Transurfing realnosti - drugič

Po absolutno predolgem premoru se vračam z nadaljevanjem. Tokrat o drugi knjigi iz serije Transurfing realnosti avtorja Vadima Zelanda: Šelestenje jutranjih zvezd.

V tej knjigi se avtor najprej posveti sanjam. Izvemo, da ta tako skrivnostni pojav v spanju, ki nas velikokrat bega, navdušuje, včasih tudi prestraši, pojav, brez katerega človek ne more živeti - da to sploh ni iluzija. Sanje niso iluzija, niso nekaj, kar bi si razum izmislil, ampak so realne slike, ki jih duša posreduje razumu, ta pa jih zgolj sprejema in opazuje. Sanje so virtualno potovanje duše v prostoru različic. S sanjami lahko celo upravljamo: če nam uspe, da se v sanjah zavedamo, da so to sanje, lahko nadzorujemo scenarij igre - potek sanj. Vendar moramo biti pri tem pazljivi; če duša zleti v nerealiziran sektor prostora različic, se lahko zgodi, da se ne vrne več. (S tem bi se dalo razložiti nekatera nepojasnjena izginotja določenih ljudi.)

Nikoli se ne realizira želja, temveč namera - odločnost, da imamo in delujemo. Želja je osredotočanje na sam cilj. Notranja namera je osredotočanje na proces premikanja proti cilju. Zunanja namera je osredotočanje na to, kako se cilj realizira sam od sebe. Z notranjo namero cilj dosežemo, z zunanjo namero pa si ga izberemo. 

Zunanja namera je enost duše in razuma. Če sta si duša in razum enotna v negativnih pričakovanjih, se ta z lahkoto uresničijo. Isto velja za pozitivna pričakovanja. Le da smo ljudje (žal) nagnjeni k temu, da lažje verjamemo v negativne scenarije kot v pozitivne. In v kar verjamemo, to dobimo.

Ne spimo le ponoči, ko spimo, ampak se spanec v določeni meri nadaljuje tudi v budnosti - v tem smislu, da imamo prenizko raven zavedanja. Da bi pridobili nadzor nad zunanjo namero, se moramo prebuditi. Dokler se realnosti ne zavedamo, je ne nadzorujemo, ampak se nam preprosto "dogaja". 

V vsaki igri življenja je treba sodelovati nepristransko, kot nastopajoči igralec - šele s tem lahko dosežemo zavedanje. Zavedanje ni nadzor, ampak opazovanje. 

Da lahko izberemo potreben scenarij, si moramo predstavljati, da točno tako tudi bo. Da lahko znižamo pomembnost cilja, se moramo že vnaprej sprijazniti z neuspehom. Ko to storimo, ne razmišljamo več o njem, temveč preprosto gremo proti cilju.

Iluzije niso plod domišljije, ampak so videnje druge realnosti. Psihični bolniki se tako od "normalnih" ljudi razlikujejo po tem, da imajo vpogled v drugo, nematerialno realnost - nikakor pa to niso samo izrodki njihove domišljije. Vsak človek, ki živi v materialnem svetu, lahko zaznava drugo realnost. 

Pomembno je, da se prenehamo bojevati s samim seboj in svojo pozornost iz negativnega preusmerimo na pozitivno. Ustvarimo si pozitiven "diapozitiv" - sliko oziroma film, ki prikazuje točno tisto, kar si želimo doseči ali imeti. Pogosto si ogledujmo ta diapozitiv in mu dodajajmo vedno nove podrobnosti. Nikoli ne prerisujmo oblik diapozitivov drugih ljudi; osredotočimo se na tisto, po čemer hrepeni naša duša. Dovolimo si razkošje, da si zaslužimo vse najboljše. Diapozitiva ne glejmo, kot da bi bil slika - živeti moramo v njem, vsaj virtualno. Samo razmišljanje o rezultatu nas ne bo pripeljalo k cilju. Vizualizacija procesa premikanja k cilju nas bo.
Razum ima voljo, vendar ni sposoben začutiti zunanje namere. Duša je sposobna začutiti zunanjo namero, vendar nima volje. Enost duše in razuma zunanjo namero podredi naši volji. Dovolimo si biti drzni in začnimo verjeti v neomejene zmožnosti svoje duše.
Ničemur ne pripisujmo pretiranega pomena. Pomembnost ne koristi nam, temveč nihalom.
Osnovni pogoj za izpolnitev naših želja je, da si dovolimo imeti. Ne verjemimo tistim, ki nam govorijo, da se moramo spremeniti. Ko odločnost, da imamo, ne vsebuje želje, da bi imeli, se nas nihalo ne more za nič okleniti. Mirno in brez sile si vzemimo, kar nam pripada.
Ko iščemo svoj cilj, bodimo pozorni na to, ali je to res naš cilj. Tuj cilj vedno predstavlja obveznost in prisilo. Silimo se početi nekaj, česar nočemo. Tuj cilj služi izboljšanju počutja in blaginje drugih. Ko dosežemo svoj cilj, se nam izpolnijo tudi vse preostale želje. Nujno je, da se vprašamo: k čemu stremi moja duša? Zaradi česa bo moje življenje bolj veselo in srečno? Duša vedno natanko ve, česa noče.
Naša vrata so tista pot, ki nas bo privedla do našega cilja. Če poti ne poznamo, si v mislih predvajajmo diapozitiv svojega cilja. Zunanja namera nam bo na življenjski liniji do našega cilja odprla naša vrata. Če na poti do cilja občutimo navdih, pomeni, da so vrata prava.
Vse, kar človek počne samoumevno, z veseljem in brez prisile, je pomembno in dragoceno - ne glede na to, kaj to je. Ne smemo se podvreči tujim vplivom; najti moramo pot svoje duše. Verjemimo vase!

Naslednjič: tretja knjiga iz serije z naslovom Naprej v preteklost.

Transurfing realnosti - prvič

Vsekakor knjige - cela serija knjig - ki si zaslužijo, da jih ne samo omenim, ampak tudi kaj več napišem o njih. Avtor: Vadim Zeland, ruski kvantni fizik. Vse, o čemer piše, na nek način temelji na zakonih fizike. Kar mi je zelo všeč, kljub temu, da fizika v srednji šoli res ni bila moj najljubši predmet. Še malo ne. Pri urah fizike sem večinoma trpela, še toliko bolj, kadar me je sladko maščevalna profesorica (ki se je maščevala svojim profesorjem za svoje neuspehe pri fiziki v srednji šoli) celo uro mrcvarila pred tablo, zato, da mi je na koncu tako ali tako zabila šut. Nisem uživala, ne. Zato pa mi je fizika Vadima Zelanda toliko bolj všeč. Ker je tako življenjska, tako resnično uporabna. In hkrati čisto razumljiva. Edino, kar nekoliko bega, je to, da človek težko verjame vsemu temu, o čemer govori. Ni, da ne bi bilo razumljivo; verjeti je težko. Zato pa je treba povsem spremeniti vse svoje dosedanje poglede, obrniti na glavo vse, kar so nas kdaj učili in kar so nam že od malega tupili v glavo, zasukati možgane in pogledati in pomisliti na čisto drugačen način. A ta način mi je všeč. In le komu, ki se malo poglobi v te zadeve, ne bi bil? Le kdo ne bi bil vesel, olajšan, navdušen, ko izve, da je vse tako preprosto?

Poskušala bom na kratko povzeti vsebino vsake od knjig iz serije. V seriji Transurfing realnosti so zaenkrat štiri knjige, štiri stopnje. Pred temi štirimi sta še dve, ki predstavljata nekakšen uvod v transurfing realnosti. Ti dve sem odkrila kasneje in ju še nisem prebrala; na vrsto bosta prišli na koncu. Zaenkrat sem prebrala prve tri knjige iz serije, trenutno berem četrto. Začela bom torej s povzetkom prve knjige, prve stopnje z naslovom Prostor različic.

Temeljni "nauk" prve knjige iz serije sloni na trditvi, da se sanje ne uresničujejo. Želje se ne izpolnijo. Zakaj? Zato, ker želja nikoli ne more biti več kot samo to, kar je - želja. Če si nekaj samo želimo, tega ne bomo dobili. Če o nečem samo sanjamo, se nam to ne bo zgodilo. Če k nečemu samo stremimo, tega ne bomo dosegli. Če nismo pripravljeni ničesar storiti, se ne bo zgodilo nič. Niti pozitivno razmišljanje ne zadošča, če hočemo nekaj doseči. Seveda je pozitivno razmišljanje potrebno in zaželeno, a ni dovolj. 

Človek spi. Človek se ne zaveda, da ima v sebi neslutene moči. Človek sploh ne ve, da se mu za želen cilj ni potrebno posebej naprezati, temveč lahko želeno preprosto dobi. Če se morate za cilj naprezati, če se morate mučiti, da ga dosežete, potem to ni vaš cilj. Potem je to cilj nekoga drugega. 

Realnost se lahko pojavlja v neskončnem številu oblik. To, v kar verjamete in kar živite, je vaša realnost. Nekdo drug ima spet svojo, drugačno realnost. Tisto, kar si človek izbere, vselej tudi dobi. 

Prostor različic je informacijsko polje tega, kar je in kar bo. Informacijsko polje vsebuje potencialne različice vseh dogodkov. Prostor lahko razbijemo na več sektorjev, od katerih ima vsak svojo različico.

Materialna realizacija se v prostoru giblje kot zgoščen strdek. Sevanje miselne energije povzroči materializacijo potencialne različice. Vsak organizem prispeva k oblikovanju materialne realizacije.

Ko se spremenijo parametri našega miselnega sevanja, lahko preidemo na drugo življenjsko linijo v prostoru različic. Scenarija sicer ne moremo spremeniti, lahko pa si izberemo drugo različico. Nobenega smisla nima, da se borimo za srečo - samo izbrati si moramo različico, ki si jo želimo.

Skupine enako mislečih ljudi ustvarjajo energijsko-informacijske strukture - nihala. Te strukture se začnejo samostojno razvijati in si preko svojih lastnih zakonov podrejajo ljudi. Ljudje se ne zavedajo, da tudi sami nevede delujejo v interesu nihal.

Če človek nečesa aktivno noče, potem bo to v njegovem življenju obstajalo. Če želi rešiti problem, se mora predati situaciji, jo sprejeti.

Vpliva nihala se lahko osvobodimo - tako, da ga ignoriramo. (Primer: negativne novice na televiziji, poročila o nesrečah, boleznih, epidemiji gripe, ošpic itd. - vse to lahko slišimo, vendar se nas ne dotakne. Skozi eno uho gre noter, skozi drugo ven. Ignoriramo.)

Vsi problemi in nevšečnosti, ki jih imamo v življenju, nastanejo večinoma zaradi naslednjega razloga: stvarem pripišemo pretirano pomembnost. Sile ravnovesja se usmerijo na odstranitev odvečnega potenciala, ki nastane vedno, ko nečemu pripišemo preveliko pomembnost. 

Nezadovoljstvo in obsojanje sile ravnovesja vedno obrneta proti nam. Zato je nujno, da običajne negativne reakcije zamenjamo z oddajanjem pozitivne energije.

Več ko nam cilj pomeni, manjša je verjetnost, da ga bomo dosegli. Izpolnijo se le tiste želje, ki niso vezane na potenciale pomembnosti in odvisnosti.

Da bi lahko izkusili brezpogojno ljubezen, se moramo odpovedati pravici do posedovanja. 

Denar bo kot spremljajoč atribut na poti do cilja prišel sam od sebe.

Vsak človek si ustvari svoj sloj sveta, v katerem živi. S tem, ko prenaša negativno energijo, si človek sam slabša sloj svojega sveta.

Odziv na negativni dogodek povzroči prehod na negativne življenjske linije. Nobeni negativni situaciji ne smemo dovoliti, da postane del našega sloja. Ne dovoliti ne pomeni zbežati, temveč namerno ignorirati in ne kazati zanimanja.

Slutnje, prerokbe, intuicija, sanje, odkritja in umetniške mojstrovine - vse to prihaja iz prostora različic, do katerega dostopa naša duša - ne razum. Razum zgolj interpretira informacije, ki mu jih prenese duša.

Duša ne misli in ne govori, temveč čuti in ve. Če razumu uspe interpretirati informacijo duše, se rodi odkritje.

Svoboda izbire nam dovoljuje, da si nekaj preprosto vzamemo. Ne da bi prosili, zahtevali ali se borili za to. Vse je veliko preprostejše, kot se zdi na prvi pogled. Prepustimo se tej preprostosti.

Ko se odpovemo nadzoru, dobimo še večji nadzor nad situacijo. In če plavamo s tokom različic, nam svet pride naproti.

Naslednjič: druga knjiga iz serije z naslovom Šelestenje jutranjih zvezd.

Namigujoča pesem

Imam novico,
pa je ne povem!
Novica je kar dvojna -
a to ni noben problem!
Očitno je prišel čas,
da začnem uresničevati
svoj življenjski namen.
Mogoče bo moj glas
prišel še kam dlje kot le
do najbližjih štirih sten.
Moje sanje so tako blizu ...
lahko se jih dotaknem!
Tisto najpomembnejše,
zaradi česar sem sploh tukaj,
je prebilo kamnito steno
in sesulo še zadnjo, najtršo
oviro. Odprla so se mi vrata,
na katera trkam že celo življenje.
Zdaj zdaj bom vstopila ...
in na drugi strani zagledala
samo sebe in svojo
ljubezen.


P.S. Za kaj gre? Še malo potrpljenja, prosim. ;)

Kronika napovedane ljubezni

Roman Kronika napovedane ljubezni Azre Širovnik je mogoče prebrati na dušek. Pripovedna moč avtorice bralca priklene k branju in ga ne izpusti vse dokler ne pride do zadnje strani. Kljub nekaj slovničnim in predvsem tiskarskim napakam v knjigi gre za izredno berljivo pripoved.

V začetku junakinja, ki je že štirinajst let vdova, v sanjah dobi napoved, da bo spet doživela "pravo" ljubezen. Kasneje se znajde v svetu, v katerem jo začne, preoblečena v "pravljično ljubezen", preizkušati najtemnejša, najbolj lažniva, manipulativna in prevarantska plat ljubezni, ki to ni. Ta "ljubezen" v podobi najlepših moških poskuša prodreti v njeno dušo in si jo prisvojiti, jo izkoristiti za nizkotne namene in uničiti, kot to počne z drugimi ženskami; a z junakinjo romana ji to ne uspe, saj gre za žensko, ki ima izkušnjo "prave ljubezni", ki jo je doživela s svojim pokojnim možem; zelo dobro pozna značaj in lastnosti čiste ljubezni, zato se ne ujame v pasti ljubezni, ki to ni, kljub temu, da se veliko na prvi pogled lepih, čudovitih, nežnih in občudujočih moških skuša na prefinjen način polastiti njenega telesa in možganov. Pri tem prvo sploh ni v tolikšni nevarnosti kot predvsem drugo. Kot pravi avtorica: "Časi so se spremenili. / Nekoč so nas mame opozarjale: Ne dovolite moškim, da si lastijo vaše telo, to je sramota, ki pelje v pogubo. / Danes velja novo opozorilo. Ženske, pozor: Pirati, ki vam kradejo možgane, so na pohodu. Lahko jim daste telo, a le, če možgane zadržite v svoji lasti! / Le ženska z možgani v svoji lasti je rešena ženska!"

Junakinja korak za korakom, moškega za moškim odkriva ščit razvpitih ženskarjev, lepotcev, ki se pretvarjajo, da ljubijo ženske, a jim le "izsesavajo dušo". V resnici jim ženske služijo za kamuflažo, njihove žene in otroci so ščit, njihov sloves ženskarjev in njihove ljubice pa zgolj zavajajo v smer, ki ni prava. V resnici je njihova "ljubezen" namenjena moškim. Njihove žene, ki jim jih je uspelo dodobra zmanipulirati in uničiti njihovo samozavest, samospoštovanje in zdrav razum, trpijo zaradi občutka neljubljenosti, manjvrednosti, spolne zanemarjenosti, spuščajo se celo v skoke čez plot, da bi dokazale njim in same sebi, da so za nekoga še vedno dovolj dobre; oni pa se medtem lahko v miru predajajo svojim pravim strastem. 

Mogoče najpomembnejše sporočilo, ki nam ga predaja roman Kronika napovedane ljubezni, je sprejemanje samega sebe in ljubezen do sebe. Navsezadnje, vsega tega gorja mogoče sploh ne bi bilo, če bi moški, ki so drugačni, v polnosti sprejeli sebe in svojo drugačnost, in če bi to storila tudi družba, v kateri živijo. Homoseksualci in biseksualci so vedno bili in bodo, to je dejstvo, ki ga nima smisla zanikati niti si zatiskati oči pred njim. Če bi družba to dejstvo sprejela in ga poskušala tudi globlje razumeti, se tudi tem ljudem ne bi bilo treba skrivati in bi lažje priznali in sprejeli svojo drugačnost. Mnogokrat gre v teh primerih tudi za spolno zlorabo v otroštvu; marsikdaj je prav ta tista, ki človeka zaznamuje za vse življenje in nekako zapečati njegovo spolno usmerjenost. Vse to so stvari, ki zahtevajo poglobljeno razumevanje vzrokov in posledic, ne pa obsodbe. 

Druga plat tega sporočila - ljubezni do sebe - pa se dotika predvsem žensk. Kot pravi avtorica: "Pomislim: moja stara mati je vedno govorila, če hočeš moškega zadržati, bodi razumna in hladna, če se ga hočeš znebiti, mu povej, da ne moreš živeti brez njega, pa bo zbežal. [...] Moje srce naj tudi v najgloblji predaji ljubezenskemu čutenju vodi nepodkupljivi razum, ki naj se hitro odziva še na najmanjši premik k nezadovoljstvu. Tudi če srce še tako krvavi v trpljenju, možgani naj odvlečejo mene kot človeka, osebo in telo, stran, ven iz situacije, ki ni zdrava ali srečna zame. Izogniti se je treba vsem vrstam odvisnosti, učiti se da tudi na tujih napakah, ne le na svojih. Cena izkušenj se zniža, če jih ne plačuješ samo z lastnimi." In drugje: "Če bi se ženska vedla enako z moškim, ki ga ljubi, kot se vede z moškim, ki ga ne ljubi, bi on ljubil njo." 

Najpomembnejša stvar v življenju ženske je neomejena ljubezen do sebe in visoka zavest o sami sebi, o njeni vrednosti, ki ni odvisna od nikogar zunaj nje; o njeni svobodi, ki si jo lahko da le sama, o njenem samospoštovanju, ki ga lahko pridobi le sama. Ženska, ki se ima rada, ne bo nikomur dovolila, da ji kakorkoli škoduje, jo ponižuje, izkorišča. K sebi ne bo spustila nikogar, ki se do nje ne bo vedel enako ljubeče, kot se vede sama do sebe. Ženska, ki se ljubi, točno ve, kaj je ljubezen, v sebi ima nezmotljiv senzor za razločevanje prave ljubezni od lažne. Ženska, ki se ljubi, bo vedno takoj prepoznala lažno ljubezen in ji ne bo dovolila, da vstopi v njen življenjski prostor, kaj šele v njeno srce in možgane. Ženska z visoko zavestjo o sebi je rešena ženska.

O sorodnih dušah

Tokrat pa nekaj malo drugačnega ... Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, ne spada pod leposlovje, ampak bolj v kategorijo duhovne literature ali priročnikov za osebno in duhovno rast. Zadnje čase berem premalo takih knjig. Tale me je pritegnila že pred meseci, ko sem jo videla na polici knjigarne, tako me je pritegnila, da sem si celo zapisala naslov in ime avtorice, odločena, da jo moram prebrati. A potem sem nekako pozabila nanjo, dokler me ni pred dvema dnevoma sama spet poklicala - s police v knjižnici. Očitno je prišel čas, da jo dejansko preberem. In sem jo, dobesedno pogoltnila sem jo v približno enem dnevu in pol. Gre za knjigo Sorodne duše. Kako najti in zadržati pravo ljubezen avtorice Iris Tarbuk. Izredno pomembno branje za vsakogar.

Te knjige ne bom ocenjevala v obliki recenzije, ker ne gre za literarno delo. Bom pa izpisala dva odlomka, ki sta se me še posebno dotaknila, ker lahko trdim, da se mi je to, o čemer govorita, v življenju že zgodilo.

DUŠI DVOJČICI. Nekatere sorodne duše so si tako podobne, kot da pripadajo isti osebi. Takrat govorimo o dušah dvojčicah, twin souls. To so identične duše, ki imajo stalen duhovni stik, bodisi zavestno ali nezavedno. Če imamo takšno dušo dvojčico, bomo vedno imeli občutek, da pogrešamo del sebe, pa čeprav smo v zvezi s svojo sorodno dušo in smo z njo uresničili pravo ljubezen.

Ločenost od duše dvojčice je pogosto vzrok nepojasnjenih razpoloženj in občutkov, ko na primer trpimo ali smo srečni, toda ne vemo, zakaj. Naša duša dvojčica istočasno nekje trpi, mi pa si ne moremo pomagati, da ne bi delili tega občutka, ne glede na to, koliko smo oddaljeni. Kako vzpostaviti stik s tem drugim delom svoje duše? To je največkrat mogoče le nezavedno, na duhoven način, v sanjah, saj devet od desetih duš dvojčic ne živi v istem trenutku na Zemlji, temveč obstajajo v neki drugi dimenziji.

          Sorodne duše, str. 50-51 

LJUBEZEN NA PRVI POGLED. Prevladuje zabloda, da je prava ljubezen le tista, ki se začne na prvi pogled, ko na samem začetku občutite "nekakšno posebno kemijo", ko vam "spodnese noge" ob pogledu na kakšnega fanta, neko dekle.

To je tisto utripanje srca, ki se vzpenja do grla, ko gre mimo vas.

To je tista sladka omotičnost, ki vas spreleti, ko se pogleda srečata.

To je tisto čarobno bitje, ki je v tem trenutku vstopilo v vaše življenje in od katerega ne morete umakniti pogleda. 

To je tisti opojni trenutek, to je tisto srečanje, ki vas naelektri in prevzame.

Ta "kemija" pri prvem srečanju resnično obstaja, toda redko se bo iz nje razvila prava ljubezen. Če pa se to zgodi, največkrat ne gre za prvo srečanje dveh duš, temveč je govor o prepoznavanju, srečanju z ljubeznijo, ki se nadaljuje, o oživljanju ljubezni iz nekih prejšnjih življenj. To je nekaj, kar duša ve in prepozna, zaradi česar prihaja do vsega tega vznemirjenja in telesnih znakov, ne glede na to, da se razumsko ne zavedamo duhovne dimenzije srečanja. 

Pri takšnem prvem srečanju intuitivno občutite, da se dobro poznata, da sta že bila skupaj in da je bila ta oseba del vašega življenja, čeprav vam je jasno, da se zdaj prvič vidita. Ko se zveza začne, je to tako naravno, kot da sta od vedno skupaj. 

          Sorodne duše, str. 52-53

Knjiga vsebuje tudi konkretne napotke in navodila, kako pritegniti v svoje življenje svojo sorodno dušo. Obenem nas uči, kako pomembno je, da najprej ljubimo in brezpogojno sprejmemo sebe. Ljubezen moramo najprej dati sebi. Nihče nas ne bo ljubil, nihče nas ne bo sprejemal, če se ne bomo ljubili in sprejemali sami. Nihče nas ne more "rešiti" - razen nas samih. Druga oseba nas lahko zgolj dopolnjuje, dopolni našo popolnost in celovitost, doda še svoje kvalitete; nikoli pa nas ne more izpolniti, ne more nadomestiti manjkajočega dela nas samih. Ko smo sami v sebi popolni in celoviti, ko sami sebe brezpogojno ljubimo in sprejemamo, smo resnično odprti za ljubezen.

Pišem ...

Bojim se, da od mene še nekaj časa ne bo nobene nove knjižne recenzije. To pa zato, ker sem trenutno tako zaposlena s pisanjem, da preprosto nimam časa za nič drugega. Vesela sem, ker se mi je končno odprlo in sem začela popravljati svoj roman, ki sam ga napisala že nekako pred petimi leti. Vedela sem, da marsikaj ni v redu in da bom morala veliko popraviti, spremeniti. A roman je ležal v predalu (no, bolj v računalniku) in jaz se celih pet let nisem vrnila nazaj k njemu. Zdaj pa je očitno prišel pravi čas.

In čutim, da bo zdaj bolje. Veliko bolje, kot je bilo prej. Zakaj? 

Naj povem z besedami Lojzeta Kovačiča: 

"Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč da si tudi izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde."

Upam si trditi, da se mi točno to zdaj dogaja. Med popravljanjem in ponovnim pisanjem mojega romana. Izpisujem si srce iz prsi. Morda prav zato pri pisanju doživljam nekaj, kar me je povsem posrkalo vase, kar me je dobesedno zadelo. V bistvu se moram truditi, da ne padem pregloboko, da ostanem tukaj in zdaj. Včasih se bojim, da me bo posrkalo v vrtinec ... med pisanjem sem nekje drugje, ni me tukaj. Sicer se vedno vrnem, vendar je tudi ta svet tukaj in zdaj zaradi tega, kar doživljam med pisanjem, drugačen, kot je bil prej ...

Morda v kratkem objavim kakšen odlomek. 

Ferrantemanija: prvič

No, pa sem vendarle tudi jaz zaplula v val tako imenovane "ferrantemanije". Že nekaj časa poslušam in berem o tem zanimivem literarnem pojavu, ki ga je sprožila slavna pisateljica s psevdonimom Elena Ferrante, ki očitno odlično piše, obenem pa ji celo v današnjem času prav tako odlično uspeva ohranjati lastno zasebnost in je kljub temu, da skoraj vsi berejo njene romane, nihče zares ne pozna. Avtorica namreč verjame, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Njeno mnenje je, da za svoje zgodbe naredi dovolj že s tem, ko jih napiše. Nato jih spusti v svet, kjer delujejo kot nekaj, kar je od nje neodvisno. Pa vendar, pravim jaz, gre še vedno za njene stvaritve, knjige se ne morejo napisati same, pisatelj mora biti vsaj medij, orodje, ki nudi svoje roke, svoje oči, svoj razum, s pomočjo katerih lahko zgodbo, ki morda prihaja iz nekega povsem drugega časa in prostora, zapiše. Roman Dnevi zavrženosti pa, nasprotno, prinaša zgodbo, ki je še kako aktualna, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako.

Roman obravnava temo, za katero se zdi, da je bila že neštetokrat prežvečena in da se o njej ne da povedati nič resnično novega. Govori o 38-letni Olgi, ki jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Pusti jo samo z dvema otrokoma, psom in vsemi obveznostmi življenja. Sledi huda čustvena kriza, ki se odrazi tudi na vseh drugih področjih Olginega življenja. Potem ko jo zavrže mož, se zavrže še sama. Zdi se, kot da se začne razkrajati, kot da ji je postalo povsem vseeno za vse. To se najprej opazi na ravni jezika, saj kar na lepem začne govoriti prostaško (podobno kot v dekliških letih, tako se na neki način začne vračati v preteklost), postane pikra in zajedljiva, v pogovorih z znanci bruhajo iz nje psovke, namenjene možu in njegovi "kurbi". Tudi materinski čut jo zapusti, postaja vse bolj odsotna in se za otroka skoraj ne zmeni več. Nanju gleda le še kot na nekakšen privesek, ki jo spominja na moža, v njiju vidi vse več njega in vse tisto njegovo, kar jo bo hočeš nočeš spremljalo celo življenje, ker je pač del njunih otrok. Obenem jo otroka opominjata na vse, čemur se je v življenju odrekla, prav zaradi moža, otrok in doma.

"Skrbela sem za otroka in zanj, ob tem pa čakala na čas, ki ga nikoli ne bo. Na čas, ko bom spet postala takšna, kot sem bila pred nosečnostma, mlada, lahkotna, energična, prevzetno prepričana, da lahko iz mene postane še bog ve kdo. Ne, sem si rekla, ko sem s cunjo v roki mukoma vstala: pride čas, ko je prihodnost za nas le težnja, da bi oživili preteklost. Takoj spet vzpostavi slovnične čase."

Olga se vse bolj pogreza v nekakšno norost, ki je predvsem odsotnost, in ki doseže vrhunec prav na dan, ko se zdi, da se je vse nagrmadilo na kup, na dan, za katerega pravi: "Čakal me je najhujši dan v obdobju zapustitve, a tega še nisem vedela." Tistega usodnega jutra hudo zboli njen sin, obenem opazi, da je pes zastrupljen in trpi v smrtnih mukah, ona pa kljub nečloveškemu trudu kar ne more izplavati iz svoje otopelosti in ukrepati. Za nameček ne more odkleniti vhodnih vrat, zaradi neplačanih računov pa ne delujeta niti telefon niti internet. Kar na lepem je odrezana od sveta, ujetnica lastnega stanovanja skupaj z bolnim sinom in zastrupljenim psom. Ima celo privide in v obupnem prizadevanju, da bi ostala prisebna, hčerki naloži nalogo, naj jo zbode s pisemskim nožem vsakič, ko bo videla, da postaja odsotna, deklica pa jo v vestnem izpolnjevanju te naloge resno rani. Ko se že zdi, da ni rešitve in da se bo tragedija še poglobila, se sinu na lepem obrne na bolje, Olgi pa priskoči na pomoč sosed, s katerim si je prejšnji večer privoščila epizodo, katere se je nato globoko sramovala. Vendar on do nje ni ravnodušen in z drobnimi pozornostmi se ji sčasoma tiho in nevsiljivo prikrade v srce.

Če se zdi, da zgodba, o kateri piše avtorica, ni nič novega, pa to ne velja za slog pripovedi. Ferrantejeva brez dlake na jeziku, neustrašno in neposredno poseže v žensko duševnost in v njena najbolj mračna, najbolj destruktivna čustva. Razgali žensko, ki je zase verjela, da je močna, a jo neljub dogodek spravi na kolena. Prisiljena se je soočiti s svojimi strahovi, prisiljena je spoznati, da bo morala biti močna še naprej, še toliko bolj, ker ne bo močna le zase, ampak tudi za druge, ki jo potrebujejo (otroka). Ob tem se posmehuje strti ženski, junakinji pisateljice Simone de Beauvoir:

"Pazi nase, ohrani svojo celovitost, ne dovoli, da bi se strla kot porcelan. Nisi porcelanasta stvarčica, nobena ženska ni. La femme rompue, ah, daj, strta ženska, figo. Moja naloga je, sem si govorila, dokazati, da ženska lahko ostane cela. In to moram dokazati le sami sebi.

Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala samo sebe, se bom spoprijela sama s sabo." 

Za razliko od strte ženske v romanu francoske pisateljice je Olga v romanu Ferrantejeve ženska, ki se osvobaja, ženska, ki ni več podrejena zgolj družini in patriarhalnim vzorcem. Olga je ženska, ki sporoča drugim ženskam, da ni z njimi nič narobe, če kdaj zapadejo v temačne globine sebe, če kdaj gojijo tudi protislovna čustva do družine. Sporoča jim, da se zaradi tega ne smejo počutiti krive, da zaradi tega niso grozne matere in žene. V teh čustvih nobena ženska ni osamljena, gre za protislovja, ki jih vsaj enkrat v življenju občuti vsaka, zato se jih ne smemo sramovati, temveč jih je treba sprejeti. Ferrantejeva v svojem romanu tudi dobro prikaže ženski vsakdanjik in vse preizkušnje, ki jih ta vsebuje; prikaže njeno vijuganje med kupom banalnih opravil, vezanih na dom, gospodinjstvo in otroke, in včasih nečloveški napor, da bi ostala ženska, da bi ohranila svojo osebnost in telesnost, da bi ostala poželenja vredna ženska, ki zna še vedno zanetiti iskrice strasti v svojem možu; in kako ji kljub vsem naporom to marsikdaj ne uspe in se mož vseeno zateče k drugi. 

Pozoren bralec sicer v romanu naleti tudi na manjšo nedoslednost: čas dogajanja v središču romana je poletje, in čeprav imajo takrat šolarji počitnice, se poglavje pred tistim, ki nas uvede v tisti najhujši dan, začne z besedami: "Ko sta se otroka vrnila iz šole [...]." 

Če potegnemo črto, gre za odličen roman, v katerem nastopa junakinja, s katero se z lahkoto identificirajo predvsem sodobne ženske. Avtorica opisuje življenje takšno kot je, brez olepševanja, žensko docela razgali v njeni bolečini, a je ne pusti brez upanja. Da nam vedeti, da za vsako, še tako hudo situacijo obstaja rešitev. Z vsem tem pa potrjuje, da ženska v sebi skriva nesluteno moč, ki pa jo lahko v polnosti izkoristi le, če se ne ukloni grozi in nesmislu, ki se v določenem trenutku življenja kot prepad razpreta pred njo, in če se ne zlomi pred družbenimi normami, ki jo hočejo vkleniti v svoje okove, vkalupiti v svoje kalupe. Naj se zgodi karkoli, ženska ne sme izgubiti vere vase in v svojo moč. Le tako lahko ostane cela in iz vsake preizkušnje izstopi še močnejša.