Predstavitev in razmišljanje

Za nama je šesta predstavitev knjig, tokrat v Sežani, še en prijeten literarni večer, na katerem sva, tako kot na vseh predstavitvah doslej, s strani moderatorke, ki je vodila pogovor, na račun svojih knjig poslušala samo pohvale. Tako kot vsi, ki so knjigi prebrali, je imela za povedati samo dobre stvari. Omenila je, da je knjigi brala vzporedno in da se ji je ob tem dozdevalo, kot da bere eno samo knjigo. Da je bilo izredno zanimivo spremljati isto zgodbo z dveh različnih gledišč - moškega in ženskega, njegovega in mojega. Da gre nedvomno za zelo redek pojav v literaturi, ko sta dve knjigi različnih avtorjev na tako poseben način povezani. Povedala je tudi, da je morala, ker sta bili obe knjigi v sežanski knjižnici izposojeni, po njiju v postojnsko knjižnico, in da je to naredila z veseljem. Torej, podobno kot vsi bralci doslej je knjigi ocenila kot izjemno zanimivo branje, tako z vidika vsebine kot tudi v smislu zgradbe in njune medsebojne povezanosti. Menda obe knjigi bralca, ki ju vzame v roke, kar "zagrabita" in ju težko odloži, preden pride do konca. Direktorica se je med pogovorom z nama precej poglobila v vsebino obeh knjig in nama v zvezi s tem zastavljala tehtna vprašanja. Ob tej priložnosti bi se rada gospe Magdaleni Svetina Terčon, direktorici Kosovelove knjižnice Sežana, še enkrat zahvalila za topel sprejem in pozornost, ki nama ju je namenila - že z branjem in poglabljanjem v najini knjigi, potem pa še ob odlično vodenem literarnem večeru.

Ob vseh pohvalah, ki jih (zaenkrat še redki) bralci izrekajo najinima knjigama, pa si ne morem kaj, da me ne bi nekaj motilo in tudi žalostilo. Vedno bolj. Kaj? Ja, saj se najdejo ljudje, ki izvejo za najini knjigi in ju preberejo. Ja, tudi na predstavitve pridejo. Ampak pride jih pet. (Točno toliko jih je bilo v Sežani.) V najboljšem primeru jih pride med pet in deset. (Ljubljana, recimo.) Vem, da sva (še) neznana avtorja. Ampak ali so neznani avtorji v primerjavi z znanimi manj vredni pozornosti? Pišejo slabše, imajo manj zanimive zgodbe? Stanje v kulturi je žal, še zmeraj, porazno. Ljudem se ne da hoditi na kulturne dogodke, če pa že pridejo, bodo seveda raje šli na literarni večer, na katerem se predstavlja nekdo, ki ga vsi poznajo, za katerega so že vsi slišali, nekdo, ki je avtor odmevne knjige, ki jo vsi berejo. In takšne knjige je (mogoče) celo vredno kupiti, ker smo o njih že toliko slišali. Le kdo bo v današnjem času kupoval knjige neznanih avtorjev, za katere prvič sliši? Saj nisva Bronja Žakelj. Nisva napisala Belo se pere na devetdeset. To je knjiga, ki gre za med, pa čeprav gre za zgodbo, ki je je ena sama žalost. Ali pa mogoče prav zato? Saj vemo, kakšni smo Slovenci. Čim bolj se utapljamo v trpljenju in čim globlje bredemo po boleznih, tegobah in nesrečah, tem bolj uživamo. Pa da ne bo pomote: nimam popolnoma nič proti Bronji Žakelj. Njeno knjigo sem prebrala, gre za odlično napisano, slogovno dovršeno delo. Zgodba, ki jo opisuje, je pretresljiva, še toliko bolj, ker vemo, da je resnična. In vendar še vedno ne razumem, zakaj je knjiga dvignila toliko prahu. Zakaj je tako iskana, tako brana. Ja, opisuje resnično zgodbo - in mogoče nas prav resnične zgodbe nagovorijo najbolj -, ki pa je polna trpljenja. Je to res vse, kar nas pritegne? Res tako uživamo v mučeništvu, tegobah, trpljenju? Kaj to pove o nas? Ponovno, da me ne bo kdo razumel narobe: tudi takšne knjige je treba brati, tudi takšnim zgodbam je treba posvetiti pozornost, brez kančka dvoma. Ampak, takšno zgodbo je dobro potem, ko se jo prebere, počasi izpustiti - ne pozabiti!, samo izpustiti jo iz svojega uma, ji ne dovoliti, da se preveč močno zasidra v glavi in tam ostane, ker nam lahko to povzroči določeno škodo. Preveč osredotočanja na negativne vidike življenja nikoli ne prinese nič dobrega. In zato: ja, treba je brati tudi takšne knjige. Vse to je življenje. A nikakor ni dobro "obviseti" na teh zgodbah, razmišljati in razglabljati o njih tudi še potem, ko so že zdavnaj prebrane. 

Nisem se nameravala tako razpisati o knjigi Belo se pere na devetdeset (o kateri sem tukaj, na svojem blogu, konec koncev že govorila). Hotela sem le izraziti svoje nezadovoljstvo nad splošnim nezanimanjem za avtorje, ki (še) niso tako znani, pa imajo vseeno kaj za povedati - mogoče celo marsikaj izredno zanimivega, navdihujočega, tudi pretresljivega. A zdi se, kot da se narod zbudi in dvigne samo takrat, ko se dvigne tudi prah - okrog nekoga, ki je napisal nekaj, o čemer vsi govorijo. In če nekaj berejo vsi, potem moramo še mi, kajne? Le zakaj bi se nam zdelo vredno povohati knjige nekih neznanih avtorjev, o katerih ne govori nihče? In temu primeren je potem tudi obisk na predstavitvah takšnih knjig in avtorjev. Le kako naj bi ustvarjalec, avtor nekega dela dobil povračilo za svoje delo in trud, če ne tako, da bralci njegovo knjigo kupijo in preberejo? Se od pisateljev mogoče pričakuje, da bodo živeli od zraka? O ne, morali bi početi kaj drugega, seveda. Kruh bi si morali služiti z opravljanjem nečesa, kar sovražijo (ali jih v najboljšem primeru pušča hladne kot počasi taleči se led), pisanje pa bi moralo biti nekaj "za zraven", nekakšen hobi. A kaj, če pisatelj na to ne pristane? Kaj, če globoko v sebi ve, da je pisanje tisto, kar je njegov poklic? Kaj, če je pisanje edino, za kar se mu zdi vredno žrtvovati ure in ure svojega časa, dneve in tedne in mesece (in leta) svojega življenja, edino, kar v njem prižiga iskro, kar iz njega izvleče tisto najboljše? Kajti to, kar je za nekoga popravljanje avtomobilov, električne napeljave, operiranje bolnih in prodajanje v trgovini, to je za pisatelja pisanje. Predstavlja mu njegovo poslanstvo, smisel življenja, predstavlja mu njegovo DELO. In enako, kot si sleherni človek, ki dela, zasluži, da se lahko s svojim delom preživlja, si to, verjeli ali ne, zasluži tudi pisatelj. Ker to je njegovo delo - in vredno je prav toliko kot vsako drugo. Medtem ko mnogi drugi poklici skrbijo za materialne vidike življenja ljudi, pisateljski poklic skrbi za tisto nevidno, neotipljivo pri ljudeh: njihove duše (pa naj se sliši še tako klišejsko), njihovo psiho. In to je nekaj, kar je veliko premalo cenjeno. Pisatelj lahko s svojim delom vpliva na življenja ljudi in jih pomaga spremeniti v še večji meri, kot to lahko uspe drugim poklicem in materialnim aspektom, ki jih predstavljajo. In, ja, saj na splošno družba literaturi vse to priznava, na splošno priznava njeno vrednost. Toda če pisatelj še tako dobro skrbi za duhovne, duševne in vsesplošno neotipljive vidike življenja ljudi, to še ne pomeni, da je tudi sam nekakšno ezoterično, nesnovno bitje, ki za svoj obstoj na tem svetu ne potrebuje ničesar materialnega. Nasprotno, materialni pogoji so ena prvih in glavnih stvari, ki jih potrebuje, da sploh lahko ustvarja. A na to se nekako pozablja. Naš družbeni sistem je tako narejen, da na avtorje in njihovo ustvarjanje ne da kaj dosti, kar pomeni, da jim tudi materialnih sredstev privošči bore malo. Pa ni samo sistem, tu so tudi ljudje, bralci. Celo med najbolj navdušenimi, strastnimi bralci se najdejo taki, ki jim je škoda denarja za nakup knjige. Tudi v današnjem času, ko so včasih knjige prav smešno poceni, se njim zdi preprosto škoda kupovati literaturo. Mislijo si, zakaj bi knjigo kupoval, saj si jo lahko izposodim v knjižnici, več kot enkrat je itak ne bom prebral. Takšno razmišljanje je med ljudmi splošno razširjeno in je, če pogledamo s čisto praktičnega vidika, tudi razumljivo. Toda za avtorje je takšno razmišljanje pogubno. 

Sama takšnega načina razmišljanja ne razumem, čeprav se zavedam, da sem ena redkih, ki razmišljajo drugače. Spadam v manjšino, ki knjige redno kupuje, in to kljub temu, da denarja nimam ravno na pretek. To se mi zdi pomembno. Pomembno se mi zdi imeti knjige doma, pomembno se mi zdi brati in prebrati kakšno knjigo tudi večkrat. Če gre za kvalitetno branje, ki nam nekaj da, ki nas obogati - zakaj ne? Želim si, da bi se te stvari spremenile, pa ne le zaradi mene, temveč zaradi vseh, ki se iz dneva v dan trudijo, da bi si s svojim delom zagotovili preživetje, z delom, ki je sicer pošteno delo, vredno prav toliko kot vsako drugo, vendar v družbi veliko premalo cenjeno, in zato so marsikdaj tisti, ki bi se radi preživljali z nečim, kar jih iskreno zanima in veseli, pahnjeni na rob revščine. 

Redki bralci moje knjige, s katerimi sem imela do zdaj priložnost govoriti, pravijo, da je knjiga super, da je odlično branje, tiste vrste, ki te "povleče". Vsi brez izjeme jo pohvalijo. A potem pride predstavitev, na kateri se pojavi peščica ljudi, od katerih knjige ne kupi nihče. Kaj mi takrat pomagajo pohvale in mnenja, da je knjiga dobra? Od tega ne morem živeti. Ne morem s pohvalami plačati položnic ali iti v trgovino in kupiti hrano.

Lahko samo upam, da ne bo vedno tako. In lahko pozovem, vljudno in z najboljšimi nameni, vse navdušene bralce, naj se jim ne zdi škoda kdaj kakšno knjigo tudi kupiti. Zato so namreč napisane. Avtorji morajo od nečesa živeti. To je njihovo delo, njihovo poslanstvo. In z nakupom njihovih knjig to podprete. Daste jim gorivo, da lahko ustvarjajo še naprej. Kajti, bodimo iskreni, brez bralcev tudi pisatelja ni. Ne obstaja. 

Še nekaj foto utrinkov s predstavitve knjig v Sežani ...

Vabilo na predstavitev knjig

Čas je za novo predstavitev knjig Zapiski nore sladostrastnice in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika. 

Avtorja Sara Zupan in Petja Kužel bova svoji knjigi predstavila ta četrtek, 23. januarja, ob 18.00, v Kosovelovi knjižnici v Sežani. Kot piše na spletni strani knjižnice, bo dogodek potekal v okviru cikla Od človeka k Človeku. Pogovor z nama bo vodila direktorica knjižnice Magdalena Svetina Terčon.

Prisrčno vabljeni! 

(Kot zanimivost lahko povem, da je prav Kosovelova knjižnica Sežana tista, v kateri je moj roman Zapiski nore sladostrastnice izposojen najpogosteje - če ne celo ves čas! Ali to pomeni, da bo tudi predstavitev privabila veliko ljudi? Mogoče pa res, upajmo 😉.)

Neprimerna izjava

Včeraj sem na lokalnem radiu slučajno slišala svetovno izjavo - pa ne svetovno v pozitivnem smislu, ampak nasprotno: če bi obstajalo kakšno tekmovanje najbolj bedastih, neumnih in neumestnih izjav, bi se ta zagotovo zavihtela zelo visoko, če že ne bi zmagala. 

Slišala sem, da voditelj govori nekaj o veganstvu, zato sem napela ušesa in zvišala glasnost na radiu. Govoril je, da ta mesec potekajo veganski izzivi po vsem svetu, da se v njihovem okviru ljudi spodbuja, da bi za en mesec prevzeli veganski način prehranjevanja, da je zadeva prerasla že v veliko svetovno gibanje, in da po njegovem mnenju vse skupaj spominja na "propagando". No, in potem si je omenjeni voditelj dovolil tisto izjavo, ki me je razjezila do te mere, da sem se odločila o njej razpisati tukaj na blogu. Za konec poročanja o "veganuarju" je moderator izustil naslednje (povzela bom s svojimi besedami, a bistvo je isto): "No, če nas vegani že tako prepričujejo, naj se en mesec prehranjujemo brez mesa, jajc in mleka, pa naj še oni naredijo enako in naj en mesec jedo samo meso, jajca in mlečne izdelke. Stavim, da ga ne bo junaka." 

Ob takšnih in podobnih izjavah dobim kar pike. Resda je radijski voditelj, o katerem teče beseda, še mlad fant, a to ni opravičilo za tako neumne izjave - poleg tega naj bi bili ravno mladi tisti, ki so na tem in podobnih področjih bolj odprti. On pa je s to izjavo zgolj transparentno pokazal, da nima pojma, o čem pri veganstvu sploh gre. Verjamem, da ga to niti ne zanima; a potem naj se vzdrži takšnih komentarjev. Njegove omalovažujoče in žaljive besede so poslušalcem, ki o veganstvu vedo bolj malo ali pa nič, dale vtis, da gre pri vsem skupaj za nekakšno tekmovanje - "Kdo dlje zdrži brez mesa?!" - in celo "propagando", kot se je izrazil. Kot da gre v bistvu za to, da fanatični in vsiljivi vegani druge posiljujejo s svojim načinom prehranjevanja, in potem tisti, ki njihovim taktikam prepričevanja podležejo, en mesec tekmujejo, ali jim bo uspelo ves mesec zdržati brez mesa, mleka in jajc ali ne. Obenem naj bi šlo pri vsem skupaj še za propagando veganskega načina prehranjevanja, verjetno zato, da bi se prodalo več veganskih nadomestkov za meso, sir in podobno, in mogoče celo, da bi se prodalo več sadja in zelenjave (kar bi gotovo vsem zelo škodilo, kajne?!). Najprej, kar se tiče "propagande". Nenehno oglaševanje mesa in mleka ter posiljevanje s temi oglasi vsepovsod, kamor se ozreš, mogoče ni propaganda ali kaj? Vsepovsod, po televiziji, na velikih reklamnih panojih, v trgovinah, v reklamnih letakih trgovin, povsod nas posiljujejo z oglasi krvavih kosov živalskih trupel in živalskih izločkov. "Običajni" (?!) ljudje tega najbrž niti ne opazijo, a vegane to grozno moti - ker so dojeli, da oglaševanje trupel kot hrane pač ni normalno, ne more biti. In zato ozaveščanje o teh stvareh in širjenje veganskega načina prehranjevanja in življenja pač ni nobena propaganda. Kvečjemu propaganda boljšega, bolj zdravega in bolj etičnega načina življenja - kar pa absolutno ni nič slabega, mar ne? 

Potem pa še tista cvetka vseh cvetk: da naj bi vegani za en mesec solidarno prevzeli prehranjevanje izključno z mesom in živalskimi izdelki, če že "nas, uboge normalne vsejede ljudi silijo s svojim veganstvom". In tisti, ki bi to storil, bi bil nekakšen junak. Resno? Najprej bi si bilo dobro razčistiti pojme okrog tega, kaj veganstvo sploh je. In kdo koga v kaj sili. Smo res vegani tisti, ki posiljujemo druge? Ja, če bi šlo res samo za nekakšno bedno tekmovanje v smislu "kdo zdrži več" (ali manj), potem bi bile takšne primerjave celo smiselne. Vendar ne gre za to. Velika večina tistih, ki smo danes vegani, je nekoč, morda še ne tako dolgo nazaj, jedla meso in živalske izdelke (razen tistih, ki so vegani ali vegetarijanci že od rojstva - a ti so zaenkrat še v veliki manjšini). Medtem ko velika večina tistih - ali vsi -, ki danes jedo meso in živalske izdelke, nikoli v življenju ni jedla samo rastlinske hrane. Zato so takšne primerjave resnično neumestne. To, da bi vegan za en mesec prenehal biti vegan in bi (spet) jedel meso in živalske izdelke, nima popolnoma nobenega smisla. Kvečjemu škodil bi svojemu zdravju in poteptal svoje moralne standarde - če bi bil to sploh sposoben narediti (ker jaz, recimo, ne bi bila - tudi, če bi mi kdo držal nož na vratu, ne). To, da bi vsejedec za en mesec prenehal jesti meso in živalske izdelke, pa bi v mnogo pogledih koristilo njemu, živalim in okolju. Roko na srce, gre za neke vrste evolucijo: lahko bi rekli, da se napredek človeka meri tudi glede na to, kako se prehranjuje - in prehod od vsejede prehrane na vegansko je stopnica navzgor, ne navzdol. A dotični voditelj tega žal ne razume. Pa saj ni edini, da smo si na jasnem. A potemtakem bi se bilo dobro držati nekega pravila - ki se glasi: če o nečem nič ne veš, potem o tistem raje ne govori. In tisto o junaštvu: češ da ni junaka, ki bi zmogel obratno in se en mesec prehranjeval samo z mesom in živalskimi izdelki. HM? Kakšno junaštvo je to, lepo prosim? Kdo si lahko danes, v tem času, ko že vsak vrabec čivka o škodljivosti prehranjevanja z mesom in živalskimi izdelki, o neetičnosti takšnega načina življenja in o ekološki katastrofi, ki ji ne uidemo, če s takšnim načinom nadaljujemo, dovoli izjaviti, da je prehranjevanje z mesom in živalskimi izdelki "junaštvo"? Dobro, vem, da tega ni mislil dobesedno, ampak, spet: izjava ni bila na mestu. Junaki današnjega časa so tisti, ki se lahko odpovedo lastnim hipnim (gurmanskim in drugim) užitkom v dobro drugih bitij in našega planeta. Junaki so tisti, ki se drznejo zoperstaviti družbenim normam, če čutijo, da so te preživete in celo neetične; če čutijo, da tisto, kar je dovoljeno in družbeno sprejeto, ni nujno tudi pravilno in moralno. Junaki so tisti, ki mislijo tudi na druge in ne le nase, tisti, ki znajo pogledati tudi malce naprej, v jutri in pojutrišnjem, ki ne gledajo le na to, da jim je danes, tukaj in zdaj, fino in fajn, za to, kaj bo jutri in kaj bo s tistimi, ki pridejo za nami, pa jih boli k****. To so junaki. In ne tisti, ki bi za en mesec iz nekakšne solidarnosti do ubogih "posiljenih" vsejedcev poteptali to, kar so, in en mesec jedli samo trupla in živalske izločke. Ne, to pač ne bi bili junaki.

Zelo me moti, da se izpostavlja kot žrtve tiste, ki to niti slučajno niso (kvečjemu imajo prepolno rit vsega), na resnične žrtve pa se pozablja oziroma se vsi ves čas vedejo, kot da jih sploh ni. In moti me, da se govoriči o stvareh, o katerih se nima pojma, s čimer se zgolj razkazuje svojo nevednost in nepoučenost, obe pa izvirata iz hude brezbrižnosti - a to je bolj problem dotične osebe, ki to počne, kot pa moj. Moti me, da se način življenja, ki je plemenit in etičen toliko, kolikor se le da, prikazuje kot nekakšno muho, kaprico, celo neuravnovešenost, osebe, ki ga živijo, pa kot umsko prizadete, debilne, kronično brezposelne in celo zadrogirane. Ne, radijski voditelj na našem radiu se tako daleč ni spustil; je pa tega veliko na družabnih omrežjih, vedno, ko je govora o veganstvu. Težko je verjeti, koliko gneva, žolča, nizkotnih žaljivk in celo groženj so sposobni nekateri izvreči iz sebe, samo da slišijo besedi "veganstvo" ali "vegani". In to samo zato, ker se ti ljudje trudijo (trudimo) živeti tako, da bi drugim čim manj škodovali. Ker jim (nam) ni vseeno za druga živa bitja, ki dihajo, čutijo, živijo tako kot mi. Samo zato. Treba bi se bilo vprašati, kaj je njihov problem. Ne naš, ne, kaj je problem veganov ali veganstva. Kaj je njihov problem.

Novoletna "poslanica"

No, vem, da nisem noben predsednik ali kaj takega, pa si bom vseeno dovolila napisati eno novoletno poslanico ☺. Hkrati pa bo tale objava tudi kratko slovo od starega leta.

Vesela sem, da sem se na začetku leta, ki se izteka, odločila, da bom vodila evidenco prebranih knjig v letu. Tako bom vedela, koliko knjig mi povprečno uspe prebrati v enem letu. Tako sem si vse prebrane knjige letos pridno zapisovala in, kaj mislite, koliko se jih je nabralo? Točno trideset. V primerjavi z najbolj zagretimi in strastnimi bralci to najbrž ni veliko. A zame, ki: 1. ne berem ravno hitro (prej precej počasi); 2. mi pisanje pobere res veliko časa in potem ga ne ostane prav veliko za branje; 3. imam družino, ki se ji rada posvetim tako ali drugače, poleg tega ogromno knjig preberem tudi sinu; skratka, če potegnem črto, trideset prebranih knjig v letu zame ni slabo. Sploh ne. Še naprej bom vodila evidenco prebranih knjig, tudi v novem letu, to se mi zdi res super zadeva. Tako ima človek vedno pregled ne le nad številom prebranih knjig, ampak tudi nad tem, katere knjige je prebral. Vsaj zame, ki čez čas rada pozabim, kaj sem že prebrala in česa še ne, se mi zdi to koristno 😉.

V nedeljo sem doživela zelo prijetno presenečenje. Na messengerju sem opazila sporočilo neznane gospe, ki mi je napisala: "Joj, Sara, tvoja knjiga ... ❤❤❤" Najprej sem bila tako zmedena, da nisem vedela, katero knjigo ima gospa v mislih. Čisto mi je ušlo iz glave, da je zunaj šele ena, da je komaj ena izšla 😅 . V bistvu sem najprej pomislila na knjigo veganskih pričevanj, ki je že na Facebooku (skupina Knjiga o veganih in veganstvu), čeprav še ni izšla. Šele potem sem pomislila na svoj prvi roman Zapiski nore sladostrastnice, ki je izšel pred dobrim letom. In res se je izkazalo, da gospa misli to knjigo. Napisala je, da ji je bila zgodba zelo všeč in da se je počutila, kot bi brala svoje stare dnevnike. Ob branju si je menda naredila cel seznam literature (knjižna dela, ki jih omenjam v romanu), ki jo mora prebrati 😊. Izrazila je začudenje nad tem, da je moja knjiga še povsem neznana, nekako "neodkrita"; tudi na spletu se o njej bolj malo najde; medtem ko so nekatere knjige, ki imajo dobro reklamo, cel hit in uspešnice, pa sploh niso nič posebnega. "No, eno napako pa ima ta Sladostrastnica ..." je še napisala gospa. "Zahteva nadaljevanje!" 😍 Zagotovila sem ji, da nadaljevanje prihaja - drugi del naj bi izšel pozno spomladi. Obenem sem ji priporočila tudi knjigo svojega partnerja Petje Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika, ki je z mojo povezana. Ta drobni dogodek me je zelo razveselil. Res sem vesela, ko dobim pozitiven feedback v zvezi s svojim pisanjem. To me neverjetno osreči. Najbrž zato, ker navsezadnje, na koncu vseh koncev, pišem za bralce. Gotovo sem začela pisati zaradi sebe, in tudi zdaj to počnem zaradi sebe, in vedno bom. Ampak če bi pisala samo zase in ne bi tega, kar pišem, nihče prebral, to ne bi bilo to. Sploh ne bi bilo. Ker navsezadnje pišem za druge, zato, da druge osrečim, razveselim, navdušim, navdihnem, jih pripravim k razmisleku in mogoče tudi pripomorem k (pozitivnim) spremembam v njihovem življenju. Je pa vsekakor res tisto, kar je rekla prijazna gospa: da so marsikdaj knjige, ki sploh niso slabe, nekako neodkrite, prezrte. Je pač tako, da če knjigo napiše neznan avtor, je lahko ta knjiga super dobra in neverjetna, pa je kljub temu ne bo (skoraj) nihče povohal. Nekdo, ki je znan in ga vsi poznajo, pa lahko napiše povsem povprečno knjigo, pa bo ta v trenutku uspešnica - ker jo je pač napisal ta in ta. Upajmo, da se bo tudi to nekoč spremenilo. Prav bi bilo, da se knjige presoja po njihovi vsebini, in ne po tem, kdo jih je napisal in koliko finančnih sredstev je porabil za njihovo promocijo.

Naj bo dovolj za zadnji dan v letu 2019. Vsem bralcem svojega bloga (in svojih knjig - upam 😉) želim nepozaben prehod v novo leto, v letu 2020 pa obilo zdravja, uspeha, osebnega zadovoljstva in notranje izpolnjenosti, ki pride takrat, ko človek počne tisto, kar ga veseli in kar je njegova strast. Veliko krasnih trenutkov v letu, ki prihaja, in nikoli ne pozabite, kaj je tisto najpomembnejše v življenju. Ostanimo na zvezi 😊.

Meje uma, duha in telesa

Rekla sem si, da je skrajni čas, da preberem kaj od Založbe Planet, ki bo izdala mojo knjigo veganskih pričevanj. Knjiga na zgornji sliki se je spontano znašla prva na seznamu - o njej sem že slišala, vendar si nisem predstavljala, da gre za tako navdihujoče, "zasvojljivo", enkratno branje. Že na prvi strani me je tako pritegnila, da je nisem mogla več odložiti. Knjiga je pri nas izšla leta 2013 s polnim naslovom Ultraman: kako sem premagal alkoholizem in krizo srednjih let, postal eden najvzdržljivejših ljudi na planetu in odkril samega sebe, njen avtor pa je Rich Roll, ultramaratonec in ekstremni športnik, ki je potem, ko se je rešil zasvojenosti z alkoholom in napačno hrano, dosegel nepredstavljivo in domnevno nedosegljivo - in to na izključno rastlinski prehrani. Revija Men's Fitness ga je spričo njegovih dosežkov označila za "enega od petindvajsetih najbolje telesno pripravljenih ljudi na svetu". Po poklicu je pravnik in živi v Los Angelesu. 

Knjiga pravzaprav opisuje celotno avtorjevo življenjsko zgodbo. Vse skupaj se začne tam, na tisti točki življenja, ko je za marsikoga že prepozno. Na večer pred svojim 40. rojstnim dnem se Rich Roll zave, da mu vzpon po približno petnajstih stopnicah do domače spalnice predstavlja neverjeten napor in da je zadihan že po osmih stopnicah. Ko v spalnici opazuje svoji spečo ženo in dveletno hčerko, doživi nekakšen trenutek jasnosti, ko si predstavlja svojo hčerko na njen poročni dan, toda njega ni tam - ker je mrtev. Dobi uvid v svoje resnično stanje, ki je kljub uspešni odvetniški karieri in ljubeči družini precej klavrno. Sicer je minilo že osem let, odkar se je rešil zasvojenosti z alkoholom, a zdi se, da je tisto zasvojenost le zamenjal za drugo - za zasvojenost s sirovimi hamburgerji, večernim sedenjem pred televizorjem in nasploh nezdravim načinom življenja.

Rich Roll ta ključni trenutek, ki se je zgodil na večer pred njegovim 40. rojstnim dnem, označi za prelomnega. Bil je trenutek jasnosti, ki mu je pokazal, da s svojim življenjem ne sme nadaljevati v tej smeri in da si tega niti ne želi. Ukrepati začne že naslednjega dne. Za pomoč prosi svojo ženo, ki se dobro spozna na zdravo prehrano. In tako se njegova preobrazba lahko prične.

V naslednjih poglavjih avtor skoči nazaj v preteklost, v svoje otroštvo in mladost, ko je navdušeno treniral plavanje in se mu je obetala uspešna plavalska kariera. Popelje nas preko vseh napornih treningov v mladosti, ki se jim je predajal z dušo in telesom, do vstopa na pravno fakulteto in začetka študija, ko je plavanje nekako zdrsnilo na stranski tir, zamenjalo pa ga je navdušenje nad alkoholom, nad to čudežno paličico, ki je introvertiranega, vase zaprtega in nepriljudnega mladeniča spremenila v očarljivega zabavneža, ki si z lahkoto najde prijatelje in očara dekleta. 

V primežu alkohola je bil dolgo in zasvojenost je bila tako huda, da je pri tridesetih pristal na zdravljenju. Zdravljenje je bilo uspešno in počasi si je uredil življenje, našel ljubezen in si ustvaril družino. Pa vendar, kot nam pokaže sam začetek knjige, to ni srečni konec ...

V drugem delu knjige Roll podrobno opiše svojo preobrazbo: preklop s prejšnje pretežno hitre prehrane na vegetarijanstvo in nato na veganstvo ter neverjetno izboljšanje počutja in dvig energije po prehodu na izključno rastlinsko prehrano. In kaj sledi, ko imaš energije kar na lepem toliko, da ne veš, kam z njo? Seveda, več gibanja. A v primeru Richa Rolla je smešno reči zgolj "več" gibanja. On se vrže v treniranje za maraton, za ironman, za ultraman. In vse to tudi uresniči. Pa ne le to; na koncu se skupaj s prijateljem poda na najbolj noro, najbolj neverjetno in utrgano potovanje: to je "EPIC5", pet ironmanskih triatlonov na petih havajskih otokih v manj kot sedmih dneh. V tem času sta Jason Lester in Rich Roll uspešno preplavala 20 kilometrov, prekolesarila 900 kilometrov in pretekla 210 kilometrov - skupaj 1130 kilometrov. Rich Roll je vse te nečloveške napore premagal ob izključno rastlinski prehrani, in to le nekaj let po tem, ko je ugotovil, da ne zmore prehoditi osmih stopnic brez težke sape in razbijanja srca.

Zdi se mi, da bi bile odveč vse nadaljnje besede o tej knjigi in neverjetni življenjski zgodbi, ki jo opisuje. Če želite potrditev, česa vse so sposobni človeški duh, volja in telo, in ob kakšni hrani pravzaprav telo deluje optimalno in se najhitreje regenerira (prehrani je posvečen zadnji del knjige), potem morate vzeti v roke to knjigo. Ne bo vam žal. Pravzaprav vam lahko garantiram, da boste navdušeni. In mogoče celo napolnjeni z novim upanjem. To pa je nekaj, kar potrebujemo vsi.

Nekaj misli in odlomkov iz knjige, ki so se me še posebej dotaknili:

Sledi svojemu srcu in vesolje te bo podprlo.

(Ultraman, str. 152)

[...] varnost ni samo iluzija, ampak tudi izgovor za izmikanje. Vem, da se sliši zlajnano, vendar te na minljivost vsega nič tako ne opomni kot skorajšnja smrt. Nobeden od naju ni bil zainteresiran za življenje, v katerem bi ohromela od strahu in umrla z obžalovanjem zaradi neuresničenih sanj.

(Ultraman, str. 154) 

 

Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi? [...] Zdravi smo. Radi se imamo. Živimo po svojih pravilih. To je vse, kar je pomembno. Vse drugo so samo stvari.

(Ultraman, str. 155)

[...] ko si prepričan, da si dosegel svoje dokončne meje, si izkoristil šele približno štirideset odstotkov svojih resničnih zmogljivosti. Meja ni v telesu, temveč v glavi.

(Ultraman, str. 158)

Nedvomno je to bil odločilni trenutek dogodka EPIC5. In eden od odločilnih trenutkov v mojih petinštiridesetih letih življenja. To, da sem vstal s tistega odbijača, da bi se lotil maratona, je bilo nekaj najtežjega, kar sem naredil v vsem svojem življenju.

Pa vendar nisem naredil ničesar. Vsa lastna volja je odtekla iz mene. Moja odločenost je izpuhtela in zamenjal jo je delirij. Kaj se je torej zgodilo? Nekdo je pritisnil na stikalo. Vendar ne jaz, to vem. Energija, ki me je dvignila s tistega odbijača, je morala priti od nekod izven mene.

Blažena izčrpanost. Končno razumem. To je tisti čudoviti kraj asketske čistosti, ki lahko vzcveti šele, ko um nenadoma popolnoma obstane in vse ostalo izgine, tako da ostane samo duša - ali to, kar v resnici si - ki vzpostavi vez z resnico.

(Ultraman, str. 208)

Modrost divjine

Če ne drugega, bi me pri tej knjigi pritegnila že naslovnica. Že od nekdaj so se mi volkovi zdeli nekaj posebnega. Vse živali neizmerno spoštujem, a v zvezi z volkovi sem imela vedno prav posebna čustva. In ob branju te knjige se mi je potrdilo, da ni to nič neobičajnega, da nisem edina, ki tako čuti. Med človekom in volkom zares obstaja poseben odnos. Ali je razlog za to v tem, da je volk prednik psa, ki naj bi bil "človekov najboljši prijatelj", ali pa še v čem drugem, mogoče nikoli ne bomo natančno vedeli. Zagotovo pa k temu pripomore tudi dejstvo, da smo si ljudje in volkovi v marsičem izjemno podobni.

Knjiga Modrost volkov je pri nas prvič izšla lani pri založbi Mladinska knjiga. Napisala jo je nemška raziskovalka volkov Elli H. Radinger, ki je veliko let preživela v Yellowstonu, kjer je bivala sredi neokrnjene divjine in v osrčju območja divjih volkov. Z vsakodnevnim opazovanjem teh veličastnih plenilcev se je o njih naučila marsikaj. V knjigi opiše vsa področja življenja volkov, izvemo, kako velik pomen ima zanje družina, kako si pomagajo med sabo in skrbijo drug za drugega, kako inteligentno rešujejo probleme, kakšen je njihov odnos do človeka in koliko (če sploh) so človeku dejansko nevarni. Dejstva o teh divjih lepotcih so naravnost fascinantna - od njih bi se lahko česa naučili. Neverjetno je, kako pomembna je pri volkovih družina; vse temelji na njej. Volkovi živijo v tropih, ki bi se jim z drugo besedo lahko reklo - družine. Vsak trop je namreč sestavljen iz dveh vodilnih volkov, ki sta par, starša, in njunih mladičev več generacij. Vsako pomlad se pridružijo novi mladiči, prejšnji pa lahko odidejo iz matičnega tropa, gredo "na svoje", ali pa ostanejo v varnem okrilju družine. Zanimivo je, da skrb za mladiče in vzgoja nista izključno stvar matere, ampak vseh. Vsi pomagajo vzgajati mladiče: od matere in očeta do bratov in sester, tet in stricev, skratka vsi, ki so v tropu. In nikakor ne gre zanemariti njihovega odnosa do bolnih ali starih članov tropa. Za te še posebej ganljivo skrbijo. Nikoli jih ne zapustijo, nosijo jim že napol prebavljeno hrano (tako kot mladičem), če so bolni, so ob njih, dokler si ne opomorejo. Ob vsem tem nikoli ne pozabijo na igro. Odrasli volkovi se igrajo z mladiči in med sabo. Znajo se prilagoditi vsakemu položaju. Če naletijo na težave, najdejo očarljivo preproste rešitve. Če je nek položaj neugoden in ga ne morejo spremeniti, ne gredo z glavo skozi zid (kot marsikdaj počnemo ljudje). Ali kot pravi avtorica: 

Nobenega tarnanja, pritoževanja in jeznega udarjanja s tacami po tleh. Položaja ni mogoče spremeniti - izkoristimo ga, kolikor gre, ali pa poiščimo drugo možnost. 

(Modrost volkov, str. 271)

Sicer pa je to lastnost, ki jo imajo vse živali. Ljudje smo tisti, ki kompliciramo, se oklepamo svojih hotenj in predstav o tem, kako bi nekaj moralo biti, in predvsem se oklepamo svojega ega. Smo nekakšna nevrotična, krčevita bitja, ki so pozabila, kako lepo in preprosto bi postalo življenje, če bi samo bila.

Avtorica to dobro opiše v naslednjem odlomku:

Volkovi in divjina nas vodijo do eksistenčnih duhovnih vprašanj: Kdo sem? Zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? V sebi začutimo iskrico božanskega, ki se skriva v vseh živalih. Le da si volkovi teh vprašanj ne zastavljajo. Ne zanima jih, ali so naše totemske živali in ali jih želimo postaviti na oltar ali pa jih sovražiti. Ne zanima jih niti, ali smo sploh tu. Zanje nismo nič drugega kot del njihovega okolja, ki se mu prilagodijo.

Morda je ravno to njihovo veliko darilo, namenjeno nam: ta nepomembnost nas ljudi za volkove. Morda v odnosu z naravo potrebujemo nekaj več ponižnosti in skromnosti. Čas bi že bil, da se ne bi več imeli za tako pomembne in da bi preprosto bili. Potem bomo volku bliže, kot smo mu bili kadarkoli.

(Modrost volkov, str. 230) 

Knjiga se seveda dotakne tudi v zadnjem času posebno pereče tematike: škode, ki naj bi jo povzročali volkovi, in sovraštva, ki ga nekateri gojijo do teh divjih živali. Ob tem bi se bilo treba najprej vprašati tole: Kdo je bil prej tu, mi ali volkovi? Sledilo bi lahko vprašanje: Kdo je po naravi in v fiziološkem smislu plenilec in mesojedec, mi ali volkovi? Odveč ne bi bilo tudi razmisliti o tem, kje in komu volkovi povzročijo največ škode - tistim, ki imajo svoje živali primerno zaščitene ali tistim, ki jih nimajo? Če človek že mora posedovati živali (ovce, koze, krave itd.), potem naj jih vsaj primerno zaščiti, če živi na območju, kjer živijo tudi volkovi. Ker, če tega ne naredi, kako si sploh lahko dovoli kakršno koli pritoževanje? Treba se je zavedati, da je volk, ne glede na to, kako ga sovražimo in kako ga ne prenesemo, inteligentna žival, ki je tudi oportunist. Če bi vam ponudili hrano na pladnju, bi jo zavrnili, vseeno šli v gozd in tratili dragoceno energijo, da bi si ulovili plen? Zakaj le, če vam nekdo pred nos nastavlja hrano? In, nenazadnje, če ne bi imeli vseh tistih ubogih živali doma, ki jih imate tam le zato, da jih boste slej ko prej zaklali in pojedli, potem teh problemov sploh ne bi bilo. Človek si sam ustvari probleme. Če bi jedel le tisto, kar je dejansko njegova hrana (in ne tisto, kar ni), vseh teh kolobocij ne bi bilo. Volk bi bil sit in koza cela. Rekli boste: "Ampak ljudje od tega živijo. To je njihov kruh." To razumem, ampak saj se ni tako težko preusmeriti. Ljudje lahko živijo od marsičesa. Verjamem, da prihaja čas, ko se bodo ljudje prisiljeni iz vzreje živali za prehrano preusmeriti v gojenje rastlin za prehrano, torej poljedelstvo in sadjarstvo. Čas bi bil, da bi se spomnili, kaj je v resnici naša osnovna hrana. A to je že predmet druge razprave ... Človek bi se moral naučiti sobivanja z naravo, tudi z volkom. Seveda je najlažje tisto, kar nas boli, preprosto odstraniti. Problematične volkove, ki so tako hudobni do nas, odstrelimo, pa je. In s tem naj bi bil problem rešen. Človek je tako topoumen, da sploh ne sprevidi, da se s tem problemi šele začnejo. Preprosto ne vidi, da je v naravi vse povezano z vsem. Dokler bomo delali proti naravi, tako dolgo bo narava proti nam. In ob vsem, kar počnemo, se resnično čudim, kako da nas še ni preprosto izpljunila kot nadležen, kužen tujek v ustih.  

O tej problematiki govori naslednji odlomek iz knjige:

Ko ga je Kenny vprašal, kaj stori, če mu volk upleni ovco, je rejec odgovoril: "Sramujem se."

Kenny je zmedeno poizvedoval naprej: "Kaj to pomeni, da se sramuješ?" Odgovor ga je ganil.

"Sramujem se pred drugimi rejci, ker sem slab pastir. Za živali sem odgovoren in moram poskrbeti za to, da se jim nič ne zgodi."

Tak odnos bi si želela tudi od nemških rejcev. Ni treba, da ljubijo volkove, prav pa bi bilo, da bi svoje ovce imeli toliko radi, da bi jih zaščitili pred volkom. Tako bi se moralo živeti z volkom. Brez večnega pritoževanja in jamranja, brez prelaganja odgovornosti na državo, brez obtoževanja plenilca, ki zgolj živi svoje življenje. Prevzemanje odgovornosti na lastna pleča in sprejemanje dejstva, da je življenje pač takšno, kakršno je, in da je volk del tega življenja.

(Modrost volkov, str. 257-258) 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki imajo še nekaj zdrave pameti in srčnosti. Vsem, ki se zavedajo, da je narava z vsemi svojimi prebivalci mnogo, mnogo večja od nas. Vsem, ki vedo, da volkovi, druge divje živali in narava nasploh brez nas lahko preživijo. Mi pa brez narave ne moremo. 

Moj najnovejši knjižni projekt

Čas je, da napišem kaj o svojem zadnjem projektu, s katerim se ukvarjam od letošnjega julija in je zdaj pri koncu, obenem pa je tudi že "uradno potrjen", če se tako izrazim. Saj bom vse razložila ... 😉

Poleti sem dobila idejo za novo knjigo in se takoj vrgla v delo. S pomočjo Facebooka sem poiskala in pisala približno sto šestdesetim ljudem. Vsem tem ljudem je bila skupna ena stvar: vsi so vegani. Ja, moja ideja je bila napisati knjigo o veganstvu oziroma, natančneje: zbrati pričevanja ljudi, ki so vegani, in jih objaviti v knjigi. Razmišljala sem, da bi bilo že kar nujno malce razbiti ta večni mit o shiranih, podhranjenih in šibkih, na drugi strani pa agresivnih, vsiljivih in "tečnih" veganih. Super bi bilo zbrati pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način in pokazati, da so vegani povsem normalni ljudje, ki se od drugih večinoma razlikujejo le po tem, da si upajo razmišljati s svojo glavo, izven družbeno sprejetih okvirjev, in predvsem poslušati svoje srce. Ljudje, ki so v sebi prebudili empatijo, sočutje, in jih tega ni sram, še več, zaradi tega si upajo biti tudi zasmehovani. Obenem, sem razmišljala, bi takšnale "raziskava" pokazala tudi, da vegani ne trpijo nobenega pomanjkanja, temveč so, nasprotno, v splošnem bolj zdravi od vsejedcev in bolje telesno pripravljeni. Ideja o tem projektu se je izoblikovala v moji glavi kar na vsem lepem, lahko bi rekla čez noč. In dela sem se lotila takoj. Šlo je hitro in bilo je neverjetno zanimivo. Vsi, ki sem jim pisala, mi seveda niso odgovorili. Ogromno pa se jih je z navdušenjem odzvalo in kasneje, ko se je glas o tem mojem projektu že malce razširil, mi jih je veliko pisalo tudi samoiniciativno. Branje pričevanj najrazličnejših ljudi je bilo zame enkratna izkušnja. Vsak prispevek sem seveda tudi uredila in lektorirala. V štirih mesecih sem zbrala več kot osemdeset pričevanj (v tem trenutku jih je 83, dobila naj bi še eno ali dve). Svoje poglede je prispevalo tudi nekaj znanih Slovencev veganov, pa tudi zdravnik in psihiater. 

Seveda sem si že skoraj od vsega začetka razbijala glavo okoli tega, kateri založbi naj knjigo ponudim. Jasno, da mi je bilo veliko do tega, da bi izšla, pa tudi, da bi izšla čim prej. Res ne bi čakala leto ali dve na izid knjige s tako aktualno temo. Da je tema aktualna in zanimiva, priznavajo vsi, tudi nevegani. Ko sem nekaj osebam, ki sodijo med slednje, omenila ta svoj projekt, so vse potrdile, da gre za izredno zanimivo temo in da bo knjiga za bralce zagotovo zelo privlačna. Da ne govorim o krasnih ljudeh, ki so sodelovali pri njenem nastanku - vsi po vrsti komaj čakajo na izid knjige. Hitro je torej postalo jasno, da zanimanje bo. Samo, kam jo poslati? Priznam, da v tem smislu nisem bila ravno "razgledana" in nisem poznala veliko založb, ki bi takšno temo z veseljem pograbile. Malo sem poizvedovala naokoli in nazadnje prišla do založbe, za katero se mi zdi zdaj skoraj nedoumljivo, da je prej sploh nisem poznala. To je Založba Planet. Poznala sem sicer nekaj knjig, ki so izšle pri tej založbi, a nikoli nisem preverila, kje so izšle. Ko sem si pogledala program založbe in njene cilje, sem si rekla: Bingo. To je to 😊. Kako da prej nisem vedela za to založbo?!  

Takoj sem pisala uredniku in mu poslala knjigo (ki sicer še ni povsem dokončana, a je blizu temu). V roku nekaj dni mi je odgovoril, da mu je knjiga zelo všeč in da jo je pripravljen izdati. 😍 Izšla naj bi aprila 2020. Spet imam razlog za proslavljanje 😉. 

V naslednjem letu bosta tako izšli najmanj dve moji knjigi: aprila omenjena knjiga o veganih in veganstvu, v približno istem času oziroma enkrat pozno spomladi pa še drugi del mojih "Zapiskov" - nadaljevanje prvega romana Zapiski nore sladostrastnice. (Drugi del bo izšel pod naslovom Zapiski skulirane sladostrastnice.) Ha, zakaj sem napisala najmanj dve? Zato, ker glede tretjega romana (vsak čas bo minilo eno leto, odkar sem ga dokončala) še vedno nič ne vem. Urednik založbe, kamor sem ga poslala, mi še ni sporočil, ali bi ga izdal ali ne. Če se posreči še ta "projekt", potem bodo v naslednjem letu (in to najverjetneje v roku nekaj mesecev) izšle kar tri moje knjige. To pa ni več mačji kašelj, kajne? 😉 A ker glede tretjega romana še vedno nimam nobene informacije, ne morem reči zagotovo. Je pa zagotovo, da bosta izšli vsaj dve.