Najnovejšo knjigo Barbare Pešut sem morala v knjižnici rezervirati, a sem vseeno hitro prišla do nje. In prav tako hitro sem jo prebrala; kar pogoltnila sem jo. Resda ni zajetna, obsega le dobrih 80 strani, a mislim, da bi jo enako hitro prebrala tudi, če bi jih imela sto več.
Pisma iz JLA sem brala z velikim zanimanjem, celo navdušenjem. Neverjetno je, koliko vsega je v tej drobni knjižici. Prežeta je z duhom Jugoslavije, z okusom takratnega življenja, s humorjem, z glasbo in plesom, čez vse to pa je razpeto večno ljubezensko hrepenenje, ki se kaže v odlomkih iz pisem vojaka Nikole in njegove Eve. (Imeni sta spremenjeni, kajpak vemo, da gre za avtorico in njenega moža.) Nikola služi vojaški rok v takratni JLA, Eva ga približno enkrat na mesec obišče - to so srečanja, za katera oba živita -, vmes pa si tešita hrepenenje s pismi. Njun odnos je že od vsega začetka, čeprav sta še zelo mlada, nabit z erotiko, vendar ni samo to; njuna zveza je veliko več. Veže ju tista "prava" ljubezen (kakor koli klišejsko se že to sliši) in zveže ju za celo življenje. Avtorica večkrat poudari, da je bila vojska sicer ovira za njuno ljubezen, vendar je bila hkrati ali pa prav zato, ker je bila ovira, tudi velika stimulacija. Bila je nekaj, kar je dokončno razmahnilo njuno ljubezen, nekaj, kar jima je pomagalo, da sta se lažje prebijala skozi vsakodnevno življenje, ko sta bila ločena. Ja, ljubezen ... Ta je rdeča nit tega avtobiografskega romana, je dišava življenja, ki z leti ničesar ne izgubi, temveč, nasprotno, le še bolj omamno diši. V tem je pač čar predane, zveste ljubezni med dvema sorodnima dušama.
Podobno kot z ljubeznijo je knjiga odišavljena z vonjem Jugoslavije in takratnega življenja. Tistim, ki ga nismo izkusili (ker nas še ni bilo ali pa smo bili premajhni, da bi se spominjali), se ob branju lahko zazdi, da je bilo življenje takrat precej drugačno kot danes. In gotovo je res bilo. Bolj veselo, bolj duhovito, bolj radoživo. Manj obremenjeno, manj zaskrbljeno. Mogoče, če potegnem vzporednico z Oshom, bi lahko rekla: v časih Jugoslavije so bili ljudje bolj podobni otrokom, danes pa smo bolj podobni odraslim, ki so pozabili, kako je biti otrok. Ali, kot to dobro opiše avtorica v knjigi:
V zadnjih obdobjih Juge smo bili še veseli, razigrani, duhoviti in lepi, a z vojno je vse to izginilo. Postali smo zreli, zahtevni, prisilno umirjeni in malo manj lepi.
Zelo posrečen se mi zdi tudi naslednji odstavek, ki govori o Jugoslaviji, njenih lepotah in ljubezni v tistih časih:
Veliko sem študirala, medtem ko ga ni bilo, vendar zgolj po inerciji. Resnično se nisem spraševala o svoji karieri. Hecno je, da sem takrat opravljala obvezni diplomski izpit po drugem letniku geografije, z naslovom Jugoslavija. Vedela sem veliko dejstev o alpskih ledenikih, takrat še živih, o rastju v Deliblatski peščari, o problematiki natalitete na Kosovu. Lepa dežela Jugoslavija, res. Tako pisana, tako bogata, tako perspektivna, tako velika, v Evropi na devetem mestu po velikosti. Rada sem jo imela, lepo je bilo živeti v njej. Lepo se je bilo ljubiti v njej. Tako strastno, tako čustveno, tako srce parajuće sa mekim ć ali tvrdim k.
Ljubezen, ki se je med Nikolo in Evo rodila takrat, v "davnih" časih Jugoslavije, je ostala, in ne le to: še vedno je enako močna. Avtorica pravi, da jo je njen "Nikola" ožigosal za vedno. On je ljubezen njenega življenja. Še vedno ga ljubi enako kot takrat. V knjižici Pisma iz JLA to ljubezen ovekoveči za vedno, obenem pa se ji včasih prikrade tudi misel o ničnosti in nesmiselnosti človeškega početja:
V knjigi zidam spomenik najini ljubezni. Visoko in široko bakreno statuo, impozantno, ki kliče k organizaciji proslav ob spremljavi pevskega zbora in orkestra. Veljalo bi proučiti tudi numizmatično vrednost kuvert. Kakšen je žig, kakšna je znamka, kakšna je letnica na njej in portret na znamki, ter znamkino vrednost. Ukvarjanje s spomini je dokaj težka zadeva. Zazrta v vrt, poznojesenski, poln posušenih rož in dreves, v dolgočasni popoldanski svetlobi, ki ne obeta ničesar lepega, me prisili v mišljenje, da je vse človeško početje samo skrajno nepopolno, naravnost nemočno smešno.
A to so le trenutki. Na koncu so vedno ljubezen, veselje do življenja ter lepi spomini. Avtorica pravi, da se je že v pionirskih časih naučila, kako "se pripneš k sreči samo z bilčico". Gre za verz iz pesmi, ki jo je prepevala kot pionirka. "Živijo zemlja in zvezde, / živijo ptice in svet, / živi vsak, ki je z nami / z bilčico k sreči pripet." In, kot pravi, je bila njena bilka v času vojske samo hrepenenje po njenem ljubem, in potešitev tega hrepenenja, ko ga je obiskala.
Hrepenenje, ta večna gonilna sila vsega človekovega obstoja ... Pohvale avtorici za izvrstno postavljen spomenik njeni ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar