Namigujoča pesem

Imam novico,
pa je ne povem!
Novica je kar dvojna -
a to ni noben problem!
Očitno je prišel čas,
da začnem uresničevati
svoj življenjski namen.
Mogoče bo moj glas
prišel še kam dlje kot le
do najbližjih štirih sten.
Moje sanje so tako blizu ...
lahko se jih dotaknem!
Tisto najpomembnejše,
zaradi česar sem sploh tukaj,
je prebilo kamnito steno
in sesulo še zadnjo, najtršo
oviro. Odprla so se mi vrata,
na katera trkam že celo življenje.
Zdaj zdaj bom vstopila ...
in na drugi strani zagledala
samo sebe in svojo
ljubezen.


P.S. Za kaj gre? Še malo potrpljenja, prosim. ;)

Kronika napovedane ljubezni

Roman Kronika napovedane ljubezni Azre Širovnik je mogoče prebrati na dušek. Pripovedna moč avtorice bralca priklene k branju in ga ne izpusti vse dokler ne pride do zadnje strani. Kljub nekaj slovničnim in predvsem tiskarskim napakam v knjigi gre za izredno berljivo pripoved.

V začetku junakinja, ki je že štirinajst let vdova, v sanjah dobi napoved, da bo spet doživela "pravo" ljubezen. Kasneje se znajde v svetu, v katerem jo začne, preoblečena v "pravljično ljubezen", preizkušati najtemnejša, najbolj lažniva, manipulativna in prevarantska plat ljubezni, ki to ni. Ta "ljubezen" v podobi najlepših moških poskuša prodreti v njeno dušo in si jo prisvojiti, jo izkoristiti za nizkotne namene in uničiti, kot to počne z drugimi ženskami; a z junakinjo romana ji to ne uspe, saj gre za žensko, ki ima izkušnjo "prave ljubezni", ki jo je doživela s svojim pokojnim možem; zelo dobro pozna značaj in lastnosti čiste ljubezni, zato se ne ujame v pasti ljubezni, ki to ni, kljub temu, da se veliko na prvi pogled lepih, čudovitih, nežnih in občudujočih moških skuša na prefinjen način polastiti njenega telesa in možganov. Pri tem prvo sploh ni v tolikšni nevarnosti kot predvsem drugo. Kot pravi avtorica: "Časi so se spremenili. / Nekoč so nas mame opozarjale: Ne dovolite moškim, da si lastijo vaše telo, to je sramota, ki pelje v pogubo. / Danes velja novo opozorilo. Ženske, pozor: Pirati, ki vam kradejo možgane, so na pohodu. Lahko jim daste telo, a le, če možgane zadržite v svoji lasti! / Le ženska z možgani v svoji lasti je rešena ženska!"

Junakinja korak za korakom, moškega za moškim odkriva ščit razvpitih ženskarjev, lepotcev, ki se pretvarjajo, da ljubijo ženske, a jim le "izsesavajo dušo". V resnici jim ženske služijo za kamuflažo, njihove žene in otroci so ščit, njihov sloves ženskarjev in njihove ljubice pa zgolj zavajajo v smer, ki ni prava. V resnici je njihova "ljubezen" namenjena moškim. Njihove žene, ki jim jih je uspelo dodobra zmanipulirati in uničiti njihovo samozavest, samospoštovanje in zdrav razum, trpijo zaradi občutka neljubljenosti, manjvrednosti, spolne zanemarjenosti, spuščajo se celo v skoke čez plot, da bi dokazale njim in same sebi, da so za nekoga še vedno dovolj dobre; oni pa se medtem lahko v miru predajajo svojim pravim strastem. 

Mogoče najpomembnejše sporočilo, ki nam ga predaja roman Kronika napovedane ljubezni, je sprejemanje samega sebe in ljubezen do sebe. Navsezadnje, vsega tega gorja mogoče sploh ne bi bilo, če bi moški, ki so drugačni, v polnosti sprejeli sebe in svojo drugačnost, in če bi to storila tudi družba, v kateri živijo. Homoseksualci in biseksualci so vedno bili in bodo, to je dejstvo, ki ga nima smisla zanikati niti si zatiskati oči pred njim. Če bi družba to dejstvo sprejela in ga poskušala tudi globlje razumeti, se tudi tem ljudem ne bi bilo treba skrivati in bi lažje priznali in sprejeli svojo drugačnost. Mnogokrat gre v teh primerih tudi za spolno zlorabo v otroštvu; marsikdaj je prav ta tista, ki človeka zaznamuje za vse življenje in nekako zapečati njegovo spolno usmerjenost. Vse to so stvari, ki zahtevajo poglobljeno razumevanje vzrokov in posledic, ne pa obsodbe. 

Druga plat tega sporočila - ljubezni do sebe - pa se dotika predvsem žensk. Kot pravi avtorica: "Pomislim: moja stara mati je vedno govorila, če hočeš moškega zadržati, bodi razumna in hladna, če se ga hočeš znebiti, mu povej, da ne moreš živeti brez njega, pa bo zbežal. [...] Moje srce naj tudi v najgloblji predaji ljubezenskemu čutenju vodi nepodkupljivi razum, ki naj se hitro odziva še na najmanjši premik k nezadovoljstvu. Tudi če srce še tako krvavi v trpljenju, možgani naj odvlečejo mene kot človeka, osebo in telo, stran, ven iz situacije, ki ni zdrava ali srečna zame. Izogniti se je treba vsem vrstam odvisnosti, učiti se da tudi na tujih napakah, ne le na svojih. Cena izkušenj se zniža, če jih ne plačuješ samo z lastnimi." In drugje: "Če bi se ženska vedla enako z moškim, ki ga ljubi, kot se vede z moškim, ki ga ne ljubi, bi on ljubil njo." 

Najpomembnejša stvar v življenju ženske je neomejena ljubezen do sebe in visoka zavest o sami sebi, o njeni vrednosti, ki ni odvisna od nikogar zunaj nje; o njeni svobodi, ki si jo lahko da le sama, o njenem samospoštovanju, ki ga lahko pridobi le sama. Ženska, ki se ima rada, ne bo nikomur dovolila, da ji kakorkoli škoduje, jo ponižuje, izkorišča. K sebi ne bo spustila nikogar, ki se do nje ne bo vedel enako ljubeče, kot se vede sama do sebe. Ženska, ki se ljubi, točno ve, kaj je ljubezen, v sebi ima nezmotljiv senzor za razločevanje prave ljubezni od lažne. Ženska, ki se ljubi, bo vedno takoj prepoznala lažno ljubezen in ji ne bo dovolila, da vstopi v njen življenjski prostor, kaj šele v njeno srce in možgane. Ženska z visoko zavestjo o sebi je rešena ženska.

O sorodnih dušah

Tokrat pa nekaj malo drugačnega ... Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, ne spada pod leposlovje, ampak bolj v kategorijo duhovne literature ali priročnikov za osebno in duhovno rast. Zadnje čase berem premalo takih knjig. Tale me je pritegnila že pred meseci, ko sem jo videla na polici knjigarne, tako me je pritegnila, da sem si celo zapisala naslov in ime avtorice, odločena, da jo moram prebrati. A potem sem nekako pozabila nanjo, dokler me ni pred dvema dnevoma sama spet poklicala - s police v knjižnici. Očitno je prišel čas, da jo dejansko preberem. In sem jo, dobesedno pogoltnila sem jo v približno enem dnevu in pol. Gre za knjigo Sorodne duše. Kako najti in zadržati pravo ljubezen avtorice Iris Tarbuk. Izredno pomembno branje za vsakogar.

Te knjige ne bom ocenjevala v obliki recenzije, ker ne gre za literarno delo. Bom pa izpisala dva odlomka, ki sta se me še posebno dotaknila, ker lahko trdim, da se mi je to, o čemer govorita, v življenju že zgodilo.

DUŠI DVOJČICI. Nekatere sorodne duše so si tako podobne, kot da pripadajo isti osebi. Takrat govorimo o dušah dvojčicah, twin souls. To so identične duše, ki imajo stalen duhovni stik, bodisi zavestno ali nezavedno. Če imamo takšno dušo dvojčico, bomo vedno imeli občutek, da pogrešamo del sebe, pa čeprav smo v zvezi s svojo sorodno dušo in smo z njo uresničili pravo ljubezen.

Ločenost od duše dvojčice je pogosto vzrok nepojasnjenih razpoloženj in občutkov, ko na primer trpimo ali smo srečni, toda ne vemo, zakaj. Naša duša dvojčica istočasno nekje trpi, mi pa si ne moremo pomagati, da ne bi delili tega občutka, ne glede na to, koliko smo oddaljeni. Kako vzpostaviti stik s tem drugim delom svoje duše? To je največkrat mogoče le nezavedno, na duhoven način, v sanjah, saj devet od desetih duš dvojčic ne živi v istem trenutku na Zemlji, temveč obstajajo v neki drugi dimenziji.

          Sorodne duše, str. 50-51 

LJUBEZEN NA PRVI POGLED. Prevladuje zabloda, da je prava ljubezen le tista, ki se začne na prvi pogled, ko na samem začetku občutite "nekakšno posebno kemijo", ko vam "spodnese noge" ob pogledu na kakšnega fanta, neko dekle.

To je tisto utripanje srca, ki se vzpenja do grla, ko gre mimo vas.

To je tista sladka omotičnost, ki vas spreleti, ko se pogleda srečata.

To je tisto čarobno bitje, ki je v tem trenutku vstopilo v vaše življenje in od katerega ne morete umakniti pogleda. 

To je tisti opojni trenutek, to je tisto srečanje, ki vas naelektri in prevzame.

Ta "kemija" pri prvem srečanju resnično obstaja, toda redko se bo iz nje razvila prava ljubezen. Če pa se to zgodi, največkrat ne gre za prvo srečanje dveh duš, temveč je govor o prepoznavanju, srečanju z ljubeznijo, ki se nadaljuje, o oživljanju ljubezni iz nekih prejšnjih življenj. To je nekaj, kar duša ve in prepozna, zaradi česar prihaja do vsega tega vznemirjenja in telesnih znakov, ne glede na to, da se razumsko ne zavedamo duhovne dimenzije srečanja. 

Pri takšnem prvem srečanju intuitivno občutite, da se dobro poznata, da sta že bila skupaj in da je bila ta oseba del vašega življenja, čeprav vam je jasno, da se zdaj prvič vidita. Ko se zveza začne, je to tako naravno, kot da sta od vedno skupaj. 

          Sorodne duše, str. 52-53

Knjiga vsebuje tudi konkretne napotke in navodila, kako pritegniti v svoje življenje svojo sorodno dušo. Obenem nas uči, kako pomembno je, da najprej ljubimo in brezpogojno sprejmemo sebe. Ljubezen moramo najprej dati sebi. Nihče nas ne bo ljubil, nihče nas ne bo sprejemal, če se ne bomo ljubili in sprejemali sami. Nihče nas ne more "rešiti" - razen nas samih. Druga oseba nas lahko zgolj dopolnjuje, dopolni našo popolnost in celovitost, doda še svoje kvalitete; nikoli pa nas ne more izpolniti, ne more nadomestiti manjkajočega dela nas samih. Ko smo sami v sebi popolni in celoviti, ko sami sebe brezpogojno ljubimo in sprejemamo, smo resnično odprti za ljubezen.

Pišem ...

Bojim se, da od mene še nekaj časa ne bo nobene nove knjižne recenzije. To pa zato, ker sem trenutno tako zaposlena s pisanjem, da preprosto nimam časa za nič drugega. Vesela sem, ker se mi je končno odprlo in sem začela popravljati svoj roman, ki sam ga napisala že nekako pred petimi leti. Vedela sem, da marsikaj ni v redu in da bom morala veliko popraviti, spremeniti. A roman je ležal v predalu (no, bolj v računalniku) in jaz se celih pet let nisem vrnila nazaj k njemu. Zdaj pa je očitno prišel pravi čas.

In čutim, da bo zdaj bolje. Veliko bolje, kot je bilo prej. Zakaj? 

Naj povem z besedami Lojzeta Kovačiča: 

"Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč da si tudi izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde."

Upam si trditi, da se mi točno to zdaj dogaja. Med popravljanjem in ponovnim pisanjem mojega romana. Izpisujem si srce iz prsi. Morda prav zato pri pisanju doživljam nekaj, kar me je povsem posrkalo vase, kar me je dobesedno zadelo. V bistvu se moram truditi, da ne padem pregloboko, da ostanem tukaj in zdaj. Včasih se bojim, da me bo posrkalo v vrtinec ... med pisanjem sem nekje drugje, ni me tukaj. Sicer se vedno vrnem, vendar je tudi ta svet tukaj in zdaj zaradi tega, kar doživljam med pisanjem, drugačen, kot je bil prej ...

Morda v kratkem objavim kakšen odlomek. 

Ferrantemanija: prvič

No, pa sem vendarle tudi jaz zaplula v val tako imenovane "ferrantemanije". Že nekaj časa poslušam in berem o tem zanimivem literarnem pojavu, ki ga je sprožila slavna pisateljica s psevdonimom Elena Ferrante, ki očitno odlično piše, obenem pa ji celo v današnjem času prav tako odlično uspeva ohranjati lastno zasebnost in je kljub temu, da skoraj vsi berejo njene romane, nihče zares ne pozna. Avtorica namreč verjame, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Njeno mnenje je, da za svoje zgodbe naredi dovolj že s tem, ko jih napiše. Nato jih spusti v svet, kjer delujejo kot nekaj, kar je od nje neodvisno. Pa vendar, pravim jaz, gre še vedno za njene stvaritve, knjige se ne morejo napisati same, pisatelj mora biti vsaj medij, orodje, ki nudi svoje roke, svoje oči, svoj razum, s pomočjo katerih lahko zgodbo, ki morda prihaja iz nekega povsem drugega časa in prostora, zapiše. Roman Dnevi zavrženosti pa, nasprotno, prinaša zgodbo, ki je še kako aktualna, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako.

Roman obravnava temo, za katero se zdi, da je bila že neštetokrat prežvečena in da se o njej ne da povedati nič resnično novega. Govori o 38-letni Olgi, ki jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Pusti jo samo z dvema otrokoma, psom in vsemi obveznostmi življenja. Sledi huda čustvena kriza, ki se odrazi tudi na vseh drugih področjih Olginega življenja. Potem ko jo zavrže mož, se zavrže še sama. Zdi se, kot da se začne razkrajati, kot da ji je postalo povsem vseeno za vse. To se najprej opazi na ravni jezika, saj kar na lepem začne govoriti prostaško (podobno kot v dekliških letih, tako se na neki način začne vračati v preteklost), postane pikra in zajedljiva, v pogovorih z znanci bruhajo iz nje psovke, namenjene možu in njegovi "kurbi". Tudi materinski čut jo zapusti, postaja vse bolj odsotna in se za otroka skoraj ne zmeni več. Nanju gleda le še kot na nekakšen privesek, ki jo spominja na moža, v njiju vidi vse več njega in vse tisto njegovo, kar jo bo hočeš nočeš spremljalo celo življenje, ker je pač del njunih otrok. Obenem jo otroka opominjata na vse, čemur se je v življenju odrekla, prav zaradi moža, otrok in doma.

"Skrbela sem za otroka in zanj, ob tem pa čakala na čas, ki ga nikoli ne bo. Na čas, ko bom spet postala takšna, kot sem bila pred nosečnostma, mlada, lahkotna, energična, prevzetno prepričana, da lahko iz mene postane še bog ve kdo. Ne, sem si rekla, ko sem s cunjo v roki mukoma vstala: pride čas, ko je prihodnost za nas le težnja, da bi oživili preteklost. Takoj spet vzpostavi slovnične čase."

Olga se vse bolj pogreza v nekakšno norost, ki je predvsem odsotnost, in ki doseže vrhunec prav na dan, ko se zdi, da se je vse nagrmadilo na kup, na dan, za katerega pravi: "Čakal me je najhujši dan v obdobju zapustitve, a tega še nisem vedela." Tistega usodnega jutra hudo zboli njen sin, obenem opazi, da je pes zastrupljen in trpi v smrtnih mukah, ona pa kljub nečloveškemu trudu kar ne more izplavati iz svoje otopelosti in ukrepati. Za nameček ne more odkleniti vhodnih vrat, zaradi neplačanih računov pa ne delujeta niti telefon niti internet. Kar na lepem je odrezana od sveta, ujetnica lastnega stanovanja skupaj z bolnim sinom in zastrupljenim psom. Ima celo privide in v obupnem prizadevanju, da bi ostala prisebna, hčerki naloži nalogo, naj jo zbode s pisemskim nožem vsakič, ko bo videla, da postaja odsotna, deklica pa jo v vestnem izpolnjevanju te naloge resno rani. Ko se že zdi, da ni rešitve in da se bo tragedija še poglobila, se sinu na lepem obrne na bolje, Olgi pa priskoči na pomoč sosed, s katerim si je prejšnji večer privoščila epizodo, katere se je nato globoko sramovala. Vendar on do nje ni ravnodušen in z drobnimi pozornostmi se ji sčasoma tiho in nevsiljivo prikrade v srce.

Če se zdi, da zgodba, o kateri piše avtorica, ni nič novega, pa to ne velja za slog pripovedi. Ferrantejeva brez dlake na jeziku, neustrašno in neposredno poseže v žensko duševnost in v njena najbolj mračna, najbolj destruktivna čustva. Razgali žensko, ki je zase verjela, da je močna, a jo neljub dogodek spravi na kolena. Prisiljena se je soočiti s svojimi strahovi, prisiljena je spoznati, da bo morala biti močna še naprej, še toliko bolj, ker ne bo močna le zase, ampak tudi za druge, ki jo potrebujejo (otroka). Ob tem se posmehuje strti ženski, junakinji pisateljice Simone de Beauvoir:

"Pazi nase, ohrani svojo celovitost, ne dovoli, da bi se strla kot porcelan. Nisi porcelanasta stvarčica, nobena ženska ni. La femme rompue, ah, daj, strta ženska, figo. Moja naloga je, sem si govorila, dokazati, da ženska lahko ostane cela. In to moram dokazati le sami sebi.

Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala samo sebe, se bom spoprijela sama s sabo." 

Za razliko od strte ženske v romanu francoske pisateljice je Olga v romanu Ferrantejeve ženska, ki se osvobaja, ženska, ki ni več podrejena zgolj družini in patriarhalnim vzorcem. Olga je ženska, ki sporoča drugim ženskam, da ni z njimi nič narobe, če kdaj zapadejo v temačne globine sebe, če kdaj gojijo tudi protislovna čustva do družine. Sporoča jim, da se zaradi tega ne smejo počutiti krive, da zaradi tega niso grozne matere in žene. V teh čustvih nobena ženska ni osamljena, gre za protislovja, ki jih vsaj enkrat v življenju občuti vsaka, zato se jih ne smemo sramovati, temveč jih je treba sprejeti. Ferrantejeva v svojem romanu tudi dobro prikaže ženski vsakdanjik in vse preizkušnje, ki jih ta vsebuje; prikaže njeno vijuganje med kupom banalnih opravil, vezanih na dom, gospodinjstvo in otroke, in včasih nečloveški napor, da bi ostala ženska, da bi ohranila svojo osebnost in telesnost, da bi ostala poželenja vredna ženska, ki zna še vedno zanetiti iskrice strasti v svojem možu; in kako ji kljub vsem naporom to marsikdaj ne uspe in se mož vseeno zateče k drugi. 

Pozoren bralec sicer v romanu naleti tudi na manjšo nedoslednost: čas dogajanja v središču romana je poletje, in čeprav imajo takrat šolarji počitnice, se poglavje pred tistim, ki nas uvede v tisti najhujši dan, začne z besedami: "Ko sta se otroka vrnila iz šole [...]." 

Če potegnemo črto, gre za odličen roman, v katerem nastopa junakinja, s katero se z lahkoto identificirajo predvsem sodobne ženske. Avtorica opisuje življenje takšno kot je, brez olepševanja, žensko docela razgali v njeni bolečini, a je ne pusti brez upanja. Da nam vedeti, da za vsako, še tako hudo situacijo obstaja rešitev. Z vsem tem pa potrjuje, da ženska v sebi skriva nesluteno moč, ki pa jo lahko v polnosti izkoristi le, če se ne ukloni grozi in nesmislu, ki se v določenem trenutku življenja kot prepad razpreta pred njo, in če se ne zlomi pred družbenimi normami, ki jo hočejo vkleniti v svoje okove, vkalupiti v svoje kalupe. Naj se zgodi karkoli, ženska ne sme izgubiti vere vase in v svojo moč. Le tako lahko ostane cela in iz vsake preizkušnje izstopi še močnejša.

VAJE V SLOGU

Moram reči, da že dolgo nisem brala knjige, ob kateri bi se tako nasmejala. Vaje v slogu Raymonda Queneauja so pravi jezikovni in literarni laboratorij, poln bistroumnega, norčavega humorja, prava mojstrovina. V knjigi avtor preprost, vsakdanji dogodek opiše na 99 različnih načinov, pri čemer uporablja celo paleto retoričnih figur in jezikovnih prijemov, parodira sloge in žanre, se igra z jezikom, vse skupaj pa je začinjeno z norčavim humorjem. Nekateri primeri so tako smešni, da se mora bralec na glas smejati. 

Za pokušino je tukaj eden od načinov opisa dogodka, ki je poimenovan "Žaljivo":

Potem ko sem kot kakšen idiot čakal na tisti peklenski vročini, sem nazadnje le vstopil v nagravžen avtobus, kjer se je že drenjal cel kup klincev. Najbolj klinčev od vseh teh klincev je bil neki mozoljast tip s svinjsko dolgim vratom, ki se je produciral z napol razpadlo klofeto, s katere je bingljal nekakšen pangeljc. Važič je začel lajat na starega klinca, ki je v svoji senilnosti tacal po njegovih škrpetih, ampak kmalu je zacvikal in jo uscal proti prostemu sedežu, ki je bil še vlažen od prešvicane riti tipa, ki se je tačas pobral. 

Čez dve uri - se mi pa res userje! - spet nabašem na tega klinca, ko z enim drugim klincem kar naprej otresa pred tistim nagravžnim štacijonom prekletega Lazarona. Budalila sta o knofu. Pa si rečem: knof goraldol, še zmerom boš isti klinc hudičev.

Slovenski prevod je odlično delo prevajalca Aleša Bergerja, ki je dobil tudi Prešernovo nagrado za prevajalski opus. Tudi prevod je, prav tako kot izvirnik, mojstrovina, saj je prevajanje take vrste besedila izredno zahtevna naloga.

Obvezno branje za vse literarne in jezikovne sladokusce, za vse, ki ob branju radi pošteno razmigajo možgančke, pa tudi za vse, ki se radi zraven še nasmejejo! 

SANKHARA DUKKHA

Kaj je trpljenje in zakaj ga doživljamo? Kako se mu lahko izognemo, če sploh kako, in predvsem, kako ga lahko presežemo, ko smo enkrat že globoko potopljeni vanj? Nam res lahko pomagajo odcepitev od zunanjega sveta, askeza in poglobitev vase? Nas meditacija res lahko "reši"?

O vsem tem se sprašuje junakinja romana The Server (= Strežnica). Tokrat nekaj besed o tem romanu, ki sem ga prebrala v angleščini, in me je dobesedno prevzel. Vrhunsko napisana zgodba in tema, ki nas večno privlači. 

V romanu spremljamo junakinjo, mlado žensko, ki že več mesecev živi asketsko življenje v budističnem inštitutu, Dasgupta Institute, neke vrste zatočišču, v katerega ljudje prihajajo na desetdnevne meditacije, ki potekajo v popolni tišini in askezi. Prepovedano je govorjenje, prepovedani so fizični kontakti in celo očesni stiki, moški in ženske bivajo strogo ločeni. Del askeze in duhovne discipline sta tudi postenje v drugi polovici dneva - nič več hrane po 12. uri - ter vstajanje ob štirih zjutraj. Beth, protagonistka romana, je v to okolje prišla kot meditatorka, nato pa ostala kot ena od prostovoljcev, ki delajo v kuhinji, pripravljajo hrano in jo strežejo meditatorjem, pospravljajo in pomivajo posodo.

Na začetku ne vemo nič o tem, zakaj mlada izzivalna upornica, pevka v bandu, ki je povrhu še magnetično privlačna in seksapilna, že osem mesecev vztraja v okolju, v katerem vlada takšna askeza, in kjer so prepovedani vsakršni stiki z nasprotnim spolom, da o seksu niti ne govorimo. Vendar skozi pripoved informacije o tem, zakaj se je znašla tu, kjer je, in zakaj tu vztraja, postopoma kapljajo v bralčev um. Roman je napisan v prvi osebi in dejansko gre za neke vrste retrospektivno pripoved, saj se v opise sedanjosti nenehno vrivajo prebliski iz preteklosti, ki nam razkrivajo, kaj se je z junakinjo dogajalo preden je pristala tu, kjer je zdaj. Budistični izreki in modrosti se mešajo s spomini iz preteklosti, ki nam postopoma razkrivajo, da je Beth doživela nekaj izredno bolečega.

Čeprav je v tem budističnem zatočišču pisanje prepovedano, Beth vseeno začne zapisovati svojo zgodbo. In čeprav so prepovedani stiki z nasprotnim spolom, jo nekega dne vseeno nekako zanese na oddelek, kjer so moške sobe, in vstopi v eno od njih. Tam najde dnevnik - pravzaprav cel kup dnevnikov - kar pomeni, da še nekdo poleg nje krši pravila inštituta. Beth začne prebirati dnevnik enega od meditatorjev, ki preživlja svojih deset dni meditativnega odmika in poglabljanja vase. Zabava se z branjem o težavah in dilemah nekoga drugega, medtem ko se med meditacijo vse bolj spopada tudi s svojimi lastnimi. 

Skozi retrospektivo izvemo, da je pred umikom doživela nekaj, kar ji še vedno povzroča hude travme. Med občasnim razmišljanjem o starših, ki trpinčita drug drugega in ne moreta biti niti skupaj niti narazen ("How would my parents have stayed together if I hadn't been around to listen to them moaning about each other?"* (str. 22)), se njene misli nenehno vračajo k Jonathanu, umetniku, precej starejšemu moškemu, s katerim je bila v ljubezenskem razmerju. Vse kaže na to, da hrepeni po njem, da ga še vedno ljubi, a da nam tudi vedeti, da je on očitno ni ljubil dovolj, da bi povsem presekal vezi s svojo bivšo ženo in zaživel z njo. Prav zato ali pa morda temu navkljub je bila Beth v zvezi s še enim moškim, fantom svojih let, do katerega pa ni gojila takšnih čustev. S tem fantom, Carlom, gre na izlet v Francijo, kjer mu tudi razkrije, da je noseča; vendar ga pusti v veri, da je otrok njegov. Carl je presrečen, ona pa se vse bolj utaplja v obupu, saj si ne želi ne otroka ne Carla. Zato nekega viharnega večera pod vplivom različnih substanc stori nekaj skrajno nepremišljenega. Hoče končati vse skupaj. Hoče umreti. 

Namesto tega izgubi otroka. V bolnišnici jo dajo v umetno komo. Preko sms-ov prosi Jonathana, naj pride k njej, saj ne ve, ali bo preživela. A Jonathana ni, namesto njega pa vse dneve in noči v bolnici ob njej preživi Carl.

Ko se Beth nekoliko sestavi skupaj, odide, ne da bi komu povedala, kam. V budističnem inštitutu Dasgupta poskuša najti odgovore in tako zaželeni notranji mir. Medtem ko se poglablja v meditacijo, pa si ne more kaj, da ne bi občudovala azijske svečenice Mi Nu, ki je videti tako mirna, tako popolna in čudovita, da si želi postati kot ona. Obenem pa po njej hrepeni in si morda želi celo kaj več. Na to ni težko pomisliti, saj iz njene pripovedi izvemo, da je imela pred travmatičnim dogodkom razmerje tudi z žensko.

Beth poskuša marsikaj, navsezadnje za mlado upornico, tako polno življenja in seksualne energije, ni prav enostavno držati se tolikih strogih pravil. Naslednji odlomek, v katerem govori z eno od vodij, prikazuje eno od njenih dilem.

Mrs Harper said, "Not eating after noon every day is purification enough, Elisabeth. The important thing is to learn to eat with moderation. Starving yourself will only lead to pride and self-importance."
"But that's the point," I yelled. "I can't do anything with moderation. I just can't."* (str. 30)

Posebno zanimivi so tudi posnetki govorov Dasgupte, duhovnega učitelja, po katerem se inštitut imenuje, in ki jih meditatorji in strežniki poslušajo vsak dan med meditacijami, denimo:

˝This is what we must learn, my friends, from our reaction to these pleasant and unpleasant sensations: that even wholesome things become dangerous attachments. Even the most natural relationships. And then, how strong that attachment is, how difficult to overcome. Let me give you an example. One day, in the town of Kapilavastu, Krsa Gautami, the wife of a very rich man, was plunged into grief when her child died. Her only son. You see, my friends, she could not accept that her baby was dead. She would not give up her baby boy for burial. "He isn't dead!" she screamed. "He isn't, he isn't!" No, no, no. Krsa Gautami was so attached to the future that she had projected for herself and her son that she could not accept reality. [...] "Help my child," Krsa Gautami cried to the doctors. "You must help my child. I will give you anything, anything you ask. My husband is a rich man." She ran around Kapilavastu pestering all the physicians. "Oh, crazy woman," the wise men shook their heads, "your son is dead. Can't you see? Are you a mad woman? He has been dead for two days now. You must give up his body for burial. It will begin to smell."
Now, no doubt because of some merits accumulated in the past, some good actions that this poor woman had accomplished, in another life perhaps, somebody told her to take her child to the Buddha. He could help her. Krsa Gautami had the great good fortune to go and meet Siddhartha himself.
"Krsa Gautami," the Buddha told her after he had listened to her story, "you must hurry into town, knock on any door and ask for three sesame seeds. Just three small sesame seeds. Then bring them back to me."
Oh, this is wonderful, Krsa Gautami thought. This is wonderful. The Buddha is going to use the sesame seeds to work a magic spell and save my child.
"But ..." the Buddha said.
"Yes?" Krsa Gautami asked.
"The seeds must come from a household where nobody has ever died. Before you accept the seeds you must ask if anyone has ever died in that house."
"Yes. All right, all right." Krsa Gautami was in a hurry. She must get those seeds quickly so the Buddha could bring her little boy back to life.
[...] Krsa Gautami is knocking on doors asking for her sesame seeds. [...]
"Of course, my dear, if the most Perfect One told you to ask for them, here you are. Take three pounds of sesame seeds, never mind three. What's that? Has anyone died here? Oh, but why do you want to remind us of our grief? My husband died in the spring. Our mother was carried off by a sudden fever. Many of our relatives passed away in the epidemic."˝
I envy this woman in the story who is about to understand, about to be liberated. If she had gone to Jesus he would have resurrected her boy and she would have been back to square one, happy again, waiting to be unhappy, waiting for the next accident, the next illness.
Instead, she is about to understand.
˝Then at last Krsa Gautami realized that there was no household in which no one had died. Death is universal. This was the Buddha's lesson. And she accepted it.˝* (str. 111)

  

Ali pa:

"Suddenly everything is so clear," Dasgupta says. "If only we will accept things as they are, not as we would wish them to be, if only we can stop producing new sankharas of craving and aversion, then we can break out of this cycle of ignorance nad misery. Then we can be liberated."
[...] "Master the present moment," Dasgupta says. "The present moment. Do not accept the gifts of anger. Do not react to pains and pleasures, provocations, promises. Do you see? It's so easy, once you have understood. Do not react to pleasant thoughts or to negative thoughts. That is the way of ignorance and limitation. Observe your breathing. Observe sensation. Just observe, just observe, don't react, never react. Work hard at the technique and you are bound to succeed, oh, bound to succeed."* (str. 225) 

Sankhara in dukkha sta pojma, ki sta v romanu velikokrat omenjena. Sankhara-dukkha je pravzaprav ena od vrst trpljenja v budizmu. Budizem uči, da je vse trpljenje, obstajajo le različne nianse, stopnje v doživljanju trpljenja. 

Beth malo pred koncem romana doseže notranji mir, po katerem je stremela, in se nekega večera po telefonskem pogovoru z mamo na vrat na nos odloči, da se vrne domov. Tistega dne se konča desetdnevni program meditacije in spozna se tudi z avtorjem dnevnika, ki ga je prebirala. Prav on jo nazadnje odpelje proti domu. Na poti se med njima nekaj zgodi, vendar se ločita, ne da bi si izmenjala telefonski številki. Nikoli več se ne vidita.

Vsekakor gre za roman, vreden branja, še toliko bolj zanimiv in privlačen za tiste, ki v življenju iščejo nekaj več, neko višjo resnico. Čeprav v temelju ne gre za duhovno literaturo, ampak leposlovje, imamo po branju vseeno občutek, kot da smo prebrali dobro duhovno knjigo, ki nam je nekaj dala, nas obogatila na neki nov način. To pa je konec koncev nekaj, kar je odlika vsake dobre literature.

Prevodi citatov:

* Str. 22: "Kako bi moja starša ostala skupaj, če ne bi bila jaz vedno na razpolago, da ju poslušam, kako godrnjata drug čez drugega?"

* Str. 30: Gospa Harper je rekla: "Že to, da vsak dan po 12. uri ne ješ, deluje dovolj očiščevalno, Elisabeth. Pomembno je, da se naučimo jesti zmerno. Stradanje vodi le v pretiran ponos in domišljavost."
"Ampak prav v tem je stvar," sem zakričala. "Ničesar ne znam početi zmerno. Preprosto ne znam."  

* Str. 111: ˝Česar se moramo naučiti iz naših odzivov na prijetne in neprijetne občutke, prijatelji, je to: celo dobrodejne vezi lahko postanejo nevarne. To velja tudi za najbolj naravna razmerja. In zavedati se moramo, kako močne so te vezi, kako težko jih je premagati. Naj vam pokažem primer. Nekega dne je bila v mestu Kapilavastu Krsa Gautami, žena zelo bogatega moža, pahnjena v globoko žalost zaradi smrti svojega otroka, edinega sina. Vidite, prijatelji, ni mogla sprejeti tega, da je njen otrok mrtev. Ni se hotela ločiti od njega, da bi ga pokopali. "Ni mrtev!" je kričala. "Ni, ni mrtev!" Ne, ne, ne. Krsa Gautami je bila tako navezana na prihodnost, ki jo je načrtovala zase in za svojega sina, da ni mogla sprejeti realnosti. [...] "Pomagajte mojemu otroku," je Krsa Gautami jokala pred zdravniki. "Morate pomagati mojemu otroku. Dala vam bom karkoli, karkoli boste želeli. Moj mož je zelo bogat." Tekala je po celem mestu in nadlegovala vse zdravnike po vrsti. "Oh, nora ženska," so modri možje zmajevali z glavami, "tvoj sin je mrtev. Ali ne vidiš tega? Mar si res nora? Že dva dni je mrtev. Njegovo telo je treba pokopati, drugače bo začelo zaudarjati."
Prav gotovo si je ta uboga ženska v preteklosti, morda celo v prejšnjem življenju, nabrala določene zasluge in naredila nekaj dobrih del, kajti nekdo ji je rekel, naj svojega otroka odnese k Budi. On ji lahko pomaga. Ja, Krsa Gautami je imela veliko čast, da je lahko srečala samega Siddharto.
"Krsa Gautami," ji je rekel Buda, potem ko je slišal njeno zgodbo, "odhiteti moraš v mesto, potrkati na katera koli vrata in prositi za tri sezamova semena. Samo tri majhna sezamova semena. Prinesi mi jih."
Oh, to je čudovito, je pomislila Krsa Gautami. To je čudovito. Buda bo s pomočjo sezamovih semen izvedel magični urok in rešil mojega otroka.
"Ampak ..." je rekel Buda.
"Da?" je vprašala Krsa Gautami.
"Semena morajo priti iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl. Preden sprejmeš semena, moraš vprašati, ali je v tisti hiši kdaj kdo umrl."
"Ja. V redu, v redu." Krsi Gautami se je mudilo. Hitro mora dobiti tista semena, da bo Buda lahko njenega malega dečka obudil v življenje.
[...] Krsa Gautami trka na vrata in prosi za sezamova semena. [...]
"Seveda, dragica, če ti je Najpopolnejši naročil, da jih prineseš, tukaj jih imaš. Vzemi kar tri funte sezamovih semen. Kaj praviš? Ali je tukaj kdo umrl? Oh, le zakaj hočeš obujati mojo žalost? Spomladi mi je umrl mož. Mojo mater je pobrala nenadna vročica. Veliko naših sorodnikov je preminilo med epidemijo."˝
Zavidam ženski v tej zgodbi, ki bo kmalu razumela, ki bo kmalu osvobojena. Če bi šla k Jezusu, bi obudil njenega dečka in spet bi bila na začetku, zopet srečna, čakajoč na to, kdaj bo spet nesrečna, čakajoč na naslednjo nesrečo, naslednjo bolezen.
Namesto tega bo kmalu razumela.
˝Končno se je Krsa Gautami zavedela, da ni nobene hiše, v kateri ne bi še nihče umrl. Smrt je univerzalna. To je bil Budov nauk. Sprejela ga je.˝ 

* Str. 225: "Nenadoma je vse tako jasno," reče Dasgupta. "Le, če sprejmemo stvari takšne, kot so, in ne takšne, kot bi želeli, da bi bile, le, če prenehamo ustvarjati vedno nove sankhare hrepenenja in odpora, se lahko rešimo iz tega kroga omejenosti in bede. Potem smo osvobojeni."
[...] "Obvladujte ta trenutek," pravi Dasgupta. "Ta trenutek. Ne sprejmite darov jeze. Ne odzivajte se na bolečino in užitek, na izzive, obljube. Razumete? Tako lahko je, ko enkrat razumete. Ne odzivajte se na prijetne misli niti na negativne misli. To je pot omejenosti. Opazujte svoje dihanje. Opazujte občutke. Samo opazujte, samo opazujte, ne odzivajte se, nikoli se ne odzivajte. Trdo delajte na tem in uspeh vam je zagotovljen. Zagotovljen."