Domači muesli

Včeraj sem prvič sama naredila muesli - mešanico žitnih kosmičev. Nič posebnega, vem, ampak vseeno jih je bilo do zdaj lažje kupiti :). Potem sem si pa rekla, zakaj jih ne bi sama naredila, veliko ceneje bo, pa tudi bolj zdravo, konec koncev je v kupljenih kosmičih ponavadi veliko preveč sladkorja - celo v tistih, ki so bio. Poleg tega lahko domače kosmiče zmešaš čisto po svojih željah. In tako sem naredila eno fino mešanico, ki je že preizkušena (danes zjutraj, Petja za zajtrk :)) in je baje zelo dobra. Naredila sem res veliko količino tega mueslija, tako da bo zdaj kar nekaj časa mir :).

 

 

 

 

 

 

Sestavine, ki sem jih uporabila, so naslednje:

 

- 500 g ovsenih kosmičev,

- 500 g rženih kosmičev,

- 300 g rozin,

- 100 g kokosovega čipsa,

- pol žličke cimeta,

- malo vanilije v prahu.

 

Po želji bi seveda lahko dodala še na koščke narezano suho sadje, mandlje, pražene lešnike ... Kakorkoli, iz take količine sestavin nastane res zelo veliko mueslija, zato je v primeru, če tega ne pojeste veliko, morda bolje narediti manjšo količino.

Bio kosmiče sem kupila v Lisini štacuni v Pivki in že ko sem jih odprla, mi je bilo jasno, da so veliko bolj sveži od tistih, ki se jih kupi v drugih trgovinah - zelo so namreč dišali ;).

Tako pripravljen muesli se seveda lahko tudi malo posladka s kakšnim zdravim sladilom, recimo kokosovim sladkorjem, ni pa nujno, saj že rozine (in suho sadje, če ga dodamo) poskrbijo za nekaj sladkega okusa.

 

 

Degustacije, degustacije ...

Tako, degustacija pred trgovino Komarček v Postojni je za mano ... Kaj sem pripravila za to priložnost? Uf, marsikaj, včeraj sem delala praktično cel dan, pa še danes zjutraj malo. Sladostrastnica je bila torej spet bizi ;).

Preden sem jo mahnila v Komarčka, sem se ustavila še v Zdravstvenem domu, kjer sem gospe, ki vodi barček v pritličju, prav tako obljubila nekaj vzorcev svojih izdelkov. Ker obstaja možnost, da bi tam prodajala tudi določene tortice, sem ji za pokušino nesla kos svoje torte "Prosene sanje s čokolado". Bila je navdušena nad njo. 

Prosena torta je bila tokrat lepša kot prvič in drugič, ko sem jo naredila, ker sem jo tokrat delala v okroglem modelu, tako da je bila končno pravilne okrogle oblike :). Pa tudi strdila se je prav lepo in bila je res okusna.

 

 

 

 

 

Kaj pa ostale dobrote? No, za degustacijo v Komarčku sem pripravila naslednje:

 

 

 

Slani krekerčki s himalajsko soljo in semeni.

 

 

"Beli" čokolatini (no, ne čisto beli - malce preveč rjavi zaradi kokosovega sladkorja) ... 

 

 

... in temni.

 

 

 

Čokoladni srčki ...

 

 

... ideja za Valentinovo darilo?

 

 

Pa še presne kroglice, povaljane v kakavu.

 

 

Sladko-slani mix.

 

 

Na prizorišču pa je izgledalo takole:

 

 

 

 

 

Ljudje so se kar pogosto ustavljali pri moji "stojnici" in izražali precej velik interes za moje izdelke. Zato, brez skrbi: kmalu jih bo mogoče naročiti in kupiti in bralci tega bloga boste med prvimi, ki boste o tem obveščeni! :)

Jutri degustacija!

Vabljeni jutri, v četrtek, 23. 1., v trgovino Komarček v Mercator centru v Postojni, kjer bom imela degustacijo svojih dobrot! Trgovina Komarček je ena od trgovin, s katerimi sem se dogovorila za odkup in prodajo mojih izdelkov, ko bom stopila na samostojno podjetniško pot. Jutri med 9. in 12. uro bo mogoče v omenjeni trgovini degustirati nekatere od mojih izdelkov (naj namignem, katere: slane krekerje s semeni, presne kroglice, presno čokolado, rženi kruh, halvo ...).

Istočasno bo degustacija tudi v postojnskem Zdravstvenem domu, pri šanku v pritličju, kjer bom prav tako pustila nekaj dobrot, a manj, poleg tega tam ne bom prisotna, ker bom v Komarčku. Ne morem biti na dveh mestih hkrati, tega še ne obvladam ;).

Zato - vabljeni! Mogoče je to zadnja priložnost, ker zdaj imam degustacij že počasi dovolj ... od tega pač ni mogoče preživeti! Treba bo začeti služiti. ;) 

Sodelovanje z Metropolitan Beast

Na spletni strani podjetja Metropolitan Beast, s katerim sodelujem, si lahko preberete objavo o meni: http://metropolitanbeast.com/have-some-tips-by-our-nutrition-expert/?fb_action_ids=233677726805404&fb_action_types=og.likes&fb_source=other_multiline&action_object_map=%7B%22233677726805404%22%3A1400590390190433%7D&action_type_map=%7B%22233677726805404%22%3A%22og.likes%22%7D&action_ref_map=%5B%5D.
Lahko pa se tudi prijavite v fitnes coaching program in poleg tega, da se boste dobro razmigali, boste deležni mojih super prehranskih nasvetov! ;)

Rženi kruh

Včeraj sem prvič spekla 100 % rženi kruh in bila navdušena, ko mi je uspel. Do zdaj sem z rženim kruhom poskušala samo enkrat, že pred leti, ko sem testo pripravila na klasičen način, s kvasom. Rezultat je bil skoraj neužiten - kruh je bil trd kot kamen in skoraj smo si zobe polomili, ko smo ga poskušali jesti ... Zdaj pa sem si rekla, zakaj ga ne bi poskušala narediti z vinskim kamnom, na način, kot že nekaj časa delam pšenični ali pirin kruh? Morda pa bo uspel! In res sem si želela, da bi, ker me ta pšenica in gluten zadnje čase precej mučita. Rada bi omejila uživanje glutena na minimum. Saj tudi ržena moka vsebuje gluten, a veliko manj kot pšenična. Poleg tega vsebuje veliko več vitaminov in mineralov, pa tudi zelo veliko vlaknin. Skratka, ržena moka je neprimerno bolj zdrava od pšenične in cenejša od pirine, zato sem si rekla, če bo ta kruh uspel, bom od zdaj naprej za domačo uporabo pekla samo še ržen kruh. Pa od časa do časa pirinega.

Včeraj sem se torej lotila tega "rženega podviga". Povsod, koder sem iskala informacije o rženi moki in kruhu iz nje, sem izvedela, da ržena moka vsebuje premalo glutena in jo je zato pri pripravi rženega kruha treba mešati s pšenično. Ha! Moj poskus je dokazal, da to ni nujno res. Samo tehnika mora biti prava ;).

Kruhec je, čeprav iz 100 % ržene moke, rahel in mehek, in med peko je narasel enako kot pšenični.

 

 

 

 

 

 

 

Kot že rečeno, sem ta kruh naredila po enakem postopku kot delam pšeničnega in pirinega. In sicer:

 

- 1 kg ržene moke,

- vinski kamen,

- žlička in pol himalajske soli,

- malo olivnega olja,

- dober liter gazirane mineralne vode.

 

Vse sestavine zmešamo v skledi, seveda najprej moko z vinskim kamnom in soljo. Gazirane vode sem morala k tej moki dodati več kot k pšenični: približno liter in 2 dcl je bilo dovolj. Pa je bilo še vedno testo precej trdo in gosto. Nadevala sem ga v podolgovate modele, obložene s peki papirjem, in poravnala z žlico. Pekel se je v ogreti pečici pri 200 stopinjah eno uro. Rezultat je bil ... njammmi ;).

Naj povem še to, da sem bio rženo moko kupila v Lisini štacuni v Pivki, kjer bo kmalu, ko se prebijem skozi formalnosti, naprodaj tudi moj kruh :).

Tako, zdaj se lahko končno poslovim od pšenice in kruha iz nje ... Nadomestil ga bo rženi kruh in kdaj pa kdaj pirin - ki je prav tako zelo okusen in zdrav.

 

 

Veganski čokoladni mafini in kolač

Včeraj sem se lotila peke čokoladnih mafinov kljub temu, da nisem imela časa za to, ker so me čakali drugi opravki. Hja, očitno res ne morem brez mojih ljubih veganskih sladic, če jih delam celo takrat, ko sploh nimam časa za to :). Ampak ti mafini mi že nekaj dni niso dali miru. Recept sem našla na internetu in morala sem ga preizkusiti. Predvsem zato, ker je v receptu kar velika količina banan kot nadomestilo za jajca in zanimalo me je, ali bodo mafini zaradi tega res bolj rahli in mehki in vse to, kar je ponavadi zasluga jajc v pecivih. Zato sem, čeprav so me preganjale druge obveznosti, kakšno uro in pol tičala v kuhinji med pripravljanjem testa za mafine, obenem kuhala kosilo in še pospravljala goro umazane posode, ki sem jo pridelala. V bistvu sem mislila, da bom veliko hitreje gotova, ker je priprava veganskih kolačev/mafinov drugače precej enostavna in hitra. Ni namreč treba stepati beljakov in posebej mešati rumenjakov s sladkorjem (pa še marsikaj drugega) kot pri ostalih pecivih, ampak se ponavadi samo zmeče vse sestavine skupaj in je to to. Tale recept pa je malce bolj zahteven, ker so banane dobesedno namesto jajc. To pomeni, da jih je treba posebej zmešati skupaj s sladkorjem in maščobo in šele potem vse skupaj z moko in ostalim.

Skratka, rezultat je bil povsem zadovoljiv. No, spet sem skromna - moj dragi je rekel, da so mafini fenomenalno dobri! :) Sicer sem imela občutek, kot da se niso vsi čisto prav spekli, ali pa preprosto morajo biti takšni - konec koncev je bilo bananine kaše v njih res precej.

Ker sem količino sestavin podvojila, je bilo mase nazadnje toliko, da sem komaj komaj vse zbasala v pečico. In ker seveda ni šlo vse v modelčke za mafine, sem morala posebej narediti še en večji kolač in dva majhna :).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 In še recept za te prav okusne mafine ali pecivo:

 

- 250 g moke (sama sem uporabila pšenično črno),

- vinski kamen,

- 100 g kokosovega masla,

- bananin pire (vsaj 2 banani),

- 150 g rjavega sladkorja,

- 250 ml gazirane mineralne vode,

- 30 g kakava,
- sama sem dodala še na koščke narezano temno čokolado.

 

V eni posodi najprej zmečkamo banane (najbolje s paličnim mešalnikom), da nastane pire, in dodamo sladkor. Penasto umešamo ter dodamo kokosovemu maslu, ki ga že pred tem stopimo in ohladimo. Dobljeni masi dodamo moko z vinskim kamnom in kakav ter po želji narezano čokolado. Vse skupaj dobro zmešamo in dodamo še mineralno vodo. Maso prenesemo v modelčke za mafine in spečemo.

 

Kot sem že omenila, sem sama količine podvojila, ker smo pri nas navdušeni jedci ;). Kar se tiče banan, se mi zdi, da jih je bilo mogoče celo malce preveč; tri bi bile za takšno količino testa dovolj, po moje. Mafini so bili po pečenju namreč v sredini takšni, kot da ne bi bili dovolj pečeni. (Čeprav so se pekli več kot tri četrt ure, recept pa je trdil, da je 20 minut dovolj! Niti slučajno ni 20 minut dovolj, testo je preveč mokro.) Manjši mafini so se spekli v redu, pa tudi tista masa, ki je bila v obliki podolgovatega kolača, se je spekla bolje, ker je bila tanjša. No, kakorkoli, vse je bilo dobro in več kot za pojest :).

 

Veganski sadno-čokoladni kolač

Včeraj sem "izumila" nov veganski kolač, ki sem ga poimenovala "sadno-čokoladni". Uporabila sem pač tisto, kar sem ravno imela pri roki :). Rezultat je bil takle:

 

 

 

 

 

Sestavine za ta okusen kolač so naslednje:

 

- 500 g polnozrnate pirine moke,

- vinski kamen,

- ščepec himalajske soli,

- 200 g rjavega sladkorja ali javorjevega sirupa (sama sem uporabila slednjega),

- 10 žlic oljčnega olja,

- 5 dcl gazirane mineralne vode,

- rozine in različno suho sadje (npr. suha jabolka, hruške, slive, datlji), narezano na majhne koščke in namočeno v rumu,

- temna čokolada, narezana na koščke,

- vanilija, cimet, ingver,

- žlica kisa.

 

Kolač sem kasneje, narezanega na kose, odnesla s sabo na prvo srečanje PVSP "podporne skupine". Bivši soudeleženci v operaciji PVSP so si z veseljem postregli, saj konec koncev že kar nekaj časa niso okusili mojih dobrot, zdaj, ko je naša skupna dogodivščina končana. Prav mogoče je, da bom tudi na vsako naslednje naše srečanje prinesla kaj dobrega za pod zob ;).

 

 

 

 

Srečno novo leto!

Res srečno, srečno, zdravo in uspešno vsem, ki me berete in tudi vsem, ki me ne - čeprav slednji tega sploh ne berete, zato srečno predvsem prvim ;). In da bi še naprej ostali zvesti spremljevalci mojega bloga, na katerem se bo v letu, ki se je pravkar pričelo, še bolj in še več dogajalo, kot se je doslej - to si kar upam napovedati.

Tokrat malo "oddiha" od hrane (čez praznike je zna biti tudi preveč, mar ne?) in nekaj utrinkov iz Reke, kjer sta silvestrovala Sladostrastnica in njen zaročenec ...

 

Fotografija mejnega prehoda na železnici ...

 

... in postaje Šapjane z nostalgičnim pridihom.

 

 

No, brez hrane vseeno ne gre - reška vegi pica :). 

 

 

 

 

 

 

 

 

Velika novoletna jelka ...

 

... in jaz pod njo :).

 

Predsilvestrska potička :)

Dan pred Silvestrovim je v kuhinji Sladostrastnice nastala nova veganska potička: rožičeva. No, ne ravno potička, ampak kar potica, ker ni ravno majhna :). Tudi ta je nastala po receptu iz knjige Božanske sladice Marje Božič (le kaj bi brez tebe in tvoje knjige, Marja! :)) in uspela mi je prav lepo, le nadeva je bilo malce preveč. To niti ni tako slabo, ker je potica z več nadeva še bolj slastna, a vseeno ga je bilo malček preveč. Vem za drugič.

 

 

 

 

Potica je potem v torek odromala z nama v Rijeko. S Petjo sva namreč novo leto dočakala tam in bilo je super :).