Kratke zgodbe - drugič

Kot sem obljubila, objavljam še eno od svojih kratkih zgodb, ki so nastale v zadnjem času. Ker je tale precej daljša od tiste zadnjič, jo bom objavila v dveh delih - nadaljevanje prihodnjič :). Komentarji so seveda več kot dobrodošli! ;)

* * *

OGENJ V GRLU

1

Življenje Tamare Brnčič je bilo bolj ali manj ravna premica gotovosti in predvidljivosti. Dan je bil enak dnevu, vse je bilo skrbno vnaprej načrtovano, prostora za nenadne spremembe ali presenečenja ni bilo. Skrenitve s strogo začrtane poti niso prišle v poštev. Življenje, ki bi spričo svoje nepopisne dolgočasnosti marsikoga pritiralo na rob obupa, je njej popolnoma odgovarjalo in pristajalo kot po meri ulita obleka. To, da je natanko vedela, kakšen bo njen dan – prav takšen kot včerajšnji in številni pred njim –, jo je pomirjalo in ji dajalo nepogrešljiv občutek nadzora nad mikrokozmosom, v katerem je živela. Poročena ni bila, otrok ni imela. V svojem svetu dogodkovne sterilnosti je bila sama in to ji je bilo všeč. Imela je uspešno kariero, vodila je lastno podjetje. Njena služba je bila – kakopak – dolgočasna in pusta, a donosna, tako je bilo njeno življenje povsem predvidljivo tudi kar se tiče finančne stabilnosti. Pri petinštiridesetih je imela na področju kariere kaj pokazati, za njeno zasebno življenje pa tega ne bi bilo mogoče reči.

Tako kot vse v njenem življenju je tudi njeno zdravje zvesto sledilo nepremagljivemu in nepretrganemu vzorcu predvidljivosti in večne enakosti. Če se je kdaj zgodil kakšen manjši odklon od ravne premice – in neizogibno je bilo, da se je to primerilo vsaj tu in tam, navsezadnje je bila le človek in ne kakšno izvenzemeljsko božanstvo –, jo je to tako iztirilo, da je potrebovala nekaj časa, da se je vrnila nazaj v svoje običajne tirnice. Vsako najrahlejše odstopanje od domnevno nespremenljivega kontinuuma je pri njej povzročilo neznosen stres, ki je njeno življenje postavil na glavo. Po vsakem takšnem izpadu si je komaj opomogla. Ko je prišla spet k sebi, pa se je zagnala naprej še trdneje odločena vzdrževati popolno gotovost v svojem življenju za vsako ceno.

Njen obstoj je bil v celoti podrejen službi in karieri. Vse ostalo so bile le neizogibne pritikline življenja, nič več kot nujno zlo. Še prehranjevala se je tako, kot da gre za opravilo, ki je sicer nujno za preživetje, a obenem popolnoma nepotrebno in odveč. Včasih se ji je zdelo škoda časa in energije, ki ju je porabila za žvečenje, požiranje in prebavljanje. V tem času bi lahko počela toliko pametnejših stvari. Čutila se je dvignjeno nad te tako pritlehne sestavine življenja. Nemara si je po tihem celo želela, da bi bila kaj bolj vzvišenega kot zgolj človek.

Potem je prišla tista usodna noč, ko se je njen ustaljeni vzorec spet pretrgal, in tokrat je bilo precej huje kot kdajkoli prej. Anomalija je prišla brez vsakršnega vnaprejšnjega opozorila. Bilo je kot udarec s kladivom po glavi. Preživela je popolnoma običajen dan, enak vsem drugim, zvečer je šla spat ob isti uri kot vedno, in njena noč je potekala mirno in nezavedno kot vselej – a le do približno tretje ure ponoči. Takrat se je nenadoma prebudila. Zmedeno je bolščala v temo okrog sebe, ne vedoč, kaj se dogaja in zakaj se je njen predvidljivi spanec tako na vsem lepem pretrgal. Potem je spoznala, kaj je bil vzrok. Začutila ga je. Debelo je pogoltnila. Bolelo jo je grlo. Pravzaprav, »bolelo« je premila beseda. Njeno žrelo je bilo pekoča, razbeljena žerjavica. Potem ko je pogoltnila prvič, si tega ni upala več storiti. Bilo je tako prekleto boleče, da bi lahko zajokala. To pa ni bilo nekaj, kar bi bilo v njeni navadi. Ležala je v postelji in tuhtala, kaj naj stori. To so bila tla, na katerih se je počutila tako tuje, tako nedomače in negotovo. Očitno je nekje staknila prehlad. Kako se ji je lahko to zgodilo?! In kaj, če je celo kaj hujšega, denimo gripa, in bo morala ves teden ali še dlje ležati v postelji in vzeti bolniško? Njen ustaljeni ritem se bo porušil kot še nikoli doslej, le kako bo to prenesla?!

Začela jo je grabiti panika. Vedela je, da s takšnimi bolečinami ne bo mogla zaspati nazaj. Vstala je in v kuhinji pobrskala za protibolečinskimi tabletami. Nekaj jih je imela vedno na zalogi, prav za takšne primere. Ni smela dovoliti telesnim bolečinam – kot tudi ničemur drugemu ne –, da bi jo iztirile in ogrozile večno nespremenljivi potek njenega življenja. Z veliko težavo je pogoltnila tableto in se vrnila v posteljo. Čakala je, da začne delovati; bolečina je bila neznosna. Česa takega še ni doživela. Resno se je bala, da gre za kaj hujšega kot le običajen prehlad. Premetavala se je po postelji; pekočina v žrelu ni in ni hotela popustiti. Naposled je le utonila v nemiren spanec, a ta je bil tako moten, da se ji je zjutraj dozdevalo, da sploh ni spala, ampak se ji je le sanjalo, da spi. Bila je uničena. Prvič se ji je zgodilo, da je zjutraj vstala iz postelje bolj izčrpana in obnemogla kot je bila, ko je šla zvečer spat. Bolečina ni šla nikamor. Občutek je imela, da je tableta sploh ni ublažila, niti malo. Bila je v tako klavrnem stanju, da se je sama sebi zdela že napol mrtva. Poleg nepopisne fizične bolečine je bila tu še psihična dotolčenost. Prisiljena se je bila soočiti s svojo slabostjo, s hudo telesno bolečino, s spremembo v svojem življenju, spremembo, ki je bila za povrh vse prej kot prijetna.

Vsemu temu navkljub se je zjutraj enako kot vsak dan odpravila v službo, trudeč se, da ne bi klonila pod težo obupa, ki jo je zajel spričo njenega nezavidljivega stanja. Počutila se je grozno, ni mogla jesti, še pila je komaj kaj. Njeno grlo je ob vsakem požirku spominjalo na eksploziv ali bombo; zdelo se ji je, da je njena sluznica premazana z jedko, radioaktivno strupeno kislino. Vseeno se je oblekla in odpravila od doma kot vsako jutro. To je od nje terjalo nečloveški napor. A ko je malo bolje pomislila, se je zavedela, da je razen peklenske bolečine v grlu pravzaprav ne muči nič drugega. Če odmisli neprespanost zaradi motenega spanca tiste noči, z njo dejansko ni narobe nič drugega – nič razen nesramno vnetega grla. Mogoče pa le ni gripa ali pljučnica, se je tolažila; v tem primeru bi imela tudi druge simptome, mar ne? Vročina, utrujenost, bolečine v sklepih, splošno slabo počutje – njo pa le boli grlo. Resda tako, da je že na meji znosnega, pa vendar, če dobro pomisli, se drugače počuti dokaj normalno. Nerada si je priznala, da jo je dejstvo, da jo nekaj boli in da je zato običajni potek njenega življenja ogrožen, bržkone bolj potolklo in onesposobilo kot sama telesna bolečina. Zavedala se je – čeprav tega ni hotela priznati –, da je obsedena z nadzorom. Ni si mogla pomagati; drugače kot tako ni znala funkcionirati.

Ko je nekoliko premislila vse to, se je malce potolažila in si ponovno zabičala, da vendar ne sme neki abotni telesni bolečini dopustiti, da preobrne normalni potek njenega življenja. Pri tem je na silo spregledala dejstvo, da je ta bolečina vse prej kot abotna in da je celo nevzdržna. Dopovedovala si je, da bo prej ali slej minila, in da jo bo lažje prenašala, če ne bo mislila nanjo.

Tako se je torej vrnila v svoj vsakdan, kot da ni nič. V službi je bila brezhibna in prizadevna kot vedno, le tu in tam se ji je obraz nenadzorovano skremžil, ko je bila prisiljena požreti in obuditi peklensko žerjavico v grlu. V času malice se je na vse kriplje trudila jesti, a pri najboljši volji ni mogla spraviti vase več kot nekaj bornih grižljajev, pa še ti so ji spolzeli skozi požiralnik z nečloveško muko. Ni mogla več nadzirati obraza; spačil se ji je v zakrčeno grimaso. To je opazila njena asistentka Maruša, s katero sta ponavadi skupaj hodili na malico. Zaskrbljeno se je zastrmela vanjo.

»Kaj pa ti je, Tamara? Te kaj boli?«

Hotela je že odkimati in ji zagotoviti, da je vse v redu, nakar se je zavedela, da bi te besede ob trenutnem izrazu na njenem obrazu zvenele kot navadno sranje, ki mu še slepec ne bi verjel. Zavzdihnila je in se vdala v usodo.

»Ponoči me je začelo boleti grlo. Prav neznosno je, še nikoli nisem imela takih bolečin. Niti tableta, ki sem jo vzela, mi ni pomagala.«

»Hm. Kakšna angina, najbrž,« je menila asistentka. »Boš šla k zdravniku?«

Silovito je odkimala. »Mislim, da ne bo potrebno. Verjetno je samo prehlad in bo v nekaj dneh minilo.«

Ob omembi zdravnika se je kar stresla. Sploh se ni spominjala, kdaj je bila nazadnje pri njem. Takšnih zdrsov si pač ni dovolila. Obisk zdravnika običajno pomeni, da te pesti bolezen, to pa pomeni, da nekaj v tvojem življenju ni prav, da si tako ali drugače onesposobljen, morebiti – bog ne daj – celo nesposoben, sem pa seveda spada tudi določen manko na kariernem področju. Ne moreš biti vendar stoprocenten v službi in pri svojem vzvišenem poslanstvu, če si bolan. Z boleznijo pride bolniška odsotnost v službi, in tam, kjer te ni, te pač ni. Če te ni, se ne moreš dokazati.

Ne, zdravnik res ne pride v poštev. Obisk zdravnika je zadnji na njenem seznamu, najbolj skrajna vseh možnosti, za katero pride le še smrt. Sklenila je stisniti zobe in počakati, da bolečina v grlu mine. Saj vendar ne more trajati v nedogled. Vse mine pa bo tudi to.

2

Preteklo je sedem dni in Tamara Brnčič je trpela kot žival, ki jo v poskusnem laboratoriju režejo pri živem telesu. Njene noči so bile Auschwitz, dnevi pa večna Treblinka. Na trenutke se je zbala, da bo izgubila razum. Bolečina, za katero je že tiste prve noči, ko se je pojavila, mislila, da ne more biti hujša, se je, neverjetno, še stopnjevala. V enem tednu je shujšala za dva kilograma, saj po grlu ni mogla spraviti ničesar, ne da bi ob tem skoraj vpila od bolečine. Kljub vse slabšemu stanju je še kar vztrajala in hodila v službo, kot da je ne muči nič hujšega kot blag prehlad. A njena zunanja podoba je bila iz dneva v dan bolj izdajalska. Po tednu dni je bila videti kot prikazen povsem belega obraza in odsotnega pogleda, duh, ki v času malice nemo strmi predse in gladovno stavka, pa tudi ves ostali čas spominja prej na neko uborno kreaturo ženske kot na Tamaro Brnčič, uspešno poslovno žensko na čelu velikega podjetja, močno in nepremagljivo, kakršna je še pred kratkim bila. Nemogoče je bilo, da drugi ne bi opazili te drastične spremembe. Podrejeni so jo večinoma le kradoma začudeno pogledovali in nemočno skomigali z rameni. Asistentka Maruša, ki je z njo hodila na malico, je bila edina, ki si je upala tudi kaj reči in ji je vsak dan prigovarjala, naj gre že vendar k zdravniku. Po enem tednu, ko je bila Tamara le še bleda senca same sebe, je Maruši prekipelo, češ da jo bo sama odvlekla k zdravniku, pa če ji bo morala nadeti povodec. Tamara se je naposled vdala. Pogoltnila je svoje zadržke glede zdravnika (seveda ne zares, ker ji razbolelo grlo tega ne bi dopuščalo) in pristala, da ga bo obiskala še tisto popoldne.

V čakalnici ambulante se je trlo ljudi, ki so kašljali, kihali, smrkali in se usekovali. Tamara je bila na robu z živci. Tako kot je od nekdaj prezirala bolezen, se je vselej tudi v velikem loku ogibala obolelih; na njihove tegobe je gledala kot na nekaj, za kar so krivi izključno sami, nekaj, čemur bi se prav lahko izognili, če ne bi toliko delovali po nekakšnem robotskem principu in bi malo več uporabljali zdrav razum. Zato je zdaj, ko je bila prisiljena dokončno spoznati, da po novem tudi sama spada mednje, prav nesramno trpela. Skoraj ni več vedela, zaradi česa trpi bolj: zavoljo neznosnih bolečin v žrelu ali mučnega spoznanja, da navsezadnje očitno tudi sama sodi med navadne ljudi, ki se jim lahko kadarkoli pritakne kakšna kuga, in morebiti celo ne zgolj po njihovi lastni krivdi.

Sedela je v čakalnici kot kup nesreče, čakala, da pride na vrsto, se kremžila od neznosne pekočine v žrelu, razdraženo poslušala in komaj še prenašala kihajoče in prhajoče ljudi vse okrog sebe ter se počutila, kot da je v peklu. Če je obstajal kakršen koli pekel v njenem življenju, potem je bil prav to, kar je preživljala zdaj.

Ko je po večurnem čakanju le prišla na vrsto, je vstopila v ordinacijo kot kakšna zločinka. Napol je pričakovala, da jo bo doktor oštel, češ, kaj vendar počne tukaj, ona, nedotakljiva in vedno tako brezhibna oseba. Kako si lahko dovoli takšen spodrsljaj?! Nič takega se ni zgodilo. Zdravnik je bil izredno priljuden možakar, ki ga je nazadnje videla enkrat v študentskih letih in se ga je še komaj spomnila. Prijazno jo je pobaral, kaj jo muči. Opisala mu je svoje tegobe, postavil ji je še nekaj vprašanj, nato jo je pregledal.

»Ja, grlo je nekoliko rdeče, a ne prav zelo. Videti je kot blago vnetje, nič več.«

»Blago vnetje?! Gospod doktor, tako zelo me boli, da ne morem jesti, še požirati ne morem. Ponoči ne morem spati. Nič ne morem. Onemogoča mi normalno življenje. Izraz blago se mi tukaj res ne zdi na mestu.«

Zdravnik jo je zamišljeno gledal in tuhtal. »Hm. Zanimivo. In nobenih drugih težav, pravite? Res neverjetno. Tako hude bolečine v žrelu in nobenih spremljajočih simptomov … Glejte, predpisal vam bom antibiotike. To bi moralo pomagati. Če slučajno ne bo bolje, pridite nazaj. Ampak močno dvomim, tole bi vam moralo umiriti zadevo. In, seveda, do konca tega tedna bolniška …«

»Ne, samo bolniške ne, prosim vas!« je vzkliknila. Presenečeno jo je pogledal izpod čela. »Ne morem vzeti bolniške. V podjetju me potrebujejo. Tudi če mi jo napišete, bom šla vseeno delat. Sicer pa, saj pravite, da mi bodo antibiotiki pomagali. Če mi bo bolje, torej res ni nobene potrebe, da bi ostajala doma.«

Zdravnik je zmajal z glavo. »Prav, kakor želite. Ampak pazite: poznam take, kot ste vi. Začne se takole, konča se pa lahko veliko huje. Delo ni pomembnejše od vašega zdravja, gospa.«

Ko je zapustila ambulanto, si je od srca oddahnila. Šla je po zdravila, nato pa naravnost domov. Takoj je vzela tableto in upala, da se ta mora vendarle konča. Ko se je zvečer spravila spat, se ji je zdelo, da je že za odtenek bolje. Potem je zaspala in zgodilo se je nekaj neverjetnega. Spala je vso noč, trdno in mirno, brez zbujanja, in ko se je zjutraj zbudila, je takoj zaznala, da je nekaj drugače. Pogoltnila je: grlo je skorajda ni bolelo več! V žrelu je ostala le rahla, komaj občutna sled prejšnje neznosne pekoče bolečine – v primerjavi s tistim, kar je morala trpeti prej, že teden dni, to ni bilo nič, resnično nič! Skočila je iz postelje, vzhičena. Zdelo se ji je, da se je na novo rodila. Zdaj ji je bilo žal, da ni šla k zdravniku že prej. To trpljenje bi se lahko prenehalo že veliko prej, če ona ne bi bila tako prekleto trmasta. Če bi bilo po njeno, celo še zdaj ne bi šla! Zaleglo je šele, ko ji je Maruša zabičala, da jo bo kar sama odvlekla, kot psa na povodcu. Pa dobro, zdaj je, kar je. Bolečina je skoraj povsem izginila in nedvomno se bo v kratkem dokončno poslovila. Antibiotiki so pač opravili svoje. Spet se je čutila na vrhuncu svojih moči. V podjetju se je pojavila kot general po dobljeni bitki. Hodila je vzravnano in z dvignjeno glavo, nič več skrčena v dve gubi od bolečin. Spet je lahko jedla. To je bil dan njenega ponovnega rojstva in ko se je zvečer spravila v posteljo, se je na tihem zahvalila medicini in njenim dosežkom.

Bilo je lepo, dokler je trajalo. Naslednje jutro jo je vrgla pokonci trgajoča bolečina v žrelu, povsem enaka, kot če bi ji nekdo z vso močjo drgnil po notranjosti požiralnika z brusnim papirjem. Grlo ji je gorelo. Zajokala je od besa in obupa. Ni razumela, kaj se dogaja. Antibiotik je vzela tudi prejšnji dan, čeprav je bilo že veliko bolje; odločena je bila, da se bo zvesto držala zdravniških navodil in jemala zdravila toliko dni, kolikor je predpisano. Zato ji zdaj res ni bilo nič jasno. Zbrcala se je iz postelje in se prisilila, da se je oblekla in pripravila za službo, čeravno so ji po licih v intervalih mezeli potočki solz, čeljusti pa je krčevito stiskala skupaj. Jesti ni mogla, še požirek vode je komajda spravila po zblaznelem grlu. Kajti, ja, je razmišljala, njenemu grlu se je zmešalo. To preprosto ni normalno. Ne more biti. A na koncu bo ona tista, ki bo pristala v umobolnici, je s sarkazmom pomislila.

Šla je v službo, a je sredi delovnega dne klonila pod pritiskom žgoče žerjavice, ki ji je hotela raztrgati grlo. Poklicala je zdravnika. Nujno bi morala priti, čim prej. Jo lahko sprejme takoj? Bolečina je že popustila, zdaj pa se je vrnila, v še tisočkrat hujši obliki, in to kljub antibiotikom. Zdravnik ji je rekel, naj pride. Pustila je vse, samo Maruši je povedala, kam gre, in jo odkurila, kot da ji je za petami sam zlodej. In je tudi bil, le da ne za njenimi petami; za grlo jo je stiskal.

Gospod doktor se je praskal po nosu in se zamišljeno čohal po pleši. Skomignil je z rameni.

»Ne vem, gospa. Res ne vem. Da niti antibiotik ni prijel … Takega primera še nisem imel, če povem po resnici. To je, milo rečeno, nenavadno. V takih primerih tudi medicina odpove, žal.«

Tamara Brnčič, uspešna poslovna ženska, se je do kraja sesedla vase. Videti je bila že napol mrtva.

»Glejte, poslal vas bom k specialistu. To je edino, kar še lahko naredim. Šli boste k doktorju Drevenšku, on je najboljši otorinolaringolog pri nas. Če vas dam pod "nujno", boste mogoče prišli na vrsto še ta teden.«

V njej je zasvetila drobcena iskrica upanja. Spremenila se je v pomilovanja vredno bitje, ki moleduje zdravnika, naj naredi tako, kot je rekel, naj naredi nekaj, karkoli, ker tega ne more več prenašati, ne more in pika. Ni si predstavljala, da je takšne vrste bolečina sploh mogoča. Ni vedela, ne, še sanjalo se ji ni, da je mogoče tako trpeti.

Zdravnik jo je sočutno gledal. Napisal ji je napotnico pod »nujno«.

3

Na vrsto je prišla že čez dva dni. Bolečina je stanovitno vztrajala na skrajno visoki stopnji, vladala je svoji žrtvi kot najbolj neusmiljen despot. Tamara se je opotekla v ordinacijo doktorja Drevenška kot v prostor dokončnega odrešenja.

»Hja, malo močneje vneto grlo, angina, nič posebnega,« je ležerno izjavil doktor specialist, ko ji je pogledal v žrelo. »Ste dobili antibiotike?«

Viseča na robu obupa je z muko izdavila, da jih je dobila in tudi jemala. Poslal jo je na slikanje. Izvidi naj bi bili gotovi že v eni uri, zato lahko kar tam počaka nanje. Odvlekla se je na rentgen. Čez eno uro jo je doktor Drevenšek ponovno poklical. Na mizi pred sabo je imel izvid.

»Gospa, tudi rentgen ni pokazal nič posebnega. V žrelu ni nobene tvorbe, ničesar, vse je normalno. Grlo je samo vneto, kot pri vsaki običajni angini. Svetujem vam, da vzamete bolniško, greste domov počivat, pijete tople čajčke z medom in limono in mirujete, dokler se zadeva ne pozdravi. Včasih telo zahteva samo počitek.«

Ni mogla verjeti. Že več kot teden dni se ji zdi, da ji bo pekoča bolečina razčesnila grlo, in on ji pravi, da bodo počitek in čajčki vse rešili? Pa on sploh ve, da ne more spraviti po grlu ničesar, tudi čaja ne? Se zaveda, da še govoriti ne more?

Vse skupaj se ji je zazdelo popolnoma absurdno. Uvidela je, da nima smisla, da odpira usta in se trudi z govorjenjem, ki njeno bolečino le še povečuje. Molče je požrla solze besa in obupa ter zapustila ambulanto slavnega otorinolaringologa brez odrešujoče obveze, po kateri je tako vroče hrepenela.

Nadaljevanje sledi ...

Poetična zgodba o eroziji nekega odnosa

Spet je čas za mnenje o prebrani knjigi. Na začetku letošnjega leta sem se odločila, da bom vodila evidenco prebranih knjig v tem letu; nekaj, česar nisem počela še nikoli. Tole je moja peta knjiga letos. Hkrati ugotavljam, da je to prvo delo Amosa Oza, ki sem ga prebrala. Niti njegovega monumentalnega romana Zgodba o ljubezni in temnini mi še ni uspelo prebrati. Ta bo na vrsti naslednji. Tokrat pa o njegovem (prvem) romanu Moj Mihael. 

Na zadnji platnici izdaje MK piše, da gre za poetično zgodbo o eroziji nekega partnerskega odnosa, obenem pa liričen opis Jeruzalema v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Roman Moj Mihael je Ozovo prvo delo, ki ga je začel pisati že pri šestindvajsetih letih, leta 1965, končal pa dve leti kasneje. Zanimivo se mi zdi, da si je že tako mlad in v svojem prvem delu drznil uporabiti žensko pripovedovalko. Kot priznava tudi sam v predgovoru, napisanem štirideset let pozneje, si danes tega ne bi upal. Na istem mestu tudi pove, kako in zakaj je začel pisati to knjigo: lik Hane ga je nenadoma povsem prevzel in mu ni dal miru, dokler ni napisal njene zgodbe v celoti. Pri tem ni šlo za neko realno osebo, ampak popolnoma izmišljeno. Prav zato in v isti meri zavoljo tega, ker si je šestindvajsetleten mladenič drznil napisati žensko zgodbo skozi ženska usta, gre za res dobro pripoved in odličen prikaz počasnega usihanja ljubezni neke mlade ženske do njenega moža. 

Sama sem se pravzaprav že na začetku pripovedi, ko se Hana in njen bodoči mož spoznata in začneta prijateljevati, nato pa se nenormalno hitro odločita za poroko, spraševala, kaj ju je sploh nagnilo k temu; sta se res zaljubila? Ona sicer že v prvih stavkih romana pove, da ga je ljubila. Torej bo že držalo - a očitno je to nekaj, kar je že v preteklosti. V sedanjosti, ko je stara trideset let in že deset let poročena, jo je, kot vse kaže, ljubezen povsem zapustila. Sicer pa se to ni zgodilo čez noč, bil je dolgotrajen proces, ki se je sprožil že na samem začetku njunega zakona. 

Mihael Gonen je geolog, številna leta tudi še po poroki se posveča študiju in naposled doktorira. Z ženo Hano kmalu po poroki dobita sina Jairja. Družina živi v majhnem, utesnjenem stanovanju sredi "turobnega" Jeruzalema. Zakonca ne nameravata ostati tam, temveč ves čas načrtujeta selitev v drugo, boljše stanovanje, tudi v drug kraj. Vendar jima vsaj prvih deset let to ne uspe - pa tudi še takrat ne vemo, kaj se pravzaprav zgodi, ker se pripoved konča. Moram priznati, da se mi je tudi na splošno med branjem romana večkrat zgodilo, da nisem prav dobro vedela, kaj se dogaja, kaj je to, kar avtor/Hana opisuje: je to resničnost ali so sanje? Je realno dogajanje ali je le Hanina domišljija? Njeno domišljijsko življenje je res razvejano in bogato, vanj se z leti zateka vse bolj in bolj, čedalje bolj razočarana zaradi stanovitnega, a pustega in dolgočasnega moža. Zdi se, kot da si postajata vedno bolj različna: ona je strastna, impulzivna, s poetično domišljijo obdarjena ženska, polna življenja, on pa večno obvladan, miren in preudaren, popolnoma brez smisla za poezijo, brez strasti in domišljije. Je dobrega srca, kot poudari Hana, vedno pripravljen pomagati, dober oče in skrajno ustrežljiv soprog; a dolgočasen, večno enak, nikoli ne izgubi nadzora nad samim seboj, nikoli nič ne reče; kot pravi Hana v svojem dnevniku, ki ga beremo: "Govori. Pripoveduj mi. So te zapustili spomin in vsi občutki? Povej. Reci kaj. Nikoli nič ne rečeš. Nehaj molčati, nehaj tiktakati iz dneva v dan ko budilka, nehaj me spravljati ob pamet." Bralec se sprašuje - vsaj sama sem se -, zakaj se je sploh poročila z njim, kar je še toliko manj razumljivo, ker vemo, da so jo že na samem začetku obhajali določeni pomisleki in se je spraševala, zakaj je izbrala ravno njega. Čeprav se nam tu in tam dozdeva, da med njima ni še vse izgubljeno - posebno tam, kjer Hana opisuje, kako divje so nenadoma postale njune noči, tudi še po letih zakona -, je to očitno le slepilo. Bržkone se tudi Hana sama slepi, ko pravi, kako si ga želi, kako drugačne so postale njune noči - pravi namreč, da ga ob tem, ko se ljubi z njim, vara z njegovim lastnim telesom, in on to čuti. Čuti ponižanje. Hanino spanje je prežeto z morastimi sanjami in sanjarjenji, ki jo včasih tako obnorijo, da se prav zavoljo njih polasti moževega telesa; v njenih sanjarijah je vse polno drugih moških, neznancev, ki si jo jemljejo ali jo celo zlorabijo; nenehno se pojavljata tudi dvojčka, ki sta nekakšen lajtmotiv skozi celoten roman, očitno gre za prijatelja iz njenega otroštva, a ni jasno, kaj se je z njimi - z dvojčkoma in Hano - pravzaprav dogajalo, zakaj jo še kar preganjata, tudi vsa leta njenega zakona. V Hanini notranjosti se dogaja toliko stvari, v njej je cel svet, ki živi svoje življenje, neodvisno od zunanjega sveta; njen mož Mihael pa o tem ne ve praktično ničesar. 

Kljub temu lahko na mnogih mestih v pripovedi naletimo na Hanin trud, da bi moža ljubila še naprej, da bi mu ustregla, da bi mu izkazala svojo naklonjenost. Določen moment se mi je zdel prav posebno ganljiv: zgodi se, ko Hana privoli, da bo en dan preživela z njim v njegovi službi, da ji bo razkazal svoj laboratorij in da bo poslušala njegovo predavanje. Njega to zelo osreči, njo pa tudi, saj vidi, koliko mu pomeni njeno iskreno zanimanje za njegovo delo. Tistega dne se zjutraj najprej ustavita v njegovem kabinetu, kjer spijeta kavo, in Hana pripoveduje:

Mihael me je prosil, naj mu oprostim, ker mora nekaj minut posvetiti svojim zapiskom. Srkala sem kavo in ga gledala, ker sem uganila, da bi to rad. Opazil je, da ga gledam, in zasijal od tihega zadovoljstva. Kako malo nam je treba narediti, da osrečimo drugega.

Usihanje ljubezni v zakonu med Hano in Mihaelom je sicer osrednja tema romana, ni pa edina. Hana v svojo pripoved vpleta bogate, poetične opise mesta Jeruzalema in tudi drugih krajev, v katere se družina kdaj odpravi na izlet. Pogosto omenja tudi svojo sposobnost, da si vedno vse zapomni in ničesar ne pozabi, ter čas, ki je kot policijski avto:

Hotela sem si predstavljati, da so neživi predmeti podložni drugačnemu ritmu, ker so brez misli.

Na primer: na veji smokve, ki je zrasla na našem vrtu, je leta in leta visela zarjavela skleda. Morda jo je davno pokojni sosed nekoč vrgel skozi okno stanovanja nad nami in se je ujela med veje. Prekrita z rjo je že visela pred kuhinjskim oknom, ko sva se vselila. Štiri, pet let. Celo siloviti zimski vetrovi je niso spravili na tla. Prvi dan novega leta pa sem stala ob pomivalnem koritu in na lastne oči videla, kako je skleda padla z drevesa. Zraka ni premaknila niti sapica, noben maček ali ptič ni zazibal vej. A tisti trenutek je prišlo do veljave delovanje močnih sil. Zarjavela kovina je razpadla in skleda je zarožljala po tleh. Kar hočem reči, je: vsa ta leta sem opazovala popolno mirovanje predmeta, v katerem je bil vsa ta leta na delu skriven proces. 

Ob vsem, kar vemo o Mihaelu, nas mogoče nekoliko preseneti, ko v določenem trenutku, v nekem njunem pogovoru, preberemo njegove besede, ki so nekako kontradiktorne tistemu, kar Hana misli o njem. V tem pogovoru namreč Mihael med drugim reče:

"[...] O sebi nisem nikoli mislil, da sem izrazito inteligenten. Saj veš. Nisem genij ali karkoli je že mislil moj oče. Nič posebnega nisem, Hana, ampak potrudi se, kolikor moreš, da boš imela rada Jairja. Tudi zate bo bolje, če se boš. Ne, ne pravim, da zanemarjaš otroka. Neumnost. Imam pa občutek, da nisi ravno nora nanj. Treba je biti nor, Hana. Včasih je treba celo izgubiti občutek za mero. [...]"

Roman Moj Mihael poleg Zgodbe o ljubezni in temnini velja za Ozovo ključno delo. Kot že rečeno, je bil zame tu in tam malce težje berljiv le zaradi določenih opisov, ob katerih nisem povsem razumela, ali gre za resničnost ali le sanje in Hanino domišljijo. A v vsakem primeru gre za globoko, poetično pripoved, dober prikaz umiranja ljubezni v nekem partnerskem odnosu, oddaljevanja, ki na samem koncu romana doseže svoj vrhunec z dogodkom, za katerega Hana pravi, da ga je pričakovala. Razen tega je konec nekako zavit v meglo, spet nisem prav dobro razumela, kaj se pravzaprav zgodi. Seveda pa ne smem vsega izdati; lahko vam le priporočim v branje ta odličen roman, ki je tega vsekakor vreden. 

Kratke zgodbe - prvič

V zadnjem času sem se vrgla v pisanje kratkih zgodb. Ne vem, kako to, kaj me je prijelo, nikoli prej nisem bila ravno navdihnjena za to literarno zvrst - mogoče sem v življenju napisala dve ali tri. Od nekdaj sem bila bolj za daljše tekste. Zdaj pa, na vsem lepem - cela serija kratkih zgodb. Nimam pojma, od kod prihajajo, vse te zgodbe in liki, ki nastopajo v njih, očitno je pač zdaj napočil čas, da dobijo svoje mesto v literaturi ;). Če bo šlo tako naprej - in vidim, da namerava iti -, se mi bo kmalu nabralo dovolj zgodb za eno knjigo. Ja, nedvomno bo ena od naslednjih knjig izpod mojega peresa tudi zbirka kratkih zgodb. Naslov že imam, pa ga ne izdam ;). Skupni naslov zbirke je tudi naslov ene od zgodb, ki sem jo pisala prav v teh dneh in dokončala ravno danes. Zaenkrat imam vsega skupaj šest zgodb. Predvidevam, da bi jih bilo kakih deset že dovolj za knjigo. A to je le okvirna ocena; glede na to, da so moje zgodbe v povprečju dokaj kratke, bi jih lahko bilo tudi več. Bom sproti videla, kako bo; trenutno se navdih za pisanje kratkih zgodb zdi neusahljiv, bomo videli, do kdaj bo tako :).

Tokrat za pokušino objavljam eno od zgodb. Ta je starejšega datuma, ena redkih, ki sem jih napisala že v preteklosti. Vse ostale (od katerih bom kakšno objavila prihodnjič) so sveže in so nastale nekako v zadnjem mesecu. Tale mi torej že kar dolgo leži v predalu. Kar se tiče žanra, bi lahko spadala tudi med grozljivke ... 

* * *

KNJIGA

»S tem bomo za danes končali. Se vidimo naslednji teden.«

Zaslišalo se je ropotanje stolov in žlobudranje. Študentje so vstajali in pospravljali svoje stvari s klopi. Počasi so kapljali iz predavalnice, glasno govorili, se smejali, vabili drug drugega na kavo. Profesorica Žvanutova se je utrujena sesedla za kateder, da bi spravila v red svoje papirje, preden odide. Prijela se je za glavo. Že nekaj dni jo je mučil neznosen glavobol in to jo je hudo spravljalo iz tira, ker je ni še nikoli prej zares bolela glava. Upala je, da bo minilo tako, kot se je pojavilo: samo od sebe. Zato je nemoteno nadaljevala z delom in ni vzela bolniške, čeravno si je tega na smrt želela.

Ko je zapustila fakulteto, je bilo mračno, turobno popoldne s svinčeno sivim nebom. Odpeljala se je na obrobje mesta, kjer je imela hišo. Ta je bila pusta in samotna, in čeprav je bila zgledno pospravljena, je izdajala, da je večino časa zapuščena. Žvanutova je med sezuvanjem čevljev z roko zdrsela prek omarice na hodniku. Na dlani ji je ostala plast prahu. Zavzdihnila je in zmajala z glavo. Ni imela časa, da bi pobrisala prah, kadar pa se je slučajno zgodilo, da ga je imela, ni premogla ne moči ne volje, ker je bila preutrujena. Prosti čas je raje izkoristila za branje ali poslušanje sproščujoče glasbe. Velikokrat je s hvaležnostjo pomislila, kako dobro je, da nima družine in otrok. To bi jo pokopalo. Preprosto ne bi zmogla. Njeno življenje je bilo posvečeno njenemu poklicu, ki ga je ljubila in ki jo je povsem izpolnjeval. Nikakršnega družabnega življenja ni imela. V stikih je bila samo s svojo mamo in očetom ter s kolegi in študenti na fakulteti. To je bil ves njen svet.

A v zadnjem času jo je vedno bolj moril občutek, da se dogaja nekaj čudnega. Ni vedela, kaj, zakaj in kako, samo zdelo se ji je, čedalje močneje. Začele so se ji dogajati stvari, o katerih prej niti v sanjah ne bi pomislila, da so sploh mogoče. Kadar je bila doma, je vse pogosteje imela nezmotljiv občutek, da ni sama. Da je nekdo ali nekaj v njeni bližini. Lahko je skoraj občutila neko čudno, nedojemljivo prisotnost. A prisotnost koga ali česa? To je bila uganka in skoraj tudi že mora, ki ji je polagoma načenjala notranji mir in duševno stabilnost. Postajalo jo je strah. Še toliko bolj, ker ni vedela, česa se sploh boji.

Morda je bil kriv tudi zavoj, ki se je pred nekaj dnevi znašel na pragu pred vrati njene hiše. Ni ga še utegnila odpreti in videti je bil tako zanikrno, da si tega niti ni želela. Pojma ni imela, kaj bi lahko bilo. Sklepala je, da je nekdo nekaj našel in je želel tisto prepustiti njej, da pogleda in presodi, ali ima stvar kakšno vrednost. Ne bi se zgodilo prvič. Že večkrat ji je kdo kaj prinesel, bila je pač priznana arheologinja, ena najboljših v svojem poklicu. A tisto je bilo drugače. Ljudje so ji prinesli stvari osebno, ji pokazali, kaj so našli, in običajno te stvari niso bile nič pretresljivega. Stari predmeti z muzejsko vrednostjo, stare knjige, nakit, celo kosti, a nič posebnega. Toda zdaj … Ta skrivnostni paket jo je nekje v ozadju zavesti tiho mučil. Nekaj ji je govorilo, da ne prinaša nič dobrega, slutila je, da bi bilo bolje, ko bi ga odnesla nekam daleč, daleč stran. Pa je vedela, da ga bo vseeno odprla.

            Tistega večera je stopila v drvarnico na vrtu, kamor je spravila neugledni zavitek. Videti je bil, kot bi tristo let ležal na dnu jame. Ovojni papir je bil neprepoznavne barve, smrdljiv in gnil. Z rokavicami ga je previdno odstranila in se trudila dihati skozi usta, ker je bil smrad neznosen. Ko je odstranila tisto nesnago, se je pred njo znašla arhaično stara, zelo debela, zgubana in zgrbančena knjiga. Videti je bila, kot bi prestala neskončno število eonov časa.

Prijela jo je v roke. Knjiga se je odprla, dvignil se je prah, zakašljala je in zamežikala. Nekaj preperelih listov je zletelo po tleh. Skozi oblak prahu je postopno razločila črke in besede. Stavke. Brala je:

»Ta knjiga vsebuje tvojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Beri, če hočeš, ne beri, če nočeš. Vseeno je. Če bereš, utegne to vplivati na tvoje razmišljanje in ravnanje, če ne bereš, ostaneš v blaženi nevednosti in navideznem miru, ki tako in tako ne bo trajal večno. Čim prej ga prekineš, tem bolje …«

Polistala je nekaj strani naprej in preletela odlomke iz svojega otroštva – vse opisano natančno tako, kot se je zares zgodilo. Spreletelo jo je po hrbtenici in oblila jo je zona. Zaprla je knjigo in jo zabrisala v kot drvarnice. Začelo jo je tresti. Ta knjiga je hudičeva. Mora se je znebiti.

Po dolgem in mučnem kopanju je odvrgla lopato in se utrujena sesedla poleg nje na vlažno travo. Tema je prekrivala vrt in njeno hišo, da ni videla skoraj ničesar. Pogledala je knjigo, ki je, velika in težka, ležala na tleh blizu sveže izkopane luknje. Ta je bila zdaj dovolj globoka, zato je prijela knjigo in jo spustila vanjo, da se je zaslišal top udarec ob mokro zemljo. Začela je z največjo naglico zakopavati luknjo. Mokra, lepljiva zemlja je letela v luknjo in na knjigo. Ko je končala, je nekaj časa samo stala in sopihala. Čutila je olajšanje, ker je bila knjiga zakopana globoko v zemljo in je ni mogla več videti.

Skozi temo se je vrnila v hišo. Zaklenila je vrata in se spravila spat.

Sredi noči jo je zbudil nenaden ropot. Srce ji je v hipu ponorelo, s tresočo roko se je pritipala do stikala za luč in razsvetlila sobo. Na tleh pri vratih je ležala – blatna in umazana – knjiga.

Iz ust ji je začelo prihajati nerazločno momljanje. Srce ji je butalo ob stene prsnega koša. Dihanje je bilo podobno sopihanju lokomotive. Ozirala se je okrog sebe, po sobi, a videla je samo svoj odsev v ogledalu, oči, polne najbolj divjega strahu, kar ga je kdaj izkusila. Strmela je v knjigo. Za trenutek se ji je zazdelo, da diha. Stresla je z glavo, z občutkom, da se ji meša. Počasi je stopila proti njej. Ni se je hotela dotikati, a je morala. Ustavila se je meter pred njo. Stegnila je roko. Prsti so se bližali blatnim platnicam. Tedaj je trznila in kriknila. Knjiga se je odprla sama.

Po sobi je završal lahen vetrič, zavese so zaplapolale. Njen strah je že dosegel najvišjo točko in se ni mogel več stopnjevati. Spet je stopila h knjigi in pogledala, kje se je odprla. Pisalo je:

»2036. Potem, ko se boš nekega jutra zbudila in spoznala, da na vsej Zemlji ni več nobenega človeka razen tebe, se ti bo omračil um in boš začela izkopavati grobove umrlih. Družbo ti bodo delali samo črni krokarji, ki te bodo počasi in boleče kljuvali, ti pa jih ne boš mogla odgnati. Neke noči boš …«

Knjiga je že drugič zletela po zraku in pristala v kotu sobe. Hotela jo je treščiti ob tla, pa še enkrat, in še enkrat, a bila je pretežka in ni se ji zdelo vredno. Strah se je spremenil v bes, hotela jo je raztrgati, razsekati, zdrobiti v prah, razbiti na atome in molekule, te pa izničiti.

Zgrabila jo je in odšla ven, v noč. Hodila je s težko in smrdljivo knjigo v naročju, dokler ni prišla do pokopališča. Morda je tu prostor za ta prekleti stvor, ki se je prilepil nanjo od kdove kod.

Ustavila se je pred grobnico neke plemiške rodbine. Tu bo kraj zate. Knjigo je zatlačila v luknjo za spomenikom in odšla. Vso pot do doma se je tresla in se komaj zavedala, kje hodi.

Šla je nazaj v posteljo, a že čez nekaj trenutkov jo je spet vrglo pokonci, tokrat zaradi težkih korakov, ki so odmevali po sobi. Smrdelo je po zemlji in trohnobi. Napol zmešana je pogledala proti oknu, skozi katerega je sijala mesečina, in videla postavo, rjavo in razcapano. Brezzoba usta so se raztegnila v ostuden nasmešek in spregovorila z grgrajočim glasom: »Zdaj sem tu, moja draga … Prišel sem, končno sem prišel, da izpolnim svojo obljubo. Vem, da si me čakala. Zdaj sem tu. Pridi, moja nevesta … duhovnik in svatje čakajo.«

Zameglilo se ji je pred očmi in glava ji je omahnila nazaj na blazino. Zadnje, kar je čutila, so bile mrzle, sluzaste, smrdljive roke, ki so jo dvignile iz postelje.

Zahvala :)

Preprosto MORAM nekaj napisati ... Tako sem vesela, da ne morem biti tiho :). Cobiss pravi, da je trenutno moj roman Zapiski nore sladostrastnice izposojen v večini knjižnic po Sloveniji. Le nekaj knjižnic je - ne več kot toliko, da se jih lahko prešteje na prste ene roke -, kjer moja knjiga ta trenutek ni izposojena. Kar pomeni, da me berete, in to je prečudovit občutek, ker zato pa konec koncev pišem!! Zato, da me berete! Verjetno vsakdo, ki piše, začne pisati najprej zaradi sebe ... Toda potem, če se to nadaljuje, če njegovo pisanje preraste v knjigo in potem naprej v knjige v množini, mislim, da na koncu vsak pisatelj piše predvsem zaradi bralcev. Za druge, da bi ga brali. In če vidi, da ga berejo, da je drugim to, kar piše, všeč, je to nekaj najlepšega, je tako izpolnjujoče, da se z besedami ne da izraziti. To, da pišem, je moje poslanstvo, in če vidim, da drugi berejo, kar pišem, potem je to TO! Če moje pisanje ljudi še navdihne, razvedri, osreči ali jih zgolj spodbudi k takim ali drugačnim razmišljanjem, potem je moj namen dosežen, moje poslanstvo se izpolnjuje, in to mi daje neverjeten zagon, še več ustvarjalnega navdiha, žene me naprej z neverjetno močjo in jaz se temu "gnanju" predajam z največjim veseljem in predanostjo. Tako zelo sem vesela, ko vidim, da je moja knjiga izposojena v skoraj vseh knjižnicah po Sloveniji - tako zelo, da težko povem. Iz srca hvala vsem, ki me berete, ki ste me in me še boste brali!! Ne bo vam zmanjkalo gradiva, še naprej vas bom obilno zalagala z njim, drugi roman je na čakanju, tretji roman je na čakanju, in trenutno - kakopak! - pišem že naslednjo "zadevo", za katero pa še ne povem, kaj je! ;)

Še enkrat iskrena hvala vsem, ki me berete!!! :) 

P.S. Popolnoma enako zahvalo bi lahko napisal tudi Petja, moj dragi - tudi njegova knjiga je trenutno izposojena v mnogih knjižnicah po Sloveniji! Ampak ne morem jaz pisati zahvale v njegovem imenu, naj to naredi kar sam ;).

Moja presna torta 😋😊

Zaradi velikega zanimanja na Facebooku objavljam tule svoj izviren recept za mojo presno torto. Je res slastna pa še izredno hranljiva, prava energijska bomba, en kos takele torte je lahko samostojen obrok, ki vas nasiti za več ur.

Torej, sestavine in priprava ...

Podlaga:
- 400 g datljev

- 100 g rozin

- 150 g mandljev ali sezamovih semen
- 2 žlici pravega kakava v prahu

Srednja plast (krema):
- 450 g indijskih oreščkov
- sok dveh limon
- 2 zrela, mehka avokada
- žlica javorjevega sirupa

Čokoladni preliv:
- 2 žlici nerafinirane kokosove maščobe
- 4-5 žlic pravega kakava v prahu
- 4 žlice javorjevega sirupa

Priprava:

Datlje in rozine namočimo čez noč, nato jih dobro odcedimo in zmeljemo s paličnim mešalnikom v pasto. Dodamo mlete mandlje ali sezamova semena in kakav ter vse skupaj dobro premešamo. Na pladenj za torto damo okvir modela za torto in to maso namažemo po dnu.

Indijske oreščke zmeljemo, dodamo limonin sok in meso avokadov ter javorjev sirup. Vse skupaj dobro spasiramo s paličnim mešalnikom, da nastane gladka krema, ki jo namažemo čez podlago.

Za konec na nizki temperaturi (recimo v lončku na radiatorju) raztopimo kokosovo maščobo in ji primešamo kakav in javorjev sirup. Čokoladni preliv enakomerno polijemo po vrhu torte in jo damo v hladilnik, da se strdi.

Pomembno: torto moramo narediti en dan prej, ker rabi nekaj časa, da se dobro strdi. Nujno je, da potem, ko je narejena, stoji v hladilniku do naslednjega dne in šele takrat ji snamemo okvir tortnega modela. Če to storimo prehitro, lahko torta razpade in razpoka, ker se še ni strdila.

Želim vam dober tek ob tej slastni, zdravi torti, ki je prava energijska bomba! Ne bojte se, ne bo vam dolgo stala v hladilniku, ker je bo zelo hitro čudežno zmanjkalo 😉.

Vabilo na literarni večer v Piranu

V torek, 19. februarja ob 18.30 bo v knjižnici v Piranu nova priložnost, da izveste kaj več o knjigah Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika in Zapiski nore sladostrastnice, katerih avtorja sva Petja Kužel in jaz. Na tokratni predstavitvi bo poudarek na Petjevi knjigi. Dogodek namreč v sodelovanju z Mestno knjižnico Piran organizira Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, katere bivši dijak je tudi Petja. Na kratko pa bo predstavljen tudi moj roman in seveda bova vsak iz svoje knjige prebrala nekaj odlomkov. 

Lepo vabljeni v torek na morsko stran! :) 

Skok v gogoljevski svet

Tokrat sem si malce ogledala, kako pišejo drugi pripadniki moje generacije. No, množina ni ravno na mestu, ker sem si "ogledala" le eno avtorico - in to je moja bivša kolegica s fakultete. Tina Vrščaj je bila v istem letniku na primerjalni književnosti kot jaz, s to razliko, da je študirala dvopredmetno, medtem ko sem se jaz vehementno oklenila le primerjalne književnosti in literarne teorije. A to zdaj ni važno. Dejstvo je, da punco, ki ima za sabo že tri izdane knjige, poznam in se spomnim s faksa. Njenih prvih dveh knjig, romanov Zataknjena v pomladi in Odradek v naši knjižnici nisem dobila. Je pa že lani jeseni na Slovenskem knjižnem sejmu mojo pozornost pritegnila manjša knjiga lila barve, izšla pri Cankarjevi založbi, za katero sem videla, da nosi njeno ime. Gre za njeno najnovejšo zbirko kratkih zgodb pod skupnim naslovom, ki zveni nezgrešljivo gogoljevsko: Plašč. Tole knjigo so v naši knjižnici imeli. Zato sem si jo izposodila, da se malo seznanim z načinom in vsebinami pisanja te svoje bivše kolegice in pripadnice moje generacije.

Knjigo sem prebrala v pičlih dveh popoldnevih, res ni zajetna, poleg tega so zgodbe večinoma hitro berljive. Avtorica ima izoblikovan slog, dodelan način pisanja, v katerem je precej inovativnosti in izvirnosti kar se tiče besedišča in skladnje. Zbirka vsebuje deset kratkih zgodb pod naslednjimi naslovi: Peterburg, Frigidnost, Natalijina materinska knjižica, Plašč, The Institute of False Science, Hansov sindrom, Hiša, Sodba, Preobrazba in Baba. Že naslovi nekaterih zgodb enako kot krovni naslov zbirke namigujejo na vpliv Gogolja in drugih ruskih avtorjev, denimo Dostojevskega,  pa tudi Kafke (Sodba, Preobrazba), vsebina pa ta vpliv le še potrdi. Tudi imena mnogih junakov so ruska. Sama še najbolj očitno vidim Gogoljev vpliv. Ta se kaže predvsem v nečem, kar je dobro opisano na zadnji platnici knjige, kjer najdemo kratek opis vsebine: "... različne nemoči zapopadanja resničnosti in dojemanja resnice". V svetu nekaterih od teh zgodb se marsikdaj zdi, da se resničnost izmika, v enem trenutku je resnično nekaj, v naslednjem pa nekaj drugega; realnost se nekako zabrisuje, postaja imaginarna in celo irealna. Bralec ne ve več, kaj je res in kaj ne, prav tako pa tega ne ve junak. Niso pa vse zgodbe takšne; nekatere stojijo z nogami trdno na tleh in opisujejo realne prigode in probleme v življenju nekega človeka. Taki sta denimo zgodbi Hiša in Sodba. Te zgodbe so mogoče nekoliko lažje berljive kot tiste, v katerih lebdi nekaj neoprijemljivega, pri tem se najprej spomnim na The Institute of False Science. Obvezno pa moram omeniti še nekaj, kar se tiče zgodbe Sodba, in ta pripomba je povsem vsebinske narave. Prvo, kar me je kar nekako presunilo ob branju te zgodbe, je to, da se je v njej avtorica lotila zelo podobne teme kot jaz v svojem tretjem romanu. Pri meni bo tole sicer precej bolj obširno, ker gre, jasno, za roman, in obravnavano bo na nekoliko drugačen način. A tema je kljub temu zelo podobna, kar je še toliko bolj presenetljivo zato, ker je to tematika, ki sem jo v svetovni literaturi do zdaj zelo redko zasledila, če sploh kdaj. Gre za temo lovstva v tesni povezavi z divjimi živalmi, poudarek je predvsem na divjih prašičih. Zanimivo, prav ti se (poleg še nekaterih drugih živali) pojavijo v omenjeni zgodbi Tine Vrščaj. Zdaj me najbrž malce skrbi, da ne bi kdo, ko bo moj tretji roman izšel, pomislil, da sem bila pri pisanju pod vplivom te zgodbe Vrščajeve. Pa je dejstvo, da sem knjigo dokončala že ob koncu lanskega leta, njene zgodbe pa prebrala šele zdaj, v teh dneh. Pa dobro, saj ni nič takega. Kot sem rekla, je v moji knjigi ta tematika opisana na drugačen način in mnogo bolj obširno, kar je logično, ker gre za roman in ne kratko zgodbo. Ob tej zgodbi sem hotela omeniti še nekaj: v določenem odlomku, kjer je govora o divjih prašičih, me je zmotila morda na videz nepomembna podrobnost, vendar gre dejansko za vsebinsko napako. Divji prašiči namreč nimajo krempljev, kot stoji v nekem stavku, ampak imajo kopita, parklje. Spadajo med sodoprste kopitarje ali parkljarje. Naj navedem še odlomek, v katerem sem opazila to napako:

"Tepka! Smotka! Idiot?" Ko je živali poklical po imenih, so prišle. Ogromen merjasec, breja merjaščevka in mala prašička. Pomolil sem storž skozi žičnato ograjo.

"Ne!" je besno zarohnel oče. Ne?

"Naj prosijo, da bodo kaj dobile, prasice!"

Morale so se dvigniti na zadnje tace in se s prednjimi nasloniti na ograjo. Ustrašil sem se jih, ko so vstale v zrak, to so bile velike živali, z gobci, čekani in ostrimi kremplji.

Mogoče se zdi, kot da se postavljam s svojim znanjem. A dejstvo je, da o divjih prašičih kar precej vem (podobno kot tudi o drugih divjih živalih) in zato pač ne morem kar tako mimo napake, če jo opazim.

Če zanemarim to podrobnost in potegnem črto pod vsem povedanim, je zbirka kratkih zgodb Tine Vrščaj vsekakor vredna branja, mestoma mogoče malce težje berljiva, a gledano v celoti dobro napisana, z izoblikovanim slogom in načinom pripovedi, ki bralca pritegne. Vsekakor bom spremljala tudi prihodnje avtoričine doprinose v slovensko književnost.