Sama Ruglja poznam kot odgovornega urednika revije Bukla, odlične brezplačne revije za vse, ki želijo biti na tekočem kar se tiče sodobne literature, na novo izdanih knjig domačih in tujih avtorjev, tako leposlovnih kot drugih žanrov. Redno jo prebiram, ne zamudim niti ene številke. Poznam ga seveda tudi kot sina pokojnega Janeza Ruglja, našega najbolj znanega psihiatra. Poznam ga kot velikega bralca. In zdaj - super! - tudi kot romanopisca. Roman Resnica ima tvoje oči je njegovo prvo leposlovno delo. O njem sem slišala veliko pohval, predvsem na družabnih omrežjih; zato me je še bolj zainteresiralo in sem si rekla: tole moram čim prej prebrati.
Knjiga je izšla lani pri založbi Litera, v zbirki Piramida. Osrednji lik v romanu je Miha, moški v poznih srednjih letih, ki je na začetku pripovedi tik pred upokojitvijo. Čaka ga še zadnji dan v službi, tik pred iztekom leta, in v njem se je že izoblikoval načrt, kaj bo počel v "penziji". Želi si prebrati vse knjige iz zbirke Sto romanov, ki so jo imeli v lasti že njegovi starši, njemu pa ni uspelo prebrati skoraj ničesar. Zdaj želi to popraviti, nadoknaditi zamujeno iz mladosti. Tudi Miha je torej bralec, podobno kot avtor romana. Bralka pa je tudi njegova žena Mija, s katero sta v harmoničnem odnosu že petintrideset let in imata sina, ki jih šteje malo manj. Že na samem začetku, v Prologu, izvemo, da obstaja vprašanje očetovstva: niti Miha niti Mija nista prepričana, da je Rok v resnici Mihov sin. Miha obljubi, da tega ne bo nikoli preverjal.
Zgodba/življenje teče umirjeno, po dokaj predvidljivih tirih, Miha preživi zadnji dan v službi, sodelavci mu za poslovilno darilo kupijo vse knjige iz zbirke Sto romanov (ki si jih je nameraval kupiti sam, zato ne ve, ali naj bo s to gesto zadovoljen ali ne), doma jih zloži na police in se odloči, da mogoče že naslednjega dne prične z branjem. Naslednjega dne je sicer zadnji dan pred Silvestrovim, ko so dogovorjeni, da jima sin Rok in njegova žena pripeljeta v varstvo vnuka, sama pa za nekaj dni letita v Istanbul na silvestrovanje. Istanbul ima v romanu precejšnjo vlogo, saj se tam zgodi veliko stvari: Miha in Mija se denimo tam spoznata in tam je spočet tudi Rok; tja se Miha nekaj mesecev prej istega leta, kot se roman začne, s še tremi kolegi odpravi na neposredno spremljanje evropskega prvenstva v košarki. Istanbul ima torej zanj prav poseben pomen. Zdaj pa se tja za novo leto odpravlja njegov sin. Pred odhodom Rok očetu zaupa nekaj, kar tega precej iztiri, še bolj pa njegovo ženo, Rokovo mamo, ko ji Miha to pove. Red stvari se že tukaj nekoliko poruši, v še mnogo hujši, kar nepredstavljivo grozljivi obliki pa se to zgodi na novoletno noč, ko Miho vrže pokonci skrivnosten telefonski klic ...
Roman ima dobro zgrajeno fabulo, ki je začinjena tudi z dobršno mero suspenza; napetost narašča in nas ne spusti iz krempljev vse do izteka zgodbe. Eno glavnih vprašanj, tisto, ki se odpre že na samem začetku, na prvi strani romana, ostane neodgovorjeno: odgovora nikoli ne izvedo ne glavna lika ne bralec. Tudi sicer se zdi, da avtor postavi nemalo vprašanj, na katera pa si moramo odgovoriti sami. (Kar je prav gotovo ena od značilnosti dobre literature.) Ena glavnih stvari, o katerih se sprašuje in preudarja protagonist romana, je minevanje časa in nespremenljivost že uresničene realnosti, nezmožnost vrnitve v času nazaj in "popravljanja" stvari in dogodkov, za katere si želimo, da bi se zgodili drugače ali pa se sploh ne bi. To še posebno pride do izraza v drugem delu pripovedi (roman je, če ne upoštevamo začetnega kratkega Prologa, razdeljen na dva dela: Prej in Potem), ko se tisto najhujše že zgodi in ostaja skoraj samo še vprašanje, kako preživeti dan in kako prebiti noč, kako vztrajati v življenju in se ne predati smrti, kako se ne zadušiti, kako iti naprej, vsemu navkljub. In, ja - Mihu kljub vsemu to nekako uspe. Konec prinaša nov začetek - začetek branja knjig iz zbirke Sto romanov. Čeprav je mislil, da zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, nekako ne more začeti brati, že naslednji trenutek samemu sebi dokaže, da ni tako. Življenje gre naprej; in prav s tem, ko Miha kljub vsemu začne s svojim "bralnim projektom", se življenje lahko nadaljuje.
Resnica ima tvoje oči je roman o času, o minevanju in nepovratnosti že uresničenega, o ljubezni in iskrenosti in, nenazadnje, roman o knjigah. O tem, kako pomembno je brati, brati prave knjige; pa ne le sem ter tja kakšno, ampak veliko, čim več knjig. Sporočilo, v katerem se bodo našli vsi strastni bralci, tudi sama sem se. Samo Rugelj s svojim prvim romanom nikakor ni razočaral. Ustvaril je izvrstno delo, kakršno lahko uspe le tistim, ki veliko berejo. Knjiga, ki je resnično vredna vsake minute branja. Iskreno upam, da avtorju to ne bo dovolj in da nam bo kmalu postregel s še kakšnim romanom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar