(November 2018)

 

»Eh, kaj pa so sploh lasje?« je rekla frizerka v svojem značilnem neposrednem tonu. »Preveč pomena jim pripisujemo. Sploh me ženske: obsedene smo s tem, da moramo biti vedno urejene, vedno lepe, da moramo imeti lepe, dolge lase … To je že bolno, če mene vprašaš. Zakaj ženska ne bi smela imeti pobrite glave? Preveč se obremenjujemo z videzom, pozabljamo, kaj je zares pomembno. Jaz grem lahko v trgovino v trenirki in supergah, če mi paše. Zakaj bi morala biti vedno urejena? Veliko bolj kot tisto, kar imam na sebi, se mi zdi pomembno, kar imam znotraj.«

[...] Ko je zaključila s striženjem in britjem, sem ji hotela plačati, a je plačilo zavrnila. »Saj ni bilo skoraj nič dela, daj no.« Preden sva se oblekla in poslovila, me je osupnila z besedami: »Ti imaš takšno posebno pozitivno energijo, ki človeka osreči in pomiri.« Presenečena in polaskana sem se ji zahvalila. Vse kaže, da medtem ko si sama zaradi trenutnega videza zbijam samozavest, drugi okrog mene počnejo nasprotno in izravnavajo tehtnico. 

***

(iz romana Zgoraj brez)