Po daljšem premoru sem se spet vrnila k svojemu ljubemu Dostojevskemu in prebrala eno njegovih zgodnejših del, roman Ponižani in razžaljeni. Ta je bil leta 2017 na novo izdan pri Mladinski knjigi, v svežem prevodu Boruta Kraševca, in takoj, ko sem to izvedela, sem si navdušeno kupila svoj izvod - prepričana, da tega dela izpod peresa Dostojevskega še nisem prebrala. To se mi precej pogosto dogaja: za neko knjigo mislim, da je še nisem prebrala, v resnici pa sem jo že, pred leti. Tako je bilo tudi s tem romanom: ko sem ga prelistala, sem se medlo spomnila, da sem to knjigo vendar že brala - sicer že doooolgo nazaj ... Tam nekje v srednješolskih letih verjetno, takrat, ko sem se spoznala z večino temeljnih del Dostojevskega. Kakorkoli, nič hudega; to knjigo bi v vsakem primeru želela imeti in četudi sem jo enkrat v daljni preteklosti že prebrala, bi jo najmanj še enkrat, ker se prebrano itak pozabi, sploh pa po toliko letih. V teh dneh sem jo torej prežvečila že drugič in se pri tem še enkrat prepričala (že kdo ve katerič), da je Dostojevski pač Dostojevski. Ni važno, kaj njegovega berem, vedno me docela posrka vase, v svoj svet, da si ne želim izstopiti vse dokler ne pridem do zadnje postaje (beri: do zadnje strani).
Ponižani in razžaljeni so poleg Zapiskov iz mrtvega doma najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega. V romanu se pojavljajo nekateri motivi iz avtorjevega resničnega življenja, denimo ljubezenski trikotnik med tremi glavnimi protagonisti. Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, Ivan (Vanja) Petrovič, ki je enako kot sam Dostojevski pisatelj, enako kot on piše za literarno revijo, enako hiti z delom, da bi se držal rokov, enako je kar naprej brez denarja in ves čas piše na up. Literarni kritiki tistega obdobja so romanu očitali marsikaj. Ton pripovedi naj bil, tako kritik Dobroljubov, zlagan in ponarejen, ker je avtor izbral neustrezno obliko pripovedi. Ivan Petrovič je moški, ki bi moral biti ljubosumen, nesrečen, saj strastno ljubi dekle, ki je izbralo drugega. Toda nikjer v celem romanu ni govora o tem, o njegovem duševnem stanju, njegovih ljubezenskih bolečinah. Zdi se, kot da se avtor tej temi namerno izogiba. Namesto da bi Ivana Petroviča razžiralo ljubosumje (kar bi bilo povsem človeško), se celo razdaja v dobro svojega tekmeca. Njegova glavna naloga v pripovedi je, da hodi od enega do drugega protagonista, ti se mu izpovedujejo, on pa jih posluša in poroča o vsem, kar se dogaja. Je torej prvenstveno poslušalec in pripovedovalec in ne prav veliko drugega. Prisoten mora biti povsod, da lahko opiše, kaj se je zgodilo, zato skoraj neprestano teka sem ter tja ali pa drugi pridejo k njemu. Pri vsem tem je torej nujno, da je nekoliko brezbarven; saj je res, da niso njegova čustva tista, ki so tu najbolj pomembna, ampak so pomembne čisto druge stvari. On je predvsem zapisovalec, pripovedovalec, ali, kot je poenostavil Dobroljubov: "To je kratko malo avtor."
Vse to je res, in vendar to nikakor ne pomeni, da celotna pripoved zavoljo tega izpade zlagano ali narejeno. To pa ne; to je vendar Dostojevski! Nič od tega, kar so kritiki tistega časa očitali temu romanu, za bralca ni moteče, nič od tega ga ne more prepričati, da bere pripoved o nečem, kar se v resnici ne bi moglo zgoditi. In nič od tega niti malo ne zmanjša hipnotične moči pripovedovanja, ki jo poseduje Dostojevski. Pustimo vnemar Ivana Petroviča, ki je malce preveč papirnat - sama pripoved je zastavljena tako, da jo je užitek brati, pripovedovalska moč avtorja pa nas že kmalu po začetku zgrabi in nas noče spustiti, vse dokler ne pridemo do izteka zgodbe. V romanu nastopajo liki, ki so tudi sicer značilni za Dostojevskega - so torej na nek način tipski liki, a le znotraj ustvarjanja samega Dostojevskega. Nekateri liki iz tega romana se v podobni obliki pojavljajo tudi v drugih njegovih delih. Dogajanje je postavljeno v Peterburg, zgodba se odvije nekako v enem letu ali malce več. Pojavljajo se motivi, ki so tudi sicer značilni za Dostojevskega - motiv krščanske ljubezni in odpuščanja, motiv revščine, obenem pa se avtor v tem delu prvič temeljiteje posveti temi zla in različnim obrazom, ki jih zlo privzema. V grobem lahko rečemo, da se v Ponižanih in razžaljenih vse vrti okrog ljubezenske zgodbe Nataše (dekleta, v katero je zaljubljen Ivan Petrovič, pripovedovalec) in Aljoše, nedoraslega, preprostega, otroškega fanta iz višje družbe. Ta je torej Ivanov tekmec, toda on, kot že rečeno, deluje v njegovo in Natašino korist, ne da bi se za en sam trenutek oziral na svoja čustva; verjetno preprosto zato, ker Natašo ljubi in zato je vse, kar si zares želi, to, da bi bila srečna, naj bo s komerkoli že. Vendar se zveza med Natašo in Aljošo že od vsega začetka zdi malone nemogoča, in ta vtis se skozi pripoved le še stopnjuje. Glavni tako imenovan moteč člen pri vsem skupaj je knez Valkovski, Aljošev oče, ki je že od prej v določeni zvezi z Natašino družino, konkretno z njenim očetom, in je svoj pravi obraz že pokazal, v tej novi zadevi - zvezi njegovega sina in Nataše - pa se njegova zla podoba in že kar demoničnost pokažeta v vsej svoji razsežnosti. Tam, kjer je knez Valkovski, so drugi obvezno ponižani - in razžaljeni. Vzporedno s to zgodbo je tu še zgodba deklice Nelly, sirote, ki jo Ivan Petrovič vzame k sebi, in tu lahko opazujemo, kako se razvije še en ljubezenski trikotnik. Vloga Nelly se izkaže tudi kot ključen dejavnik pri Natašini spravi z njenimi starši. Konec je tak, kot ga je bilo za pričakovati in kot je knez ves čas napeljeval, se pa razkrijejo še nekatere nove informacije in zveze med določenimi liki. Za Natašo se vse skupaj izteče tako, kot je zanjo bolje, čeprav trpi ljubezenske bolečine; in čeravno imata z Ivanom na koncu prosto pot, ni videti, da bi med njima lahko karkoli bilo - pač zato, ker Nataša v Ivanu vidi predvsem brata, najboljšega prijatelja, ki ga ima srčno rada, a ga ne ljubi tako, kot on ljubi njo.
Sam Dostojevski je o romanu Ponižani in razžaljeni povedal tole:
"Tako sem pisal vse življenje, tako je bilo napisano vse, kar sem izdal, če ne štejem pripovedi Bedni ljudje in nekaterih poglavij iz Mrtvega doma. V mojem literarnem življenju se je zelo pogosto dogajalo, da je bilo prvo poglavje romana ali pripovedi že postavljeno v tiskarni, konec pa je bil še v moji glavi, a ga je bilo treba po vsej sili napisati čim prej. Ker sem se že navadil tako delati, sem popolnoma enako naredil tudi pri Ponižanih in razžaljenih, čeprav me ni tokrat v to silil nihče, po svoji lastni volji. Revija, ki je ravno začela izhajati in ki sem ji strašno želel uspeha, je potrebovala roman in jaz sem ji ga ponudil, v štirih delih. Jaz sam sem prepričal brata, da sem načrt zanj že zdavnaj izdelal (kar ni bilo res), da ga bom napisal zlahka, da sem prvi del že končal itn. Tega nisem počel zaradi denarja. Popolnoma se zavedam, da je v mojem romanu veliko lutk, ne pa ljudi, da so v njem hodeče knjige, ne pa osebe, ki so privzele umetniško obliko (za to bi res potreboval čas, ideje bi se mi morale uležati v glavi in duši). Med pisanjem se v žaru dela tega seveda nisem zavedal, ampak sem to kvečjemu slutil. Toda nekaj sem vedel zanesljivo, ko sem začel takrat pisati: 1) roman se mi ne bo posrečil, bo pa v njem poezija; 2) v njem bosta dva, trije zelo presunljivi in močni odlomki; 3) najmočnejša značaja bosta upodobljena popolnoma resnično in celo umetniško. In ta prepričanost mi je zadostovala. Nastalo je zelo čudno delo, ampak v njem je kakšnih petdeset strani, na katere sem ponosen ..."
Mirno lahko rečemo, da ima Dostojevski prav. Ponižani in razžaljeni resda ne dosegajo njegovih poznejših literarnih umetnin, vseeno pa predstavljajo pomemben korak v njegovem ustvarjanju, pomembno postajo na poti do Bratov Karamazovih, recimo. Zares je v romanu nekaj močnih odlomkov, ki se bralcu vrežejo v spomin, in glavna karakterja sta resnično upodobljena nadvse avtentično. Brez romana Ponižani in razžaljeni bi v pisateljevem opusu nekaj manjkalo, zato je ta pripoved obvezno branje za vse, ki bi radi Dostojevskega in njegovo ustvarjanje spoznali karseda temeljito.
* * *
Zdaj pa še namig, o čem bo govora naslednjič. Od Dostojevskega se bom oddaljila tako, da se bolj skoraj ne bi mogla. Naslednja knjiga, ki me čaka v vrsti za branje, je namreč zbirka kratkih erotičnih zgodb izpod peresa slovenske avtorice. Kakšen preskok, kaj? ;) Bomo videli, kako nam bo tole všeč. Povem le še to, da je omenjena knjiga izšla v isti zbirki in pri isti založbi kot moja. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar