(Marec 2024)

Najboljša stvar na televiziji je program z glasbo iz osemdesetih. Kar se mene tiče, je bila najboljša glasba v vsej dozdajšnji zgodovini tega planeta prav takrat, ko sem sama šele privekala na svet. Sploh če je govora o rocku.

Po zaslugi tega programa sem tudi izvedela, da je v osemdesetih obstajala neka pevka z do golega pobrito glavo. Carol Hitchcock, avstralska pevka in igralka. Gledala sem njen videospot, strmela sem vanjo in nisem mogla odlepiti oči z nje. Taka torej sem. Približno tako zgledam. In, presneto, saj sploh ni tako slabo. Noben živ krst ne bi mogel reči, da je bila grda. Tudi bolna ne. (Ja, jaz imam avtoimunsko bolezen, ampak – spomni se, Lejla, vsega, kar so ti rekli drugi! Katarina takrat na festivalu veganstva, Adam, Vanesa, Sibila, Robert, Urban ... Tudi ti nisi videti bolna!) Nasprotno, ona je bila lepa. Zaradi odsotnosti las so ji oči malone hipnotično, pobliskujoče izstopale sredi izpostavljenega obraza. In ta njen zapeljiv, samozavesten pogled, ki daje čutiti, da se je prav dobro zavedala svoje privlačnosti ... in izstopajoče drugačnosti. Njena glava je bila popolnoma gola, ni bila kot Sinéad O’Connor. Bila je kot jaz. In niti malo je ni bilo sram, kje pa, všeč si je bila. To je sevalo iz njenih oči. Če si ne bi bila všeč, tega ne bi storila. Ne bi si prostovoljno pobrila glave do nule in se potem taka razkazovala vesoljni javnosti. Vidiš, sem si rekla, ona je bila taka za javnost, takšna je snemala videospote, ti si pa (še vedno) ne upaš brez kape niti na sprehod v naravo, niti tja, kjer največkrat ne srečaš žive duše. Poglej, kako je bila ona pogumna. Bodi še ti! Naslajala se je nad svojo drugačnostjo od vseh ostalih žensk. Daj se še ti. 

 

***

(iz romana Zgoraj brez)