudi sicer, skoraj ves čas, ki sva ga preživela skupaj.«

»Tako torej … Sicer pa se mi je kar zdelo, da je bilo kaj takega. Ne morem reči, da me to, kar si mi povedal, pretirano preseneča.«

»Seveda ne, le kako bi te. Sama se prav dobro zavedaš svoje privlačnosti.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Ko sem prišla do hiše, sem opazila, da je džip na dvorišču. Povzpela sem se do vhodnih vrat in potrkala. Kmalu sem ga skozi šipo zagledala, kako prihaja proti vratom. Njegov obraz je imel rahlo presenečen izraz.

»O, le čemu se imam zahvaliti za ta obisk?« je vljudno vprašal, ko je odprl vrata. Povabil me je noter. Vstopila sem in rekla, da sem mu prišla nekaj povedat.

»A tako? Zdaj sem pa že prav radoveden.« Rekel mi je, naj sedem in me vprašal, ali bi kaj spila. Zahvalila sem se in rekla, da ni treba.

»V bistvu sem prav vesela, da sem te dobila doma. V gozdu pri drvih te ni bilo in pomislila sem, da si mogoče kam šel ali pa da nimaš več dopusta.«

»Dopust imam res samo še do konca tega tedna, v ponedeljek grem nazaj v službo. Kar pa se tiče drv, sem si danes vzel prosto, ker vreme ni prav nič spodbudno. Že ves dan grozi, da se bo vsak čas ulilo.«

Prikimala sem. »Torej imam res srečo. Kot sem rekla, nekaj pomembnega bi ti rada povedala. Zanimalo pa bi me tudi, če kaj od tega ti že veš.«

Njegov presenečen pogled je izdajal, da nima niti najrahlejšega pojma, za kaj gre.

»Zdaj pa res ne vem, kaj naj si mislim. Imaš vso mojo pozornost.«

Globoko sem vdihnila in nekaj trenutkov izbirala besede.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)