(Januar 2019)

 

Oni dan sem imela s homeopatinjo dolg klepet v spletnem klepetalniku. Postavila sem ji veliko vprašanj o tej bolezni, o možnih vzrokih zanjo in o tem, kako se jo zdravi. Bila je zelo prijazna, njeni odgovori so bili hitri in točni. Najin klepet je trajal kar nekaj časa, vmes pa sem počela še kup drugih stvari.

[...] na kratko sem ji opisala svoj način prehranjevanja in jo vprašala, ali je možno, da bi bila ta bolezen pri meni posledica pomanjkanja kakšnih ključnih hranil v prehrani. Poudarila sem, da v to sicer ne verjamem, ker se večino časa počutim zelo dobro; mesa ne jem že od pubertete; odkar sem skoraj povsem črtala predelan sladkor in gluten ter pojem le malo kuhane hrane (presna prehrana sestavlja vsaj dobro polovico, če ne tri četrtine mojega jedilnika), pa opažam, da imam tudi znatno več energije. Dobro je vedeti, kaj lahko rečem drugim, če me kdaj kdo vpraša, sem ji napisala. Njen odgovor je bil kratek in jedrnat: »Če imate pomanjkanje kakšnih hranilnih snovi, se to lahko potrdi izključno s testiranjem. Vendar je alopecija avtoimuna bolezen, te pa izvirajo iz oslabljenega črevesja in so v skoraj vseh primerih povzročene s cepivi.« [...]

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Januar 2023)

Ponovno se mi je sanjalo o laseh. Spet sem jih imela. Te sanje so že kot jebena lajna in v njih sem vedno tako srečna, tako nepopisno hvaležna, da imam lase, predvsem pa je to vselej nekaj izjemno naravnega. Tako zelo naravno in tako neverjetno resnično. Tista sanjska realnost, kjer imam lase, se mi zmeraj zdi neprimerno bolj resnična kot ta tukaj, v ‘budnem’ stanju, kjer sem brez njih.

Zakaj ‘budno’ v narekovajih? Zato, ker dejansko ne vem, katero je v resnici  budno stanje: tole zdaj, ko ne spim, ali tisto v sanjah, ko spim.

Nekaj sem brala, nekaj o laseh. “Britje glave znotraj določenih asketskih linij je simbolično predstavljalo ločitev od predvidenega življenja na tem svetu in nevtraliziranje karmičnih vplivov iz preteklosti.”

Kot bi mi nekaj prižgalo luč v možganih. Kot da sem zdaj za nekaj težkih kilogramov lažja. Morda se mi je pa to preprosto moralo zgoditi! Prav zato – da se je na ta način presekala moja negativna karma. In to na širšem nivoju, na ravni družinske karme, celih rodov – ženskih prednic. Morebiti so se lahko le na ta način dokončno pretrgali določeni toksični vzorci, ki so se že dolgo vlekli, iz generacije v generacijo.

[...] V teh zadnjih sanjah sem imela moške lase. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, niti v čem so bili tako zelo različni od ženskih, vem samo, da so bili moški. Je bil mogoče tudi to nekakšen simboličen namig na presek z ‘žensko karmo’?  

***

(iz romana Zgoraj brez)

(November 2022)

Kar se mene tiče, mi ne gre za to, da bi uspela jaz kot oseba, da bi bila ‘slavna’, ne gre za moj ego. Ne, bolj kot karkoli drugega si želim zgolj to, da bi ljudje brali moje knjige. To je vse, zato sem tukaj, zato sploh pišem. Vendar je ta svet že zdavnaj prezasičen z vsem. Tudi s knjigami, tudi z avtorji, takšnimi in drugačnimi. Piše že vsak drugi, svet je preplavljen s pisanjem, ni več neke selekcije, kaj je resnično kvalitetno pisanje in kaj ne. Medtem ko eni uspevajo in žanjejo ‘milijone’ s plehkimi, trivialnimi ljubezenskimi romančki, pa drugi, ki pišejo povsem drugače (morda manj všečno, kar se tiče vsebine, manj lahkotno?), ne pridejo nikamor in živ krst ne ve, da sploh pišejo. Je res problem samo v tem, da se ne znajo promovirati? Ker ne znajo/ne morejo tega početi sami in nimajo nikogar, ki bi to počel zanje (po možnosti brezplačno)? Ampak, hudiča, pisatelj je pisatelj, ni promotor, ni prodajalec, on piše!! So se morali tudi Dostojevski, Tolstoj, Balzac, Zola, Proust ubijati s samopromocijo?? Ob tem, ko so pisali špehe s po petsto in tisoč stranmi?!

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Marec 2022)

Zadnjič sem nekje prebrala, da avtoimunskih bolezni sploh ni. Da pravzaprav sploh ne obstajajo. Da je tudi to nateg, tako kot (skoraj) vse, s čimer nas pitajo kot s splošno sprejetimi in uzakonjenimi ‘dejstvi’. Saj vemo: bolezen je v bistvu samo ena. Toksemija telesa, po domače zastrupljenost. Ko ta doseže zgornjo tolerančno mejo, izbruhnejo simptomi bolezni. Ti se kažejo na tisoč in en način, zato se zdi, kot da gre za različne bolezni. V resnici pa so temelji povsod in vedno enaki.

Za kaj naj bi šlo pri avtoimunskih obolenjih? Pri teh boleznih naj bi telo delalo proti sebi. Dobesedno naj bi se borilo proti samemu sebi. Od tod tudi takšno ime. Telo naj bi napadalo sebe in se skušalo na ta način pozdraviti.

What the f...? Ampak res: zakaj bi telo napadalo sebe? Telo vendar nikoli ne bi delalo proti sebi, to je dejansko neumnost. Naše telo je pameten mehanizem, vedno deluje v smeri čim manjšega povzročanja škode, vselej teži k svojemu najbolj naravnemu stanju: zdravju. Nikoli ne bi uničevalo lastnih celic, to je bedarija. (Ne zdravih celic. Uničuje pa bolne, če ima pogoje za to. Hopla: so bile v mojih laseh in dlakah bolne celice??)

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Januar 2022)

Novo leto sem krstila s skokom v morje. Na prvi dan leta smo šli na izlet do obale in medtem ko je bilo pri nas precej lepo, sončno vreme, je bilo na obali megleno, mrzlo in zoprno. Kljub temu sem se slekla do kopalk in zakorakala v morje. Temperatura vode je bila 11,8 stopinj. Kar me je presenetilo najbolj od vsega, je bilo, da sem šla v vodo kar tako, brez vseh ceremonij. Poleti, ko je bistveno topleje, tako v vodi kot zunaj nje, se obiram in obiram, preden se upam zmočiti. Stojim v vodi do kolen in zbiram pogum, celo večnost. Pripravljam se ‘kot bolan srat’. Če bi lahko, bi samo sebe brcnila, da bi končno že enkrat pristala v vodi. Zdaj pa nič od tega. Šla sem pač noter, po hitrem postopku. Vse je bilo drugače kot poleti, predvsem je bilo veliko hladneje, vedela sem, da moram zadevo opraviti hitro ali pa je sploh ne bom. In sploh ni bilo tako strašno mrzlo. V bistvu je bilo prav zanimivo in poživljajoče, tako da sem sklenila, da obvezno ponovim.

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(December 2021)

[...]

“Res je lepo brat tvoje zapise, ker definitivno znaš pisat. Všeč mi je tvoje opisovanje občutkov in notranjih bojev. In, joj, ha ha, škoda, da se ne da posameznih stavkov ali odstavkov lajkat ali se smejat. Takoooo bi se smejal (smeh). Ful dobro.”

[...]

Čeprav je bilo že pozno, je rekel, da bo branje nadaljeval še isto noč.

“Tako sočno pišeš. Tako zanimivo. Torej znaš.”

To je letelo na njegovo občasno nezadovoljstvo, kar se tiče mojega dela pri reviji –pritoževal se je, da je v mojih člankih premalo sočnosti.

“Seveda znam,” sem odgovorila. “Vprašanje je samo, na kakšen način. Dejstvo je, da sem pisateljica, ne pa senzacionalistična novinarka.”

Naslednjega dopoldneva mi je sporočil, da je sinoči prišel do 92. strani. Kar zazijala sem. Sama sem bolj počasna bralka in bi težko prebrala toliko samo v enem večeru. Za nekoga, ki ni vajen brati knjig, pa se mi to sploh zdi veliko.

“Med branjem sem večkrat pomislil – če si vse to res pisala pri triindvajsetih, si bila hudo zrela. Vsa čast. Pri triindvajsetih si bila bolj zrela kot jaz pri sedemintridesetih, ko sem bil navadna pijana gnida.”

[...]

***

(iz romana Zgoraj brez)

(Julij 2021)

[...] Niti en mesec še ni, odkar sem stoodstotno na sadju, pa že opažam nemajhne spremembe. To, da imam glavo še bolj bistro kot prej in da potrebujem veliko manj spanja, je le ena od njih. Recimo, da grem spat ob dveh. A to ne pomeni, da bom spala do desetih dopoldan. Kje pa! Še do osmih ne. Še do sedmih ne! Zbudim se obvezno pred sedmo uro in takoj z lahkoto vstanem, popolnoma čila in naspana. Povsem jasno mi je – dovolj se poznam, da to vem –, da ob kuhani hrani ne bi bilo tako. Če ne drugega, bi me zjutraj krasili veličastni podočnjaki in zabuhel obraz. Zdaj pa niti sledu o čem takem ali podobnem. Po nekaj urah spanja švignem pokonci in sem kot roža – sveža, z lepo, napeto kožo na obrazu.

Ja, to je druga stvar: koža. Predvsem obraz. Ampak tudi povsod drugje. Čvrsta, napeta, sijoča. Stegna imam takšna, ko sem jih imela pri osemnajstih. In podočnjaki ... Mislim, da se sploh nisem zavedala, da imam konstantno vsaj rahle, četudi komaj opazne podočnjake. Dokler mi niso na stoodstotno sadni prehrani izginili. Docela. Prej sem imela zjutraj rahlo zabuhel obraz tudi po osmih urah spanja. Zdaj je tudi po pičlih štirih uricah spanca moja faca kot rožica. Torej to pomeni, da ti tudi dovolj spanja ne pomaga, če prehrana ni ‘ta prava’?

Tretja stvar: lasje. In ne samo lasje, tudi obrvi in trepalnice. Nekaj se dogaja, opažam majhne poganjke. Kar dokazuje, da sem imela prav: tiste luknjice na koži, ki se mi je olupila z glave, so bile na mestih, kjer so folikli. Saj komaj lahko verjamem. Res deluje tako hitro?? Približno tri tedne na sadju plus veliko sonca od začetka pomladi naprej. Očitno je to že dovolj. Kaj šele bo?!

[...]

 

***

(iz romana Zgoraj brez)