(Februar 2019)

[...] Adam mi je rekel: »Ti nisi tvoji lasje, Lejla. Nisi to, kar je videti navzven. Ti si mnogo, mnogo več.«

Takšne besede bi mi moral govoriti vsak dan, vsako minuto dneva, neprestano, da bi mi prešle v meso in kri. Preveč se identificiram s svojim videzom. Saj tudi sama vem, da v resnici nisem to, kar je videti navzven. Da je to samo lupina, materialna preobleka moje duše. Pa vseeno še kar ne morem opustiti vse te pretirane pomembnosti, ki jo pripisujem svojemu videzu. 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Februar 2019)

 

Draga Lejla …

Včeraj sem končno vzela v roke tvojo knjigo. Bil je večer, zato sem je utegnila prebrati komaj polovico. Kaj naj rečem? Punca moja draga, ti res znaš pisati. Vau! Čisto vseeno mi je, kaj še sledi: nov roman, stvarna literatura … Bistveno je, da super pišeš. Pika!

Ko te spoznavam v tej luči, se ti samo priklanjam. In to ti govori nekdo, ki si nikoli ne želi vzeti časa še za branje romanov. Vedno je vse drugo bolj pomembno. Tebe je vredno brati! Zate si je vredno vzeti čas.

»Sonce zahaja v morje stopljenega karotena«? Moj bog! Kako izvirno!

[...] 

Dober pisatelj napiše takšno knjigo, da je bralcu težko, ko pride do konca. Želi si še, želi si nadaljevanja.

Tvojo knjigo sem brala ob večerih. Bila je kot čokoladna tortica ob koncu dneva. Včeraj je bil zadnji večer. Zadnjih 40 strani. In ja, prišel je tisti občutek nekakšne žalosti, ker je že konec. Še dobro, da poznam pisateljico, ker moram nujno vedeti, kaj se je zgodilo potem! Ja, piši, piši …

Verjamem, da se vsaka ženska najde v tvoji zgodbi, tudi tiste, ki tega ne bomo priznale. V teh skritih hrepenenjih, v vzporednih svetovih v naših glavah …

[...] 

Poklon lepi zgodbi. Čakam nadaljevanje …

 

Objem, Sibila

 

*** 

(iz romana Zgoraj brez)

(Januar 2019)

[...] Zdaj včasih, ko sem zunaj, opazujem druge ljudi, zlasti ženske, gledam, kako imajo vse brez izjeme lase na glavi, dolge, kratke, ravne, skodrane, temne, svetle, ni važno, vidim, kako jim lasje nezmotljivo obraščajo glave, kako se tesno, malone ljubeče oklepajo kože njihovih lobanj, in si mislim: »Kako samoumevno jim je vse to. Niti za hipec, niti za droben delček sekunde ne pomislijo, da imajo lase na glavi in kakšna sreča je pravzaprav, da so tam. Sploh ne razmišljajo o tem, kako hvaležne so lahko, da imajo lepe, zdrave lase, ki jim takole ljubkujoče obraščajo glavo …«

S takimi mislimi se trapim, ko gledam druge ljudi, obenem pa ne pomislim, da sem bila sama še nedavno tega prav taka kot oni. Nihče od nas ne posveča pretirane pozornosti tistemu, kar ima za samoumevno, nihče ne razmišlja o nečem, kar si lasti že od rojstva, dokler tistega ne začne izgubljati. Do tedaj je tisto le vselej prisotna, a nevidna kulisa. Nekaj, kar gledaš iz dneva v dan, a sploh ne vidiš zares. Moramo res izgubiti, da lahko začnemo ceniti?

***

(iz romana Zgoraj brez)

(November 2018)

 

Za mano je zanimiv in razgiban teden. V sredo sem končno lahko prijela, pobožala, prelistala in povohala (pomembno!) svojo sveže natisnjeno knjigo, v četrtek popoldne smo vsi trije pičili v Ljubljano, z Lindo sva šli na koncert Bryana Adamsa (karte sva kupili že vsaj dva meseca nazaj), noč smo prespali v njenem stanovanju, v petek (Adam je v službi vzel dopust) pa smo si cel dan rezervirali za obisk knjižnega sejma – dogodek, ki ga ne zamudim več nobeno leto, tokrat pa sva oba imela še dodatno motivacijo za obisk. Obe najini knjigi sta bili namreč prisotni na sejmu. Jasno, da sva si oba želela doživeti občutek, ko svojo knjigo prvič zagledaš v javnosti, na stojnici, na voljo kupcem. Ko sva našla stojnico založbe, sem ju takoj zagledala: skupaj, ena ob drugi sta stali na polici, kot prikupni knjižni sestri, kar na neki način tudi sta, sploh glede na dejstvo, da si delita nekaj identičnih strani. Zapletla sva se v pogovor z vodjem prodaje, slikali smo se skupaj in fotografija je takoj romala na Facebook. Na glavi sem imela tisto rdečo baretko s šiltom, za katero sem ugotovila, da mi ne stoji najbolje, ker mi je malce prevelika. Prav mi je, kaj pa si naročam takšne stvari preko spleta. Nekaj drugega si bom morala omisliti. Ampak dobro, na sliki, ki smo jo posneli na sejmu, sem čisto v redu. Kot sem že rekla: vse to okrog alopecije in moje neprostovoljne gologlavosti se je v zadnjih dneh pomaknilo čisto v ozadje. To je nekaj, kar bo minilo; nekaj, kar ni tako pomembno. Moja knjiga pa ne bo minila; moje pisanje ne bo minilo. Ostalo bo tu, z mano. Ustvarjala bom, dokler bom dihala.

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(November 2018)

 

»Eh, kaj pa so sploh lasje?« je rekla frizerka v svojem značilnem neposrednem tonu. »Preveč pomena jim pripisujemo. Sploh me ženske: obsedene smo s tem, da moramo biti vedno urejene, vedno lepe, da moramo imeti lepe, dolge lase … To je že bolno, če mene vprašaš. Zakaj ženska ne bi smela imeti pobrite glave? Preveč se obremenjujemo z videzom, pozabljamo, kaj je zares pomembno. Jaz grem lahko v trgovino v trenirki in supergah, če mi paše. Zakaj bi morala biti vedno urejena? Veliko bolj kot tisto, kar imam na sebi, se mi zdi pomembno, kar imam znotraj.«

[...] Ko je zaključila s striženjem in britjem, sem ji hotela plačati, a je plačilo zavrnila. »Saj ni bilo skoraj nič dela, daj no.« Preden sva se oblekla in poslovila, me je osupnila z besedami: »Ti imaš takšno posebno pozitivno energijo, ki človeka osreči in pomiri.« Presenečena in polaskana sem se ji zahvalila. Vse kaže, da medtem ko si sama zaradi trenutnega videza zbijam samozavest, drugi okrog mene počnejo nasprotno in izravnavajo tehtnico. 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

Prvo leto (2018–2019)

November

[...]

Dejstvo je, da še nikoli nisem toliko razmišljala o laseh kot prav zdaj, ko jih nimam več. Ljudje smo smešni. Večino stvari v svojih življenjih imamo za povsem samoumevne in o njih ne razmišljamo, sploh se jih ne zavedamo – dokler ne ostanemo brez njih. Takrat ponavadi zaženemo vik in krik, ker nam je umanjkalo nekaj, kar smo imeli za tako naravno in samoumevno kot zrak, ki ga dihamo.

Začelo se je kaki dve leti nazaj. Približno. Gašper je bil star leto in pol, mogoče malo več. Nekega dne sem se slučajno čohala po glavi in nenadoma zadaj, nad tilnikom, zatipala nekaj, česar tam, med lasmi, ne bi smelo biti. Gola, povsem gladka koža, v obliki kroga. Seveda se mi je zdelo čudno. Vendar sem tiste vrste človek, ki takšnim, na videz drobnim stvarem ne posveča pretirane pozornosti in upa, da bodo izginile tako, kot so se pojavile: same od sebe. Ta pristop tokrat ni deloval, ker stvar ni izginila sama od sebe. Namesto tega sem čez nekaj časa na svoji glavi odkrila še en goli otok – ta se je naselil za levim ušesom, pravzaprav ga je obkrožal. To res ni bilo prav nič spodbudno, a še vedno se nisem pretirano sekirala, najbrž zato, ker se nobene od teh golic še ni opazilo; ostajali sta skriti pod lasmi. In tako sem se lahko kar lep čas uspešno pretvarjala, da je na moji glavi vse v redu, da tam ni ničesar posebnega, samo zato, ker to za druge ni bilo vidno.

[...]

In vendar se z vsem tem sploh nisem ubadala, dokler stanje ni šlo na slabše. Prišel je september in šla sem na pregled k dermatologinji. Do takrat se mi je na drugi roki naredila še ena bradavica. Sestra mi je obe zamrznila. Potem sem počakala na dermatologinjo, da pogleda, kaj se dogaja na moji glavi. Odmaknila sem lase na mestih, kjer se je kazala gola koža, zdravnica me je zelo na hitro in z distance ošinila s pogledom, ne da bi se me dotaknila, nato pa brž napisala recept za neko mazilo. To je bil ves moj stik z dermatologinjo. Dobila sem nov datum zaradi bradavic, ki naj bi jih bilo treba zamrzniti vsaj še enkrat. Šla sem v lekarno po predpisano mazilo in tako je uradna medicina opravila z mojo alopecijo.

Če bi že takrat vedela, kaj je to, kar mi je predpisala dermatologinja, če bi se prej dobro informirala, po tisto mazilo prav gotovo ne bi šla, sploh pa si ga ne bi zlivala na glavo, kar sem potem pridno počela, vse dokler nisem porabila cele stekleničke. Če bi vedela, da so to, kar si zlivam na glavo, kortikosteroidi, ki telesu povzročijo izjemno škodo, koža pa postane od njih odvisna, takrat sploh ne bi šla v lekarno. S to žavbo se je šele začel pravi žur. [...]

***

(odlomek iz romana Zgoraj brez)

ZGORAJ BREZ - skoraj 'do nazga'

Čas je, da začnemo z objavljanjem - in branjem - odlomkov iz moje najnovejše knjige Zgoraj brez, ki je izšla konec novembra pri založbi Sanje (https://www.sanje.si/si/zgoraj-brez.html). 

Lahko rečem, da sem se s to knjigo kar pošteno razgalila. Pa ne toliko fizično (čeprav tudi - ampak to sem se itak že pred knjigo 😉) kot predvsem čustveno, miselno in duševno. Kako se spopasti z boleznijo, ki prizadene predvsem ali celo samo tvoj videz? Kako sprejeti svojo novo, popolnoma drugačno vizualno podobo? Kako opraviti z morji stereotipov na tem področju? Kako biti ŽENSKA (še vedno in kljub vsemu in vedno PRAVA ženska) kljub temu, da si brez las?? Je lahko tudi takšna ženska privlačna? Od kod pravzaprav prihaja lepota, tista PRAVA lepota - iz našega videza, zunanje podobe ali pa mogoče od kod čisto drugod? Ali ženske res nenehno potrebujemo potrditve, da smo lepe in privlačne, ali je to edino merilo za to, da se počutimo ljubljene? Ali ženske brez naglavnega okrasja potrebujejo takšne potrditve še pogosteje??

O vsem tem in še marsičem drugem sem se spraševala v tej knjigi, ki je v veliki meri avtobiografska.

Na spletni strani založbe Primus (https://www.primus.si/zgoraj-brez) so o knjigi napisali tole:

***

“Seksapilna, odkrita in humorno napisana zgodba Sare Zupan o iskanju identitete, privlačnosti in redefiniciji lepote skozi Adamove oči. Zgoraj brez je knjiga, ki vas bo nasmejala in navdihnila.

Zgoraj brez je osvežujoče iskrena in zabavna pripoved, ki raziskuje, kaj pomeni biti privlačen, samozavesten in zvest samemu sebi.

Glavna junakinja se znajde v nepredvidljivih okoliščinah, zaradi katerih mora spremeniti svoj videz. Kljub notranjim dvomom in predsodkom o tem, kaj pomeni biti ženstvena, Adam v njej vidi pravo žensko – samozavestno, drzno in nevarno privlačno. Skozi humor in ljubezenske zaplete roman izpostavlja, kako osebno dojemanje lepote pogosto ni skladno s tem, kako nas vidijo drugi.

Sara Zupan bralca vabi na potovanje skozi odnose, ljubezen in redefinicijo družbenih norm, pri čemer izziva stereotipe o lepoti in ženskosti. Zgoraj brez je roman, ki z lahkotnostjo in šarmom odpira globlje teme o identiteti, samozavesti in sprejemanju drugačnosti. To je popolna knjiga za vse, ki uživajo v humorno napisanih zgodbah z močno čustveno noto in nepozabnimi junaki.

Zabaven in iskren roman Sare Zupan o iskanju privlačnosti in samozavesti. Zgoraj brez redefinira lepoto in seksi skozi oči ljubezni. Odkrijte moč drugačnosti in humorja!”

***

Jutri pa prvi odlomek! 😃