(Januar 2019)

[...] Zdaj včasih, ko sem zunaj, opazujem druge ljudi, zlasti ženske, gledam, kako imajo vse brez izjeme lase na glavi, dolge, kratke, ravne, skodrane, temne, svetle, ni važno, vidim, kako jim lasje nezmotljivo obraščajo glave, kako se tesno, malone ljubeče oklepajo kože njihovih lobanj, in si mislim: »Kako samoumevno jim je vse to. Niti za hipec, niti za droben delček sekunde ne pomislijo, da imajo lase na glavi in kakšna sreča je pravzaprav, da so tam. Sploh ne razmišljajo o tem, kako hvaležne so lahko, da imajo lepe, zdrave lase, ki jim takole ljubkujoče obraščajo glavo …«

S takimi mislimi se trapim, ko gledam druge ljudi, obenem pa ne pomislim, da sem bila sama še nedavno tega prav taka kot oni. Nihče od nas ne posveča pretirane pozornosti tistemu, kar ima za samoumevno, nihče ne razmišlja o nečem, kar si lasti že od rojstva, dokler tistega ne začne izgubljati. Do tedaj je tisto le vselej prisotna, a nevidna kulisa. Nekaj, kar gledaš iz dneva v dan, a sploh ne vidiš zares. Moramo res izgubiti, da lahko začnemo ceniti?

***

(iz romana Zgoraj brez)