Knjiga o otrocih

Po dolgem času sem spet vzela v roke meni tako ljubega Osha. Knjiga o otrocih, v kateri so zbrana njegova predavanja na to temo (tudi sicer Osho ni pisal knjig, pač pa je imel številna predavanja, in njegova dela so prepisi avdio- in videozapisov njegovih improviziranih nagovorov mednarodnega občinstva), je obvezno branje za vse starše in vse, ki delajo z otroki. V njej se indijski duhovni mistik in eden najvplivnejših mislecev v zgodovini dotakne vsega, kar je povezano z otroki in najčistejšim, najpomembnejšim obdobjem v življenju človeka - otroštvom; dotakne se šolstva, ki je zasnovano tako, da v človeku uniči tisto najosnovnejše in najpomembnejše, in dotakne se odnosa odraslih (v prvi vrsti staršev) do otrok, pa tudi obratno - otrok do staršev in odraslih. Osho je govoril o tem, kako nujno je, da spremenimo svoj odnos do otrok in otroštva - če tega ne naredimo, ne moremo spremeniti družbe in sveta. Obenem pa poudarja, da moramo tudi sami globoko v sebi ponovno obuditi otroka in ostati otrok - ne glede na mnenje in pritiske okolja. V trenutku, ko "odrastemo" in otroka ni več, se začne smrt, propadanje. Biti otrok pomeni biti živ. Biti otrok pomeni biti prisoten, spontan, pristen. Samo otroci znajo zares živeti, pravi Osho. Samo otroci so zares inteligentni. V trenutku, ko človek odraste, začne izgubljati svojo inteligentnost. Pri tem je treba ločiti med razumom, tako imenovano pametjo, in inteligentnostjo. Otrok ima zelo malo znanja, a to še ne pomeni, da ni inteligenten. "Odrasel" človek, ki je v svoje možgane naložil veliko (neuporabnega) znanja, pa ni nujno tudi inteligenten.

Nič, kar bi tukaj napisala, ne bi moglo povedati tega, kar lahko pove samo Osho; moje besede se ne morejo niti približati njegovim. Samo on je znal stvari povedati tako globoko in obenem tako razumljivo slehernemu človeku, tako modro in obenem tako preprosto, da se človek, ki bere njegove misli, lahko samo čudi: kako da nisem tega vedel že prej? Njegove misli so tu zato, da nas spomnijo tega, kar globoko v sebi že vemo. Zato naj bo dovolj nekaj odlomkov iz knjige.

[...] Stvari vlivajo v vas, namesto da bi jih vlekli iz vas. Zemljepis, zgodovina, znanost in matematika - nenehno vlivajo podatke v vas. Postanete papige. Z vami ravnajo kot z računalniki; tako kot posredujejo podatke računalnikom, jih posredujejo vam. Vaše izobraževalne ustanove so kraji, kjer vam stvari tlačijo v glavo.

[...] Izobraževanje naj bi vas popeljalo iz teme v svetlobo. To počnem tudi sam. Učim vas, kako biti to, kar ste. Učim vas, da bodite neustrašni; učim vas, da ne klonite pred pritiski družbe; učim vas, da se ne podrejajte. Učim vas, da ne hlepite po udobju in pripravnosti - če boste hlepeli po tem, vam bo to družba tudi dala, ampak ne bo zastonj. Cena pa je visoka: dobite udobje, izgubite pa zavedanje. Dobite udobje, a izgubite dušo. Lahko imate ugled, vendar takrat niste zvesti sebi; ste psevdo človek. Izdali ste obstoj in sebe.

Ampak družba hoče, da se izdate. Hoče vas izkoristiti kot stroj, hoče, da ste ubogljivi. Noče, da bi delovali kot pametno bitje, kajti takšno bitje se vede pametno in utegne reči: "Ne, tega ne morem storiti."

Primer: če ste resnično inteligentni in ozaveščeni, ne morete biti del nobene vojske - nemogoče. Če želite biti del vojske, je temeljni pogoj neinteligentnost. Zato vojski uspe, da na vse mogoče načine uniči vašo inteligentnost. Traja leta - zadevi pravijo "urjenje". Ubogati morate neumne ukaze: obrat desno, obrat levo, korakaj naprej, korakaj nazaj - počni to in ono. To ponavljajo iz dneva v dan, zjutraj, zvečer. Človek počasi postane robot, delovati začne kot stroj.

Ljudje so tako nespoštljivi do življenja. Še vedno ubijajo živali, da bi jih jedli - temu pravijo "ulov" ali "plen"; in če žival poje njih, temu pravijo katastrofa! Čudno ... V takšnih "igrah" bi morali imeti obe strani enake možnosti. Živali so brez orožja, vi pa imate brzostrelke ali puščice. Poučevati bi morali izjemno spoštovanje do življenja, kajti življenje je Bog. Edini Bog je življenje samo - drugega Boga ni. Prežeto naj bo z radostjo, smehom, smislom za humor - na kratko, s plešočim duhom.

Človeka je mogoče rešiti samo, če družba ne bo več pod vplivom šolstva, ali pa, če se bodo razvile popolnoma drugačne šole, ki jim niti ne bomo mogli reči tako; samo tako se bo človeštvo lahko rešilo. 

Zato pozabite na ambicioznost in primerjave. Otroka nikoli ne primerjajte z drugim in nikoli ne recite: "Poglej, on pa slika bolje!" To je grdo, nasilno, uničujoče. Tako uničite oba otroka. Tistemu, ki ga pohvalite, da bolje slika, okrepite ego in občutek večvrednosti, tisti, ki ga obsojate, pa se začne počutiti manjvredno. Večvrednost in manjvrednost sta bolezni, zato nikoli ne primerjajte!

Za vas in učitelje bo to težko, kajti primerjanje je močno zakoreninjeno v vas. Nikoli ne primerjajte. Vsakega otroka je treba spoštovati takšnega, kakršen je. Vsakega otroka je treba spoštovati kot enkratnega.

Na koncu knjige Osho predstavi tudi nekaj meditacij, ki so primerne za otroke. Ob tem poudarja, da je meditacija nekaj, kar je pisano na kožo vsakemu otroku - bolj kot odraslim! -, ker je otrok bližje izviru, tistemu izvornemu, blaženemu stanju, h kateremu vsi vede ali nevede težimo. Zato se otrokom meditacije sploh ni treba učiti, je pa le koristno, če tudi v vsakodnevnem življenju okrog njih ustvarjamo meditativno ozračje.

Obvezno branje za vse starše, učitelje in vzgojitelje! Bolj bi se morali zavedati, kako izrednega pomena je vzgajanje otrok. Otroci so naša prihodnost, vsak otrok je prihodnji človek, ki bo soustvarjal in krojil usodo sveta. Ali, kot pravi Osho: Otrok je oče človeka.