(November 2018)

 

Za mano je zanimiv in razgiban teden. V sredo sem končno lahko prijela, pobožala, prelistala in povohala (pomembno!) svojo sveže natisnjeno knjigo, v četrtek popoldne smo vsi trije pičili v Ljubljano, z Lindo sva šli na koncert Bryana Adamsa (karte sva kupili že vsaj dva meseca nazaj), noč smo prespali v njenem stanovanju, v petek (Adam je v službi vzel dopust) pa smo si cel dan rezervirali za obisk knjižnega sejma – dogodek, ki ga ne zamudim več nobeno leto, tokrat pa sva oba imela še dodatno motivacijo za obisk. Obe najini knjigi sta bili namreč prisotni na sejmu. Jasno, da sva si oba želela doživeti občutek, ko svojo knjigo prvič zagledaš v javnosti, na stojnici, na voljo kupcem. Ko sva našla stojnico založbe, sem ju takoj zagledala: skupaj, ena ob drugi sta stali na polici, kot prikupni knjižni sestri, kar na neki način tudi sta, sploh glede na dejstvo, da si delita nekaj identičnih strani. Zapletla sva se v pogovor z vodjem prodaje, slikali smo se skupaj in fotografija je takoj romala na Facebook. Na glavi sem imela tisto rdečo baretko s šiltom, za katero sem ugotovila, da mi ne stoji najbolje, ker mi je malce prevelika. Prav mi je, kaj pa si naročam takšne stvari preko spleta. Nekaj drugega si bom morala omisliti. Ampak dobro, na sliki, ki smo jo posneli na sejmu, sem čisto v redu. Kot sem že rekla: vse to okrog alopecije in moje neprostovoljne gologlavosti se je v zadnjih dneh pomaknilo čisto v ozadje. To je nekaj, kar bo minilo; nekaj, kar ni tako pomembno. Moja knjiga pa ne bo minila; moje pisanje ne bo minilo. Ostalo bo tu, z mano. Ustvarjala bom, dokler bom dihala.

***

(iz romana Zgoraj brez)