Moram priznati, da mi je tale knjigica že pred časom padla v oko, kar ni seveda nič čudnega, saj se zanimam za vse, kar novega izide, še posebno pozornost pa posvečam knjigam, ki izidejo v isti zbirki in pri isti založbi kot sta izšla moj roman in Petjeva knjiga. Tole sem torej opazila že nekaj časa nazaj, a prisežem, da nisem vedela, kdo je avtorica v resnici. Pojma nisem imela, da je Eva Pacher psevdonim, pod katerim se skriva ... Barbara Pešut. Zadnjič sem to izvedela, še sama ne vem, kako, in to je bil odločilni moment, ko sem si rekla, no, zdaj bom pa tole res prebrala. In sem jo, v treh dneh, a treba je upoštevati, da sem precej počasna bralka. Zgodbic je skupaj osemnajst, večinoma so res kratke in se jih da hitro prebrati. Pospremljene so z zgovornimi ilustracijami Adama Macherja - in to je kajpak tudi psevdonim, ilustrator je v resnici Zoran Smiljanić.
Barbara Pešut je pisateljica, pesnica, tekstopiska. Poznamo jo predvsem po njeni avtobiografiji Prvi polčas, je pa tudi avtorica treh pesniških zbirk (Prej/Potem, Granit Žafran, Eksplicitne) in znanstvenofantastičnega erotičnega romana Čudoviti klon. Pričujoča zbirka kratkih erotičnih zgodb je izšla v začetku lanskega leta, najnovejše delo izpod njenega peresa pa je avtobiografski roman Pisma iz JLA, ki je izšel pred kratkim (in ki ga imam že rezerviranega v knjižnici). Jebopisi pritegnejo že s svojim izvirnim naslovom. Zgodbe so naslovljene glede na kraj in čas dogajanja (recimo V BLOKU, za božič, VOLČJI POTOK, spomladi, AFRIKA, v sušnem obdobju itn.), nekatere so postavljene celo v prihodnost, v čemer lahko prepoznamo avtoričino simpatijo do znanstvene fantastike, ki jo je pokazala že z romanom Čudoviti klon. Tudi v enem od "jebopisov", ki se dogaja v prihodnosti, se pojavi klon (zgodba FOČA, 2043). Zgodbe so primerno dražljive in seksi, pa tudi izprijene in celo sprevržene, saj se ne ustavljajo le pri običajnem odnosu moški - ženska v vseh mogočih različicah, temveč gredo še dlje in nekoliko šokirajo, denimo z motivom sodomije (MÜNCHEN, poleti). Osebno me je nekako najbolj presunila Skandinavska saga, ki je tudi najdaljša od vseh zgodb v knjigi. V njej je mogoče še najbolj izražen motiv, ki se sicer pojavlja tudi v drugih zgodbah, le da v milejši obliki - motiv popolne predaje ženske moškemu oziroma kar moškim v množini. Ženska v omenjeni zgodbi je pravzaprav omejena skoraj na predmet, nekakšno orodje, celo trgovsko blago, saj jo kapitan odkupi od staršev in jo obljubi za ženo bogatašu na drugem koncu sveta. Dekle je povsem brez lastne volje, ne more odločati o svojem telesu niti o svojem življenju, pač pa drugi (moški) odločajo namesto nje, vse v njeno dobro, seveda. Pripravljena je pretrpeti marsikaj in biti popolnoma poslušna, če se ji le ne bo več treba vrniti v revščino, v kateri je dotlej živela s starši. Priznati je treba, da se v popolni predaji drugemu skriva poseben čar, draž; docela predati se ljubljeni osebi, ki ji zaupaš, se razgaliti pred njo tako in drugače, je nekaj skrajno vznemirljivega in erotičnega; vendar gre v Skandinavski sagi za drugačno predajo. Tu ne gre za ljubezen, temveč kupčijo, gre za predajo, ki ni več samoiniciativna in svobodna, ampak izsiljena, gre torej za skrajnost, v kateri ženska ni več obravnavana kot bitje, enakovredno moškemu. Iz pripovedi se da razbrati - čeravno čas dogajanja ni nikjer naveden -, da se zgodba dogaja v preteklosti, morebiti precej daljni. To razloži marsikaj, saj vemo, da so se takšne stvari v pretekli zgodovini marsikje zares dogajale - in ni za izključiti, da se ponekod dogajajo še vedno.
V večini zgodb (ne pa v vseh) gre pravzaprav za mejna dogajanja in občutja, za hojo po robu. Ob tem se takoj spomnim zgodbe LIKA, junij, v kateri adrenalin doseže zgornjo mejo, ko se protagonista predajata spolnim užitkom kar v avtu, med drvenjem po avtocesti, vse skupaj pa je začinjeno še z voajerizmom, saj se partnerja v avtu pokažeta vozniku tovornjaka, s katerim vozita vzporedno. Zelo posrečena se mi je zdela tudi skupina kratkih zgodbic GRIMMOV GOZD, povestice iz mladosti: to so Grimmove pravljice, predelane v kratke, nagajive erotične prigodice, izvirne in duhovite, ki privabijo nasmešek na obraz.
Eva Pacher alias Barbara Pešut s svojo zbirko erotičnih zgodb Jebopisi slavi življenje, erotiko in ljubezen, vendar se ne zadovolji z osladnimi, kalupnimi opisi v stilu Petdesetih odtenkov, ampak gre dlje od tega, pa četudi v temačne vode neobičajnih spolnih praks, opotekanje na tanki meji med bolečino in užitkom, med popolno predajo in izkoriščanjem. A takšno je življenje - in literatura, ki posnema življenje samo, je najbolj avtentična.
Komaj čakam že, da se lotim njene najnovejše knjige Pisma iz JLA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar