Belo se pere na devetdeset

Po tako dolgem počitniškem premoru, ko se zdi, da sem na svoj blog kar pozabila (pa nisem), sem si rekla, da bo najbolje, da prvo objavo po dolgem času naslovim kar z naslovom knjige, ki sem jo pravkar prebrala, saj je to knjiga, ki je slovenske bralce v zadnjem času precej obnorela, zato bo takšen naslov objave gotovo pritegnil pozornost tistih bralcev, ki so prej kolikor toliko redno spremljali moj blog, zdaj pa so mogoče tudi sami kar malo pozabili nanj, ko pa že tako dolgo nisem ničesar objavila. Ja, takole sem razmišljala ;). Sicer moram poudariti, da ne gre za to, da bi na svoj blog pozabila ali da se mi ne bi dalo pisati. Sploh ne. Gre za to, da v zadnjem času za to preprosto nimam časa, ker sem totalno padla v neki novi projekt. Nastaja nova knjiga :). Kakšna in o čem bo govorila, bom poročala naslednjič. Tema današnje objave je knjiga z zgoraj omenjenim naslovom. 

Dejstvo je, da potem, ko sem prebrala to knjigo, preprosto ne morem več molčati tule na blogu, tudi če bi hotela. Za refleksijo o tem romanu si moram vzeti čas. Ker je knjiga tega vredna, resnično. Ko sem jo začela brati, sem se prenehala čuditi, zakaj so v knjižnicah take vrste za to knjigo in zakaj je skoraj povsod razprodana. V naši knjižnici sem čakala ... hm, saj ne vem točno, ampak gotovo kakega pol leta, da sem prišla na vrsto. Pa bi čakala še dlje, po moje, ampak sumim, da so nabavili še en izvod, ker je tale, ki sem ga dobila, videti čisto nov. Kakorkoli, prišla sem do nje in tako rekoč pogoltnila sem jo v treh popoldnevih/večerih. (Nisem ravno hitra bralka.) 

Bronja Žakelj je diplomirana novinarka in, kot piše na ovitku knjige, je "njeno veselje do pisanja ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja [...], danes pa dela v bančništvu". Roman Belo se pere na devetdeset je izšel lani pri založbi Beletrina in je literarizirana avtobiografska zgodba avtorice. Pripoved o otroštvu in mladosti nekega dekleta, ki je odraščalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred nami oživijo elementi iz tistega časa, ki so bili nepogrešljiv del avtoričinega otroštva: štafeta mladosti, Gavrilovićeva pašteta, Tito in njegova smrt, sir Zdenka, benko in dejt, pancerji Dynafit, smučar Bojan Križaj. Roman je napisan v svojevrstnem jeziku, ki je presenetljivo preprost, nekako v prvi polovici knjige, ko je junakinja še otrok, celo skoraj otroški, pa verjetno prav zato še toliko bolj useka, useka prav naravnost. Brez olepševanja, v brutalno preprostem, neokrašenem slogu je pripoved le še toliko bolj pretresljiva. Napisana je pravzaprav v drugi osebi - deklica in kasneje dekle, še kasneje odrasla ženska Bronja skozi celotno knjigo nagovarja svojo mamo, ki je zbolela za rakom in umrla, ko je bila Bronja v prvi polovici pubertete. Roman nosi naslov po zadnjih besedah, ki jih je umirajoča mati rekla hčerki. "'Belo se pere na devetdeset, pika,' mi rečeš kmalu potem. 'Zapomni si, belo se pere na devetdeset.' Zapomnim si to." 
Ko mame ni več, nastopi tišina. Z Bronjo se noče nihče pogovarjati o njej, vsi se izmikajo, spremenijo temo pogovora, ko beseda nanese na mamo Mito. Zaradi tega se Bronji začne dozdevati, kot da mame sploh nikoli zares ni imela. Ta tišina, ta odsotnost žalovanja oziroma umikanje pred žalovanjem, pred jokom in kričanjem, ki bi bila edina naravna reakcija na izgubo ljubljene osebe, je uničujoča. Tega se Bronja zaveda že kot 14-letna deklica in se zaveda še toliko bolj, ko je starejša. Žalovanju je treba dati prosto pot, drugače kasneje udari in zagrabi s še stokrat hujšo silo. 

Jezik, ki ga uporablja avtorica, se ne trudi ničesar olepšati, pove vse tako, kot je bilo, in nič drugače, in zaradi tega se zgodba le še bolj kruto zareže v bralca. Težko je verjeti, da lahko neko življenje, življenje nekega odraščajočega dekleta, vsebuje in prenese toliko grozot, toliko trpljenja. Tragedije se namreč ne končajo pri smrti matere. Spopadanje z boleznijo in izgubami se zdi neskončno, večno ponavljajoče se, junakinja se na neki točki vpraša: "Bo kdaj drugače? Bo kdaj minilo?" Kruto neposredna pripoved o mukah in trpljenju neke družine je hkrati tudi zgodba o tem, kako hromeč je lahko strah, kako se lahko smrt naseli v človeka že v njegovih ranih letih, in kako jo lahko človek na nek način celo udomači, saj se tistega, kar postane del nas, slej ko prej prenehamo bati in tisto sprejmemo. Je tudi pripoved o strahu ljudi pred smrtjo in o strahu pred samim strahom. Okolica junakinji ne dovoli, da bi bila to, kar je, ne dovoli ji bolezni, ne dovoli ji strahu. Pa ne zato, ker bi jih tako skrbelo zanjo, ampak preprosto zato, ker oni tega ne prenesejo. Ker je njihov strah (pred smrtjo) premočan. Zato ji govorijo, naj bo pogumna, naj "se zamoti", naj verjame, da se bo vse dobro izteklo, naj si ne dovoli niti sekunde dvoma in strahu, naj niti za trenutek ne pomisli "Kaj pa, če ...?" Toda njo strah hromi, strah jo napolnjuje do roba in še čez. Nekje zapiše: "Takrat si želim, da bi me vzeli k sebi, majhno in preplašeno, takrat si želim, da bi mi brez sramu dovolili v zdrs, takrat si želim, da jim za most čez njihov strah ne bi bil tako zelo potreben moj pogum."

Če bi na roman gledala zgolj in samo z vidika vsebine in ne bi upoštevala niti jezikovne in slogovne dovršenosti pripovedi niti močnega sporočila, ki ga nosi, bi lahko rekla le: "Depresivna zgodba. Sicer z elementi iskrega humorja, pa vseeno. Ne priporočam je nikomur, ki je nagnjen k temu, da se globoko vživi v tisto, kar bere, ker se lahko zgodi, da prebrano nanj ne bo imelo dobrega učinka in ga bo za nekaj dni potunkalo v temačne globine, iz katerih se bo težko izkopal." Res je, da je zgodba nepopisno žalostna. Res je, da je polna muk in trpljenja in da je težko ostati neprizadet ob vsem tem. Res je, da se lahko čuteč, empatičen bralec ob njej tudi zjoče. Vendar je res tudi, da potrebujemo tudi takšne zgodbe. Življenje ni samo radost in veselje, ni samo svetloba in mehkoba. Življenje je tudi še vse kaj drugega. Prav ob takšnih zgodbah lahko doživimo katarzo; ob pocukranih, srečnih zgodbicah s happy endom je najverjetneje ne bomo. Ob vsem drugem, kar nam lahko da takšna zgodba, je prav gotovo tudi možnost refleksije o našem lastnem življenju. Je možnost, da pri sebi začutimo hvaležnost za vse, kar imamo - in tu mislim predvsem na zdravje, saj je prav zdravje, kakorkoli obrnemo, na koncu vseh koncev tisto največ, kar lahko imamo v življenju -, da se zavemo, da nič ni samoumevno in prav lahko tistega, kar imamo, kar nam je dano, tudi ne bi imeli, in potem bi bilo vse drugače. Poleg zdravja smo lahko hvaležni tudi za vse drage nam osebe, ki so še vedno z nami, ki so še vedno v našem življenju - ker prav lahko jih ne bi bilo več. In tudi potem bi bilo vse drugače. 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih ni strah soočiti se s tistim najtežjim v življenju. Vsem, ki jih je sicer strah smrti, bolezni in strahu samega - kar je povsem človeško -, a so se pripravljeni s tem soočiti. Vsem, ki sprejemajo življenje v vseh njegovih odtenkih, pa naj bodo še bolj temačni. 

Politika in mafija

Nisem bralka kriminalk. Sploh ne. A o temle kriminalnem romanu izpod peresa Mojce Širok, znane novinarke in nekdanje dopisnice iz Rima, sem toliko slišala, da sem ga že zato morala prebrati. Knjiga je izšla lani pri založbi Mladinska knjiga in je prvo leposlovno delo avtorice.

Potem ko sem jo prebrala, lahko rečem, da so moji občutki mešani. Nikakor me ni tako potegnila in vsrkala vase kot že toliko knjig, ki sem jih brala; razlog za to je morebiti v tem, da kriminalke že tako ali tako niso ravno moj priljubljen žanr, če pa je glavna tema politika, potem pa sploh ne. In prav v tem je kleč, najbrž. Tale kriminalni roman je veliko preveč političen, da bi me lahko močno zanimal in da bi ga povsem razumela. Kajti, ja, priznam: razumela sem bore malo. Saj sem brala tudi že kriminalke, vsekakor - a to so bili krimiči v stilu Agate Christie, recimo. O politiki, mafiji in vsemu, kar paše zraven, pa nimam blage veze, to je dejstvo. In zato so med branjem te knjige prišli trenutki, ko sploh nisem vedela, kaj berem, kdo je kdo, kaj se sploh dogaja, skratka, trenutki, ko mi je vse padlo dol in sem pomislila: Eh, kakšen smisel bi sploh imelo, da nadaljujem z branjem? No, pa sem kljub temu vztrajala. Saj ni bilo tako skozi celo knjigo, hvala bogu ne. Na splošno lahko rečem, da sem še najlažje brala začetek in konec romana. Tam nekje vmes, v sredini knjige, pa je bilo kar nekaj takšnih strani, ko sem voljo do branja skoraj izgubila. Politika, politika, še enkrat politika ... Italijanska mafija, sprevrženi umori, zapleteni odnosi med politiki in pripadniki mafije, skoraj zabrisana meja med enimi in drugimi ... Novinarji, kriminalisti, policisti, preiskovalci ... Skrivnostne osebe z enormnim, nedotakljivim vplivom, ki z eno nogo stojijo v politiki, z drugo pa v mafiji ... Vidi se, da avtorica vse to pozna v nulo. Saj ne rečem, napeto in gotovo tudi zanimivo, a kakor za koga. O teh stvareh vem veliko premalo, da bi lahko rekla, da me je knjiga resnično pritegnila. Brez dvoma je napisana odlično, a tema pač ni za vsakogar. To pa je, žal, tudi vse, kar lahko napišem o tem romanu. Vsekakor priporočam knjigo vsem ljubiteljem kriminalk, gotovo vam ne bo žal niti trenutka, ki ga boste prebili ob branju. Ne bo pa vam škodilo, če se vsaj malo, čisto malo spoznate na politične in mafijske zadeve - zgolj za lažje razumevanje.

O življenju čudežnega zdravilca

Roman Laurus sodobnega ruskega pisatelja Jevgenija Vodolazkina menda nekateri primerjajo z Imenom rože Umberta Eca. Kolikor se spomnim tega romana (že zelo dolgo je, kar sem ga brala), bi se mogoče res dalo potegniti kakšno vzporednico med tema dvema deloma, a po mojem mnenju ne preveč. Resda se obe zgodbi dogajata v obdobju srednjega veka in v obeh nastopa samostan, a prav veliko drugih skupnih točk med njima ni. Mogoče tudi zato, ker v Laurusu malce umanjka element dramatične napetosti, da bi lahko primerjava med njima bila povsem na mestu. V vsakem primeru je Laurus povsem samosvoje delo, roman, ki govori predvsem o ljubezni do bližnjega, o moči volje in duha, o odrekanju in služenju ljubezni.

Roman je izšel leta 2012 in avtor je zanj takoj prejel tri literarne nagrade, od tega glavno rusko literarno nagrado Velika knjiga, zaslovel pa je tudi onkraj meja Rusije. Pri nas je izšel leta 2015 v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, v odličnem prevodu Lijane Dejak, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado. Prevajanje najbrž ni bilo prav mehek oreh, saj je Vodolazkin, ki je sicer eden vodilnih sodobnih znanstvenih preučevalcev staroruske literature, v roman vpletel staroruski jezik, predvsem v dialoge, kjer je govora o verskih zadevah. Prevajalka je te stavke v stari cerkveni slovanščini mojstrsko prenesla v protestantsko slovenščino, kot so jo govorili v času Trubarja. Tako pri branju dobimo resničen občutek tistega časa, davnega 15. stoletja, v katerem se zgodba večinoma odvija.

Roman Laurus je pravzaprav svojevrsten fenomen: od leta 2012 do danes je bil preveden že v 23 jezikov in še ga prevajajo. Ko ga je avtor končal, je bil menda prepričan, da ga bodo prebrali samo njegova žena in nekaj prijateljev. Morebiti zato, ker je bil tako drugačen od sodobne literature in vsega, kar je danes v njej "moderno". A kot kaže, bralci z veseljem sprejmemo tudi kaj drugačnega.

Poleg vsebine je zanimiva tudi zgradba romana. Mojo pozornost je takoj pritegnilo dejstvo, da v knjigi ni narekovajev. Veliko je dialogov, torej veliko premega govora, a brez narekovajev. Gre torej za neke vrste "svobodno" ali "prosto prozo", če bi tak termin seveda obstajal, in če bi se dalo potegniti vzporednico s svobodnim ali prostim verzom v poeziji. Za bralca to pomeni, da mora biti mogoče le malce bolj pozoren pri branju, da mu ne uide, kdaj je kdo kaj rekel, saj ni nobenih narekovajev, ki bi že od daleč opozarjali na to.  

Roman opisuje življenje srednjeveškega zdravilca Arsenija, ki na nek način preživi štiri različna življenja in ima tudi štiri različna imena. Je človek z nadnaravnimi močmi, ki ljudi zdravi najprej s pomočjo zdravilnih zelišč (to znanje mu je predal dedek), potem pa vse pogosteje že samo z dotikom, saj skozi življenje spoznava, da niso zelišča tista, ki povzročijo ozdravitev, pa tudi njegov dotik ne, sebe Arsenij vidi zgolj kot božje orodje. Tisto najpomembnejše, kar sproži ozdravitev, je vera; vera ljudi v to, da bodo ozdraveli. V času, ko po Evropi razsaja "črna smrt", kuga, ima Arsenij ogromno dela. Vse dneve in noči hodi naokrog, potuje skozi mesta in vasi, ki jih je prizadela kuga, in rešuje ljudi pred gotovo smrtjo. In, zanimivo: sam, čeprav gre za skrajno nalezljivo bolezen, pri tem nikoli ne zboli. 

Celotno Arsenijevo življenje je pravzaprav poskus, da bi se odkupil za greh, ki ga je storil že kot mlad fant, ko je nehote povzročil smrt svoje ljubljene in njunega nerojenega otroka. Osebno me je najbolj pretresel podroben opis zelo težavnega poroda, ki se konča tragično. Ta huda izkušnja v rani mladosti Arsenija povsem spremeni, sprva si želi umreti tudi sam. Potem pa najde svojo rešitev v nesebični pomoči drugim, kar je pravzaprav počel že prej. Vse njegovo bivanje je posvečeno ljubljeni Ustini, vse, kar počne, počne zanjo in na nek način živi namesto nje. Svoji ljubezni tako ostane zvest tudi po njeni smrti, vse življenje, in ves svoj preostali čas preživi kot asket in svetnik. Roman je večplasten in čas v zgodbi ne poteka vselej linearno; pripoved včasih skoči v preteklost, v Arsenijeve spomine, pa tudi v daljno prihodnost. Lahko bi rekli, da je to roman o času, o tem, da časa pravzaprav ni. Da ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ampak da vse obstaja hkrati, tukaj in zdaj. Čas je tu le zato, da se mi lažje znajdemo, ker človeška zavest pač ne more sprejeti vase vsega naenkrat. Zato si ljudje čas predstavljamo kot linearno črto, ki teče naprej, čeprav ima v resnici obliko spirale, ki nima ne začetka ne konca. (Zanimivo, to me spominja na določeno stran v moji knjigi, kjer omenjam točno to.)

Sicer pa odsotnost časa ni edino sporočilo te knjige. Sama bi rekla, da je tu vsaj še eno zelo pomembno sporočilo, ki ga predaja roman Laurus. To je sporočilo o moči človeškega duha, o tem, kaj vse se da doseči z močjo volje. O tem, kaj vse lahko človek prenese, čemu vse se lahko odreče, pa bo še vedno živel in preživel, in kako neverjetno moč imajo njegove misli, njegova vera in ljubezen do bližnjega. To pa je nekaj, kar je aktualno v vseh časih - no, le še en dokaz, da časa v resnici ni. 

Pravila božanske ljubezni

Če bi me kdo prosil, naj mu priporočim knjigo, ki ne bo običajni priročnik za samopomoč, duhovno rast in iskanje samega sebe (ki jih je dandanes povsod okrog nas že malo morje), ampak naj bo raje leposlovno delo, roman, vendar naj bo v njej toliko življenjske modrosti in duhovnih resnic, kot jih še v priročnikih težko najdemo, naj bo torej vse skupaj v obliki zgodbe, vendar tako nabito s pomenom, da knjiga od njega kar poka po šivih - bi mu priporočila tole. Štirideset pravil ljubezni turške pisateljice Elif Shafak. Za vse, ki mogoče ne marajo romanov ali pa sem jim zdi škoda časa za branje leposlovja - ob tej knjigi bodo spoznali, da se da tudi v leposlovni obliki povedati vse tisto bistveno in temeljno - bržkone še bolje in bolj učinkovito kot v obliki suhoparnega priročnika. 

Roman Štirideset pravil ljubezni je resnično, z eno besedo - očarljiv. Magičen. Navdihujoč. Božanski. No, to je že krepko več besed kot ena. Sicer pa je nemogoče opisati takšno knjigo z eno samo besedo. Sploh me ne čudi, da je postala uspešnica in da je avtorica z njo zaslovela. Roman je prvič izšel leta 2010, pri nas pa je doživel že tri natise pri založbi Sanje. Privlačna je že sama zgradba romana: gre pravzaprav za zgodbo v zgodbi. Pripoved nas takoj potegne v svoj neustavljiv, magičen vrtinec, in z zanimanjem spremljamo obe zgodbi: okvirno, ki se dogaja v sodobnosti, in tisto "vstavljeno", ki se odvija v preteklosti, v daljnem 13. stoletju. Protagonistka okvirne zgodbe je Ella, štiridesetletna ameriška gospodinja, poročena in mati treh otrok, ženska, ki živi ustaljeno družinsko življenje, v katerem ne more biti več presenečenj, in ženska, ki ugotavlja, da je ljubezen med njo in možem nekam izginila, obenem pa se dobro zaveda moževih skrivnih skokov čez plot, a se pretvarja, da ničesar ne sumi. Tu so tudi določene težave z otroki in Ella kot popolna mati in gospodinja najraje beži v svet kuhanja, ker je to nekaj, v čemer se počuti najbolj suvereno in najbolj doma. Vendar ima tudi druge talente in že takoj na začetku izvemo, da je pravkar začela honorarno delati za neko literarno agencijo. Njene naloge vključujejo branje literarnih del neznanih avtorjev in pisanje poročil o njih. Tako ji literarna agencija pošlje roman Sladka blasfemija neznanega avtorja iz Amsterdama. Ko ga Ella začne brati, se prične potovanje v še eno zgodbo: zgodbo romana, ki se dogaja v letih 1242 do 1260 in opisuje neverjetno, nezemeljsko prijateljstvo med sufijskim učiteljem in pesnikom Rumijem ter potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, nekonvencionalnim modrecem, ki je povsod, kjer se je pojavil, dvigal prah in puščal ljudi odprtih ust. Njuna vez je tako močna, tako nadčloveška in božanska, da presega okvirje običajne človeške navezanosti in ljubezni in zato jo le malokdo v njuni okolici lahko razume. Sta duhovna sopotnika, ki se spoznata v na videz usodno določenem trenutku, skupaj preživita določeno obdobje življenja, potem pa se morata na tragičen način raziti. Šams je tisti, ki Rumiju in vsem, s katerimi pride v stik, predaja svoje modrosti v obliki štiridesetih pravil ljubezni. Po tem usodnem srečanju ni Rumi nikoli več enak; prijateljstvo s Šamsom ga popolnoma spremeni. Postane pesnik, kar prej ni bil. Zveza z dervišem ga preoblikuje in pregnete kot glino: iz uglednega, spoštovanega predavatelja in učitelja se spremeni v nekoga, ki izgubi ves svoj ugled in začne pisati pesmi. Zahvaljujoč poznanstvu s Šamsom ga danes poznamo kot enega najbolj priznanih bližnjevzhodnih pesnikov, ki se uvršča v sam vrh svetovne lirike. Znan je tudi kot "pesnik božanske ljubezni". 

Ella torej bere roman o Rumiju in Šamsu, obenem pa se tudi njeno življenje začne spreminjati, sprva nežno in neopazno, potem pa čedalje bolj neustavljivo in - prav tako usodno. V njeno življenje prav v trenutku, ko je že obupala in povsem nehala verjeti, da bi se ji kaj takega lahko še kdaj zgodilo, vstopi ljubezen. Strastna, vznemirljiva, zasvajajoča ljubezen. Vendar tudi Elli podobno kot Rumiju tragičen konec ni prihranjen ...

Vse nadaljnje besede bi bile odveč, kdor si želi spoznati ves čar in življenjsko modrost knjige Štirideset pravil ljubezni, jo mora vzeti v roke in jo použiti od začetka do konca. In, verjemite - použili jo boste kot slastno čokoladno tortico, ki vas bo ne le posladkala, ampak tudi nahranila, globoko, bogato in prepotrebno. Zgolj za prikaz, priokus te literarne tortice bom navedla nekaj odlomkov iz knjige - nekatera od štiridesetih pravil ljubezni, o katerih govori Šams iz Tabriza.

"Ne iščem česa drugačnega. Boga iščem," sem rekel. "Moje iskanje je iskanje boga."

"Potem pa iščeš na napačnem kraju," je odvrnil, in njegov glas je bil nenadoma zadrgnjen. "Ta kraj je bog zapustil! Ne vemo, kdaj bo nazaj."

Srce v prsih mi je ob teh besedah uplahnilo. "Kadar kdo govori slabo o bogu, govori slabo o sebi," sem rekel.

Čuden, skrivenčen nasmeh se je zarisal na gostilničarjevih ustih. Na njegovem obrazu sem videl grenkobo in ogorčenost in še nekaj, kar je spominjalo na otročjo prizadetost.

"Ali ne pravi bog 'saj smo mu bližji od utripalnice na vratu'?" sem vprašal. "Bog ni nekje daleč na nebu. Je v vseh in vsakem izmed nas. Zato nas nikoli ne zapusti. Kako bi lahko zapustil sebe?"

"Vendar zapusti," je pripomnil gostilničar, njegove oči pa so bile mrzle in uporne. "Če je bog tukaj, pa ne migne s prstom, ko brezmejno trpimo, kaj nam to pove o njem?"

"To je prvo pravilo, brat," sem rekel. "Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami." 

Šams je za trenutek obmolknil in počakal, da je mojster prižgal oljenko. "Eno od pravil pravi: Lahko proučuješ boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca. Nikogar ni, ki je živel, potem ko ga je videl, kakor ni nikogar, ki je umrl, potem ko ga je videl. Kdor ga je našel, bo z njim ostal za vedno."

Srce v prsih se mi je stisnilo. Počasi sem izdihnil, zelo počasi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil pravil. Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi. 

Ko sem gledal ljudi okoli sebe, sem se spomnil še enega zlatega pravila: Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti ne resnično poznati boga. 

Hotela sem, da razloži, pa je nadaljeval: "To je eno od štiridesetih pravil. Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami." Na kratko je premolknil in nato dodal: "Kako lahko krivite druge, da vas ne spoštujejo, ko pa sami o sebi mislite, da niste vredni spoštovanja?"  

O resnici in času

Sama Ruglja poznam kot odgovornega urednika revije Bukla, odlične brezplačne revije za vse, ki želijo biti na tekočem kar se tiče sodobne literature, na novo izdanih knjig domačih in tujih avtorjev, tako leposlovnih kot drugih žanrov. Redno jo prebiram, ne zamudim niti ene številke. Poznam ga seveda tudi kot sina pokojnega Janeza Ruglja, našega najbolj znanega psihiatra. Poznam ga kot velikega bralca. In zdaj - super! - tudi kot romanopisca. Roman Resnica ima tvoje oči je njegovo prvo leposlovno delo. O njem sem slišala veliko pohval, predvsem na družabnih omrežjih; zato me je še bolj zainteresiralo in sem si rekla: tole moram čim prej prebrati.

Knjiga je izšla lani pri založbi Litera, v zbirki Piramida. Osrednji lik v romanu je Miha, moški v poznih srednjih letih, ki je na začetku pripovedi tik pred upokojitvijo. Čaka ga še zadnji dan v službi, tik pred iztekom leta, in v njem se je že izoblikoval načrt, kaj bo počel v "penziji". Želi si prebrati vse knjige iz zbirke Sto romanov, ki so jo imeli v lasti že njegovi starši, njemu pa ni uspelo prebrati skoraj ničesar. Zdaj želi to popraviti, nadoknaditi zamujeno iz mladosti. Tudi Miha je torej bralec, podobno kot avtor romana. Bralka pa je tudi njegova žena Mija, s katero sta v harmoničnem odnosu že petintrideset let in imata sina, ki jih šteje malo manj. Že na samem začetku, v Prologu, izvemo, da obstaja vprašanje očetovstva: niti Miha niti Mija nista prepričana, da je Rok v resnici Mihov sin. Miha obljubi, da tega ne bo nikoli preverjal. 

Zgodba/življenje teče umirjeno, po dokaj predvidljivih tirih, Miha preživi zadnji dan v službi, sodelavci mu za poslovilno darilo kupijo vse knjige iz zbirke Sto romanov (ki si jih je nameraval kupiti sam, zato ne ve, ali naj bo s to gesto zadovoljen ali ne), doma jih zloži na police in se odloči, da mogoče že naslednjega dne prične z branjem. Naslednjega dne je sicer zadnji dan pred Silvestrovim, ko so dogovorjeni, da jima sin Rok in njegova žena pripeljeta v varstvo vnuka, sama pa za nekaj dni letita v Istanbul na silvestrovanje. Istanbul ima v romanu precejšnjo vlogo, saj se tam zgodi veliko stvari: Miha in Mija se denimo tam spoznata in tam je spočet tudi Rok; tja se Miha nekaj mesecev prej istega leta, kot se roman začne, s še tremi kolegi odpravi na neposredno spremljanje evropskega prvenstva v košarki. Istanbul ima torej zanj prav poseben pomen. Zdaj pa se tja za novo leto odpravlja njegov sin. Pred odhodom Rok očetu zaupa nekaj, kar tega precej iztiri, še bolj pa njegovo ženo, Rokovo mamo, ko ji Miha to pove. Red stvari se že tukaj nekoliko poruši, v še mnogo hujši, kar nepredstavljivo grozljivi obliki pa se to zgodi na novoletno noč, ko Miho vrže pokonci skrivnosten telefonski klic ...

Roman ima dobro zgrajeno fabulo, ki je začinjena tudi z dobršno mero suspenza; napetost narašča in nas ne spusti iz krempljev vse do izteka zgodbe. Eno glavnih vprašanj, tisto, ki se odpre že na samem začetku, na prvi strani romana, ostane neodgovorjeno: odgovora nikoli ne izvedo ne glavna lika ne bralec. Tudi sicer se zdi, da avtor postavi nemalo vprašanj, na katera pa si moramo odgovoriti sami. (Kar je prav gotovo ena od značilnosti dobre literature.) Ena glavnih stvari, o katerih se sprašuje in preudarja protagonist romana, je minevanje časa in nespremenljivost že uresničene realnosti, nezmožnost vrnitve v času nazaj in "popravljanja" stvari in dogodkov, za katere si želimo, da bi se zgodili drugače ali pa se sploh ne bi. To še posebno pride do izraza v drugem delu pripovedi (roman je, če ne upoštevamo začetnega kratkega Prologa, razdeljen na dva dela: Prej in Potem), ko se tisto najhujše že zgodi in ostaja skoraj samo še vprašanje, kako preživeti dan in kako prebiti noč, kako vztrajati v življenju in se ne predati smrti, kako se ne zadušiti, kako iti naprej, vsemu navkljub. In, ja - Mihu kljub vsemu to nekako uspe. Konec prinaša nov začetek - začetek branja knjig iz zbirke Sto romanov. Čeprav je mislil, da zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, nekako ne more začeti brati, že naslednji trenutek samemu sebi dokaže, da ni tako. Življenje gre naprej; in prav s tem, ko Miha kljub vsemu začne s svojim "bralnim projektom", se življenje lahko nadaljuje.

Resnica ima tvoje oči je roman o času, o minevanju in nepovratnosti že uresničenega, o ljubezni in iskrenosti in, nenazadnje, roman o knjigah. O tem, kako pomembno je brati, brati prave knjige; pa ne le sem ter tja kakšno, ampak veliko, čim več knjig. Sporočilo, v katerem se bodo našli vsi strastni bralci, tudi sama sem se. Samo Rugelj s svojim prvim romanom nikakor ni razočaral. Ustvaril je izvrstno delo, kakršno lahko uspe le tistim, ki veliko berejo. Knjiga, ki je resnično vredna vsake minute branja. Iskreno upam, da avtorju to ne bo dovolj in da nam bo kmalu postregel s še kakšnim romanom.

Z bilčico k sreči pripet

Najnovejšo knjigo Barbare Pešut sem morala v knjižnici rezervirati, a sem vseeno hitro prišla do nje. In prav tako hitro sem jo prebrala; kar pogoltnila sem jo. Resda ni zajetna, obsega le dobrih 80 strani, a mislim, da bi jo enako hitro prebrala tudi, če bi jih imela sto več. 

Pisma iz JLA sem brala z velikim zanimanjem, celo navdušenjem. Neverjetno je, koliko vsega je v tej drobni knjižici. Prežeta je z duhom Jugoslavije, z okusom takratnega življenja, s humorjem, z glasbo in plesom, čez vse to pa je razpeto večno ljubezensko hrepenenje, ki se kaže v odlomkih iz pisem vojaka Nikole in njegove Eve. (Imeni sta spremenjeni, kajpak vemo, da gre za avtorico in njenega moža.) Nikola služi vojaški rok v takratni JLA, Eva ga približno enkrat na mesec obišče - to so srečanja, za katera oba živita -, vmes pa si tešita hrepenenje s pismi. Njun odnos je že od vsega začetka, čeprav sta še zelo mlada, nabit z erotiko, vendar ni samo to; njuna zveza je veliko več. Veže ju tista "prava" ljubezen (kakor koli klišejsko se že to sliši) in zveže ju za celo življenje. Avtorica večkrat poudari, da je bila vojska sicer ovira za njuno ljubezen, vendar je bila hkrati ali pa prav zato, ker je bila ovira, tudi velika stimulacija. Bila je nekaj, kar je dokončno razmahnilo njuno ljubezen, nekaj, kar jima je pomagalo, da sta se lažje prebijala skozi vsakodnevno življenje, ko sta bila ločena. Ja, ljubezen ... Ta je rdeča nit tega avtobiografskega romana, je dišava življenja, ki z leti ničesar ne izgubi, temveč, nasprotno, le še bolj omamno diši. V tem je pač čar predane, zveste ljubezni med dvema sorodnima dušama. 

Podobno kot z ljubeznijo je knjiga odišavljena z vonjem Jugoslavije in takratnega življenja. Tistim, ki ga nismo izkusili (ker nas še ni bilo ali pa smo bili premajhni, da bi se spominjali), se ob branju lahko zazdi, da je bilo življenje takrat precej drugačno kot danes. In gotovo je res bilo. Bolj veselo, bolj duhovito, bolj radoživo. Manj obremenjeno, manj zaskrbljeno. Mogoče, če potegnem vzporednico z Oshom, bi lahko rekla: v časih Jugoslavije so bili ljudje bolj podobni otrokom, danes pa smo bolj podobni odraslim, ki so pozabili, kako je biti otrok. Ali, kot to dobro opiše avtorica v knjigi: 

V zadnjih obdobjih Juge smo bili še veseli, razigrani, duhoviti in lepi, a z vojno je vse to izginilo. Postali smo zreli, zahtevni, prisilno umirjeni in malo manj lepi.

Zelo posrečen se mi zdi tudi naslednji odstavek, ki govori o Jugoslaviji, njenih lepotah in ljubezni v tistih časih:

Veliko sem študirala, medtem ko ga ni bilo, vendar zgolj po inerciji. Resnično se nisem spraševala o svoji karieri. Hecno je, da sem takrat opravljala obvezni diplomski izpit po drugem letniku geografije, z naslovom Jugoslavija. Vedela sem veliko dejstev o alpskih ledenikih, takrat še živih, o rastju v Deliblatski peščari, o problematiki natalitete na Kosovu. Lepa dežela Jugoslavija, res. Tako pisana, tako bogata, tako perspektivna, tako velika, v Evropi na devetem mestu po velikosti. Rada sem jo imela, lepo je bilo živeti v njej. Lepo se je bilo ljubiti v njej. Tako strastno, tako čustveno, tako srce parajuće sa mekim ć ali tvrdim k.

Ljubezen, ki se je med Nikolo in Evo rodila takrat, v "davnih" časih Jugoslavije, je ostala, in ne le to: še vedno je enako močna. Avtorica pravi, da jo je njen "Nikola" ožigosal za vedno. On je ljubezen njenega življenja. Še vedno ga ljubi enako kot takrat. V knjižici Pisma iz JLA to ljubezen ovekoveči za vedno, obenem pa se ji včasih prikrade tudi misel o ničnosti in nesmiselnosti človeškega početja:

V knjigi zidam spomenik najini ljubezni. Visoko in široko bakreno statuo, impozantno, ki kliče k organizaciji proslav ob spremljavi pevskega zbora in orkestra. Veljalo bi proučiti tudi numizmatično vrednost kuvert. Kakšen je žig, kakšna je znamka, kakšna je letnica na njej in portret na znamki, ter znamkino vrednost. Ukvarjanje s spomini je dokaj težka zadeva. Zazrta v vrt, poznojesenski, poln posušenih rož in dreves, v dolgočasni popoldanski svetlobi, ki ne obeta ničesar lepega, me prisili v mišljenje, da je vse človeško početje samo skrajno nepopolno, naravnost nemočno smešno.

A to so le trenutki. Na koncu so vedno ljubezen, veselje do življenja ter lepi spomini. Avtorica pravi, da se je že v pionirskih časih naučila, kako "se pripneš k sreči samo z bilčico". Gre za verz iz pesmi, ki jo je prepevala kot pionirka. "Živijo zemlja in zvezde, / živijo ptice in svet, / živi vsak, ki je z nami / z bilčico k sreči pripet." In, kot pravi, je bila njena bilka v času vojske samo hrepenenje po njenem ljubem, in potešitev tega hrepenenja, ko ga je obiskala.

Hrepenenje, ta večna gonilna sila vsega človekovega obstoja ... Pohvale avtorici za izvrstno postavljen spomenik njeni ljubezni. 

Knjiga o otrocih

Po dolgem času sem spet vzela v roke meni tako ljubega Osha. Knjiga o otrocih, v kateri so zbrana njegova predavanja na to temo (tudi sicer Osho ni pisal knjig, pač pa je imel številna predavanja, in njegova dela so prepisi avdio- in videozapisov njegovih improviziranih nagovorov mednarodnega občinstva), je obvezno branje za vse starše in vse, ki delajo z otroki. V njej se indijski duhovni mistik in eden najvplivnejših mislecev v zgodovini dotakne vsega, kar je povezano z otroki in najčistejšim, najpomembnejšim obdobjem v življenju človeka - otroštvom; dotakne se šolstva, ki je zasnovano tako, da v človeku uniči tisto najosnovnejše in najpomembnejše, in dotakne se odnosa odraslih (v prvi vrsti staršev) do otrok, pa tudi obratno - otrok do staršev in odraslih. Osho je govoril o tem, kako nujno je, da spremenimo svoj odnos do otrok in otroštva - če tega ne naredimo, ne moremo spremeniti družbe in sveta. Obenem pa poudarja, da moramo tudi sami globoko v sebi ponovno obuditi otroka in ostati otrok - ne glede na mnenje in pritiske okolja. V trenutku, ko "odrastemo" in otroka ni več, se začne smrt, propadanje. Biti otrok pomeni biti živ. Biti otrok pomeni biti prisoten, spontan, pristen. Samo otroci znajo zares živeti, pravi Osho. Samo otroci so zares inteligentni. V trenutku, ko človek odraste, začne izgubljati svojo inteligentnost. Pri tem je treba ločiti med razumom, tako imenovano pametjo, in inteligentnostjo. Otrok ima zelo malo znanja, a to še ne pomeni, da ni inteligenten. "Odrasel" človek, ki je v svoje možgane naložil veliko (neuporabnega) znanja, pa ni nujno tudi inteligenten.

Nič, kar bi tukaj napisala, ne bi moglo povedati tega, kar lahko pove samo Osho; moje besede se ne morejo niti približati njegovim. Samo on je znal stvari povedati tako globoko in obenem tako razumljivo slehernemu človeku, tako modro in obenem tako preprosto, da se človek, ki bere njegove misli, lahko samo čudi: kako da nisem tega vedel že prej? Njegove misli so tu zato, da nas spomnijo tega, kar globoko v sebi že vemo. Zato naj bo dovolj nekaj odlomkov iz knjige.

[...] Stvari vlivajo v vas, namesto da bi jih vlekli iz vas. Zemljepis, zgodovina, znanost in matematika - nenehno vlivajo podatke v vas. Postanete papige. Z vami ravnajo kot z računalniki; tako kot posredujejo podatke računalnikom, jih posredujejo vam. Vaše izobraževalne ustanove so kraji, kjer vam stvari tlačijo v glavo.

[...] Izobraževanje naj bi vas popeljalo iz teme v svetlobo. To počnem tudi sam. Učim vas, kako biti to, kar ste. Učim vas, da bodite neustrašni; učim vas, da ne klonite pred pritiski družbe; učim vas, da se ne podrejajte. Učim vas, da ne hlepite po udobju in pripravnosti - če boste hlepeli po tem, vam bo to družba tudi dala, ampak ne bo zastonj. Cena pa je visoka: dobite udobje, izgubite pa zavedanje. Dobite udobje, a izgubite dušo. Lahko imate ugled, vendar takrat niste zvesti sebi; ste psevdo človek. Izdali ste obstoj in sebe.

Ampak družba hoče, da se izdate. Hoče vas izkoristiti kot stroj, hoče, da ste ubogljivi. Noče, da bi delovali kot pametno bitje, kajti takšno bitje se vede pametno in utegne reči: "Ne, tega ne morem storiti."

Primer: če ste resnično inteligentni in ozaveščeni, ne morete biti del nobene vojske - nemogoče. Če želite biti del vojske, je temeljni pogoj neinteligentnost. Zato vojski uspe, da na vse mogoče načine uniči vašo inteligentnost. Traja leta - zadevi pravijo "urjenje". Ubogati morate neumne ukaze: obrat desno, obrat levo, korakaj naprej, korakaj nazaj - počni to in ono. To ponavljajo iz dneva v dan, zjutraj, zvečer. Človek počasi postane robot, delovati začne kot stroj.

Ljudje so tako nespoštljivi do življenja. Še vedno ubijajo živali, da bi jih jedli - temu pravijo "ulov" ali "plen"; in če žival poje njih, temu pravijo katastrofa! Čudno ... V takšnih "igrah" bi morali imeti obe strani enake možnosti. Živali so brez orožja, vi pa imate brzostrelke ali puščice. Poučevati bi morali izjemno spoštovanje do življenja, kajti življenje je Bog. Edini Bog je življenje samo - drugega Boga ni. Prežeto naj bo z radostjo, smehom, smislom za humor - na kratko, s plešočim duhom.

Človeka je mogoče rešiti samo, če družba ne bo več pod vplivom šolstva, ali pa, če se bodo razvile popolnoma drugačne šole, ki jim niti ne bomo mogli reči tako; samo tako se bo človeštvo lahko rešilo. 

Zato pozabite na ambicioznost in primerjave. Otroka nikoli ne primerjajte z drugim in nikoli ne recite: "Poglej, on pa slika bolje!" To je grdo, nasilno, uničujoče. Tako uničite oba otroka. Tistemu, ki ga pohvalite, da bolje slika, okrepite ego in občutek večvrednosti, tisti, ki ga obsojate, pa se začne počutiti manjvredno. Večvrednost in manjvrednost sta bolezni, zato nikoli ne primerjajte!

Za vas in učitelje bo to težko, kajti primerjanje je močno zakoreninjeno v vas. Nikoli ne primerjajte. Vsakega otroka je treba spoštovati takšnega, kakršen je. Vsakega otroka je treba spoštovati kot enkratnega.

Na koncu knjige Osho predstavi tudi nekaj meditacij, ki so primerne za otroke. Ob tem poudarja, da je meditacija nekaj, kar je pisano na kožo vsakemu otroku - bolj kot odraslim! -, ker je otrok bližje izviru, tistemu izvornemu, blaženemu stanju, h kateremu vsi vede ali nevede težimo. Zato se otrokom meditacije sploh ni treba učiti, je pa le koristno, če tudi v vsakodnevnem življenju okrog njih ustvarjamo meditativno ozračje.

Obvezno branje za vse starše, učitelje in vzgojitelje! Bolj bi se morali zavedati, kako izrednega pomena je vzgajanje otrok. Otroci so naša prihodnost, vsak otrok je prihodnji človek, ki bo soustvarjal in krojil usodo sveta. Ali, kot pravi Osho: Otrok je oče človeka.