O sorodnih dušah

Tokrat pa nekaj malo drugačnega ... Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, ne spada pod leposlovje, ampak bolj v kategorijo duhovne literature ali priročnikov za osebno in duhovno rast. Zadnje čase berem premalo takih knjig. Tale me je pritegnila že pred meseci, ko sem jo videla na polici knjigarne, tako me je pritegnila, da sem si celo zapisala naslov in ime avtorice, odločena, da jo moram prebrati. A potem sem nekako pozabila nanjo, dokler me ni pred dvema dnevoma sama spet poklicala - s police v knjižnici. Očitno je prišel čas, da jo dejansko preberem. In sem jo, dobesedno pogoltnila sem jo v približno enem dnevu in pol. Gre za knjigo Sorodne duše. Kako najti in zadržati pravo ljubezen avtorice Iris Tarbuk. Izredno pomembno branje za vsakogar.

Te knjige ne bom ocenjevala v obliki recenzije, ker ne gre za literarno delo. Bom pa izpisala dva odlomka, ki sta se me še posebno dotaknila, ker lahko trdim, da se mi je to, o čemer govorita, v življenju že zgodilo.

DUŠI DVOJČICI. Nekatere sorodne duše so si tako podobne, kot da pripadajo isti osebi. Takrat govorimo o dušah dvojčicah, twin souls. To so identične duše, ki imajo stalen duhovni stik, bodisi zavestno ali nezavedno. Če imamo takšno dušo dvojčico, bomo vedno imeli občutek, da pogrešamo del sebe, pa čeprav smo v zvezi s svojo sorodno dušo in smo z njo uresničili pravo ljubezen.

Ločenost od duše dvojčice je pogosto vzrok nepojasnjenih razpoloženj in občutkov, ko na primer trpimo ali smo srečni, toda ne vemo, zakaj. Naša duša dvojčica istočasno nekje trpi, mi pa si ne moremo pomagati, da ne bi delili tega občutka, ne glede na to, koliko smo oddaljeni. Kako vzpostaviti stik s tem drugim delom svoje duše? To je največkrat mogoče le nezavedno, na duhoven način, v sanjah, saj devet od desetih duš dvojčic ne živi v istem trenutku na Zemlji, temveč obstajajo v neki drugi dimenziji.

          Sorodne duše, str. 50-51 

LJUBEZEN NA PRVI POGLED. Prevladuje zabloda, da je prava ljubezen le tista, ki se začne na prvi pogled, ko na samem začetku občutite "nekakšno posebno kemijo", ko vam "spodnese noge" ob pogledu na kakšnega fanta, neko dekle.

To je tisto utripanje srca, ki se vzpenja do grla, ko gre mimo vas.

To je tista sladka omotičnost, ki vas spreleti, ko se pogleda srečata.

To je tisto čarobno bitje, ki je v tem trenutku vstopilo v vaše življenje in od katerega ne morete umakniti pogleda. 

To je tisti opojni trenutek, to je tisto srečanje, ki vas naelektri in prevzame.

Ta "kemija" pri prvem srečanju resnično obstaja, toda redko se bo iz nje razvila prava ljubezen. Če pa se to zgodi, največkrat ne gre za prvo srečanje dveh duš, temveč je govor o prepoznavanju, srečanju z ljubeznijo, ki se nadaljuje, o oživljanju ljubezni iz nekih prejšnjih življenj. To je nekaj, kar duša ve in prepozna, zaradi česar prihaja do vsega tega vznemirjenja in telesnih znakov, ne glede na to, da se razumsko ne zavedamo duhovne dimenzije srečanja. 

Pri takšnem prvem srečanju intuitivno občutite, da se dobro poznata, da sta že bila skupaj in da je bila ta oseba del vašega življenja, čeprav vam je jasno, da se zdaj prvič vidita. Ko se zveza začne, je to tako naravno, kot da sta od vedno skupaj. 

          Sorodne duše, str. 52-53

Knjiga vsebuje tudi konkretne napotke in navodila, kako pritegniti v svoje življenje svojo sorodno dušo. Obenem nas uči, kako pomembno je, da najprej ljubimo in brezpogojno sprejmemo sebe. Ljubezen moramo najprej dati sebi. Nihče nas ne bo ljubil, nihče nas ne bo sprejemal, če se ne bomo ljubili in sprejemali sami. Nihče nas ne more "rešiti" - razen nas samih. Druga oseba nas lahko zgolj dopolnjuje, dopolni našo popolnost in celovitost, doda še svoje kvalitete; nikoli pa nas ne more izpolniti, ne more nadomestiti manjkajočega dela nas samih. Ko smo sami v sebi popolni in celoviti, ko sami sebe brezpogojno ljubimo in sprejemamo, smo resnično odprti za ljubezen.

Pišem ...

Bojim se, da od mene še nekaj časa ne bo nobene nove knjižne recenzije. To pa zato, ker sem trenutno tako zaposlena s pisanjem, da preprosto nimam časa za nič drugega. Vesela sem, ker se mi je končno odprlo in sem začela popravljati svoj roman, ki sam ga napisala že nekako pred petimi leti. Vedela sem, da marsikaj ni v redu in da bom morala veliko popraviti, spremeniti. A roman je ležal v predalu (no, bolj v računalniku) in jaz se celih pet let nisem vrnila nazaj k njemu. Zdaj pa je očitno prišel pravi čas.

In čutim, da bo zdaj bolje. Veliko bolje, kot je bilo prej. Zakaj? 

Naj povem z besedami Lojzeta Kovačiča: 

"Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč da si tudi izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde."

Upam si trditi, da se mi točno to zdaj dogaja. Med popravljanjem in ponovnim pisanjem mojega romana. Izpisujem si srce iz prsi. Morda prav zato pri pisanju doživljam nekaj, kar me je povsem posrkalo vase, kar me je dobesedno zadelo. V bistvu se moram truditi, da ne padem pregloboko, da ostanem tukaj in zdaj. Včasih se bojim, da me bo posrkalo v vrtinec ... med pisanjem sem nekje drugje, ni me tukaj. Sicer se vedno vrnem, vendar je tudi ta svet tukaj in zdaj zaradi tega, kar doživljam med pisanjem, drugačen, kot je bil prej ...

Morda v kratkem objavim kakšen odlomek. 

Ferrantemanija: prvič

No, pa sem vendarle tudi jaz zaplula v val tako imenovane "ferrantemanije". Že nekaj časa poslušam in berem o tem zanimivem literarnem pojavu, ki ga je sprožila slavna pisateljica s psevdonimom Elena Ferrante, ki očitno odlično piše, obenem pa ji celo v današnjem času prav tako odlično uspeva ohranjati lastno zasebnost in je kljub temu, da skoraj vsi berejo njene romane, nihče zares ne pozna. Avtorica namreč verjame, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Njeno mnenje je, da za svoje zgodbe naredi dovolj že s tem, ko jih napiše. Nato jih spusti v svet, kjer delujejo kot nekaj, kar je od nje neodvisno. Pa vendar, pravim jaz, gre še vedno za njene stvaritve, knjige se ne morejo napisati same, pisatelj mora biti vsaj medij, orodje, ki nudi svoje roke, svoje oči, svoj razum, s pomočjo katerih lahko zgodbo, ki morda prihaja iz nekega povsem drugega časa in prostora, zapiše. Roman Dnevi zavrženosti pa, nasprotno, prinaša zgodbo, ki je še kako aktualna, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako.

Roman obravnava temo, za katero se zdi, da je bila že neštetokrat prežvečena in da se o njej ne da povedati nič resnično novega. Govori o 38-letni Olgi, ki jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Pusti jo samo z dvema otrokoma, psom in vsemi obveznostmi življenja. Sledi huda čustvena kriza, ki se odrazi tudi na vseh drugih področjih Olginega življenja. Potem ko jo zavrže mož, se zavrže še sama. Zdi se, kot da se začne razkrajati, kot da ji je postalo povsem vseeno za vse. To se najprej opazi na ravni jezika, saj kar na lepem začne govoriti prostaško (podobno kot v dekliških letih, tako se na neki način začne vračati v preteklost), postane pikra in zajedljiva, v pogovorih z znanci bruhajo iz nje psovke, namenjene možu in njegovi "kurbi". Tudi materinski čut jo zapusti, postaja vse bolj odsotna in se za otroka skoraj ne zmeni več. Nanju gleda le še kot na nekakšen privesek, ki jo spominja na moža, v njiju vidi vse več njega in vse tisto njegovo, kar jo bo hočeš nočeš spremljalo celo življenje, ker je pač del njunih otrok. Obenem jo otroka opominjata na vse, čemur se je v življenju odrekla, prav zaradi moža, otrok in doma.

"Skrbela sem za otroka in zanj, ob tem pa čakala na čas, ki ga nikoli ne bo. Na čas, ko bom spet postala takšna, kot sem bila pred nosečnostma, mlada, lahkotna, energična, prevzetno prepričana, da lahko iz mene postane še bog ve kdo. Ne, sem si rekla, ko sem s cunjo v roki mukoma vstala: pride čas, ko je prihodnost za nas le težnja, da bi oživili preteklost. Takoj spet vzpostavi slovnične čase."

Olga se vse bolj pogreza v nekakšno norost, ki je predvsem odsotnost, in ki doseže vrhunec prav na dan, ko se zdi, da se je vse nagrmadilo na kup, na dan, za katerega pravi: "Čakal me je najhujši dan v obdobju zapustitve, a tega še nisem vedela." Tistega usodnega jutra hudo zboli njen sin, obenem opazi, da je pes zastrupljen in trpi v smrtnih mukah, ona pa kljub nečloveškemu trudu kar ne more izplavati iz svoje otopelosti in ukrepati. Za nameček ne more odkleniti vhodnih vrat, zaradi neplačanih računov pa ne delujeta niti telefon niti internet. Kar na lepem je odrezana od sveta, ujetnica lastnega stanovanja skupaj z bolnim sinom in zastrupljenim psom. Ima celo privide in v obupnem prizadevanju, da bi ostala prisebna, hčerki naloži nalogo, naj jo zbode s pisemskim nožem vsakič, ko bo videla, da postaja odsotna, deklica pa jo v vestnem izpolnjevanju te naloge resno rani. Ko se že zdi, da ni rešitve in da se bo tragedija še poglobila, se sinu na lepem obrne na bolje, Olgi pa priskoči na pomoč sosed, s katerim si je prejšnji večer privoščila epizodo, katere se je nato globoko sramovala. Vendar on do nje ni ravnodušen in z drobnimi pozornostmi se ji sčasoma tiho in nevsiljivo prikrade v srce.

Če se zdi, da zgodba, o kateri piše avtorica, ni nič novega, pa to ne velja za slog pripovedi. Ferrantejeva brez dlake na jeziku, neustrašno in neposredno poseže v žensko duševnost in v njena najbolj mračna, najbolj destruktivna čustva. Razgali žensko, ki je zase verjela, da je močna, a jo neljub dogodek spravi na kolena. Prisiljena se je soočiti s svojimi strahovi, prisiljena je spoznati, da bo morala biti močna še naprej, še toliko bolj, ker ne bo močna le zase, ampak tudi za druge, ki jo potrebujejo (otroka). Ob tem se posmehuje strti ženski, junakinji pisateljice Simone de Beauvoir:

"Pazi nase, ohrani svojo celovitost, ne dovoli, da bi se strla kot porcelan. Nisi porcelanasta stvarčica, nobena ženska ni. La femme rompue, ah, daj, strta ženska, figo. Moja naloga je, sem si govorila, dokazati, da ženska lahko ostane cela. In to moram dokazati le sami sebi.

Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala samo sebe, se bom spoprijela sama s sabo." 

Za razliko od strte ženske v romanu francoske pisateljice je Olga v romanu Ferrantejeve ženska, ki se osvobaja, ženska, ki ni več podrejena zgolj družini in patriarhalnim vzorcem. Olga je ženska, ki sporoča drugim ženskam, da ni z njimi nič narobe, če kdaj zapadejo v temačne globine sebe, če kdaj gojijo tudi protislovna čustva do družine. Sporoča jim, da se zaradi tega ne smejo počutiti krive, da zaradi tega niso grozne matere in žene. V teh čustvih nobena ženska ni osamljena, gre za protislovja, ki jih vsaj enkrat v življenju občuti vsaka, zato se jih ne smemo sramovati, temveč jih je treba sprejeti. Ferrantejeva v svojem romanu tudi dobro prikaže ženski vsakdanjik in vse preizkušnje, ki jih ta vsebuje; prikaže njeno vijuganje med kupom banalnih opravil, vezanih na dom, gospodinjstvo in otroke, in včasih nečloveški napor, da bi ostala ženska, da bi ohranila svojo osebnost in telesnost, da bi ostala poželenja vredna ženska, ki zna še vedno zanetiti iskrice strasti v svojem možu; in kako ji kljub vsem naporom to marsikdaj ne uspe in se mož vseeno zateče k drugi. 

Pozoren bralec sicer v romanu naleti tudi na manjšo nedoslednost: čas dogajanja v središču romana je poletje, in čeprav imajo takrat šolarji počitnice, se poglavje pred tistim, ki nas uvede v tisti najhujši dan, začne z besedami: "Ko sta se otroka vrnila iz šole [...]." 

Če potegnemo črto, gre za odličen roman, v katerem nastopa junakinja, s katero se z lahkoto identificirajo predvsem sodobne ženske. Avtorica opisuje življenje takšno kot je, brez olepševanja, žensko docela razgali v njeni bolečini, a je ne pusti brez upanja. Da nam vedeti, da za vsako, še tako hudo situacijo obstaja rešitev. Z vsem tem pa potrjuje, da ženska v sebi skriva nesluteno moč, ki pa jo lahko v polnosti izkoristi le, če se ne ukloni grozi in nesmislu, ki se v določenem trenutku življenja kot prepad razpreta pred njo, in če se ne zlomi pred družbenimi normami, ki jo hočejo vkleniti v svoje okove, vkalupiti v svoje kalupe. Naj se zgodi karkoli, ženska ne sme izgubiti vere vase in v svojo moč. Le tako lahko ostane cela in iz vsake preizkušnje izstopi še močnejša.

VAJE V SLOGU

Moram reči, da že dolgo nisem brala knjige, ob kateri bi se tako nasmejala. Vaje v slogu Raymonda Queneauja so pravi jezikovni in literarni laboratorij, poln bistroumnega, norčavega humorja, prava mojstrovina. V knjigi avtor preprost, vsakdanji dogodek opiše na 99 različnih načinov, pri čemer uporablja celo paleto retoričnih figur in jezikovnih prijemov, parodira sloge in žanre, se igra z jezikom, vse skupaj pa je začinjeno z norčavim humorjem. Nekateri primeri so tako smešni, da se mora bralec na glas smejati. 

Za pokušino je tukaj eden od načinov opisa dogodka, ki je poimenovan "Žaljivo":

Potem ko sem kot kakšen idiot čakal na tisti peklenski vročini, sem nazadnje le vstopil v nagravžen avtobus, kjer se je že drenjal cel kup klincev. Najbolj klinčev od vseh teh klincev je bil neki mozoljast tip s svinjsko dolgim vratom, ki se je produciral z napol razpadlo klofeto, s katere je bingljal nekakšen pangeljc. Važič je začel lajat na starega klinca, ki je v svoji senilnosti tacal po njegovih škrpetih, ampak kmalu je zacvikal in jo uscal proti prostemu sedežu, ki je bil še vlažen od prešvicane riti tipa, ki se je tačas pobral. 

Čez dve uri - se mi pa res userje! - spet nabašem na tega klinca, ko z enim drugim klincem kar naprej otresa pred tistim nagravžnim štacijonom prekletega Lazarona. Budalila sta o knofu. Pa si rečem: knof goraldol, še zmerom boš isti klinc hudičev.

Slovenski prevod je odlično delo prevajalca Aleša Bergerja, ki je dobil tudi Prešernovo nagrado za prevajalski opus. Tudi prevod je, prav tako kot izvirnik, mojstrovina, saj je prevajanje take vrste besedila izredno zahtevna naloga.

Obvezno branje za vse literarne in jezikovne sladokusce, za vse, ki ob branju radi pošteno razmigajo možgančke, pa tudi za vse, ki se radi zraven še nasmejejo! 

SANKHARA DUKKHA

Kaj je trpljenje in zakaj ga doživljamo? Kako se mu lahko izognemo, če sploh kako, in predvsem, kako ga lahko presežemo, ko smo enkrat že globoko potopljeni vanj? Nam res lahko pomagajo odcepitev od zunanjega sveta, askeza in poglobitev vase? Nas meditacija res lahko "reši"?

O vsem tem se sprašuje junakinja romana The Server (= Strežnica). Tokrat nekaj besed o tem romanu, ki sem ga prebrala v angleščini, in me je dobesedno prevzel. Vrhunsko napisana zgodba in tema, ki nas večno privlači. 

V romanu spremljamo junakinjo, mlado žensko, ki že več mesecev živi asketsko življenje v budističnem inštitutu, Dasgupta Institute, neke vrste zatočišču, v katerega ljudje prihajajo na desetdnevne meditacije, ki potekajo v popolni tišini in askezi. Prepovedano je govorjenje, prepovedani so fizični kontakti in celo očesni stiki, moški in ženske bivajo strogo ločeni. Del askeze in duhovne discipline sta tudi postenje v drugi polovici dneva - nič več hrane po 12. uri - ter vstajanje ob štirih zjutraj. Beth, protagonistka romana, je v to okolje prišla kot meditatorka, nato pa ostala kot ena od prostovoljcev, ki delajo v kuhinji, pripravljajo hrano in jo strežejo meditatorjem, pospravljajo in pomivajo posodo.

Na začetku ne vemo nič o tem, zakaj mlada izzivalna upornica, pevka v bandu, ki je povrhu še magnetično privlačna in seksapilna, že osem mesecev vztraja v okolju, v katerem vlada takšna askeza, in kjer so prepovedani vsakršni stiki z nasprotnim spolom, da o seksu niti ne govorimo. Vendar skozi pripoved informacije o tem, zakaj se je znašla tu, kjer je, in zakaj tu vztraja, postopoma kapljajo v bralčev um. Roman je napisan v prvi osebi in dejansko gre za neke vrste retrospektivno pripoved, saj se v opise sedanjosti nenehno vrivajo prebliski iz preteklosti, ki nam razkrivajo, kaj se je z junakinjo dogajalo preden je pristala tu, kjer je zdaj. Budistični izreki in modrosti se mešajo s spomini iz preteklosti, ki nam postopoma razkrivajo, da je Beth doživela nekaj izredno bolečega.

Čeprav je v tem budističnem zatočišču pisanje prepovedano, Beth vseeno začne zapisovati svojo zgodbo. In čeprav so prepovedani stiki z nasprotnim spolom, jo nekega dne vseeno nekako zanese na oddelek, kjer so moške sobe, in vstopi v eno od njih. Tam najde dnevnik - pravzaprav cel kup dnevnikov - kar pomeni, da še nekdo poleg nje krši pravila inštituta. Beth začne prebirati dnevnik enega od meditatorjev, ki preživlja svojih deset dni meditativnega odmika in poglabljanja vase. Zabava se z branjem o težavah in dilemah nekoga drugega, medtem ko se med meditacijo vse bolj spopada tudi s svojimi lastnimi. 

Skozi retrospektivo izvemo, da je pred umikom doživela nekaj, kar ji še vedno povzroča hude travme. Med občasnim razmišljanjem o starših, ki trpinčita drug drugega in ne moreta biti niti skupaj niti narazen ("How would my parents have stayed together if I hadn't been around to listen to them moaning about each other?"* (str. 22)), se njene misli nenehno vračajo k Jonathanu, umetniku, precej starejšemu moškemu, s katerim je bila v ljubezenskem razmerju. Vse kaže na to, da hrepeni po njem, da ga še vedno ljubi, a da nam tudi vedeti, da je on očitno ni ljubil dovolj, da bi povsem presekal vezi s svojo bivšo ženo in zaživel z njo. Prav zato ali pa morda temu navkljub je bila Beth v zvezi s še enim moškim, fantom svojih let, do katerega pa ni gojila takšnih čustev. S tem fantom, Carlom, gre na izlet v Francijo, kjer mu tudi razkrije, da je noseča; vendar ga pusti v veri, da je otrok njegov. Carl je presrečen, ona pa se vse bolj utaplja v obupu, saj si ne želi ne otroka ne Carla. Zato nekega viharnega večera pod vplivom različnih substanc stori nekaj skrajno nepremišljenega. Hoče končati vse skupaj. Hoče umreti. 

Namesto tega izgubi otroka. V bolnišnici jo dajo v umetno komo. Preko sms-ov prosi Jonathana, naj pride k njej, saj ne ve, ali bo preživela. A Jonathana ni, namesto njega pa vse dneve in noči v bolnici ob njej preživi Carl.

Ko se Beth nekoliko sestavi skupaj, odide, ne da bi komu povedala, kam. V budističnem inštitutu Dasgupta poskuša najti odgovore in tako zaželeni notranji mir. Medtem ko se poglablja v meditacijo, pa si ne more kaj, da ne bi občudovala azijske svečenice Mi Nu, ki je videti tako mirna, tako popolna in čudovita, da si želi postati kot ona. Obenem pa po njej hrepeni in si morda želi celo kaj več. Na to ni težko pomisliti, saj iz njene pripovedi izvemo, da je imela pred travmatičnim dogodkom razmerje tudi z žensko.

Beth poskuša marsikaj, navsezadnje za mlado upornico, tako polno življenja in seksualne energije, ni prav enostavno držati se tolikih strogih pravil. Naslednji odlomek, v katerem govori z eno od vodij, prikazuje eno od njenih dilem.

Mrs Harper said, "Not eating after noon every day is purification enough, Elisabeth. The important thing is to learn to eat with moderation. Starving yourself will only lead to pride and self-importance."
"But that's the point," I yelled. "I can't do anything with moderation. I just can't."* (str. 30)

Posebno zanimivi so tudi posnetki govorov Dasgupte, duhovnega učitelja, po katerem se inštitut imenuje, in ki jih meditatorji in strežniki poslušajo vsak dan med meditacijami, denimo:

˝This is what we must learn, my friends, from our reaction to these pleasant and unpleasant sensations: that even wholesome things become dangerous attachments. Even the most natural relationships. And then, how strong that attachment is, how difficult to overcome. Let me give you an example. One day, in the town of Kapilavastu, Krsa Gautami, the wife of a very rich man, was plunged into grief when her child died. Her only son. You see, my friends, she could not accept that her baby was dead. She would not give up her baby boy for burial. "He isn't dead!" she screamed. "He isn't, he isn't!" No, no, no. Krsa Gautami was so attached to the future that she had projected for herself and her son that she could not accept reality. [...] "Help my child," Krsa Gautami cried to the doctors. "You must help my child. I will give you anything, anything you ask. My husband is a rich man." She ran around Kapilavastu pestering all the physicians. "Oh, crazy woman," the wise men shook their heads, "your son is dead. Can't you see? Are you a mad woman? He has been dead for two days now. You must give up his body for burial. It will begin to smell."
Now, no doubt because of some merits accumulated in the past, some good actions that this poor woman had accomplished, in another life perhaps, somebody told her to take her child to the Buddha. He could help her. Krsa Gautami had the great good fortune to go and meet Siddhartha himself.
"Krsa Gautami," the Buddha told her after he had listened to her story, "you must hurry into town, knock on any door and ask for three sesame seeds. Just three small sesame seeds. Then bring them back to me."
Oh, this is wonderful, Krsa Gautami thought. This is wonderful. The Buddha is going to use the sesame seeds to work a magic spell and save my child.
"But ..." the Buddha said.
"Yes?" Krsa Gautami asked.
"The seeds must come from a household where nobody has ever died. Before you accept the seeds you must ask if anyone has ever died in that house."
"Yes. All right, all right." Krsa Gautami was in a hurry. She must get those seeds quickly so the Buddha could bring her little boy back to life.
[...] Krsa Gautami is knocking on doors asking for her sesame seeds. [...]
"Of course, my dear, if the most Perfect One told you to ask for them, here you are. Take three pounds of sesame seeds, never mind three. What's that? Has anyone died here? Oh, but why do you want to remind us of our grief? My husband died in the spring. Our mother was carried off by a sudden fever. Many of our relatives passed away in the epidemic."˝
I envy this woman in the story who is about to understand, about to be liberated. If she had gone to Jesus he would have resurrected her boy and she would have been back to square one, happy again, waiting to be unhappy, waiting for the next accident, the next illness.
Instead, she is about to understand.
˝Then at last Krsa Gautami realized that there was no household in which no one had died. Death is universal. This was the Buddha's lesson. And she accepted it.˝* (str. 111)

  

Ali pa:

"Suddenly everything is so clear," Dasgupta says. "If only we will accept things as they are, not as we would wish them to be, if only we can stop producing new sankharas of craving and aversion, then we can break out of this cycle of ignorance nad misery. Then we can be liberated."
[...] "Master the present moment," Dasgupta says. "The present moment. Do not accept the gifts of anger. Do not react to pains and pleasures, provocations, promises. Do you see? It's so easy, once you have understood. Do not react to pleasant thoughts or to negative thoughts. That is the way of ignorance and limitation. Observe your breathing. Observe sensation. Just observe, just observe, don't react, never react. Work hard at the technique and you are bound to succeed, oh, bound to succeed."* (str. 225) 

Sankhara in dukkha sta pojma, ki sta v romanu velikokrat omenjena. Sankhara-dukkha je pravzaprav ena od vrst trpljenja v budizmu. Budizem uči, da je vse trpljenje, obstajajo le različne nianse, stopnje v doživljanju trpljenja. 

Beth malo pred koncem romana doseže notranji mir, po katerem je stremela, in se nekega večera po telefonskem pogovoru z mamo na vrat na nos odloči, da se vrne domov. Tistega dne se konča desetdnevni program meditacije in spozna se tudi z avtorjem dnevnika, ki ga je prebirala. Prav on jo nazadnje odpelje proti domu. Na poti se med njima nekaj zgodi, vendar se ločita, ne da bi si izmenjala telefonski številki. Nikoli več se ne vidita.

Vsekakor gre za roman, vreden branja, še toliko bolj zanimiv in privlačen za tiste, ki v življenju iščejo nekaj več, neko višjo resnico. Čeprav v temelju ne gre za duhovno literaturo, ampak leposlovje, imamo po branju vseeno občutek, kot da smo prebrali dobro duhovno knjigo, ki nam je nekaj dala, nas obogatila na neki nov način. To pa je konec koncev nekaj, kar je odlika vsake dobre literature.

Prevodi citatov:

* Str. 22: "Kako bi moja starša ostala skupaj, če ne bi bila jaz vedno na razpolago, da ju poslušam, kako godrnjata drug čez drugega?"

* Str. 30: Gospa Harper je rekla: "Že to, da vsak dan po 12. uri ne ješ, deluje dovolj očiščevalno, Elisabeth. Pomembno je, da se naučimo jesti zmerno. Stradanje vodi le v pretiran ponos in domišljavost."
"Ampak prav v tem je stvar," sem zakričala. "Ničesar ne znam početi zmerno. Preprosto ne znam."  

* Str. 111: ˝Česar se moramo naučiti iz naših odzivov na prijetne in neprijetne občutke, prijatelji, je to: celo dobrodejne vezi lahko postanejo nevarne. To velja tudi za najbolj naravna razmerja. In zavedati se moramo, kako močne so te vezi, kako težko jih je premagati. Naj vam pokažem primer. Nekega dne je bila v mestu Kapilavastu Krsa Gautami, žena zelo bogatega moža, pahnjena v globoko žalost zaradi smrti svojega otroka, edinega sina. Vidite, prijatelji, ni mogla sprejeti tega, da je njen otrok mrtev. Ni se hotela ločiti od njega, da bi ga pokopali. "Ni mrtev!" je kričala. "Ni, ni mrtev!" Ne, ne, ne. Krsa Gautami je bila tako navezana na prihodnost, ki jo je načrtovala zase in za svojega sina, da ni mogla sprejeti realnosti. [...] "Pomagajte mojemu otroku," je Krsa Gautami jokala pred zdravniki. "Morate pomagati mojemu otroku. Dala vam bom karkoli, karkoli boste želeli. Moj mož je zelo bogat." Tekala je po celem mestu in nadlegovala vse zdravnike po vrsti. "Oh, nora ženska," so modri možje zmajevali z glavami, "tvoj sin je mrtev. Ali ne vidiš tega? Mar si res nora? Že dva dni je mrtev. Njegovo telo je treba pokopati, drugače bo začelo zaudarjati."
Prav gotovo si je ta uboga ženska v preteklosti, morda celo v prejšnjem življenju, nabrala določene zasluge in naredila nekaj dobrih del, kajti nekdo ji je rekel, naj svojega otroka odnese k Budi. On ji lahko pomaga. Ja, Krsa Gautami je imela veliko čast, da je lahko srečala samega Siddharto.
"Krsa Gautami," ji je rekel Buda, potem ko je slišal njeno zgodbo, "odhiteti moraš v mesto, potrkati na katera koli vrata in prositi za tri sezamova semena. Samo tri majhna sezamova semena. Prinesi mi jih."
Oh, to je čudovito, je pomislila Krsa Gautami. To je čudovito. Buda bo s pomočjo sezamovih semen izvedel magični urok in rešil mojega otroka.
"Ampak ..." je rekel Buda.
"Da?" je vprašala Krsa Gautami.
"Semena morajo priti iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl. Preden sprejmeš semena, moraš vprašati, ali je v tisti hiši kdaj kdo umrl."
"Ja. V redu, v redu." Krsi Gautami se je mudilo. Hitro mora dobiti tista semena, da bo Buda lahko njenega malega dečka obudil v življenje.
[...] Krsa Gautami trka na vrata in prosi za sezamova semena. [...]
"Seveda, dragica, če ti je Najpopolnejši naročil, da jih prineseš, tukaj jih imaš. Vzemi kar tri funte sezamovih semen. Kaj praviš? Ali je tukaj kdo umrl? Oh, le zakaj hočeš obujati mojo žalost? Spomladi mi je umrl mož. Mojo mater je pobrala nenadna vročica. Veliko naših sorodnikov je preminilo med epidemijo."˝
Zavidam ženski v tej zgodbi, ki bo kmalu razumela, ki bo kmalu osvobojena. Če bi šla k Jezusu, bi obudil njenega dečka in spet bi bila na začetku, zopet srečna, čakajoč na to, kdaj bo spet nesrečna, čakajoč na naslednjo nesrečo, naslednjo bolezen.
Namesto tega bo kmalu razumela.
˝Končno se je Krsa Gautami zavedela, da ni nobene hiše, v kateri ne bi še nihče umrl. Smrt je univerzalna. To je bil Budov nauk. Sprejela ga je.˝ 

* Str. 225: "Nenadoma je vse tako jasno," reče Dasgupta. "Le, če sprejmemo stvari takšne, kot so, in ne takšne, kot bi želeli, da bi bile, le, če prenehamo ustvarjati vedno nove sankhare hrepenenja in odpora, se lahko rešimo iz tega kroga omejenosti in bede. Potem smo osvobojeni."
[...] "Obvladujte ta trenutek," pravi Dasgupta. "Ta trenutek. Ne sprejmite darov jeze. Ne odzivajte se na bolečino in užitek, na izzive, obljube. Razumete? Tako lahko je, ko enkrat razumete. Ne odzivajte se na prijetne misli niti na negativne misli. To je pot omejenosti. Opazujte svoje dihanje. Opazujte občutke. Samo opazujte, samo opazujte, ne odzivajte se, nikoli se ne odzivajte. Trdo delajte na tem in uspeh vam je zagotovljen. Zagotovljen."

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE - 2. DEL

Po prebranem drugem delu te domače uspešnice s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje seveda obvezno sledi krajša kritika z moje strani. Krajša zato, ker sem že pri prvem delu veliko povedala in bi težko zdaj povedala kaj izrazito novega, konec koncev gre le za zelo podobno oz. isto tematiko, samo generacije so se zamenjale. 

Podobno kot v prvem delu so me zmotile jezikovne napake, ki se vztrajno ponavljajo tudi v drugem - tu mislim predvsem na obrnjen besedni red pri dvojini v pretekliku. Namesto "naju je", "nama je" ipd. se tudi tu pojavlja "je naju", "je nama" itd. Poleg tega se pojavi še nekaj slovničnih napak, kot je recimo narekovaj na napačnem mestu, manjkajoča vejica in podobno. Naslednja stvar, ki rahlo zmoti bralca, ki je prebral tudi prvi del, je ta, da se nekje na prvi četrtini knjige (natančneje od 103. strani naprej) ponovi nekaj zgodb, ki so že bile zapisane v prvi knjigi. K sreči je takih res le nekaj zgodb, vse ostalo so sveže, še neprebrane zgodbe, ki bralca pritegnejo z vso svojo močjo.

Ne bi mogla presoditi, katera knjiga je bolj zanimiva ali, če se izrazim še bolj nepravično, "boljša", ker sta privlačni vsaka po svoje. Prva prinaša zgodbe naših prednikov, ljudi, ki so danes v visoki starosti ali pa jih niti ni več med nami, druga pa postreže z zgodbami kar treh generacij, poleg starejše sta tu še srednja in mlajša generacija. Torej se najde nekaj prav za vsakogar, vsak bralec lahko v tej knjigi najde svoje vrstnike in prisluhne njihovim zgodbam, ki so marsikdaj tako šokantne, tako grozljive, da je ob branju težko ostati neprizadet in preprosto moraš še z nekom podeliti to, kar si izvedel. Morda je ta knjiga bolj privlačna tudi za mlajšo generacijo (20-30 let), saj je zadnje poglavje posvečeno pripadnikom prav te. Lažje je prisluhniti in se poistovetiti z nekom, ki je približno tvoje starosti, kot z nekom, ki je (veliko) starejši. 

Seveda pa so vredne branja in pozornosti prav vse zgodbe, ne le tiste "mlajše". V pripovedih vseh generacij lahko najdemo marsikatero življenjsko modrost, ki si jo je vredno zapomniti. Posebno se mi je vtisnila v spomin naslednja misel Tatjance iz starejše generacije: "Če se mi je zdelo, da so bile težave, ki sem jih imela, prehude, sem jih za kakšen dan dala na stran, potem šele sem jih spet vzela v roke."

Pomanjkanje starševske ljubezni in celo sovraštvo do lastnih otrok je motiv, ki se očitno pojavlja vedno in povsod, tako tudi v pričujoči knjigi. Nikakor to ni nekaj, kar bi se dogajalo le pred sto leti, danes pa ne več. Žal ne. V zgodbah vseh treh generacij je veliko takšnih primerov. Recimo, Berta, ki pripada starejši generaciji, pripoveduje o svoji mami, ki je hodila v dnino na bogato kmetijo. Druge ženske so šle opoldne domov, da so kaj skuhale za družino, le njej se ni nikoli nikamor mudilo. Govorila je: "Še kakšno uro počakam, pa bodo potem, morda, kakšna usta manj za nahranit, ko se vrnem ..." Bertinega bratca naj bi tudi pustila pozimi ležati pri odprtem oknu, da je zmrznil.

Veliko je tudi primerov incestov in detomorov. Od mater, ki so vse od ranega otroštva spolno zlorabljale lastne sinove, do očetov, ki so spali z lastnimi hčerkami. Oče, ki je živel v incestnem razmerju z lastno hčerko, je otroka, ki mu ga je rodila hči, vrgel v steno z besedami: "Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel." Neki drugi oče je lastne novorojene otroke zakopaval v gnoj, ker jih ni hotel imeti več kot sedem.

Pripoved Viktorije se mi je vtisnila predvsem zato, ker gospa, ki je bila rojena leta 1929, še vedno izraža neverjetno eleganco in močno osebnost. Pravi: "Ženska se v damo ne spremeni z obleko, urejeno pričesko ali dragimi čevlji! Biti dama je stil življenja, ki se gradi več generacij. Kadar s prijateljico sediva ob kavi pred Maxijem in opazujeva mladino, ki hiti mimo, sva zgroženi! Nobenega stila, nobenih osebnosti, nobene elegance, nič. Ženska je na las podobna drugi ženski. Kako dolgočasno!" In še: "Še danes, ko sem stara skoraj devetdeset let in se odpravim v opero, sem presrečna, če se moške oči sprehodijo po meni. In če bi bila še kdaj priložnost ... Zakaj pa ne?!"

Ob zgodbi Valentine, ki pripada mlajši generaciji, sem se ponovno zamislila, tokrat nad dejstvom, da tudi danes še obstajajo ženske (in verjetno jih ni ravno malo), ki se stalno ponižujejo, ki nimajo niti kančka samospoštovanja in zavedanja lastne vrednosti. Če ženska potem, ko moški z njo grdo ravna, jo žali in celo pretepa, še vedno vztraja ob njem in je celo pripravljena pasti pred njim na kolena, kot da se ni nič zgodilo, je to pač jasen dokaz, da se ne ceni in ne spoštuje, da se ima za ničvredno. Tudi to ni nekaj, kar se je dogajalo zgolj včasih, še danes je veliko takih žensk, celo v najmlajši generaciji. Te ženske bi morale najprej korenito spremeniti odnos do sebe. Dokler tega ne storijo, bodo srečevale izključno takšne moške, ki bodo zrcalili njihov odnos do samih sebe. Navsezadnje je drugi vedno naše ogledalo.

Če strnem: tudi drugi del uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače nas ne pusti hladnih in se nam globoko zareže v srce in v spomin. Če ne drugega, lahko ob branju teh raznovrstnih in skoraj brez izjeme pretresljivih zgodb občutimo veliko hvaležnost, da naše življenje ni bilo zaznamovano s tako groznimi izkušnjami, kot jih opisuje marsikatera pripovedovalka ali, redkeje, pripovedovalec. Če pa so takšne izkušnje v našem življenju bile ali so še, pa jih bomo s pomočjo teh zgodb morda lažje preboleli ali vsaj bolje razumeli, zakaj so nekateri ljudje takšni, kakršni so. Za vsako dejanje in dogajanje obstaja ozadje, obstaja vzrok, ki sproži posledico. 

Zato toplo priporočam v branje oba dela. Gre za knjigi, ki lahko koristita prav vsakomur, ki ju bo vzel v roke.

Resnična zgodba o mobingu

Tokrat pa nekaj, kar bo malce "out" ... ni povezano niti s hrano niti s knjigami. Vendar kar sili iz mene in mi ne bo dalo miru, dokler se ne izpišem.

30. december je bil moj zadnji dan v službi, v katero sem hodila zadnjih devet mesecev. Delo mi sicer ni bilo pisano na kožo, raje bi delala kaj drugega, če bi lahko izbirala, a vseeno sem bila hvaležna za to službo, ko sem jo dobila, sem bila presrečna, saj je nekaj vseeno veliko bolje kot nič. Z veseljem in hvaležnostjo sem hodila delat, čeprav sem že na samem začetku spoznala, kakšne vrste človek je šefica. Če je imela dober dan, je bilo vse super, bilo je heca, smeha, vse je bilo kul. A bognedaj, da njen dan ni bil tako dober. Potem je bilo narobe tudi vse ostalo.

Večino časa je še kar šlo, čeprav sem pogosto poslušala pripombe zaradi tega, ker nisem vsega v trenutku poštekala. Čeprav mislim, da sem dokaj odprte glave, pa se mi ne zdi tako čudno, če nekdo, ki prvič dela nekaj, kar sploh ni njegova stroka in o čemer pravzaprav nima pojma, pač ne obvlada takoj vsega, sicer pa sem osnove osvojila takoj. Ampak dobro, če se vsake toliko nekdo zmrduje nad tabo, pač malo potrpiš, hvaležen, da imaš vsaj službo, in pustiš, da gredo besede skoz eno uho noter in skoz drugo ven. (Čeprav, bodimo iskreni, presneto težko je ne delati napake, če nekdo poleg tebe naravnost preži nanje in če veš, da te bo ob prvi storjeni napaki zasul plaz očitkov.) V trenutku, ko pripombe prerasejo v žalitve in ko se glas s približno normalne frekvence dvigne na odločno preglasno, v takem trenutku pa ne morem več molčati.

Bilo je v začetku decembra, moja pogodba o zaposlitvi je veljala do konca leta. Dobila sem že nekaj namigov, da bom ostala, da je šefica zadovoljna z mano, dokler mi ni v prvem tednu decembra tega tudi dokončno oznanila. Rekla je, da je tudi direktor potrdil, da mi podaljšajo pogodbo, in to za nedoločen čas. Bila sem kar malo omotična, saj je bilo kaj takega, kot je zaposlitev za nedoločen čas, še pred kratkim zame kot nek nepredstavljiv, skorajda nedosegljiv ideal. A brez skrbi, šefica mi ni pustila, da bi se te novice lahko v polnosti veselila. Takoj mi jo je namreč začinila z grožnjami v stilu "zdaj se pa pazi", "zdaj boš pa videla", "zdaj pa res brez milosti" itd. Ni mi bilo ravno jasno, kaj naj si mislim. Me bo imela še naprej samo zato, da se bo lahko še bolj izživljala nad mano ali kako? Sicer pa tem njenim grožnjam nisem posvečala pretirane pozornosti, ker sem že pred časom ugotovila, da je tak njen način komunikacije.

Kar je sledilo v naslednjih dneh, je bila prava farsa. Zagrešila sem eno ali dve napaki, a ni bilo prvič, poleg tega je šlo za precej specifične zadeve, s katerimi do takrat nisem imela prav veliko opravka in sem se pač zmotila. Če je to sploh pravi izraz, ker določenih stvari preprosto nisem vedela. (Zato sem tudi vprašala sodelavko in naredila tako, kot mi je ona rekla, kar pa se je potem izkazalo za dodatno napako, za katero pa sem plačala samo jaz.) A motiti se je človeško, kajne? No ja, kakor za koga. Ob naslednjem srečanju s šefico sem doživela leden tuš, kaj tuš, astronomsko ploho s severnega pola. Zmetala mi je naprej vse, kar sem naredila narobe, če sem hotela kaj reči v svoj zagovor, mi sploh ni pustila do besede. Ko je pristala pri žaljenju (neizogibno, njena ustaljena praksa), nisem mogla več držati jezika za zobmi in sem pripomnila, da je skoraj vsaka druga beseda, ki pride iz njenih ust, žalitev. To jo je šele razkačilo. Kako sem si sploh upala oglasiti se! Mar mislim, da me bo ujčkala?! Nadaljevalo se je tako, da se je vedno glasneje drla, če sem kaj rekla, je kričala, naj bom tiho, izustila je tako žaljive in nesramne stvari, da sem lahko samo zijala (na primer, med drugim mi je rekla, da dajem vtis, kot da se drogiram), vmes mi je ukazala, naj grem pisat odpoved in mi rinila list v roke, jaz pa sem to naredila z največjim veseljem. (Kajti raje sem brez službe kot s tako gestapovko na grbi.) S svojim žaljenjem in trobezljanjem me je pripravila tako daleč, da sem povsem odvrgla svojo običajno prijaznost in kultiviranost (dve lastnosti, s katerima se ona žal ne more pohvaliti) in ji povedala v obraz, kaj je njen problem - nekaj, kar vedo vsi, le povedati si ji ne upa nihče. To jo je očitno zadelo v živo, saj se je njen govorni repertoar kar na lepem močno zreduciral. In potem sem odšla, ker z njo nisem več zdržala v istem prostoru. Stavim, da je cela stavba in vsi, ki so bili v njej, poslušala njeno dretje. In vem tudi, da to ni bilo prvič, saj sem slišala marsikaj. (Na mojem delovnem mestu se je zamenjalo že lepo število zaposlenih in nobena ni prav dolgo zdržala.)

Moj naslednji korak je bil klic na "vrh". Poklicala sem direktorja in ga temeljito seznanila z njenim obnašanjem. Povedala sem, s kakšno lahkoto ji letijo žalitve iz ust, kako nesramno in nekulturno se vede, kadar katera od zaposlenih naredi kaj narobe - ali pa tudi brez tega, dovolj je že, da ima ona slab dan. Kako se pogosto dere na zaposlene in jih zmerja celo pred strankami. To naj bi bilo profesionalno? Pozorno me je poslušal in se strinjal, da takšno ravnanje ni dopustno in da seveda ne tolerirajo nobenega žaljenja. Da se bo pogovoril z njo. Vprašal me je, ali menim, da je takšna tudi do drugih zaposlenih. Povedala sem mu, da glede na to, kar sem slišala, sklepam, da to počne že ves čas in je to počela tudi z mojimi predhodnicami, saj sem slišala, da so druge tudi jokale pred njo, nobena pa si ji ni upala ničesar reči. Očitno sem bila jaz ena redkih, ki pred njo ni planila v jok, ampak se je postavila zase in ji odkrito povedala, kaj si misli o njej in njenem obnašanju - kar jo je še bolj razkačilo, ni mogla verjeti, da si lahko nekdo upa ugovarjati njej.

Direktor me je nato vprašal, ali si lahko predstavljam, da bi obdržala to delovno mesto, glede na to, kar se je zgodilo. Rekla sem, da nikakor ne, ker v takšnih odnosih ne morem delati. Nedvomno sem se prvič pobliže spoznala z mobingom - in prvič je bilo dovolj. Rekel je, da razume, in mi predlagal, da se pomirim in se vrnem na svoje delovno mesto, da ne bom kršila pogodbe. Naj poskušam kolikor toliko v miru oddelati še te zadnje tedne do konca leta, njej pa bo prav tako rekel, naj z žalitvami preneha in naj komunikacija poteka samo še strogo na ravni dela, ali pa raje sploh ne. Tako se je tudi zgodilo, vrnila sem se z dvignjeno glavo, kot da se ni nič zgodilo, in počutila sem se kot moralna zmagovalka. Čutila sem, da sem jo v duhu premagala, še prej pa sem premagala samo sebe, saj sem si dokazala, da se nikogar ne bojim in da ne bom nikoli nikomur več dovolila, da z mano ravna kot svinja z mehom. 

Človek se upravičeno vpraša, kako lahko druga zaposlena - moja bivša sodelavka - sploh vztraja ob taki šefici. Tretja zaposlena se menja na vsakih nekaj mesecev ali vsaj na eno leto, medtem ko ona ostaja in je celo njena desna roka. Kako? Preprosto. Samo pretvarjati se je treba znati. Pa še ena poštena merica zahrbtnosti zraven, pa gre. Pri tem obstaja predvsem eno pravilo: za hrbtom lahko o dotični osebi rečeš karkoli. Lahko jo opljuvaš in prekolneš do amena, kolikor ti duša da. A v trenutku, ko se dotična oseba pojavi pred tabo, se prevlečeš z narejeno masko prijaznega, prijateljskega nasmeška. Vsemu, kar oseba reče, pritrjuješ in si nasploh zelo ustrežljiv. Tudi ko te nadere, molčiš in zgolj prikimavaš. Lezeš ji v rit, po domače povedano. In tako lahko funkcionirata skupaj. In druga oseba bo celo mislila, kako super se razumeta, kako dobri prijateljici sta. Kako prijazna in poslušna je tista druga. A tista druga za njenim hrbtom izpljuva iz sebe vse, kar se nabira v njej ves čas, ko se pred njo pretvarja, ves čas, ko molče in z nasmeškom posluša njeno dretje, njene izpade, vse to se nabira v njej, dokler ne izbruhne pred nekom tretjim. Ampak da bi dotični osebi kdaj kaj povedala naravnost v obraz? Nikoli. Ker je to edini način, da obdrži službo.

Če si takšne vrste človek, potem ni problema, pač postopaš na zgoraj opisan način in vsi te imajo radi, vsem si tako zelo všečen. Nihče pa ne pomisli, da mogoče nisi iskren, da je mogoče vse to zgolj maska, ki jo odvržeš takoj, ko drugim izgineš izpred oči. Sama (žal?) nisem iz takšnega testa, raje imam resnico kot to, da me imajo vsi radi. Ljudem povem tisto, kar si mislim, povem jim resnico o njih samih, in potem me nočejo več videti. Poleg tega gre očitno nekaterim v nos, če se hočem postaviti zase, za svoje pravice. Verjetno zato, ker je to tudi zame nekaj relativno novega, ker sem s tem šele nekako začela. Nikoli se nisem znala dobro postaviti zase, za svoja prepričanja, zdaj, ko pa to končno malo bolje znam, pa nekaterim to ni pogodu. Prav, mene to ne moti. Se pač naše poti razidejo. Kdor me ne more sprejeti takšne, kot sem, me ni vreden.

Skratka, v samo nekaj dneh se je situacija zame popolnoma obrnila. Od vesele novice, da mi bodo pogodbo podaljšali za nedoločen čas, sem čez dva dni pristala pri tako rekoč prisilnem pisanju odpovedi, pospremljenim s histeričnim dretjem nadrejene. Pomislila sem celo, da je bilo morda vse to vnaprej pripravljeno. Da bi morda v vsakem primeru našla nekaj, kakšno napako, nepravilnost, samo da bi me lahko "odstranila". Kar malce sumljivo se mi namreč zdi, da sta zelo hitro, nekako v enem tednu, že našli mojo naslednico. Očitno sta nekoga že imeli v rezervi. Vendar, da ne bo pomote - vesela sem in hvaležna, da se je tako izteklo. Sama božja previdnost je posegla vmes, kajti zame bi bilo veliko slabše, če bi ostala tam. Ja, imela bi službo, celo stalno službo - to pa je tudi vse. Je vredno, da na račun službe trpi psihično zdravje? Prepričana sem, da bi si me v primeru, če bi ostala tam, šefica še bolj privoščila. To mi je konec koncev tudi napovedala. Že od samega začetka sem ji šla v nos, ker sem bolj umetniški tip, ker drugače gledam na svet kot ona. A če je mislila, da se tako tresem zaradi službe, da si ne bom upala niti pisniti, se je zmotila. Navajena sem živeti zelo skromno in preživeti z zelo pičlimi sredstvi. Ne potrebujem vsak mesec novih oblek dragih blagovnih znamk, niti ne vsako sezono novih čevljev, moja edina razvada, ki me včasih stane malo več denarja, je kupovanje knjig. (Itak.) Seveda je neprecenljivo, če ima človek svoj denar, o tem ni dvoma. Toda za kakšno ceno? Če sem lahko dobila to službo, bom prav tako lahko dobila tudi kakšno drugo, ki mi bo bolj pisana na kožo, in, predvsem, kjer bom deležna spoštovanja, ki si ga zaslužim, že zgolj zato, ker sem človek. Ljudje, ki me brez razloga žalijo, v mojem življenju nimajo kaj početi.
Naj bo jasno, da osebe, o kateri je tekla beseda v tem sestavku, ne obsojam in sem ji že zdavnaj oprostila vse izrečene žalitve. Ko se je spravljala name, to ni bilo zaradi mene, ampak zaradi njenih lastnih problemov. Kakršni koli ti že so, ji želim, da bi jih čim prej razrešila in da jih ne bi več poskušala valiti na druge. Želim ji, da bi se pomirila sama s sabo. Razumem, da je bila jezna zaradi mojih napak in nimam problema s sprejemanjem kritike, sploh kadar gre za področje, na katero se ne spoznam najbolje; v tem primeru kritiko z veseljem sprejmem in jo vzamem na znanje. Toda v trenutku, ko kritika preraste v osebne žalitve, to zame ni več dobronamerna kritika, ampak zgolj in samo čista zloba. Te pa ne sprejemam.  

Kot sem povedala tudi direktorju po telefonu: misliti moram tudi malo na svojo družino, na svojega otroka, ki nima še niti tri leta. Rada bi, da bi imel mamo, ki bi bila srečna, zadovoljna, ne pa živčna razvalina - kar bi v tistem okolju prej ali slej postala. In zato bom do nadaljnjega z največjim veseljem večino svojega časa posvetila njemu in svojemu partnerju - njima dvema, ki me spoštujeta in sprejemata točno takšno kot sem, z vsemi mojimi napakami vred. Jaz pa njiju. Medtem pa se bo, pod tem svobodnim soncem, nedvomno našlo kaj primernega zame, kaj, kar me bo veselilo, notranje izpolnjevalo in mi obenem dajalo sredstva za preživetje. Verjamem, da se mi bo to, da ostajam zvesta predvsem sami sebi in svojemu notranjemu bistvu, slej ali prej obrestovalo.