(Februar 2019)

 

Draga Lejla …

Včeraj sem končno vzela v roke tvojo knjigo. Bil je večer, zato sem je utegnila prebrati komaj polovico. Kaj naj rečem? Punca moja draga, ti res znaš pisati. Vau! Čisto vseeno mi je, kaj še sledi: nov roman, stvarna literatura … Bistveno je, da super pišeš. Pika!

Ko te spoznavam v tej luči, se ti samo priklanjam. In to ti govori nekdo, ki si nikoli ne želi vzeti časa še za branje romanov. Vedno je vse drugo bolj pomembno. Tebe je vredno brati! Zate si je vredno vzeti čas.

»Sonce zahaja v morje stopljenega karotena«? Moj bog! Kako izvirno!

[...] 

Dober pisatelj napiše takšno knjigo, da je bralcu težko, ko pride do konca. Želi si še, želi si nadaljevanja.

Tvojo knjigo sem brala ob večerih. Bila je kot čokoladna tortica ob koncu dneva. Včeraj je bil zadnji večer. Zadnjih 40 strani. In ja, prišel je tisti občutek nekakšne žalosti, ker je že konec. Še dobro, da poznam pisateljico, ker moram nujno vedeti, kaj se je zgodilo potem! Ja, piši, piši …

Verjamem, da se vsaka ženska najde v tvoji zgodbi, tudi tiste, ki tega ne bomo priznale. V teh skritih hrepenenjih, v vzporednih svetovih v naših glavah …

[...] 

Poklon lepi zgodbi. Čakam nadaljevanje …

 

Objem, Sibila

 

*** 

(iz romana Zgoraj brez)