Predgovor k romanu Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika

Danes delam še malo reklame za knjigo mojega dragega, ki je izšla pred dvema tednoma :). Objavljam predgovor, ki sem ga napisala sama.

* * *

Predgovor

  

            V življenju imamo vsi vzpone in padce, boljše in slabše trenutke, dobra in slaba obdobja. Naše poti so tako različne, kot smo različni med seboj. Življenje nekaterih se zdi, kot da bi jim ga nekdo obložil s puhastimi oblački, da se ne bi slučajno udarili ob kak kamen ali kako drugače poškodovali na svoji poti. Nasprotno pa je življenje drugih vijugasto, neizprosno in prav nič oblazinjeno. Življenje nekaterih se zdi kot en sam velik padec v globino, ki ga ne zmorejo ustaviti, in vsakomur, ki to življenje pogleda, se zdi, da tu ni rešitve. Da bo človek, ki ga živi – ki ga skoraj ne živi več – vsak čas zdrsnil v pogubo, ker se ne zna rešiti sam niti ga ne znajo rešiti drugi. In vendar se celo v takih primerih lahko zgodi čudež.

            Življenje Petje Kužela je bilo do leta 2008 podobno življenju slednjih. Dolga leta je bil ujet v jeklenem primežu drog in alkohola, iz katerega ni več videl izhoda. Dokler se ni nekega dne, natančneje neke noči, zgodilo nekaj, kar ga je brcnilo in za vekomaj streznilo. Kot da bi usodna nesreča trajno poškodovala center za odvisnost v njegovih možganih. No, ne za vse oblike odvisnosti – a pustimo to. Bistveno je, da se je rešil droge in zaživel povsem novo življenje, o katerem je prej lahko le sanjal. Postavil se je na noge in zaživel samostojno, kar mu prej, v vseh letih njegovega življenja, nikoli ni uspelo. Dobil je zaposlitev in si ustvaril družino. Še prej pa je napisal knjigo. Prva leta rehabilitacije je preživel ob obračunavanju s svojim »prejšnjim« življenjem, tako da je pisal o njem. Enkrat tej, drugič drugi osebi. Tako so nastala e-pisma, ki se jih je nabralo dovolj za knjigo. Ko je končal, je vedel, da je za vedno opravil s svojo preteklostjo in da šele zdaj lahko resnično začne na novo. Doživel je katarzo, duhovno očiščenje, ki mu je dokončno odprlo vrata v lepote treznosti. Začel je spoznavati nov svet, ki ga prej nikoli ni zares poznal.

            Naslov knjige si lahko razlagamo na dva načina. Lahko ga razumemo kot »vrnitev odpisanega«, ki se je vrnil v življenje takrat, ko so ga že vsi odpisali in ni več nihče verjel, da se bo kdaj izmazal. Lahko pa ga razumemo tudi kot vračanje v preteklost, česar je v tej knjigi res veliko – avtor se praktično v vsakem svojem pismu v večji ali manjši meri vrača v preteklost. Opisuje svoje dogodivščine in doživetja v življenju, ki ga je zaznamovala odvisnost od prepovedanih (in manj prepovedanih) drog, pri tem pa poudarja, da se je vse, o čemer piše, zares zgodilo. Vzporedno s »skoki« v preteklost pa opisuje tudi svojo sedanjost. Priča smo njegovemu vsakdanjiku v stanovanjski skupnosti in drobnim vsakodnevnim dogodkom, spremljamo tudi ljubezenske zaplete njegovega življenja in opazujemo, kako se med dopisovanjem z Nastjo med njima vse bolj iskri, dokler se ne predata odkritim ljubezenskim čustvom. Njegovi niti pripovedi je včasih mogoče malo težko slediti, saj ima »hibo«, ki se je tudi sam zaveda: med pripovedovanjem ga miselni tok zanese drugam, tako da na koncu včasih pozabi, kaj je sploh hotel povedati. A ne glede na to gre za branje, ki je nadvse zanimivo in privlačno, mogoče terja le malce več zbranosti in pozornosti. To pa itak ni odveč pri katerem koli branju.

            Knjiga je torej končno ugledala luč sveta, s čimer se je izpolnila avtorjeva srčna želja. Njegovo pohajkovanje po planetu čistih in treznih se medtem nadaljuje, a na poti ni sam – z najinim sinom mu bova vedno stala ob strani.

Sara Zupan, univ. dipl. literarna komparativistka,

soavtorica in lektorica knjige, življenjska sopotnica

Odlomek :)

Glede na to, da se vse bolj približuje tudi izid moje knjige, tokrat objavljam en odlomek. Za pokušino :).

* * *

2.      oktober 2010

O, Bog. Domov sem se vrnila čisto zmešana. ZME-ŠA-NA.

In zakaj? O tem jutri. Zdaj ne morem, ne morem …!!!

Morda pa vseeno že danes nekaj besed … Ne morem pisati, a tudi tiho ne morem biti.

Saj sem vedela, že zadnjič, na poti nazaj z obale, da na nekaj namiguje. Danes pa ni več samo namigoval, ampak mi je direktno povedal. Znorela bom.

Ob enih sem prispela k njemu in kmalu je postregel s kosilom – testeninami z domačo zelenjavo, pridelano na njegovem vrtu. Pogovarjala sva se, najprej o moji nameri, da grem z njim v ašram. Povedal mi je, koliko stane povratna letalska karta in koliko približno potrebujem še zraven. Predvidevam, da ne bo težav.

Precej neprisebna sem in komaj pišem. Zato moram čim prej preiti na tisto, kar me je tako iztirilo. Zrak, ki sva ga danes dihala v njegovi hišici sredi gozda, je bil nabit z erotično energijo. Bil je tako gost, da bi ga lahko rezala z nožem. Neopisljivo.

Prvi pomenljiv namig, da se v njem nekaj dogaja, je prišel že med kosilom. Sedela sva za mizo, jedla in se pogovarjala o življenju, beseda je nanesla na to, koliko najinih vrstnikov že ima družino, otroke. V nekem trenutku je rekel:

»Recimo, da Živi naredim otroka … kaj bi bilo potem? Morala bi se preseliti skupaj …«

Nisem imela časa komentirati, ker je govoril naprej in se odmaknil od te teme. Skoraj so mi padle vilice iz roke. Kaj je zdaj to?! Če je rekel nekaj takega, potem je na to tudi kdaj pomislil!

Nato še nekaj besed o otrocih.

»Morda kdaj, ampak v res daljni prihodnosti, še dolgo ne,« je rekel. Pritrdila sem, da sama mislim povsem enako.

Še naprej sva se pogovarjala o zvezah in omenil je, da pravzaprav še nikoli ni bil zaljubljen.

»Resno?« sem se začudila. »To se mi zdi skoraj nepredstavljivo.« (Sploh meni, ki se zaljubim s takšno lahkoto!)

»Res,« je rekel. »No, razen v tisto lepo duhovno mojstrico z Mavricija. Ona je bila res nekaj posebnega, tako neverjetno lepa … najlepša ženska, kar sem jih kdaj videl.« Ob teh besedah se mu je obraz razsvetlil, bil je kot ožarjen. Začutila sem rahel zbodljaj ljubosumja. »A tudi tisto je trajalo le kaki dve sekundi. In če ne štejem tega, potem je res … Bil sem v zvezi, a še nikoli nisem bil zares zaljubljen.«

Po kosilu in obveznem posladku sva vstala od mize in se presedla, on se je namestil na svojem kavču, kjer ponavadi meditira, jaz pa sem mu sedla nasproti na vrtljiv stol. Pogovarjala sva se o njegovih potovanjih in o njegovem bivanju v ašramu, o mojstru, ki izvaja iniciacije. Pogovarjala sva se o priložnostih in rekel je, da pregovor »priložnost zamujena ne vrne se nobena« po njegovem ne drži in da bi sam raje rekel: »priložnost zamujena se lahko vrne«. (Spet sem imela občutek, da namiguje na tisto moje pismo in svojo zavrnitev; bi zdaj rad to popravil, dobil še eno priložnost?) Govorila sva tudi o tem, zakaj v določenih situacijah ljudje ravnamo tako, kot ravnamo … in takrat je izjavil:

»Ti bi me recimo lahko obtožila, ker se lani poleti, ko sva bila skupaj na morju, nisem dal dol s tabo.«

Zazevala sem od presenečenja. Na to nisem niti pomislila, tega od njega sploh nisem pričakovala, ker sem vedela, kako je z njim, saj mi je povedal. Pogovor se je nato zasukal v drugo smer, a čez nekaj časa je spet načel to temo.

»Ali takrat res nisi pomislila na to?« me je vprašal.

»Pravzaprav ne,« sem odgovorila.

»Jaz pa sem imel kar probleme zaradi tega,« mi je rekel. »Jaz sem pomislil na to. Veš, takrat, ko sva se pogovarjala o kontracepciji in si bila ti zelo proti kontracepcijskim tabletam?« je nadaljeval. »No, takrat sem pomislil na to. Pa tudi takrat, ko si govorila o tem, kar pravi Osho v eni od svojih knjig: da se morata moški in ženska najprej seksualno dobro spoznati, da se morata najprej spustiti v spolnost, preden lahko napredujeta na višjo, bolj duhovno raven v odnosu. Takrat sem pomislil na to.«

Seveda sem se spomnila teh najinih pogovorov. Presneto težko bi pozabila karkoli, o čemer sva se kdaj pogovarjala ali kar sva kdaj skupaj počela.

On pa je še kar nadaljeval o kontracepciji.

»Te tabletke škodijo predvsem tistim ženskam, ki imajo že itak zjebano zdravje zaradi slabe prehrane, kajenja in alkohola,« mi je zatrjeval, »tebi zagotovo ne bi tako škodile. To je trenutno najzanesljivejša oblika kontracepcije, kondomi so pač plastika in s kondomom nikoli ne more biti tako lepo, kot je lahko brez njega. Potem je pa že bolje, da si omisliš vibrator …«

»To pa ne,« sem odkimala, »vibrator je vendar samo stvar, moški pa je vedno živo bitje, pa naj bo s kondomom ali brez njega.«

»Res tako misliš?« je vprašal in v njegovem pogledu je bilo nekaj nežnega.

»Seveda. Poleg tega s kondomom sploh ni bistveno drugače kot brez njega. Kar se pa tiče kontracepcijskih tablet … o tem sem veliko brala. Eden od njihovih stranskih učinkov je tudi ta, da zbijajo libido. Zmanjšujejo željo po spolnosti.«

»Resno?« se je začudil. »Oh, to je pa nekaj drugega …«

Nisem opazila, kako vroče mi postaja od tega pogovora in da sem v obraz vedno bolj zardela. To sem opazila šele kasneje, ko sva se odpravila ven, da bi se malo »prezračila« in sprehodila po njegovi parceli. Ko sem se pri vratih obuvala, je rekel:

»Pametno je, da greva malo ven, ker ne vem, kaj se bo zgodilo, če bova še nekaj časa skupaj tu notri.«

Zmedeno sem ga pogledala, ne vedoč, ali slišim prav.

»Hja, Živa, ne izgledaš tako slabo, veš? Večkrat si mislim, pismo, pa kako to, da ta punca nima nikogar, nanjo bi se vendar moralo prilepiti vsaj pet tipov naenkrat. Ampak očitno so okrog nje sami luzerji.«

Obseg mojih na široko odprtih oči po tej njegovi izjavi bi se lahko meril s širino mojih na stežaj odprtih ust. Česa takega res nisem pričakovala od njega. A če bi si želela od nekoga slišati kaj takega, potem bi si to želela od njega ... Možgani so se mi topili od sreče.

Ko sva stopila ven, se je pogovor nadaljeval v podobnem tonu. Stopal je tik za mano, čutila sem ga za svojim hrbtom in se jasno zavedala tiste energije med nama, spet ta energija. Ne vem točno, kaj je bilo naslednje, kar je rekel (še dobro, da sem si v svoji zmedenosti in šokiranosti sploh kaj zapomnila). Vem pa, da je rekel nekaj v tem smislu, kako zelo ga v moji prisotnosti obseda misel na seks.

»O, hudo,« je bilo vse, kar sem lahko izdavila.

»No, saj verjetno veš, kako je to, mar ti nisi nikoli potrebna?« me je izzval.

»Uf, ne bi o tem …« sem odgovorila.

»No, vidiš,« se je zasmejal.

Jutri pišem naprej, ura je že pozna, grem spat … če bom sploh lahko spala, pizdarija!

3.      oktober 2010

Zbudila sem se že bog ve kdaj, v napol prebujeno zavest so mi neprestano prodirali delci včerajšnjega dogajanja …

Nečesa se prav dobro zavedam: če bi bila samo malo bolj napadalna ali, bolje rečeno, samo malo manj sramežljiva … upoštevajoč njegovo pripravljenost in veliko željo, ki je prisotna na obeh straneh … jasno je kot beli dan, kam pes taco moli.

Ko sva se odpravila ven, na zrak, sva se še naprej šalila na račun te zadeve, in vendar so bili to trenutki, ko mi je postalo jasno, da vse to med nama ni več šala.

Takrat sem tudi opazila, da nisem samo jaz rdeča v obraz. Tudi on je bil. Čutila sem, kako mi kuha v glavo in da imam lica čisto rdeča, in videla sem, da je z njim isto. Že v hiši si je z obema dlanema večkrat pomel po žarečem obrazu.

Ko sva bila zunaj, je spet postal bolj uraden, verjetno namenoma; govoril mi je o gozdu, o zemlji in sosedih. A vse to ni moglo zastreti tistega, kar se je zgodilo med nama, in vedela sem, da se tudi on tega še predobro zaveda.

Ko sva se vrnila, sva sedla za leseno mizo pred njegovo hišo, drug drugemu nasproti. Vse okoli naju zelenje, mir in tišina – popolna tišina. Nekaj časa sva tako sedela, se živahno pogovarjala in si pri tem ves čas zrla v oči. In prišel je trenutek, kratek premor med besedami, kratka tišina, ko sem gledala nekam stran, v zelenje. Ko sem se s pogledom vrnila spet k njemu … me je gledal. Gledal me je in jaz sem ga gledala in zdelo se je, kot da nobeden od naju ne more odvrniti pogleda, kot da sva se z očmi prisesala drug na drugega. On se je prvi zavedel, nasmehnil se je in rekel:

»Tišina pa je, tišina …«

Pogledala sva spet vsak v svojo smer, nekaj časa nisva nič govorila in lahko sem čutila, kako vse bolj narašča tisto nekaj v zraku med nama. Kot da se je z dolgim zrenjem v oči samo še okrepilo.

»Lahko kam greva, lahko greva hodit, a če bova takole blizu drug drugega tam notri, bova morala meditirat,« je rekel in se hudomušno smehljal. »Saj če te gledam takole gor, v obraz, ni tak problem, a če mi pogled uide bolj dol, kjer si … uh, res lepa punca …«

»A tako,« sem vzkliknila, »torej zgoraj nisem lepa ali kako?«

Zasmejal se je. »Mislim, da sva se razumela.«

Nato je rekel, da gre nazaj noter, brat ali meditirat ali kaj vem kaj. (Morda bežat od trenutne realnosti, ki je bila zanj preveč nabita z erosom?)

»Ti pa kakor želiš,« mi je rekel, »lahko si še malo zunaj, lahko se greš še malo sprehodit, lahko greš noter …«

Šla sem noter, a le toliko, da sem spila malo vode, potem sem se odločila, da grem še malo ven, uživat mir in tišino gozda. On je ostal v lotosovem položaju na kavču.

Šla sem malo lazit po odpadlem listju pod drevesnimi krošnjami, a se nisem prav dobro zavedala, kaj sploh počnem. Nisem mogla nehati razmišljati o vsem, kar mi je rekel in zavedela sem se, da bi morala pravzaprav občutiti zmagoslavje. Mar se ni zgodilo točno tisto, kar sem si tako zelo želela? Mogoče v malo drugačni obliki, kot sem si zamislila, a zgodilo se je!

Čez dobre pol ure sem se vrnila, nekaj časa sem še ležala zleknjena na klopci, na kateri sem prej sedela njemu nasproti, in gledala v nebo, potem pa sem se odpravila nazaj v hišo, z namenom, da malo prelistam knjigo v angleščini z duhovno tematiko, ki mi jo je prej priporočil; čeprav mi je bilo jasno, da ne bom ravno pri stvari, ker bo on tako blizu.

Ko sem vstopila v hišo, je še vedno povsem negibno vztrajal v istem položaju, v kakršnem sem ga malo prej pustila. Sedla sem h kuhinjski mizi na drugem koncu prostora in vzela v roke knjigo. Listanje in navidezno branje kakšnih odstavkov tu pa tam res ni imelo kakšnega posebnega smisla. Nekaj malega sem sicer prebrala, marsikaj je pritegnilo mojo pozornost, a kakšne posebne zbranosti ni bilo. Tudi kar se njega tiče, nisem prepričana, ali je res lahko uspešno meditiral, vsaj ne, odkar sem jaz prišla noter. Čez nekaj časa je to tudi glasno potrdil.

»Ničesar ne morem pametno početi, ker sploh nisem zbran …«

Kmalu je vstal in prišel v kuhinjo, rekoč: »Čas za cuker.« In tako sva si ob petih popoldne privoščila sladico, s katero sva se sladkala že po kosilu: polnozrnate piškote, namazane z džemom, in slastno sojino mleko z okusom vanilije.

Po posladku je sedel nazaj na kavč, jaz pa sem ostala, kjer sem bila. Še nekaj časa sva gledala vsak v svojo knjigo in se vmes pogovarjala. Med drugim sva govorila o osebnostni in duhovni rasti, o tem, koliko in kakšne težave so se do tega trenutka pojavljale v najinih življenjih.

»Prepričan sem, da je tebi vedno kdo stal ob strani,« je rekel v določenem trenutku. »Meni ni nihče stal ob strani,« je dodal s tako žalostnim pogledom, da je vse v meni obstalo. V tistem trenutku sem si bolj kot karkoli drugega želela, da bi mu zagotovila, da mu bom jaz vedno stala ob strani …

Kasneje sem ponovno izrazila presenečenje glede tistega, kar mi je prej rekel: da je takrat lani, ko sva bila skupaj na morju, pomislil na to, da bi spal z mano. Sama nisem pomislila na to niti se mi ni zdelo možno, da bi lahko on pomislil na to. Pogledal me je naravnost v oči.

 »Živa, edina možnost, da ne bi pomislil na to, bi bila, če bi bila ti grda in neuporabna. Mar misliš, da si?«

»Ne, tega ne mislim o sebi,« sem odgovorila.

»Aha, dobro,« je rekel, »ponavadi ženske tako mislite o sebi, vsaj kolikor jaz vem.«

Ura se je bližala šesti popoldne, ko sem se odločila, da je čas, da grem.

»Ne bom te več nadlegovala,« sem mu rekla s hudomušnim nasmeškom.

»Saj me ne nadleguješ,« je zamrmral, ne posebno prepričljivo. Ko sem šla k vratom in se začela obuvati, pa je prišel še en obrok presenečenja.

»Ne zameri mi, ker te ne bom pospremil,« je rekel, »samo od daleč te bom pozdravil, tik preden zapustiš zgradbo.«

Dvignila sem začuden pogled k njemu. »O.K., ne razumem ravno, zakaj me ne moreš pospremiti, ampak dobro …«

»Ne razumeš?« je vprašal. »Bi rada razumela?«

»Ja,« sem rekla, se vzravnala in ga še enkrat pogledala. Še vedno je nepremično sedel na kavču v lotosovem položaju in videti je bilo, da se na vso moč zadržuje in obvladuje.

»Uporabi samo en majhen delček svoje inteligence, pa boš razumela,« je rekel nato z rahlim nasmeškom. Njegov obraz je še vedno izražal skrajen trud, da bi se obvladal.

»Ti ne veš, kako močna sla je to,« je še dodal.

Nejeverna sem ga še enkrat pogledala, preden sem segla po svojo jakno, ki je visela čez stol, in se srečala z njegovim nedoumljivim pogledom. Ko sem si oblačila jakno, je napol v smehu rekel:

»Zato te raje ne bom pospremil, ker drugače te ne izpustim, dokler ne opraviva.«

Bruhnila sem v kratek, skoraj histeričen smeh. Nisem mogla verjeti, da se to zares dogaja.

Ko sem se oblekla – ves čas me je gledal, a se ni premaknil – sem nagajivo rekla:

»No, zdaj me pa pozdravi, ker zapuščam stavbo.«

Zasmejal se je, mi pomahal in rekel, naj se imam lepo, če se dlje časa ne vidiva. (Dlje časa?! Ti bom jaz dala »dlje časa«!)

4.      oktober 2010

Proti domu sem se peljala široko razprtih oči. Še vedno nisem mogla verjeti temu, kar sem pravkar doživela. Ko sem prišla domov, mi ni dalo miru, morala sem mu poslati sms: »Če ti povem po resnici, si me danes tako zmešal, da ne vem niti, kje se me glava drži. Samo toliko v vednost. Naslednjič me boš pa pospremil, ha ha.«

Še ta zanimivost: ko sem v nedeljo zvečer končala s tem pisanjem, sem s pogledom ošinila uro na telefonu; kazala je 22:22. Aha, sem si mislila, angelsko sporočilo me čaka. Poiskala sem na seznamu število 22.

»Angeli vidijo dobrodejne posledice vaših molitev, zato si želijo, da bi zmogli dovolj potrpežljivosti in optimizma, medtem ko nebesa urejajo še zadnje podrobnosti. S tem nujnim pozivom vam angeli sporočajo, da zaupajte!«

Zadetek v črno, spet.

Že ko sem se v nedeljo odpeljala od njega, mi je bilo jasno, da bo moral biti naslednji korak moj. On me prav gotovo ne bo klical in prosil, naj pridem k njemu. (No, sicer pa je to v zadnjem času storil že večkrat, to je treba priznati.) Pa saj to niti ne bo potrebno, vedela sem, da se bom prav kmalu spet pojavila pri njem. Pravzaprav je vprašanje, kako dolgo bom zdržala, preden se dobesedno ne izstrelim tja. Najraje bi že včeraj kot modri dirkač odbrzela nazaj k njemu.

Na trenutke se mi oglasi tudi gospa Zdrava pamet, ki mi govori, da vse to nima nobenega smisla in da z njim samo zapravljam čas. Živi kot samotar, čeprav je mlad, zdrav moški z visokim libidom. Izoliral se je od vseh, tudi od žensk, torej ni nič čudnega, če je vsake toliko noro potreben, da ga kar raznaša. In ravno v takem trenutku se pojavim jaz, mlado, privlačno dekle, celo na domu ga obiskujem. Le kaj drugega naj bi storil? In vendar to ne pomeni nič, nič!

Slišim, kaj mi govori razum, a problem je v tem, da sem strastno zaljubljena. Kar meša se mi od želje po njem.

Vseeno pa sem se po premisleku odločila, da ne smem prehitro spet k njemu. Naj se še malo obrača na ražnju negotovosti. Najbolje bi bilo, da grem naslednjo nedeljo, čez dva tedna.

Spomnila sem se na Boruta, svojega »svetovalca«. Vprašala ga bom za nasvet. Čutim, da mu lahko zaupam, da mi bo znal dobro, predvsem pa nepristransko svetovati. Danes mu bom poslala mail, razložila mu bom situacijo in ga vprašala za mnenje o tem, kako naj zdaj ravnam oziroma predvsem, kdaj naj ravnam. (Kako pač že dolgo ni več vprašanje …)

Moja štoravost v nedeljo je bila edina ovira, da se ni zgodilo tisto, kar bi se po vsej logiki moralo zgoditi, če upoštevam njegove besede in ozračje, ki je bilo, milo rečeno, nasičeno z njegovim poželenjem.

Kar naprej mislim nanj in na nedeljo. Na to, kako me je gledal … njegove velike modre oči, ki so mi tako odkrito govorile o vsem, kar sem si kdaj želela videti v njih …

Je to usoda? Morda; nekaj usoda, nekaj pa materializacija mojih misli.

Trebuh je lačen, v želodcu mi kruli, a jesti ne morem. Tam nekje zgoraj, v grlu, je nekakšna prepreka, cmok … kar slabo mi je, madona!

5.      oktober 2010

Spreletel me je močan občutek, da je naravnost hlepel po tem, da bi mu prižgala kakršno koli zeleno luč. Ob tem, kar mi je govoril in ob tem, kako me je gledal, ni težko pomisliti, da je dobesedno hlepel po tem, da bi naredila odločilno kretnjo ali rekla odločilno besedo. Del njega si je želel, da bi planil name, drugi del pa se je na vse kriplje zadrževal in se poskušal posvečati meditaciji, da ne bi v afektu storil česa nepremišljenega; kar pa mu ni prav dobro uspevalo, ker je ves čas mislil samo na eno stvar.

Ko bom šla naslednjič k njemu, mu bom rekla: »Veš, kako sem si zadnjič želela, da bi me zgrabil? In tudi zdaj, pojma nimaš, kako zelo si želim, da bi me objel in pritisnil nase! Mislim, da oba bolj kot karkoli drugega rabiva malo topline in ljubezni. Zakaj ne bi tega dala drug drugemu?«

Tako bom parafrazirala tisto, kar mi je on posredno povedal zadnjič na poti z obale.

Čakam Borutov odgovor … o groza, to je nevzdržno. Že od nedelje me kar trese, vsa sem napsihirana, v mojih mislih je prostora za samo eno, eno samo stvar.

Moje neumorne prošnje Vesolju, naj združi najini srci, najini duši in najini telesi – morda pa se bo Vesolje tega lotilo v malce obrnjenem vrstnem redu? Ni važno, samo da bo na koncu združeno vse!

Kocka je padla! Odločitev sprejeta. Borut mi je odpisal.

Komaj sem dočakala trenutek, ko bom videla njegov odgovor. Moram reči, da nisem pričakovala tako … navdušenega odziva. Mail sem prebrala dvakrat in poskušala vsrkati vase sleherno besedo. Navdal me je z radostjo in odločnostjo.

Pismo je začel z besedami: »Tvoja energija je neverjetna! Kar žari iz tvojih besed …«

Nato je poudaril, da nima nikakršnega smisla čakati dva tedna in šteti kljukice na koledarju.

»Bodi točno takšna, kot si,« je pisal. »Storiti moraš tisto, kar čutiš, da moraš storiti. Če je nedelja prvi dan, ko greš lahko k njemu, potem pojdi v nedeljo. Nič ne čakaj, pojdi, poglej ga globoko v oči, poljubi ga z vso strastjo in potegni oblačila z njega. Ali pa se prepusti njegovi iniciativi, ko bo prišel do sape.«

Svetoval mi je, naj globoka razmišljanja in pogovore o najini prihodnosti prihranim za potem. »Na začetku se le prepusti divji želji. Dobro pa bi bilo tudi, da se najprej sama pri sebi odločiš, za kaj si ga želiš: za ljubimca, za moža, za partnerja, za očeta svojih otrok, ali za fukfrenda?«

Napisal je še, da razume, da bi mi bilo lažje, če bi on pokazal malo več iniciative in bi takrat, ko sem se odpravljala domov, planil name in strgal oblačila z mene. »Toda on je pač tak in tudi njegova zadržanost ga dela unikatnega in posebnega. Ljudje pa se moramo znati prilagajati in sprejeti pri partnerju tudi tiste lastnosti, ki nam niso najbolj všeč.«

»En večer, v katerem se bosta dotaknila roba univerzuma in bogu po michelangelovsko podala roko,« je pisal v zadnjem odstavku, »je vreden več kot tristo let povprečnega življenja v dvoje, v katerem ni tiste iskre, tistega plamena.«

Svoje navdihujoče in čudovito spodbudno pismo je končal z besedami: »Pojdi, Živa, pojdi!«

In to je zdaj to. Vedela sem, da bo njegov odgovor o vsem odločil.

6.      oktober 2010

Počutim se kot tiktakajoča bomba. Enkrat mi je vroče, drugič me zebe, tudi kadar sem lačna, mi je slabo in ne morem jesti. Enkrat me dobesedno trese mrzlica, drugič mi nenadoma zakuha in postanem čisto rdeča v obraz.

Jutri je že petek! Dan, ko ga bom poklicala in mu rekla ne veliko drugega kot: »Ali lahko v nedeljo pridem k tebi?«

Seveda se lahko zgodi, da bo rekel ne, da nima časa, da nekam gre. A ne vem, kako bi to prenesla …

7.      oktober 2010

Če samo pomislim, kako sem si ves ta čas želela moškega, ne le njegovo dušo, ampak tudi telo … jang, da dopolni moj jin … a nisem si želela kogarkoli, temveč njega, točno njega. In zdaj je tu, pripravljen, da se mi preda!

Moški! In to ne katerikoli, ampak on!

Ne verjamem v cankarjansko hrepenenje, ki se nikoli ne uresniči in je hrepenenje zgolj zaradi hrepenenja samega. Poznam novo vrsto hrepenenja, ki se slej ko prej izpolni – vedno.

In vendar se je zgodilo točno tisto, česar sem se bala. Pa imam spet moralo na psu.

Proti večeru sem ga poklicala. Bila sem še v vikend hišici, kjer sem belila stene. Vprašala sem ga, kako je in kaj počne.

»V redu sem, ravno berem. Pa ti?«

»Belim,« sem odvrnila. Nato sem izstrelila svoje vprašanje.

»Bi lahko v nedeljo prišla k tebi?«

Nekaj trenutkov je premišljeval.

»Joj, saj res: v nedeljo peljem otroke iz društva na izlet. Menda bo lepo vreme in prosili so me, da bi kam skupaj šli. Pred sedmo zvečer me ne bo nazaj.«

»V redu, potem pa naslednjo nedeljo,« sem na videz brezbrižno odgovorila.

»Bom pa jutri od treh naprej doma in cel naslednji teden tudi,« je rekel.

Odvrnila sem, da med tednom žal ne morem … je doma preveč dela.

»Veš kaj, saj te lahko pokličem,« je rekel, »ni še čisto zagotovo, da res gremo. Če slučajno odpade, ti povem.«

Po tem pogovoru sem bila rahlo poklapana. Borutov odgovor me je preveč navdušil in stimuliral in bila sem trdno prepričana, da bom v nedeljo pri njem, ne da bi resno pomislila na možnost, da ima morda on že kakšne druge načrte. Tako pa je, če delaš račune brez krčmarja.

Borutu sem spet poročala, kaj se je zgodilo, in ga spet vprašala za mnenje.

»Se ti ne zdi, da je zdaj on na potezi?« sem ga vprašala. »Če me čez en teden ne bo poklical, morda ne bi bilo preveč pametno, da to spet storim jaz. Morda pa bi ga morala pustiti čisto pri miru? Če me on noče zgrabiti, zakaj bi morala jaz njega? Sicer pa verjetno delam iz muhe slona; morda to, kar se je danes zgodilo, ne pomeni nič in se bova videla naslednjo nedeljo …«

Zdaj seveda spet nestrpno pričakujem njegov odgovor.

Po tem telefonskem pogovoru mi je najprej vse skupaj kar malo dol padlo, potem pa sem se skulirala. Kakšno angelsko sporočilo sem dobila v nedeljo zvečer? Potrpežljivost in optimizem, sem pozabila?!

Potrpežljivosti mi res manjka. Ko jaz nekaj hočem, hočem to takoj …

8.      oktober 2010

Borut mi je odgovoril.

»Mislim, da si ravnala prav,« je napisal. »Prav je, da si poklicala in prevzela aktivno vlogo, tako ali tako nisi mogla predvideti, kako se bo obrnilo, on pa tudi ne. Vseeno pa bi bil zdaj po mojem čas za malo drugačen pristop. Naj ti tudi on pokaže, kaj čuti; ali čuti tako močno kot ti ali ne. Lahko tudi kakšno noč ne spi, samo da bi te videl. Konec koncev so na svetu še drugi moški, ti pa se posvečaš samo njemu (kar je lepo in prav). Ceni se, ne bodi mazohistična. Naj se tudi on malo potrudi.«

Tile njegovi nasveti mi pridejo še kako prav …

Vlado me je danes popoldne poklical, kot je napovedal že včeraj. Povedal je, da jutrišnji izlet ne bo odpadel, da se bo sicer potrudil, da pride domov prej, a ne pred peto popoldne.

»Tako da … lahko prideš takrat, drugače pa se vidiva naslednji teden.«

»Ja, raje tako,« sem rekla, »naslednjo nedeljo.«

»Prav.«

Potem sem si kar nekaj časa razbijala glavo z vprašanjem, kateri od naju bo zdaj naslednji poklical? Predvidevam, da bom morala spet jaz?

Nisem si mogla pomagati, spet sem poslala mail Borutu.

12.  oktober 2010

Prelistavala sem svoje starejše zapiske, tiste junijske, in obujala spomine na dogodke tistega meseca … na »skisanost mojih možganov« in »noro dejanje«, ki je iz tega sledilo … Neštetokrat sem se že vprašala: če jaz takrat ne bi tistega storila, bi me on sploh še kdaj poklical? Pravzaprav so ravno moja dejanja, moje poteze tiste, ki največkrat vse spremenijo. In kako to, da se je potem kar na lepem, ko sem bila že sprijaznjena s tem, da med nama ne bo nikoli nič, vse v meni spet tako vnelo, tako zelo, da sem začela vso svojo energijo usmerjati v naju, to počela mesece, vztrajno in neprekinjeno, in nazadnje dosegla prav tisto, kar sem si najbolj goreče želela? Se je v njem zgolj zaradi tega nekaj spremenilo, je bil to res samo vpliv mojih misli, ali pa je bilo v njem že prej nekaj takega, kar ga je vsaj malo nagibalo v mojo smer?

Moralo je biti že prej. Vsaj malo. To sem začutila že, ko sva se prvič srečala. Že od vsega začetka sem to nekako slutila.

Zdi se mi, da mi je zdaj bližje kot kadarkoli prej.   

13.  oktober 2010

Že od jutra sem nekoliko slabe volje.

Dobila sem Borutov odgovor na moj zadnji mail. Napisal je, da je malo jezen – name in nanj. Name zato, ker sem očitno zapadla v začaran krog in ne morem iz njega, nanj pa zato, ker mu manjka odločnosti. (Vse to še predobro vem, saj zato pa tudi sem slabe volje.)

16.  oktober 2010

Jutri! Seveda sem poklicala jaz. Včeraj zvečer. Rekel je, da bo verjetno doma, da pa me vseeno jutri dopoldne še enkrat pokliče in potrdi.

17.  oktober 2010

Res je poklical – oglasila sem se z rahlo hripavim glasom in vprašal je: »A si v posteljici?«

 »Ne, kje pa!« sem se zasmejala, ura je bila vendar že skoraj deset.

 »Jaz ne bom šel nikamor,« je rekel, »prav tu te bom čakal, tako da lahko prideš, kadar hočeš.«

»Dobro,« sem rekla, »torej pridem okrog enih.«

Cel dan je neusmiljeno deževalo. Ko sem prišla k njemu, je bilo kosilo že skoraj pripravljeno. Usedla sva se k mizi in pojedla. Po kosilu sva se nekaj časa lahkotno pogovarjala. Nato je prišel kratek premolk, najina pogleda sta se ujela in se zataknila. V tišini sva si spet neobičajno dolgo zrla v oči.

»Kaj bi rada počela, se greva sprehajat?« je vprašal nato.

Bila sem skrajno napeta, kar treslo me je, čeprav je bilo v njegovi hiši zelo toplo. Napela sem vse moči in spregovorila.

»Pravzaprav sem prišla, da ti povem, da mi je zdaj dovolj tega slepomišenja.« Pogledala sem ga. Seveda je vedel, o čem govorim; le kako ne bi?

»Aha,« je rekel in se smehljal.

»Vse tisto, kar si mi govoril zadnjič … tudi jaz sem si želela, da bi me zgrabil,« sem rekla (precej manj ostro, kot sem načrtovala), »da bi me objel.«

»Ja,« je kimal. Lahko sem čutila njegovo zadrego.

»A ni še prepozno,« sem končala, »kajti zamujena priložnost – se lahko vrne.«

            Če sem bila prej živčna samo jaz, je bil zdaj tudi on.

»O.K., najprej se bova morala malo psihično pripraviti, ker zdaj mi srce razbija.«

»Ja, saj meni tudi,« sem odgovorila in mukoma pogoltnila slino.

Zagrnil je okno pri vhodnih vratih, zaklenil vrata. Nato se je začel vzpenjati po stopnicah in mi pomignil, naj mu sledim.

* * * 

Knjiga mojega Petje izšla 😁 🎉

Tako, prva vesela novica je tu: izšla je knjiga mojega dragega, roman v pismih z naslovom Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika. V kratkem bo na voljo v vseh knjižnicah in večini knjigarn po Sloveniji. Knjigo (ponovno) toplo priporočam v branje, ker je ... Uh, marsikaj. Lahko jo opišem z običajnimi zguslanimi pridevniki kot so zanimiva, privlačna ali preprosto dobra knjiga, lahko pa dodam tudi, da je posebna, da je napisana na nekoliko drugačen, inovativen način, da je življenjska zgodba, ki jo avtor v njej opisuje, milo rečeno neobičajna, presenetljiva in marsikdaj zelo napeta ... Vse to in še marsikaj bi lahko napisala, še najbolje pa bo, da pohitite v najbližjo knjižnico ali knjigarno (ali pa kar samega avtorja pocukate za rokav, dokler še ima kaj izvodov 😉), in si sami ustvarite mnenje o tem najnovejšem prispevku v slovenski književnosti. Kot soavtorica knjige, ki je vanjo vložila tudi precej svojega časa in truda, vam lahko zagotovim, da vam ne bo žal.

Tako, zdaj pa počakajmo samo še malo in ... Tudi moja knjiga bo ugledala luč sveta. Upajmo, da še ta mesec.

Apokrifni transurfing 1 in 2

Kot obljubljeno, se tokrat posvečam naslednjima knjigama Vadima Zelanda, to sta Apokrifni transurfing 1 (Osvobajamo zavest) in Apokrifni transurfing 2 (Osvobajamo dojemanje). V teh knjigah avtor razloži splošna načela transurfinga in se posveti tudi drugim področjem našega življenja, tistim, ki so najbolj osnovna in temeljna in brez katerih ne more delovati tudi ničesar drugega. To so zrak, voda in hrana - esencialne sestavine življenja, brez katerih ne moremo preživeti.  

Avtor poudari, da je za naše zdravje bistvenega pomena, da dihamo živ zrak, pijemo živo vodo in jemo živo hrano. Problem je le v tem, da je dandanes vse to, kar naj bi bilo nekaj najbolj preprostega (in je v preteklosti tudi bilo), postalo skoraj nedosegljivo. Nekaj tako naravnega je postalo skoraj znanstvena fantastika. Toda ni nemogoče, samo nekoliko se je treba potruditi. Živ zrak lahko dihamo povsod, kjer je dovolj narave: v gozdu, med drevesi, v gorah, ob morju. Pravzaprav je celo zrak v mestih boljši od tistega v stanovanjih - zrak v zaprtih prostorih je najbolj mrtev in posledično najbolj ubijalski. Kar pomeni, da je za nas najbolje, da zunaj preživimo čim več časa, kolikor je le mogoče. (Obstajajo sicer tudi nekakšne naprave za "oživljanje" zraka, nekakšni ionizatorji, ki jih omenja avtor v knjigi. Kdor ima dovolj denarja, ker te zadeve niso ravno poceni, lahko poskusi tudi s tem. Jaz sem raje več časa zunaj.) 

Živa voda je naslednja bistvena stvar, a do te je še veliko težje priti kot do živega zraka. Če nimamo možnosti dostopati do kakšnega izvira nekje v neokrnjeni naravi, najbolje pod vznožjem kakšnih gora, potem se nam bolj slabo piše. Spet nam ne preostane drugega kot da si nabavimo naprave (ja, tukaj jih je več!), s katerimi lahko obdelamo vodo in jo tako naredimo spet primerno za pitje. (Kar voda iz vodovoda še zdaleč ni, tako vsaj pravi avtor. Glede na to, kako zavzeto človek že stoletja onesnažuje zemljo, je res nemogoče, da bi voda ostala čista, saj kroži in se tako nenehno le še dodatno zastruplja.) Torej, če želimo res dobro, živo vodo za pitje, potrebujemo tri naprave. Najprej destilator, s katerim vodo destiliramo. Nato elektroaktivator, s katerim vodo oživimo. In potem še akvadisk, s katerim vodi povrnemo njeno naravno strukturo (s tem pa se izboljšajo tudi vse druge njene lastnosti). Ja, kako smo si zakomplicirali življenje, kajne? Tako zelo, da moramo sami sebi izdelovati drage naprave, s katerimi tisto, kar je bilo včasih vsem dostopno v najbolj naravni obliki, naredimo spet vsaj približno naravno. 

Potem pa še živa hrana. Mogoče precej lažje dosegljiva (vsaj zame) kot živa voda. V teh dveh knjigah sem samo ponovno dobila potrditev tistega, kar sem vedela že prej. Zdaj res ne potrebujem več potrditev. Živa hrana je tista hrana, ki ni bila termično obdelana. Vsaka termično obdelana ali drugače sprocesirana hrana je mrtva hrana. Takšna hrana (kuhana, pečena, ocvrta itd.) nam jemlje življenjsko moč in zdravje. Zakaj se ljudje staramo, nekateri tudi zelo hitro? Zaradi tistega, kar prihaja v nas, in če je tisto, kar vstopa neposredno v nas (zrak, voda, hrana), mrtvo, nam to ne more dati življenja, kajne? Ni res, da se moramo kar sprijazniti s staranjem in s pešanjem zdravja, ki pride z leti. To je zabloda. Človek, ki se prehranjuje z živo hrano, pije živo vodo in diha živ zrak, lahko ohrani zdravje, kakršno je imel pri 20-ih, tudi še pri 80-ih - in je to popolnoma normalno. Počutje, zdravje in videz človeka, ki je v glavnem živo hrano, so neprimerno drugačni od počutja, zdravja in videza človeka, ki se prehranjuje v glavnem z mrtvo in industrijsko hrano.

In tole zdaj ni več le teorija, nekaj, kar bi prepisala od Vadima Zelanda. Ne, to so moje lastne izkušnje. Ko sem ob branju teh knjig dobila še eno potrditev glede tega, kateri način prehranjevanja je za človeka najboljši, sem se odločila, da je to dovolj in da bom ponovno poskusila. S presnim prehranjevanjem, namreč. Ja, tudi avtor teh knjig, Vadim Zeland, je presnojedec. A meni ni šlo za to, da bi zdaj postala kot on. Ne, s presnim prehranjevanjem sem se sama prvič seznanila že pred več kot trinajstimi leti. Takrat sem tudi prvič poskusila, vsa navdušena. A verjetno še ni bil pravi čas, in mogoče se zadeve tudi nisem lotila na pravi način. Zdravje se mi je sicer močno izboljšalo, počutila sem se odlično, le shujšala sem preveč. Tokrat - letos na začetku poletja, ko sem prebrala knjigi, o katerih je govora v tej objavi - sem se odločila, da poskusim ponovno. Minilo je trinajst let, v tem času sem mogoče dozorela, mogoče je napočil pravi čas, sem razmišljala. In zdi se, da sem imela prav. Tokrat nisem bila tako radikalna kot prvič. Zaenkrat sem izgubila le približno tri kilograme (takrat, pred leti, pa v enakem času več kot deset). Stvari sem se lotila bolj postopno oziroma sem tu in tam pojedla še kaj kuhanega; a približno 95 % moje prehrane je bilo presne. In tako je tudi zdaj. Ostajam pri tem, ker sem ugotovila, da je zame tako najbolje. Opažam namreč ogromno, res veliko razliko v svojem počutju in zdravju, predvsem kar se tiče prebave. Pa sploh nisem 100 % presnojedka. Dovolj je tistih 90-95 %. Moj jedilnik je zdaj takšen: za zajtrk obvezno zeleni smuti (malo manj kot liter), za malico kakšen sadež ali pest oreščkov ali semen, za kosilo takšna ali drugačna solata (zelena solata, radič, poleti paradižniki in kumare, solata iz svežega zelja itd.), včasih z dodatkom semen ali s kakšnim presnim kruhkom (te si delam sama doma); popoldne pa sem ponavadi tako sita, da mi ni treba jesti ničesar do večera, ko si privoščim manjšo večerjo, običajno sestavljeno iz kakšnega suhega sadja (suhe marelice, fige, datlji - te imam najraje) in oreščkov - zadnje čase sem skoraj obsedena s praženimi arašidi, ki jih jem večkrat na teden. Torej, občasno še vedno pojem tudi kaj, kar ni presno: včasih kuhan krompir v radiču ali zeljni solati, tu in tam poleg solate za kosilo majhna porcija kuhane ajdove ali prosene kaše ali kvinoje, pa praženi arašidi, brez katerih preprosto ne morem. To je to. In, ja: pozabila sem na česen - veliko, veliko česna v solatah! Brez tega ne gre :). Včasih pojem tudi kakšen košček domačega (obvezno!) sira (ki je tudi presno živilo) - še posebej mi je všeč na kocke narezan v solati iz paradižnikov in kumar. Očitno ne morem biti 100 % veganka. A se s tem ne obremenjujem, sploh pa se ne trapim z nekimi neumnimi poimenovanji in predalčkanji, kaj sem in kam spadam. Jem pač tisto, za kar sem ugotovila, da najbolj koristi mojemu zdravju ali mu vsaj ne škodi. Kar se tiče mesa, je itak vse jasno - ne jem ga že od pubertete in ga tudi nikoli več ne bom, ker zame to ni hrana. Enako meni tudi avtor knjig o transurfingu. Ne more biti hrana nekaj, kar je dvakrat mrtvo. Najprej ubijemo žival, potem pa jo še skuhamo (spečemo, ocvremo, whatever). Jemo termično obdelana trupla z informacijami smrtnega strahu, bolečine in žalosti, in potem še pričakujemo, da bomo zdravi.

Mirno lahko rečem, da nikoli nisem imela tako bleščeče prebave, kot jo imam (in sem jo imela že takrat, pred trinajstimi leti) ob uživanju pretežno presne hrane. Moj trebuh nikoli ni bil raven, vedno je bil napihnjen - RAZEN ob uživanju pretežno presne hrane. Pustite vse probiotike in razne pripravke za zmanjšanje napihnjenosti, ki jih je danes na voljo malo morje - jejte v glavnem surovo sadje in zelenjavo, semena, oreščke in kalčke, pa vaš trebuh ne bo nikoli več napihnjen. Mislim, tu ne gre le za to, kaj ješ, ampak tudi za to, česa vse NE ješ - in ker so to v glavnem samo stvari, ki nam delajo samo škodo, je neizogibno, da se slej ko prej pokažejo pozitivni rezultati. Pri presni prehrani ni glutena, ni soli (solat ni treba soliti, saj vsa zelenjava že vsebuje naravno organsko sol, prav tako sadje!), ni sladkorja (droga vseh drog!!) in ni kuhane in pečene hrane, ki v črevesju gnije in tako ustvarja idealne pogoje za razvoj najrazličnejših parazitov. Verjamete, da smo vsi polni črvov? Če bi lahko pogledali v notranjost svojih prebavil, bi se zgrozili. Nihče, ki je mrtvo hrano, ni popolnoma brez parazitov. Le pretežno živa hrana, živa voda in živ zrak v telesu ustvarjajo pogoje, ki so neprimerni za obstoj parazitov. To tudi sama dobesedno občutim. Prej sem imela večino časa trebuh tako napihnjen, kot bi bila v najmanj tretjem mesecu nosečnosti. Odkar sem letos ponovno prešla na skoraj 100 % presno prehrano - a morala sem vztrajati nekaj časa, minila sta vsaj dva meseca ali še več, preden se je moja prebava zares uredila - tega ni več. Moj trebuh je večino časa povsem raven, pa sem že mislila, da je to zame nedosegljiv ideal. Ni! Nič ni nedosegljivo, vse je mogoče, samo s pravilnim pristopom!

Vsekakor toplo priporočam v branje tudi ti dve knjigi Vadima Zelanda, v katerih si lahko podrobneje preberete o tem, kakšno prehrano priporoča in zakaj jo priporoča. V drugem delu najdete tudi sistemske recepte za pripravo presnih jedi z esencialnimi sestavinami, ki so za telo najpomembnejše. Saj ni treba, da mu takoj vse verjamete. Najprej preizkusite na sebi. Jaz mu verjamem. A zato, ker sem tisto, kar pravi o hrani, preizkusila na lastni koži, in to že večkrat. Tokrat je, kot vse kaže, zame prišel čas, da to končno postane moj trajni način prehranjevanja in življenja. Odlično počutje mi ne dovoli, da bi še kdaj padla nazaj v stare tirnice.

Razkritje novice

Tako, odločila sem se, da je čas, da nekaj povem. Danes bom naredila malo premora od Vadima Zelanda, z njim in njegovim Apokrifnim transurfingom nadaljujem v naslednji objavi. Danes pa ... ja, danes bom odgovorila na svojo "Namigujočo pesem", ki sem jo tukaj objavila v začetku aprila letos. Namig ne bo več samo namig :).

Novica pa je tale: v zelo bližnji prihodnosti - mogoče že naslednji mesec - bo pri založbi Primus izšla moja prva knjiga. Roman z naslovom Zapiski nore sladostrastnice. To je bila zame ena najlepših novic v mojem dosedanjem življenju (s tem se lahko primerja le še rojstvo mojega otroka pa nič drugega). Glede na to, da si že od malih nog, že vse odkar vem zase, želim postati pisateljica, je to zame ogromna, največja potrditev. Ves moj trud, toliko let urjenja v pisanju, toliko časa, namenjenega pisanju - vse to se je zdaj končno začelo obrestovati. Moje poslanstvo, tista glavna stvar, zaradi katere sem sploh tukaj, se je začelo uresničevati. To je tako lep občutek, da ga je težko opisati. Zdaj približno vem, kaj pomeni samouresničitev. Ko začneš izpolnjevati svoj življenjski namen in ko ti tudi okolje začne pritrjevati, te utrjevati v veri, da je res prav to tisto, kar je tvoj namen, je to nekaj najbolj osrečujočega. Če človek v življenju ne počne tistega, kar ga resnično veseli - ne more biti srečen. Marsikdaj je do tega težko priti, premagati je treba veliko ovir in težav. A na koncu se vse poplača - če človek nikoli ne preneha verjeti vase in v svoj življenjski namen.

Skratka, v naslednjem mesecu ali največ dveh pričakujte, da me boste lahko brali tudi v širši obliki :). Moj prvenec je roman v obliki dnevniških zapisov. Napisala sem tudi že drugi roman, ki je nadaljevanje prvega. Upam, da bo objavljen tudi ta. Trenutno pa pišem že tretji roman, ki bo malo drugačen od prvih dveh. 

Tukaj pripenjam besedilo, ki na kratko predstavi vsebino knjige in ki bo na zadnji platnici.

Roman Zapiski nore sladostrastnice je dnevnik študentke književnosti, ki svoja razmišljanja o svetu in literaturi prepleta z mukami in srečo neizživete ljubezni. Pri tem pogosto zapade v patetiko, česar se zaveda tudi sama, a nekako ne more izstopiti iz tipično ženskega dojemanja ljubezni, v katerem je ljubljeni moški središče njenega vesolja. Ko je po mnogih preobratih že videti, da se bo njeno hrepenenje izpolnilo, se vse obrne v povsem drugo smer …

Saj res: v "Namigujoči pesmi" sem namignila, da je novica kar dvojna, kajne? Seveda, nisem še povedala, da bo poleg moje knjige izšla tudi knjiga mojega Petje. Ja, kar obe hkrati bodo izdali, eno za drugo :). Najprej bo izšla njegova, z malo zamika pa še moja. Njegovo sem tukaj, na svojem blogu že predstavila - lani, ko so jo njegovi sorodniki izdali v samozaložbi, kot darilo za rojstni dan. Tisto je bila res lepa gesta, a kaj, ko je 50 izvodov tako hitro pošlo. Zdaj pa jo bo - končno - izdala založba Primus in tu bo nova priložnost ... in tudi njegove sanje se bodo - tako kot moje - naposled zares uresničile. 

Tik pred izidom obeh knjig vas tukaj obvestim :).

Transurfing realnosti - četrtič

Četrto stopnjo transurfinga realnosti je avtor Vadim Zeland poimenoval Upravljanje realnosti. V tej knjigi razloži, da je upravljanje realnosti cilj in smisel življenja vsakega bitja. 

Če stvari ocenjujemo tako, da jih med seboj primerjamo, s tem ustvarjamo polarizacijo. Sile ravnovesja odpravljajo polarizacijo tako, da soočijo nasprotja. Predmeti ali lastnina, ki jim pripisujemo poseben pomen, tako privlačijo objekte z nasprotnimi lastnostmi. Polarizacija izgine ob uporabi načela transurfinga. To načelo se glasi: Dovolite sebi biti to, kar ste, in drugim, da so to, kar so.

Pomembno je, da se v vsakem trenutku zavedamo, kaj delamo, zakaj to delamo in zakaj to delamo na takšen način. Skratka, pomembno je, da ne spimo. 

Razne strukture nas učijo, kaj naj si želimo. To je zasužnjevanje volje (namere). V strukturi človek izgubi sebe in ne ve več, kdo je in kaj si želi. Da bi se osvobodili od zasužnjevanja volje, je potrebno izbrati vlogo aktivnega opazovalca. Če se naša pozornost ujame v zanko nihala (strukture), postanemo od njega odvisni. Za odklop iz te odvisnosti je potrebno pozornost preusmeriti drugam in se ukvarjati s čim drugim, zamenjati scenarij in dekoracijo.

V boju z nihalom ne moremo zmagati. Ali se odpovemo nevarni igri ali pa začnemo svojo, da postanemo izbranec nihala. Da lahko začnemo svojo igro, si moramo dopustiti, da smo to, kar smo.

Svet je dvostransko ogledalo. Na eni strani se nahaja materialna realnost, na drugi pa metafizični prostor različic. Človek dojema realnost tako, kot so ga naučili. Če človek nima točke opore v realnosti, je življenje podobno nezavednemu sanjanju v budnem stanju. 

Pojdimo med gledalce in opazujmo. Delujmo iz razdalje, posodimo svoje telo in ostanimo opazovalci.

Življenje vsakega živega bitja so Božje sanje. Namen življenja, enako kot samo služenje Bogu, je soustvarjanje - ustvarjanje skupaj z Bogom. 

S pomočjo vsega, kar obstaja, Bog ustvarja realnost in jo upravlja. Vsakemu živemu bitju je dal svobodo in moč, da po svoji zavesti oblikuje svojo lastno realnost.

Kadar izražamo namero, vedimo, da je to Božja namera. Kako lahko dvomimo o njeni izpolnitvi?

Ne prosimo, ne zahtevajmo in ne iščimo, temveč ustvarjajmo.

Naslednjič: Apokrifni transurfing 1 istega avtorja.

Transurfing realnosti - tretjič

Tretja knjiga iz serije Transurfing realnosti ima naslov Naprej v preteklost.

V tej knjigi med drugim izvemo, kako se lahko premikamo po prostoru različic in se prestavljamo v času naprej in nazaj. S pravilnim pristopom je to dejansko mogoče.

Avtor najprej razloži princip dveh energijskih tokov, ki tečeta skozi naše telo: eden prihaja iz središča vesolja skozi našo glavo in teče po telesu navzdol, drugi pa prihaja iz središča zemlje, vstopa skozi naša stopala in teče po telesu navzgor. To je prosta energija, ki jo aktiviramo in okrepimo z vsakodnevno vizualizacijo teh dveh tokov v svojem telesu. Energija se mora prosto pretakati skozi nas. Če sta naša energijska kanala ves čas široka in pretočna, bomo imeli ves čas visoko raven življenjske moči.

Pri doseganju lastnih ciljev je izredno pomembno, da usmerimo svojo pozornost tudi na druge ljudi. S tem, ko se iskreno zanimamo za druge, se nam odprejo nova vrata do našega cilja. Za dosego svojih ciljev lahko uporabimo notranjo namero drugih ljudi. Človek, za katerega se iskreno zanimamo in do njega izražamo simpatijo, bo začutil, da mu lahko pomagamo pri uresničitvi njegove notranje pomembnosti. Tako ga pridobimo na svojo stran. Ko se odrečemo nameri dobiti in jo zamenjamo z namero dati, bomo dobili to, čemur smo se odrekli. Pomembno je, da zavestno priznamo svoje napake in da drugim dopustimo, da imajo prav.

Prevelika samozavest nam ne koristi. Samozavest je druga stran negotovosti. Če ničemur ne pripisujemo pomembnosti, potem ne potrebujemo ne negotovosti ne samozavesti. Vse je takšno, kot je. Poraz sprejmimo hladnokrvno. Na cilje se osredotočimo, kot da so že doseženi. Naša izbira je nespremenljiv zakon. Pomembno je, da se ne bojimo, da ne skrbimo in se ne razburjamo, da si nehamo želeti in da nehamo pričakovati. Vsega tega se lahko znebimo preprosto tako, da samo delujemo. Če se odločimo, da bomo navidezno negativne spremembe v scenariju svojega življenja videli kot pozitivne, se bomo znašli na ugodni tirnici. Kar vidimo kot pozitivno, bo takšno neizogibno tudi postalo. Veselimo se ob neuspehih in jih tako spremenimo v uspehe. Svoj nadzor preusmerimo z upiranja toku različic na prepuščanje toku različic.

Na koncu avtor razloži postopek transakcije: to je postopek, ki nam, če ga izvajamo, prikaže spremembe v odtenkih dekoracij našega življenja. Namen transakcije je samo opazovanje gibanja skozi prostor različic. Premikanje proti našemu cilju je osveževanje sloja našega sveta. Svet kot ogledalo odseva odnos, ki ga imamo do njega.

Naslednjič: četrta knjiga iz serije z naslovom Upravljanje realnosti.