(Julij 2021)

 

[...] 

Dan ali dva pred dogovorjenim srečanjem sem Robertu napisala, da si spet razbijam glavo glede tega, ali naj si kaj poveznem nanjo ali ne. Takrat mi je svetoval, naj naredim tako, da se bom jaz dobro počutila. Dan po srečanju me je vprašal: “Kako je bilo včeraj, si bila ‘zgoraj brez’?”

Povedala sem mu, da ne, da sem bila takšna kot ponavadi. Poslala sem mu sliko, ki smo jo posneli na pijači. Ena od (redkih) slik, na katerih sem si kar všeč. Moja prav v redu postava v kratkih hlačkah, zlato porjavela koža. Pa rdeča ruta na glavi.

“Huda bejba, s to ruto,” je komentiral. “V tebi vidim igrivost, a tudi globoko zakoreninjen občutek manjvrednosti. Drugače pa si videti kot najstnica, čeprav praviš, da jih imaš petintrideset.”

Pomislila sem, da je ob vsem tem laskanju (ne samo njegovem, saj koliko takih in podobnih pripomb in pohval sem pa že dobila!) res čudno, da še nimam laskov. [...]

***

(iz romana Zgoraj brez)

(Marec 2024)

Najboljša stvar na televiziji je program z glasbo iz osemdesetih. Kar se mene tiče, je bila najboljša glasba v vsej dozdajšnji zgodovini tega planeta prav takrat, ko sem sama šele privekala na svet. Sploh če je govora o rocku.

Po zaslugi tega programa sem tudi izvedela, da je v osemdesetih obstajala neka pevka z do golega pobrito glavo. Carol Hitchcock, avstralska pevka in igralka. Gledala sem njen videospot, strmela sem vanjo in nisem mogla odlepiti oči z nje. Taka torej sem. Približno tako zgledam. In, presneto, saj sploh ni tako slabo. Noben živ krst ne bi mogel reči, da je bila grda. Tudi bolna ne. (Ja, jaz imam avtoimunsko bolezen, ampak – spomni se, Lejla, vsega, kar so ti rekli drugi! Katarina takrat na festivalu veganstva, Adam, Vanesa, Sibila, Robert, Urban ... Tudi ti nisi videti bolna!) Nasprotno, ona je bila lepa. Zaradi odsotnosti las so ji oči malone hipnotično, pobliskujoče izstopale sredi izpostavljenega obraza. In ta njen zapeljiv, samozavesten pogled, ki daje čutiti, da se je prav dobro zavedala svoje privlačnosti ... in izstopajoče drugačnosti. Njena glava je bila popolnoma gola, ni bila kot Sinéad O’Connor. Bila je kot jaz. In niti malo je ni bilo sram, kje pa, všeč si je bila. To je sevalo iz njenih oči. Če si ne bi bila všeč, tega ne bi storila. Ne bi si prostovoljno pobrila glave do nule in se potem taka razkazovala vesoljni javnosti. Vidiš, sem si rekla, ona je bila taka za javnost, takšna je snemala videospote, ti si pa (še vedno) ne upaš brez kape niti na sprehod v naravo, niti tja, kjer največkrat ne srečaš žive duše. Poglej, kako je bila ona pogumna. Bodi še ti! Naslajala se je nad svojo drugačnostjo od vseh ostalih žensk. Daj se še ti. 

 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Februar 2019)

[...] Adam mi je rekel: »Ti nisi tvoji lasje, Lejla. Nisi to, kar je videti navzven. Ti si mnogo, mnogo več.«

Takšne besede bi mi moral govoriti vsak dan, vsako minuto dneva, neprestano, da bi mi prešle v meso in kri. Preveč se identificiram s svojim videzom. Saj tudi sama vem, da v resnici nisem to, kar je videti navzven. Da je to samo lupina, materialna preobleka moje duše. Pa vseeno še kar ne morem opustiti vse te pretirane pomembnosti, ki jo pripisujem svojemu videzu. 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Februar 2019)

 

Draga Lejla …

Včeraj sem končno vzela v roke tvojo knjigo. Bil je večer, zato sem je utegnila prebrati komaj polovico. Kaj naj rečem? Punca moja draga, ti res znaš pisati. Vau! Čisto vseeno mi je, kaj še sledi: nov roman, stvarna literatura … Bistveno je, da super pišeš. Pika!

Ko te spoznavam v tej luči, se ti samo priklanjam. In to ti govori nekdo, ki si nikoli ne želi vzeti časa še za branje romanov. Vedno je vse drugo bolj pomembno. Tebe je vredno brati! Zate si je vredno vzeti čas.

»Sonce zahaja v morje stopljenega karotena«? Moj bog! Kako izvirno!

[...] 

Dober pisatelj napiše takšno knjigo, da je bralcu težko, ko pride do konca. Želi si še, želi si nadaljevanja.

Tvojo knjigo sem brala ob večerih. Bila je kot čokoladna tortica ob koncu dneva. Včeraj je bil zadnji večer. Zadnjih 40 strani. In ja, prišel je tisti občutek nekakšne žalosti, ker je že konec. Še dobro, da poznam pisateljico, ker moram nujno vedeti, kaj se je zgodilo potem! Ja, piši, piši …

Verjamem, da se vsaka ženska najde v tvoji zgodbi, tudi tiste, ki tega ne bomo priznale. V teh skritih hrepenenjih, v vzporednih svetovih v naših glavah …

[...] 

Poklon lepi zgodbi. Čakam nadaljevanje …

 

Objem, Sibila

 

*** 

(iz romana Zgoraj brez)

(Januar 2019)

[...] Zdaj včasih, ko sem zunaj, opazujem druge ljudi, zlasti ženske, gledam, kako imajo vse brez izjeme lase na glavi, dolge, kratke, ravne, skodrane, temne, svetle, ni važno, vidim, kako jim lasje nezmotljivo obraščajo glave, kako se tesno, malone ljubeče oklepajo kože njihovih lobanj, in si mislim: »Kako samoumevno jim je vse to. Niti za hipec, niti za droben delček sekunde ne pomislijo, da imajo lase na glavi in kakšna sreča je pravzaprav, da so tam. Sploh ne razmišljajo o tem, kako hvaležne so lahko, da imajo lepe, zdrave lase, ki jim takole ljubkujoče obraščajo glavo …«

S takimi mislimi se trapim, ko gledam druge ljudi, obenem pa ne pomislim, da sem bila sama še nedavno tega prav taka kot oni. Nihče od nas ne posveča pretirane pozornosti tistemu, kar ima za samoumevno, nihče ne razmišlja o nečem, kar si lasti že od rojstva, dokler tistega ne začne izgubljati. Do tedaj je tisto le vselej prisotna, a nevidna kulisa. Nekaj, kar gledaš iz dneva v dan, a sploh ne vidiš zares. Moramo res izgubiti, da lahko začnemo ceniti?

***

(iz romana Zgoraj brez)

(November 2018)

 

Za mano je zanimiv in razgiban teden. V sredo sem končno lahko prijela, pobožala, prelistala in povohala (pomembno!) svojo sveže natisnjeno knjigo, v četrtek popoldne smo vsi trije pičili v Ljubljano, z Lindo sva šli na koncert Bryana Adamsa (karte sva kupili že vsaj dva meseca nazaj), noč smo prespali v njenem stanovanju, v petek (Adam je v službi vzel dopust) pa smo si cel dan rezervirali za obisk knjižnega sejma – dogodek, ki ga ne zamudim več nobeno leto, tokrat pa sva oba imela še dodatno motivacijo za obisk. Obe najini knjigi sta bili namreč prisotni na sejmu. Jasno, da sva si oba želela doživeti občutek, ko svojo knjigo prvič zagledaš v javnosti, na stojnici, na voljo kupcem. Ko sva našla stojnico založbe, sem ju takoj zagledala: skupaj, ena ob drugi sta stali na polici, kot prikupni knjižni sestri, kar na neki način tudi sta, sploh glede na dejstvo, da si delita nekaj identičnih strani. Zapletla sva se v pogovor z vodjem prodaje, slikali smo se skupaj in fotografija je takoj romala na Facebook. Na glavi sem imela tisto rdečo baretko s šiltom, za katero sem ugotovila, da mi ne stoji najbolje, ker mi je malce prevelika. Prav mi je, kaj pa si naročam takšne stvari preko spleta. Nekaj drugega si bom morala omisliti. Ampak dobro, na sliki, ki smo jo posneli na sejmu, sem čisto v redu. Kot sem že rekla: vse to okrog alopecije in moje neprostovoljne gologlavosti se je v zadnjih dneh pomaknilo čisto v ozadje. To je nekaj, kar bo minilo; nekaj, kar ni tako pomembno. Moja knjiga pa ne bo minila; moje pisanje ne bo minilo. Ostalo bo tu, z mano. Ustvarjala bom, dokler bom dihala.

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(November 2018)

 

»Eh, kaj pa so sploh lasje?« je rekla frizerka v svojem značilnem neposrednem tonu. »Preveč pomena jim pripisujemo. Sploh me ženske: obsedene smo s tem, da moramo biti vedno urejene, vedno lepe, da moramo imeti lepe, dolge lase … To je že bolno, če mene vprašaš. Zakaj ženska ne bi smela imeti pobrite glave? Preveč se obremenjujemo z videzom, pozabljamo, kaj je zares pomembno. Jaz grem lahko v trgovino v trenirki in supergah, če mi paše. Zakaj bi morala biti vedno urejena? Veliko bolj kot tisto, kar imam na sebi, se mi zdi pomembno, kar imam znotraj.«

[...] Ko je zaključila s striženjem in britjem, sem ji hotela plačati, a je plačilo zavrnila. »Saj ni bilo skoraj nič dela, daj no.« Preden sva se oblekla in poslovila, me je osupnila z besedami: »Ti imaš takšno posebno pozitivno energijo, ki človeka osreči in pomiri.« Presenečena in polaskana sem se ji zahvalila. Vse kaže, da medtem ko si sama zaradi trenutnega videza zbijam samozavest, drugi okrog mene počnejo nasprotno in izravnavajo tehtnico. 

***

(iz romana Zgoraj brez)