sreda, 29. april 2020

Povzetek mojih izsledkov

Za revijo, pri kateri sodelujem kot lektorica in avtorica člankov, sem napisala prispevek o svojih izsledkih, ki pa zaenkrat ne more biti objavljen - iz preprostega razloga, ker nihče ne more garantirati, da je vse, kar piše v njem, 100 % res. In, če že ne more biti objavljen v reviji, ga bom pač objavila tukaj. Ponovno poudarjam: v tem trenutku še ni trdnih dokazov, da so vse informacije v spodnjem sestavku resnične, zato naj se jih ne jemlje kot sveto resnico, ampak naj se vsakdo, ki to želi, sam pozanima, naredi lastno raziskavo in si ustvari svoje mnenje. Meni gre samo za to, da bi na dan končno prišla RESNICA. Resnica o vsem. Vem, da sem v prejšnji objavi zapisala, da ne bom rekla nič več o tem; ampak, presneto, ne morem biti tiho. Z vedenjem o teh stvareh ni lahko živeti. Ko enkrat veš, kaj vse se dogaja, nisi več enak kot prej in skorajda ne moreš več mirno spati.


* * *


Po mnogih urah raziskovanja sem se dokopala do zaključkov, ki jih bom poskušala strniti v nekaj alinej. Želim si, da bi čim več ljudi izvedelo za te stvari, ker je od tega odvisna usoda človeštva in vsega živega na Zemlji. Bolj od vsega si želim, da bi na dan prišla RESNICA. Nujno je, da odpremo oči, se zbudimo in se zavemo, kaj se v resnici dogaja v ozadju trenutne situacije s koronavirusom. Prosim vas, da teh informacij ne označite takoj za »teorije zarote«, ker je to običajno zgolj izraz za resnico, ki se ne sme razkriti. (Kjer je dim, je ponavadi tudi ogenj.) Obenem bi tudi poudarila, da mojih izsledkov ne gre jemati kot absolutno resnico, temveč predvsem kot smerokaz za vaše lastno raziskovanje. Raziščite sami in si ustvarite svoje mnenje.
Moja dognanja so naslednja:
  •         Koronavirus (COVID-19) resnično obstaja, vendar niti slučajno ni tako smrtonosen, kot nam slikajo. V resnici je bolj nedolžen od virusa navadne gripe. Ta virus je bil umetno ustvarjen v laboratoriju v Wuhanu na Kitajskem, za čimer stojita računalniški velikan Bill Gates, znani evgenik (evgenika: veda, s pomočjo katere so znanstveniki preizkušali najrazličnejše metode, kako ljudem s »slabimi lastnostmi« in genetskimi napakami preprečiti rojevanje otrok. Cilj ameriških genetikov je bil znebiti se vseh »slabih genov«, saj so verjeli, da bodo nato obstajali in živeli le še inteligentni, zdravi in močni ljudje. Vir: Wikipedia), ki si je prizadeval za zmanjšanje populacije človeštva, in WHO (Svetovna zdravstvena organizacija), ki jo je Gates financiral. Znane so tudi Gatesove manipulacije s cepivi, ki jih je ilegalno testiral na otrocih v Indiji in Afriki, mnogi otroci so umrli. Poskus s koronavirusom je spodletel, ker se je virus izkazal za veliko premalo nevarnega; vendar so ga hoteli izkoristiti kot povod za uvedbo obveznega (prisilnega?) cepljenja in čipiranja ljudi.
  •          Svetovna elita, ki upravlja s celotnim planetom in z vsemi nami in ki ima v lasti 99,9 % vsega premoženja na Zemlji (na čelu so milijarderji Rockefeller, Rothschild, Soros), je odgovorna za vse najhujše zločine v zgodovini človeštva. Med t. i. elito ali, z drugo besedo, kabaliste, spada večina najpomembnejših, najvplivnejših in najbogatejših ljudi na tem planetu, ki imajo na vesti zločine, ki si jih navadni ljudje ne moremo niti predstavljati. Lahko bi rekli, da svet vodi horda psihopatskih pedofilov. Denimo, hollywoodska elita naj bi se drogirala z najmočnejšo in najdražjo drogo na svetu, imenovano adrenochrome. Gre za drogo, ki je pridobljena iz krvi grozljivo mučenih, teroriziranih, posiljenih in na koncu ubitih otrok. Čim bolj je otrok travmatiziran, tem več adrenalina se izloči v njegovo kri, kar naredi drogo boljšo. (Samo v ZDA je vsako leto pogrešanih 800.000 otrok - kam gredo ti otroci?) V Hollywoodu naj bi prakticirali tudi satanizem in kult žrtvovanja živali in ljudi (predvsem otrok). Mnogo, mnogo znanih in vplivnih ljudi, politikov, igralcev, pevcev idr. je pedofilov, satanistov, uporabnikov adrenochroma ali so tako ali drugače vpleteni v zločine nad otroki.


  •         Med svetovno elito kajpak spada tudi Katoliška Cerkev; eno največjih legel zla naj bi bilo v Vatikanu. Največji cerkveni dostojanstveniki imajo na vesti najhujše zločine proti človeštvu – zločine nad otroki. Prosim, poguglajte, iz česa naj bi bili narejeni rdeči kardinalski čevlji.
  •         Ameriški predsednik Donald Trump naj bi se boril proti eliti in Deep State (globoka država), kar se že kaže v njegovem razkrinkavanju ogromne mreže trgovanja z ljudmi (predvsem ženskami in otroki); iz podzemnih tunelov v ZDA naj bi bilo rešenih že veliko število pohabljenih otrok, ki jih kriminalne združbe zlorabljajo in izrabljajo predvsem za spolne sužnje in pridobivanje droge adrenochrome. Ti tuneli naj bi bili razpredeni pod zemljo po vsem svetu. Trump je tudi prenehal financirati WHO. Potekale naj bi tudi aretacije zločincev proti človeštvu.
  •         Zakaj ničesar od tega ne izvemo? Zato, ker so vsi glavni svetovni mediji (MSM – Mainstream Media) še vedno v lasti elite. Novinarji, tudi tisti, ki vse to že vedo, preprosto ne smejo razkriti teh informacij. Ko bodo kabalisti onemogočeni, naj bi vse prišlo v javnost.
  •       Dobra novica je, da prav v tem času planet Zemlja zvišuje vibracijo in da skupaj postopno prehajamo v 5D – peto dimenzijo realnosti. Prav zato je vse tako kaotično in negotovo – svet se definitivno spreminja, in spreminja se na bolje. Mi mu lahko pomagamo tako, da ohranjamo visoko vibracijo, razmišljamo in delujemo pozitivno, z ljubeznijo in zaupanjem, da bo vse v redu in da bodo vsi zločini razkriti. Nikakor si ne smemo dovoliti, da nas obvladuje strah; namesto tega se napolnimo z mirom in zaupanjem v Dobro in Ljubezen.


Zavedam se, da je vse to za marsikoga čisto preveč. A preden napadete mene, raziščite sami. V ta namen prilagam nekaj opornih točk in ključnih besed, ki jih lahko vtipkate v brskalnik in izveste več:

  •           dokumentarni film Fall of Cabal 1–10 (YouTube);
  •           dokumentarni film Out of Shadows Official (YouTube);
  •           David Wilcock on The Great Pandemic (YouTube);
  •           knjige Davida Wilcocka;
  •           David Icke;
  •           Aleksandar Nogo: Svetu vladajo satanisti, ki želijo uničiti človeštvo! (YouTube);
  •          EXCLUSIVE Dr. Rashid Buttar BLASTS Gates, Fauci, EXPOSES Fake Pandemic Numbers As Economy Collapses;
  •           Pizzagate;
  •           Marina Abramović;
  •           Queen Elizabeth found guilty in missing children case; 
  •           Cepiva: potrjena prisotnost kontaminiranih mikro in nanodelcev (Zdravo Slovenija);
  •           prehod v 5. dimenzijo;
  •           Facebook: skupini Qanon Slovenia in Fall of the Cabal.

Avtor ob Ni komentarjev:

četrtek, 23. april 2020

Čutim potrebo, da se še malo razpišem o trenutnem stanju. O nenavadni, čudaški, negotovi situaciji, v kateri smo se vsi skupaj znašli. Prav gotovo jo doživljamo vsak po svoje, vseeno pa bi rada razgrnila svoje mnenje, preprosto zato, ker bo mogoče komu pomagalo. Morebiti se bo kdo našel v mojem razmišljanju.
Pred nekaj dnevi sem na družabnem omrežju brala objavo neke osebe. Zapis je bil tipično "jamrajoč", prav nič izstopajočega v poplavi objav zadnje čase, ko so bolj ali manj vsi negotovi, zaskrbljeni, prestrašeni, jezni. Pa vseeno me je ta zapis pritegnil do te mere, da sem prebrala celega in se ob njem čudila; najbrž zato, ker se preprosto nisem mogla poistovetiti z napisanim. Oseba je med drugim napisala, da sovraži čakanje. Da sovraži čakati celo, da se skuha krompir. Nisem mogla verjeti, kaj berem. Ob tem sem lahko čutila samo pomilovanje. Kako lahko nekdo, ki mu predstavlja problem že čakanje, da se skuha krompir, normalno in s čim manj (psihične) škode prebrodi trenutno krizno situacijo? Ob tem se zavedam, da to seveda ni problem le dotične osebe, ampak vsesplošno razširjeni problem celotne naše instantne družbe. Navajeni smo imeti vse takoj, in če ni takoj, cepetamo, se razburjamo in pademo v depresijo in histerijo. Je to samo huda razvajenost ali je še kaj drugega? Večina ljudi ima velike težave s prepoznanjem temeljnega dejstva v življenju: nikoli, ampak resnično NIKOLI ne moremo VSEGA nadzorovati, nikoli ne more biti VSE pod našo kontrolo, in predvsem se marsikdaj lahko zgodi, da je pač treba počakati. Pa še nekaj: vse se zgodi z razlogom. Občutek imam, da nekateri nikoli v življenju ne pomislijo na to. Pa bi morali; kajti, naj zveni še tako bedasto, ezoterično ali celo klišejsko, je res: vse se zgodi z razlogom. Včasih je treba določeno situacijo pač sprejeti, malo počakati, da vidimo, kaj se bo zgodilo - ker preprosto ne moremo vedno imeti vpogleda v ozadje čisto vsega, ker nismo tako prekleto vsemogočni. Smo veliko več, kot se zavedamo; imamo veliko, veliko večjo moč, kot si upamo pomisliti, to je res; a res je tudi, da preprosto ne moremo vedeti vsega. Za to uporabljamo premajhen odstotek svojih možganov.
Kako sama doživljam trenutno situacijo? Po pravici povedano se zame s prihodom domnevne "epidemije" ter karantene in samoizolacije, ki sta sledili, ni spremenilo popolnoma nič. Lokali in gostilne so zaprti - pa kaj? Že prej nisem hodila na pijačke. (Pravzaprav, če si lahko dovolim to zapisati, in si bom, posedanje v lokalih na pijačah se mi je od nekdaj zdelo ena največjih in najbolj nesmiselnih potrat časa in denarja.) Šole in vrtci so zaprti - nič hudega, že prej sem bila doma, tako da varstva za sina že prej nisem potrebovala. Zaprte so tudi knjižnice in neživilske trgovine (zaenkrat še) - prav tako nič hudega, nič takega ne potrebujem, in celo, kar se tiče knjižnic, me to ne prizadeva ne vem kako, ker imam tako obsežno domačo knjižnico, da bi bile lahko knjižnice zaprte še nekaj let, pa mi branja ne bi zmanjkalo. Dejansko se v mojem mikrokozmosu ni spremenilo popolnoma nič. Edina sprememba, ki me je doletela prav v tem času, je ta, da mi je s 1. aprilom začel veljati status samozaposlene v kulturi. Vendar to za zdaj v moje življenje ne prinaša bistvenih sprememb. Razen tega je za nas, za mojo družino, vse do potankosti tako kot prej. Zavedam se, da smo eni redkih in da nimajo vsi te sreče (če je to sreča). Ljudje so ostali doma, nekateri so mogoče celo izgubili službo. Vsi pa se sprašujejo, kako in kaj bo potem. Nikakor ne mislim zmanjševati ali celo negirati pomena gospodarske krize, ki se bo v vsem svojem obsegu šele pokazala. Zapisala sem le, kako sama doživljam trenutno situacijo, in želela sem poudariti, da nikoli nič ni tako črno, kot se zdi. Vse je odvisno od našega dojemanja, od našega pogleda na stvari. In naša kolektivna zavest na razvoj dogodkov vpliva veliko bolj, kot se zavedamo. 
Prej omenjena oseba je v svojem zapisu na družabnem omrežju omenila tudi, da jo je strah. Razumljivo - ali pač? Kaj nam koristi to, da nas je strah? Imam preprost predlog: namesto da se osredotočamo na slabosti trenutnega položaja, na vse, česar trenutno ne moremo početi, se raje osredotočimo na vse, kar imamo, na vse, kar lahko počnemo, na vse, s čimer in s komer smo obkroženi in obdarjeni. Če imamo ljubečo družino - kaj bi si lahko še želeli? Ljubezen je vendar najpomembnejša v življenju. (Mimogrede, glede tega sem zadnjič na radiu slišala zanimiv podatek: v tem času, ko smo vsi skupaj v karanteni, naj bi se število ločitev pri zakonskih parih povečalo za kar 55 %. Zanimivo. Pari so "obtičali" doma in ugotovili, da ne znajo več biti skupaj?) Če imamo zdravje - resnično, kaj več si še lahko želimo? Ljudje se svojega zdravja niti ne zavedamo, dokler ga imamo. V trenutku, ko ga nimamo več ali je okrnjeno, pa nas to presneto hitro zadene in začnemo jamrati. Sama imam avtoimunsko bolezen, že leto in pol sem popolnoma brez las, zadnjega pol leta pa tudi brez obrvi in trepalnic. Bolezen me je fizično zelo spremenila (ne na bolje). Lahko bi jamrala in kričala: "Zakaj ravno jaz?" Toda ne. Namesto tega sem raje hvaležna, da ne gre za tako hudo bolezen, ki bi me onesposobila, hvaležna sem, da lahko kljub njej še naprej povsem normalno funkcioniram. In hvaležna sem tudi, da poznam način, s katerim se lahko pozdravim - in menim, da to precej uspešno že počnem. Ljudje so si s tem načinom pozdravili mnogo hujše bolezni, tudi raka. Zakaj se torej ne bi pozdravila tudi jaz? Skratka, osredotočam se na tisto, kar ustvarja pozitivno in ne negativno energijo. Bistveno je, kako se s stvarmi spopademo, kako reagiramo. Naša reakcija je najpomembnejša; bolj pomembna od samih dejstev.
Ja, situacija je res skrajno negotova in z lahkoto v nas vzbudi strah, zaskrbljenost - toda, kaj nam to koristi? Če nas je strah, bomo dobili točno tisto, česar nas je strah. Če pa namesto tega zaupamo, da bo vse v redu - potem tako tudi bo. Vsi vemo, da potem, ko bo vsega tega konec, nič več ne bo tako kot prej - ne more biti. Toda zakaj za vraga ne bi bilo BOLJE kot prej? Kdo nam ne dovoli razmišljati pozitivno, kdo nam ne dovoli pomisliti, da bi lahko bilo bolje in ne slabše? Vse je vendar odvisno od nas! MI se odločamo, kakšno življenje in kakšno realnost bomo imeli!
Kaj pa koronavirus? Saj res, o tem nisem rekla še niti besede. Ne, ne verjamem v koronavirus. Niti pod razno in že dolgo ne. Da ne bo pomote: verjamem, da koronavirus obstaja, ne mislim, da je izmišljen. Ne verjamem pa v to, kar nam v zvezi z njim prikazujejo. Gre za to, da je veliko, veliko manj smrtonosen (?! - "smrtonosen"?! Lepo prosim, sploh ni smrtonosen!), kot nam skušajo prikazati. Čas je, da vsi skupaj spoznamo, da imamo opravka z lažnivimi mediji, ki manipulirajo s podatki in nam servirajo napačne, prirejene informacije, skratka LAŽI. Čim prej to spoznate, tem bolje za vas. Zato sama ne gledam televizije in ne poslušam poročil, ker si pač nočem polniti glave z lažmi. Sem pa kar precej raziskovala in še raziskujem, in prišla do cele množice odkritij. Tukaj o tem ne bom govorila, ker gre za stvari, ki jih noben "normalen" človek noče verjeti, ker so preveč neverjetne, preveč ogabne in prekleto grozljive. (Milo rečeno.) Vas pa spodbujam, da sami raziščete. Spodaj bom pripela nekaj najpomembnejših linkov. 
Ja, kar se tiče koronavirusa, mislim, da gre za prevaro. Za eno največjih prevar v zgodovini človeštva. Ker ne morem biti povsem tiho, bom zapisala samo to: spoznala sem, da je bil COVID-19 umetno ustvarjen, z namenom potamaniti velik del človeštva. Kot rečeno, se je izkazal za veliko manj smrtonosnega, kot naj bi bil, a nič hudega, obstaja še plan B: strupena cepiva, ki naj bi nas vse "rešila" te nadloge. (V resnici bi cepiva njih rešila druge, veliko večje nadloge: nas.) Za vsem tem stoji kdo drug kot Bill Gates, dobri očka, ki nas vse tako ljubi, da nas želi s cepivom zaščititi pred to hudo boleznijo. (Mhm.) A tudi on je samo izvajalec (skupaj z WHO, World Health Organization), nad njim so druge, veliko večje živine: svetovna elita, ki upravlja z 99,9 % celotnega svetovnega premoženja in z nami vsemi. Toliko o tem; raziščite sami. Spodnji linki so vam lahko v pomoč. 
Vsled vsega tega, ko grem v trgovino ali kam drugam po opravkih, nosim masko izključno zato, ker so pač takšna pravila in ker nočem povzročati problemov. Čeprav mi je težko in bi si jo najraje strgala z obraza, ker se pač zavedam, kako smešno je vse skupaj. Kakšna neverjetna farsa! Medtem ko se mi ukvarjamo s tem strahotno nalezljivim in ogrožujočim virusom, se v ozadju dogaja nekaj veliko, veliko večjega.
Samo še to bom rekla: nič ni tako, kot se zdi. Treba je odpreti oči, vklopiti možgane in se zbuditi. Se ozreti okrog sebe in dojeti, kaj se v resnici dogaja. Mediji nam tega ne bodo povedali; vsaj ne tisti glavni, ki nam vsak dan trobijo na ušesa. Tudi vlada nam tega ne bo povedala. Sami moramo dognati. In, kar je najpomembnejše: stopiti moramo skupaj. Časi ločevanja so mimo. Le združeni smo močni. Dokler smo razdeljeni na leve in desne, črne in bele, verne in ateiste, homo- in heteroseksualne, takšne in drugačne - vse do tedaj smo lahka tarča. Z nami lahko počnejo kar hočejo. V trenutku, ko se zavemo svoje moči in stopimo skupaj - VSI - je njihove vladavine konec. Nas je ogromno; njih je malo.
Še to (ker ne morem biti tiho): Zemlja trenutno prehaja na višjo frekvenco. Vse se spreminja, tudi mi. Zelo pomembno je, da v tem času (in sploh vedno!) tudi sami pri sebi ohranjamo visoko frekvenco, tako da razmišljamo in delujemo pozitivno. Zdaj ni čas za strah, zaskrbljenost, obup in podobna razdiralna čustva. Ne; čas je za radost, hvaležnost in predvsem LJUBEZEN. Ozrimo se malo na svoje življenje - za kaj vse smo lahko hvaležni? Vsakdo od nas lahko najde vsaj nekaj razlogov za hvaležnost; večina jih lahko najde mnogo. TO je tisto, kar moramo zdaj občutiti; ne strah, temveč hvaležnost in ljubezen. Vse je v redu, vse je dobro! Stvari gredo lahko samo na bolje! Zaupajte, da se dogaja nekaj velikega in bodite hvaležni, da ste lahko temu priča! Kar čutite v sebi, to boste videli zunaj. Kakor znotraj, tako zunaj; kakor spodaj, tako zgoraj. Zunanji svet je samo ogledalo naše notranjosti. To imejte v mislih. Nikoli, nikoli ne pozabite tega.



Film Fall of Cabal 1-10:

Deca razotkrivaju satanističko pedofilski kult:


EXCLUSIVE Dr Rashid Buttar BLASTS Gates, Fauci, EXPOSES Fake Pandemic Numbers As Economy Collapses:


Dolores Cannon - Changes Needed for the New Frequencies:


Intervju - Aleksandar Nogo: Širom sveta je u toku veliki obračun sa satanistima!:

Resnica o cepivih:

Cepiva: potrjena prisotnost kontaminiranih mikro in nanodelcev:

Bill Gates' Huge Influence On The World Health Organization Exposed:


Film Out of Shadows:

David Wilcock on The Great Pandemic III New Briefings, Restitution and the Big Picture!:

Avtor ob Ni komentarjev:

nedelja, 19. april 2020

Prikladno branje za ta čas




Knjigo na zgornji sliki imamo doma že kar nekaj časa, a vse do pred kratkim me ni poklicala. Literature s tovrstno tematiko sem svojčas prebrala ogromno, zadnje čase pa mi ne gre kaj preveč. Poleg tega sem se zavedala, da je tole roman, jaz pa se, ko gre za t. i. "mejna" področja, raje obrnem na stvarno literaturo. Pa vendar, na zadnji platnici knjige med drugim piše: "Po osebnih spominih z zvezdnih potovanj je avtorica Milica Petrović napisala to knjigo, sicer roman, a vendar lahko zapišemo, da gre za nekako izkušnjo ... [...]" In še: "To ni priročnik za odhod, a kakšno je to potovanje, nam natanko opisuje mlada beograjska pisateljica [...], ki je v svetove onkraj vstopila z iskreno in močno potrebo po vpogledu v čudežne zvezdnate poljane. Tovrstno izkušnjo, čudenje in vznemirjenje bi težko zamenjali za karkoli drugega - razen za nedoumljive moči, ki jih, med drugimi redkimi ljudmi, ima tudi Milica. [...]" Ko sem se odločila, da knjigo preberem, mi je bilo prav vseeno, koliko je vse, kar v njej piše, res. Pravzaprav temu nisem pripisovala sploh nobenega pomena. K vsaki stvari rada pristopim z odprtim umom in dušo, poleg tega pa nikoli niti za trenutek ne podvomim, da resnično obstajajo ljudje, ki jim je uspelo svoje posebne moči (ki jih, mimogrede, posedujemo vsi, le da jih večina od nas nikoli ne razvije!) razviti do te mere, da lahko svoja spoznanja delijo z drugimi.
Roman mlade srbske pisateljice je izšel leta 2012, pri nas 2014 pri založbi ARA. Če se osredotočim najprej na oblikovno plat Mostov neskončnosti, moram hočeš nočeš povedati, da v literarnem smislu nikakor ne gre za vrhunsko delo. Stil pisanja je nekoliko neroden, precej zasičen s klišeji in pretiranimi, okrašenimi prispodobami, ki mestoma delujejo osladno. V slovenski izdaji je tudi nemalo slovničnih napak, ki se pojavljajo kljub domnevno opravljenemu (!) jezikovnemu pregledu. Ni mogoče torej reči, da gre za literarni presežek, vendar se zdi, da to niti ni namen te knjige, ker je pri njej poudarek na vsebini, na tem, kar bi nam avtorica rada povedala. In kar se tiče vsebine, lahko rečem naslednje: če me prvi del knjige ni prav posebej navdušil, pa tega nikakor ne morem reči za drugi del oziroma zaključek knjige.
Avtorica uporablja prvoosebno pripovedovalko, kar daje precej močan vtis avtobiografskosti, in glede na povedano na zadnji platnici knjige, je ta vtis najbrž precej pravilen. Ime junakinje je seveda spremenjeno; dekle v knjigi se imenuje Sanja. Zgodba se začne z opisovanjem nezavidljive situacije: komaj 27-letna Sanja umre, pa se tega najprej sploh ne zaveda. Njena zavest, ki po fizični smrti ne preneha obstajati, potrebuje nekaj časa, da dojame, da je Sanja kot fizično bitje, človek, ki je prebival v materialnem svetu na Zemlji, umrla, njeno bistvo, duša ali kakorkoli že temu rečemo, pa živi naprej. V nadaljevanju spremljamo pot te duše po fizični smrti, bitja, ki jih srečuje, in vse, kar se ji pripeti, dokler nazadnje ne pride čas, ko lahko vstopi v beli tunel in odide tja, kamor ji je namenjeno oditi. Tam pa se vse obrne precej drugače, kot smo morda pričakovali. Izkaže se, da je duša, ki je v svojem življenju na Zemlji privzela človeško obliko in živela kot Sanja, v resnici vodnik neke druge duše. Na koncu prisostvujemo zasedanju, ki so ga sklicali Stvarnik in Najvišja bitja; gre za srečanje Šestega in Sedmega univerzuma, na katerem se zbere množica duhovnih vodnikov, svetlobnih bitij in sedem Najvišjih bitij, ki so najbližje Stvarniku. Veliki svet je bil sklican z namenom, da se sprejme odločitev o usodi Zemljanov, ki so svoj planet pripeljali že do roba propada. Zemlja je izčrpana in uničena, ljudje, ki živijo na njej, pa se ne zavedajo, kolikšno škodo ji povzročajo - in kako s tem škodijo tudi sebi in vsemu živemu na planetu. Zato Veliki svet soglasno sprejme odločitev, da se Zemljo očisti in da se življenje na njej vzpostavi na novo. Z drugimi besedami to pomeni, da bo sedanja človeška civilizacija - ki je, po besedah pripovedovalke, že peta po vrsti - uničena in bo dala prostor naslednji civilizaciji. Stvaritelji ne prenehajo upati in dajejo ljudem vedno nove priložnosti. Za vsako novo človeško civilizacijo upajo, da se bo zavedela svojih pravih moči in da jih bo uporabila pravilno - ne za uničevanje, izkoriščanje in podrejanje vsega na Zemlji, kar imajo za manjvredno od sebe. Izredno pomembno sporočilo, ob katerem vprašanje, ali je knjiga Mostovi neskončnosti le izmišljen roman ali pa gre za "kaj več", popolnoma izgubi pomen. Takšna je tudi sporočilnost naslednjega odlomka iz enega od zaključnih poglavij knjige, ki govori sam zase in nam lahko da misliti o stvareh, o katerih še kar nočemo razmišljati ...

- Želim zavarovati svoje otroke. Imajo popolnoma enako pravico do obstoja kot tudi vaši ljudje. Nikar ne dovolite, da jim bo ta pravica odvzeta, nas znova z žalostjo preplavi Varuhova misel.
- Ljudje izkoriščajo živali popolnoma nezavedajoč se, da so njihovi mlajši bratje in sestre. To mi govori izkušnja, ki sem jo pridobil v materiji, ko sem šel skozi dve človeški življenji, se nežno oglasi eden izmed vodnikov.
- To ne opravičuje zla, ki ga delajo, odgovori Varuh.
- Res je, vendar kako obsoditi nekoga, čigar zavest je na tako nizki ravni, da ne more doseči tega spoznanja? To je izven meja razumevanja njihovih z materijo omejenih umov. Zato smo z njimi tako razumevajoči in strpni, se pridruži razpravi tudi Tretji.
- Varuh, ti imaš in še zmeraj uporabljaš Pravico zbiranja duš živali. Ali to vsaj malo blaži surovost ljudi do tvojih otrok? se ponovno oglasi Sedmi.
- Ne dovolj. Povečujem število vrst, ki vse hitreje izumirajo, vendar niti to ni dovolj. Vse te otroke jemljem k sebi, da bi ozdravil njihove bolne in trpeče duše. Z menoj so srečni v prostoru brez ljudi, ki sem ga ustvaril zanje. 
- Vendar to ni dobro za njihovo evolucijo, če jih zadržuješ zunaj materialne ravni, ga spomni Prvi.
- Tega se zavedam. Zato jih pošiljam še na druge svetove daleč od Zemlje, kjer lahko nemoteno nadaljujejo svoj obstoj, se občuti malo veselja v Varuhovih besedah, vendar je to le trenutni blišč varljive iskre upanja, ki takoj ugasne.
- Med vami so tudi takšni, ki so živeli v materiji kot ljudje. Ali bi lahko podelili z nami svoj vpogled v resnično stanje na Zemlji? nagovori Sedmi vse nas.
Najvišji med Najvišjimi znova pravilno usmeri tok tega zasedanja. Skozi naša bitja se razlijejo občutki in misli vseh tistih, ki so imeli neposreden stik z Zemljo in civilizacijo na njej. [...] 
Opazujemo trpeče slike zaprtih živali, ki se stiskajo v majhnem in neudobnem prostoru, pogosto pod umetno svetlobo. Prisiljene so le jesti, da bi tudi same hitro postale hrana. Odvzeta jim je svoboda, sonce, nebo in zelenje iz naravne okolice. Živijo žalostno, kratko in nesmiselno življenje, izpolnjeno s strahom in trpljenjem. Ta bitja so ustavljena v svoji evoluciji. Vendar to ni vse njihovo trpljenje. Opazujemo transport do klavnic, vidimo kri, slišimo krike, občutimo bolečino. In vse to traja že predolgo. Veliko kladivo udarja kravo v glavo, ta ponori in pade na kolena. Udarec se ponavlja in nezavestna žival pade. Zatem jo ljudje pripnejo na kljuke, s katerih visi z glavo navzdol, in ji prerežejo vrat. V njenih očeh vidimo grozo, strah, trpljenje in bolečino, ki traja predolgo. Zavest je motena, lesk v očeh ugaša. Zadnje, kar vidi, je mlaka lastne krvi, nad katero visi. Bolečina pričenja popuščati, vse postaja črno in daleč, zvoki izginejo v tej daljavi, dokler duša končno ne zapusti tega trpečega telesa. Njej sledi druga, peta, tisoča krava, krvavi niz pa se nadaljuje brez konca.
Temu strupu ljudje rečejo meso. Živalsko truplo je zanje hrana. Ljudje se ne zavedajo, da z uživanjem teles teh živali v svoje bitje vnašajo vse preživeto trpljenje teh duš kot škodljivo energijo, ki jih maže in ugaša svetlobo njihovega lastnega bitja. [...]
Sedaj vidimo ljudi, stare in mlade, kako brezbrižno hodijo po mestnih ulicah mimo bolnih in lačnih živali. Te male duše so ljudje sami zapustili, ne da bi jih še želeli imeti v svojem domu. Redko kdo takšni ubogi duši podari tisto trohico pozornosti ali hrane. Neredko jih pretepajo in ubijajo.
Otroci ščuvajo pse na mačke, jih kamenjajo, da bi čim prej padle z dreves. Zelo nas skrbi, da jih ta zločin zabava in da starši ne reagirajo. Opazujemo avtomobile, ki hitijo po ulicah in vozijo čez vse, kar ni človeškega rodu in dovolj veliko, da poškoduje vozilo. Vidimo, kako ljudje z neznanjem ubijajo še več teh malih duš in uporabljajo njihova materialna telesa za neka nekoristna, pogosto tudi za ljudi škodljiva tako imenovana zdravila proti raznim boleznim.
Iz mest gremo v naravo, kjer ljudje zaradi zabave ali iz čiste materialne koristi brez usmiljenja lovijo divje, svobodne živali, jih velikokrat ujamejo in ubijajo v strašnih pasteh. Čutimo zadovoljstvo lovca, ko skozi merek opazuje srno, ki ne ve, da določena oddaljenost od človeka ne pomeni tudi varnosti. Velike bleščeče oči prestrašeno strmijo v človeka. Ta v njih ne vidi ničesar, niti njene želje po življenju niti njene pravice do svobodnega življenja. Glava srne postane trofeja, ki jo obesijo na zid, telo pa meso, ki ga bodo pojedli. Brezčutno pritisne na petelina na puški, naboj hitro premaga to razdaljo in srna pade, ubita v gozdu, v svojem domu, ki je zanjo tudi ustvarjen.
Vidimo razburkano morje v majhni pečini nekega otoka, vrelo in rdeče od krvi umirajočih delfinov, ki jih ljudje obkoljujejo in jih s kavlji brezčutno vlečejo iz mrež, še napol žive. Zapeljalo jih je njihovo zaupanje v ljudi, naivnost in iskrenost sta jih stali življenja. Sledi pogled na velike krvave kose ledu, po katerih ljudje preganjajo nemočne mladiče pingvinov in jih ubijajo s kopji, medtem ko njihove matere nemočno in v bolečinah spuščajo krike žalosti, opazujoč strašno smrt svojih otrok. Zatem jih odirajo, nekatere še napol žive, ne glede na njihove prestane bolečine in vzklike. 
Opazujemo farme živali s krznom, ki jih ljudje vzgajajo izključno zaradi kožuha, v katerega se oblačijo in se tako ponižujejo v svoje starodavne primitivne prednike iz jam. Že samo takšno dejanje jih spusti nekoliko lestvic nižje v njihovi evoluciji. Smrt teh živali je strašna. Vidimo ljudi na napačnih poteh spoznanj, ki v magičnih ritualih žrtvujejo Varuhove otroke. Ti želijo s pomočjo njihove krvi priti do raznih moči in znanj, nepotrebnih za duhovni razvoj.
[...] - Ljudje ne razumejo, da imajo tudi živali dušo in da ne obstajajo zato, da bi jim služile, temveč da bi si s človekom enakovredno delile ta planet, se vmeša Sedmi.
- Ne zmenijo se za čustva mojih otrok. Pojmujejo jih kot stvari, ki jih lahko uporabijo in odvržejo, ko jim niso več potrebne, se z žalostjo ponovno oglasi Varuh. 
- Ne zavedajo se, da vse to zlo, vsi kriki in vse trpljenje živali ustvarjajo negativno energijo. Vsa ta tema odhaja v Univerzum, ki se umaže in zastruplja. Niso se ponavljale le pritožbe Zemlje, temveč tudi drugih bitij, ki obstajajo v njeni bližini, katerih prisotnosti pa se Zemljani ne zavedajo, se oglasi Četrti.
- Večina ljudi še ni spoznala, da ima planet, na katerem obstajajo živa bitja, dušo in čustva. Tudi Sonce je zanje le zvezda, kopica plinov in ognja, nadaljuje Peti.
[...] - Duhovni razvoj Zemljanov ne gre v korak s tehnološkim. Njihova zavest je na porazno nizki ravni, se vključi v razpravo še eno svetlobno bitje.
- Takšen odnos ljudi do živali ni edini razlog, zaradi katerega smo se zbrali, se ponovno vključi Sedmi.
- Na žalost. Zemljani uničujejo sam planet. Čista in neizčrpna energija je povsod okoli njih in v njih samih, vendar tega ne vidijo ali ne želijo videti. Namesto da razvijajo čisto tehnologijo, prekopavajo Zemljo in ji prinašajo vse večje, globlje in boleče rane, ki se težko celijo. [...]

Milica Petrović, Mostovi neskončnosti, str. 316-323  
Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 28. marec 2020

Moč ženske




Naslednja knjiga, prebrana v samoizolaciji: roman Olga Bernharda Schlinka, eden od romanov z letošnjega festivala Fabula. Schlink me je ponovno prepričal, enako kot s svojim starejšim romanom Bralec in zbirko kratkih zgodb Ljubezenski pobegi. Njegovo najnovejše delo Olga je izšlo leta 2018, pri nas letos pri založbi Beletrina.
Gre za roman z zanimivo zgradbo in še bolj zanimivim, inteligentnim načinom pripovedi. Na zadnji platnici izdaje Beletrine beremo: "Olga sprva deluje kot klasični, velikopotezni zgodovinski roman, za katerega pa se kmalu izkaže, da mu tempo narekuje prebrisan avtor, ki je vseskozi korak pred bralci." Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi del pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec, za katerega na samem začetku lahko še verjamemo, da je tudi vsevedni. Vendar nam nadaljevanje pokaže, da ni tako. Pripovedovalec nam namreč marsikaj zamolči - najsi bo zato, ker določenih stvari noče izdati, ali pa zato, ker jih preprosto ne ve. Zgodba je postavljena na prelom iz 19. v 20. stoletje. V začetnem poglavju pobližje spoznamo otroštvo in mladost glavne junakinje Olge, deklice, ki po smrti staršev odrašča z odklonilno babico v delavskem okolju. Že v otroštvu se močno zbliža in spoprijatelji s Herbertom, sinom bogatega zemljiškega posestnika, ki postane tudi njena velika ljubezen za vse življenje. Čeprav sta si Olga in Herbert zelo različna, se odlično ujameta in dopolnjujeta; njuni naklonjenost in ljubezen sta vseskozi obojestranski. Olga je dekle, ki že od malega ve, kaj hoče. Želi se učiti in postati učiteljica. V času, ko izobrazba pri ženskah, sploh tistih iz proletarskega okolja, ni bila cenjena in so jo zato težko dosegle, njej to z vztrajnostjo in neomajno voljo uspe. Postane učiteljica in se preseli v drug kraj. Njena zveza s Herbertom se nadaljuje, čeprav od vsega začetka sluti, da je obsojena na propad, saj je njegovi starši ne odobravajo in sinu ne dovolijo poroke z revnim dekletom. Poleg te glavne ovire za njuno zvezo pa se pojavi še ena: Herbertovo pustolovstvo, njegove težnje po osvajanju še neodkritih ozemelj, po doseganju "prostranstva brez konca". Vse to ga prižene do številnih potovanj in nazadnje leta 1913 do preslabo pripravljene odprave na severni tečaj, s katere se nikoli ne vrne. Olga ga čaka, njena ljubezen noče obupati; a sčasoma se umakne resignaciji, ko spozna, da je Arktika očitno terjala življenje njenega ljubega. S pomočjo Herbertovih pustolovščin in načina, kako jih opisuje Olgi, avtor oriše zgodovinsko dogajanje v Nemčiji od pruskega kanclerja Bismarcka prek kolonialnih osvajanj in zločinov v imenu zavzemanja ozemelj (na primer genocid nad afriškim ljudstvom Hererov) do osvajanj v imenu raziskovanja. Prav tako zgodovinsko dogajanje ves čas vpliva tudi na Olgo - po Herbertovi smrti spremljamo njeno pot še v času prve in druge svetovne vojne ter študentskih nemirov ob koncu šestdesetih let, lik pripovedovalca v Drugem delu pa nas pripelje vse do sodobnosti. 
Drugi del se začne potem, ko se Prvi del konča s poročanjem o Olginem begu pred začetnim divjanjem prve svetovne vojne leta 1945. Pripovedovalec je tukaj prvoosebni. Deček Ferdinand pripoveduje, kako je Olga Rinke šivala pri njegovi družini (potem ko je oglušela, je morala odstopiti z mesta učiteljice in se je začela preživljati s šivanjem) in kako se je z njo spoprijateljil. Kljub temu, da je bila gluha, sta se veliko pogovarjala. Olga ga je vedno razumela, tudi takrat, ko ga starši niso. Njuno prijateljstvo se je nadaljevalo tudi kasneje, še mnogo let potem, ko Olga ni več šivala pri družini in je bil Ferdinand že odrasel. Kljub temu, da sta si bila zelo blizu, pa je Olga tudi Ferdinandu zamolčala določene stvari iz svojega življenja, kar pomeni, da tudi prvoosebni pripovedovalec v Drugem delu (Ferdinand) ne ve vsega. 
Olgina zgodba se v celoti in v vseh svojih odtenkih razkrije pred nami šele v Tretjem delu; do takrat nas avtor bolj ali manj pušča v negotovosti. Ferdinand se po Olgini smrti dokoplje do njenih pisem, ki jih je pisala ljubljenemu Herbertu, ko je šel na odpravo, s katere se ni vrnil, pa tudi še potem; pisala mu je tudi veliko kasneje, ko je že vedela, da njenih pisem nikoli ne bo prebral. V Tretjem delu se torej pred nami razgrne njena enostranska korespondenca s Herbertom, ki nam odkrije še zadnje skrivnosti njenega osupljivega življenja.
Bernhard Schlink je z Olgo ustvaril zanimiv in močan ženski lik: inteligentno, neodvisno žensko, ki zelo dobro opazuje in razume okolje in čas, v katerem živi, žensko, ki si vzame tisto, za kar verjame, da ji pripada in si zasluži, čeprav je to v njenem času vse prej kot lahka naloga. Bori se za svoj prostor pod soncem, za poklic in gmotno neodvisnost, in bori se tudi za pravico do ljubezni, ki pa zaradi različnih nenaklonjenih okoliščin nazadnje ostane neizpolnjena. Kljub temu je mogoče reči, da je bilo njeno življenje polno, tako poguma kot smisla, in da ga je glede na dane okoliščine preživela v najboljšem možnem smislu.
Schlink je s svojim zadnjim romanom vsekakor utrdil svoje mesto v svetovni literaturi in dokazal, da ni brez razloga eden najuspešnejših evropskih in najpomembnejših nemških pisateljev ter literarni klasik 20. stoletja. 
Avtor ob Ni komentarjev:

sreda, 25. marec 2020

Na koncu včerajšnjega zapisa sem pripela povezavi do dveh člankov. Članek pod prvo povezavo govori o tem - če zelo na grobo in poenostavljeno povzamem (za resnično razumevanje je treba prebrati cel članek) - da obstoj virusov vse do danes sploh ni potrjen. Raziskovalci so ugotovili, da so tisto, kar naj bi bili "virusi", v bistvu delčki bolnih celic. Naših celic - celic v človeškem telesu. In tisto, kar imamo mi za viruse, v resnici sploh ne obstaja.
Hja, kaj pa zdaj? Če torej virusov sploh ni, pomeni, da ni nobenega zloveščega sovražnika v podobi zlobnih bakterij zunaj nas. Tisto, kar nam resnično lahko škoduje, je znotraj nas, ne pa zunaj. Je V nas. Kar lahko pomeni samo eno: da smo MI SAMI tisti, ki smo odgovorni za svoje zdravje - in le mi sami vplivamo nanj - s tem, kar dajemo vase. Toda brez skrbi: ljudje tega nočejo verjeti. Veliko lažje je preložiti odgovornost na druge, na nekaj ali nekoga zunaj sebe. Zakaj nekateri kar pobesnijo, če jim skušaš dopovedati kaj takšnega, kot sem sama pravkar tukaj napisala? Res, nekateri se prav užalijo. Označijo te za bedaka, ki nima pojma (četudi jim predložiš izsledke znanstvenih raziskav!), ali v najboljšem primeru za brezbrižneža in brezčutneža, ki se požvižga na vse, ki so umrli zaradi takšnih in drugačnih bolezni, ki se jim, tem žrtvam, celo posmehuje (?!), ker nihče ni sam kriv za to, da zboli, to pa res ne, lepo prosim. Vedno je krivo nekaj zunaj njega.
Ljudje nočejo slišati o tem, da so SAMI ODGOVORNI za svoje zdravje in da so v skoraj 100 % primerov sami krivi, če zbolijo, in da se v 100 % primerov lahko edino sami (trajno) pozdravijo. Nočejo slišati tega. Odgovornost za svoje zdravje ali bolezen hočejo preložiti na druge. Na medicino, zdravnike, zastrupljeno ozračje in hrano, "smrtonosne" viruse. Ampak žal je tako, da je tisto, kar daleč najbolj vpliva na zdravje ljudi, njihovo lastno početje, ravnanje, obnašanje in navade. V smislu prehrane in drugače. Ja, res je: način prehranjevanja je za zdravje daleč najbolj odločujoč dejavnik. In to velja za čisto vse bolezni - tudi za koronavirus. (Ki navsezadnje mogoče sploh ne obstaja.) Od tega dejstva, v katero 500 % verjamem, ne bom nikoli odstopila niti za milimeter.
Vendar morajo ljudje to spoznati sami. Ni jih mogoče prisiliti v spoznanja. Vsakdo se mora sam dokopati do njih. Samo presneto težko je gledati, kako se mučijo, ko pa bi bilo lahko njihovih muk tako rekoč v trenutku konec. In še bolj faking težko je gledati, kako svoje otroke učijo istih stvari, kot so jih vajeni sami, kako jim vcepljajo navade, ki so njim samim v pogubo (četudi se tega v tem trenutku še ne zavedajo), kako jim svoje napake servirajo kot način življenja - in tako pehajo v pogubo še njih. Pa vendar k sreči za otroke vedno ostaja upanje. Kadarkoli se lahko sami dokopljejo do spoznanj, do katerih se njihovi starši niso, in uberejo pravo pot. Se obrnejo v smer, ki jim bo prinesla resnično zdravje.
Kar se tiče tegale koronavirusa ... (Ne, res ne verjamem vanj, vedno manj!) Z malo zdrave pameti smo lahko popolnoma brez skrbi. In če se kdo sprašuje in sekira glede tega, kako dolgo bomo zdaj vsi skupaj v tej karanteni in samoizolacijah, do kdaj bo vendar vse to trajalo, naj vas potolažim: do 12. aprila bo definitivno vsega tega konec in bo spet vse po starem. Saj menda ne mislite, da bi določene institucije v državi dovolile, da bi Veliko noč preživeli v samoizolaciji in je ne bi mogli praznovati tako, kot se spodobi? Velika noč brez svetih maš?! 😲 Tako da, kar lepo brez skrbi: če ne prej, bo do takrat zloglasni koronavirus čudežno izginil.


Should we be concerned about the lack of questioning of the draconian government measures in response to this virus? So far in 2 months of hysteria and panic, 20,000 people have died worldwide. In the same 2 months, 200,000 people have committed suicide, and this number may be rapidly increasing due to the increased poverty, hopelessness, and despair resulting from shutting down large swaths of the economy. 1.8 million people have died of hunger (completely preventable if we cared and put modest funding to it), 3 million people have died of coronary disease and another 250,000 of diabetes (also preventable by simply educating people to eating an all-plant diet), and 600,000 have died due to medical mistakes. Why no fuss about these figures? What makes us easy to scare and manipulate, and gullible?

           -Will Tuttle
Avtor ob Ni komentarjev:

Korona-razmišljanje

Kot sem že zadnjič obljubila in kot nameravam že nekaj časa, se bom tokrat razpisala o našem trenutnem stanju. O tej situaciji, ki jo mediji imenujejo epidemija, vsi skupaj imamo vsak dan večkrat na jeziku besede "karantena", "samoizolacija", "vsaj 1,5 metra narazen", "umivati roke" in "razkužila", a ko sama razmišljam o vsem tem, zadnje čase vse pogosteje pomislim preprosto "farsa". 
Ne, ne bom trdila, da je čisto vse izmišljeno. Tudi ne bom trdila, da mi je vseeno za vse umrle, domnevne žrtve koronavirusa. Nikakor ni moj namen zmanjševati resnost situacije ali se celo posmehovati (?!) tistim, ki so tako ali drugače podlegli. Upam, da je to jasno. Kar želim poudariti, je to, da pravzaprav nihče od nas ne ve, kako resno je v resnici. Kdo nam garantira, da je vse, kar nam servirajo mediji, 100 % res? Je kdo preveril številke, ki nam jih dnevno plasirajo pri poročilih, po televiziji, radiu in povsod drugod? Se nam kakršno koli preverjanje, raziskovanje ali razmišljanje z lastno glavo niti ne zdi potrebno, ker smo pač tako naivni, da mislimo, da so tisti, ki so "nad" nami, nekakšna popolna, nezmotljiva božanstva, ki nam vsem skupaj želijo samo dobro, zato jih naravnost ganljivo in skrajno ljubeče skrbi za nas in naše zdravje - in zato jim pač slepo verjamemo? Kar pa je še bolj zaskrbljujoče in pomilovanja vredno, je to, da skoraj nihče ne ve, kako deluje človeško telo, kaj so sploh virusi in kako se jih lahko ubranimo. 
Vsako leto zaradi lakote umre 5,6 milijona otrok. Odrasli niti niso všteti v to številko. Zaradi navadne gripe vsako leto umre do 650.000 ljudi. Zaradi raka vsako leto umre 8,2 milijona ljudi. Zaradi srčne kapi in srčno-žilnih bolezni vsako leto umre 17,5 milijona ljudi. To so samo nekatere od najpogostejših sodobnih bolezni, ki terjajo zdravje ljudi in njihova življenja. Priznam, malo me moti ves ta prah, ki se v zadnjem času obilno dviga okoli tega tako imenovanega COVID-19, vsa ta medijska pozornost, ki jo žanje, se mi zdi obupno pretirana in neupravičena, glede na to, da nikjer in nikoli nihče ne omenja vseh otrok, ki so v zadnjem letu umrli zaradi lakote, recimo. Ali pa vseh tistih, ki so bili žrtve raka, srčno-žilnih bolezni, gripe itd. Zakaj vse to sploh ni pomembno, nek nov virus, ki se je kar na lepem pojavil, pa je pripeljal tako daleč, da je dobesedno ustavil naša življenja (saj ne, da bi bilo to kaj slabega; o tem kasneje), nas pritiral skoraj na rob blaznosti, da si ne upamo več v trgovino, celo v naravo ne več, ob tem pa nekateri perejo oblačila vsak dan, si nenehno razkužujejo roke in nosijo zaščitne maske povsod, celo zunaj, na sprehodu? Kaj se pravzaprav dogaja - smo vsi skupaj dokončno izgubili razum ali kaj? Kako lahko resnično verjamemo, da gre samo za to, da javnost kar na lepem neverjetno skrbi za naše zdravje? 
Dnevno nam trobijo: umivajte si roke (to je navodilo za otroke; ne bi morali tega redno početi že prej?), razkužujte si jih, ne družite se, ko ste zunaj ali v trgovini, upoštevajte varnostno razdaljo vsaj 1,5 metra, kašljajte in kihajte v rokav, ko si obrišete nos, si takoj umijte roke itd. itd. NIHČE pa nam ne pove, kaj lahko naredimo, da bo naš organizem postal za viruse neprijazno okolje. Tega nam absolutno nihče ne pove, ker to ni nikomur v interesu. Domov smo dobili zloženke z informacijami o tem, kaj je koronavirus, kakšni so simptomi okužbe in kaj naj naredimo, če jih opazimo pri sebi. Nismo pa dobili zloženk z informacijami o tem, katero hrano naj jemo, da bomo na viruse bolj odporni, ali pa (optimistično, priznam) o tem, katera hrana viruse v našem telesu dobesedno eliminira, da jih izvržemo še preden so v nas dobro vstopili. SEVEDA NISMO dobili teh informacij! In če nam je tako vseeno in smo že tako slaboumni, da nas to niti ne zanima - hja, potem nam lahko samo bog pomaga. Kaj je ta zloglasni koronavirus? Virus kot vsi drugi. Ja, očitno povzroča hujše simptome kot drugi, bolj "nedolžni" virusi - TODA, pri kom povzroča hujše simptome? Pri tistih, ki so že tako ali tako šibkega zdravja. Velika večina ljudi, ki so do zdaj umrli zaradi tega virusa, prav gotovo niso umrli SAMO zaradi tega virusa. V glavnem gre za starejše ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, ki so imeli tudi druge pridružene bolezni. In, saj vemo: če si že tako bolj slabega zdravja, je včasih dovolj, da se ti pritakne en navaden prehlad, pa je vsega konec. Kaj bi rada povedala? Ponovno: nikakor nočem zmanjševati pomena zdravja in življenj teh ljudi, ki so umrli. Želim samo poudariti preprosto dejstvo, da se človeško telo tudi proti temu virusu bori enako kot proti vsem drugim virusom. Če je telo zdravo, če je imunski sistem močan, če telo ni "zapackano" zaradi nepravilne prehrane in slabega načina življenja - potem bo šel ta in katerikoli drug virus gladko mimo njega. Virusi se "prilepijo" tja, kjer je za njih ugodno okolje. Tja, kjer lahko uspevajo. V zdravem telesu to ni mogoče. Ne pravim, da se zdrav človek ne bo okužil - morda se bo, a bo vse skupaj videti kot navaden prehlad, ki bo izzvenel v nekaj dneh, ali pa simptomov sploh ne bo imel. Zakaj pravijo, da otroci zelo težko zbolijo zaradi tega virusa - da so bolj prenašalci kot kaj drugega? Ker so še relativno "čisti", nezapackani, ker je njihov imunski sistem večinoma še zelo močan in nepoškodovan. 
Nihče vam tega ne bo povedal, ker že razvijajo cepivo proti koronavirusu, in kdo bi se potem sploh šel cepit, če bi vsi verjeli, da se lahko popolnoma sami ubranijo pred to in tudi vsemi drugimi boleznimi? Hja, lepo vas prosim, kam pa pridemo. Od česa bo živela farmacevtska industrija? Tale COVID-19 jim pride zelo prav - enkratna priložnost za lansiranje novega cepiva, ki ga bodo prestrašene brezmožganske ovčice pograbile kot mano z neba. Rešitev iz nebes. In spet bomo vsi okej. Spet bomo lahko hodili v službo, v šolo, v vrtec - ker bomo cepljeni proti tistemu hudiču. Ne, nihče vam ne bo povedal, da je skoraj vse odvisno od tega, kaj jeste. Nihče vam ne bo povedal, da so vaše zdravje, vaša odpornost in posledično vaša dovzetnost za viruse - tudi za koronavirus - odvisni skoraj popolnoma samo od tega, s čim se prehranjujete. Nihče vam ne bo povedal, da bi se v primeru, če bi s svojega jedilnika črtali vse živalske beljakovine, mnogo težje okužili s katerim koli virusom. Nihče vam tudi ne bo povedal, da bi v primeru, da bi se odločili prehranjevati samo s sadjem in zelenjavo (presno), možnost, da zbolite za čimer koli, postala praktično NIČNA. Ne, nihče vam ne bo povedal, da vam lahko ob taki prehrani ljudje z gripo in koronavirusom kihajo in kašljajo direktno v faco, lahko vas stuširajo s svojimi kužnimi izločki, pa se ne boste nalezli. Ne boste zboleli. Ker ne morete. Ker je vaše telo postalo za viruse in podobne bakterije neprijazen teren. Lahko pridejo nanj, a ga bodo takoj zapustili, ker na njem ne morejo preživeti.
Jezi me, res me jezi vse to nepoznavanje osnovnih dejstev o zdravju in delovanju človeškega telesa. Jezi me človeška neumnost, brezmožganskost, slepo sledenje drugim, ne da bi se vsaj za trenutek razmišljalo z lastno glavo. Samo ponavljati eden za drugim, ponavljati kot papiga tisto, kar smo slišali pri poročilih, po radiu, od soseda, od naključne panične gospe, ki je čakala v vrsti pred trgovino. Brezpogojno in popolnoma brezcenzurno sprejemanje VSEH informacij, ki pridejo do nas, malone navdušeno potapljanje v vsesplošno skupinsko paniko, plasirano od nekod zunaj, plavanje v skupinskem dreku z zatisnjenimi očmi in ušesi, da ne bi slučajno videli ali slišali česa takega, kar bi utegnilo spremeniti sliko, ki si jo pridno predvajamo v glavi, ker so nam tako rekli. 
Norimo zaradi nekega virusa (ker so nam tako rekli!), medtem pa nam planet še naprej propada. Naše družabno življenje se je tako rekoč ustavilo, zaprli so se šole in vrtci, lokali, restavracije, zaprli so se razni uradi, knjižnice, odpovedani so vsi družabni dogodki - pa so se mogoče zaprle tudi klavnice? O ne, klanje se ni ustavilo. Ljudje preveč potrebujejo meso in ostale živalske izdelke, ki jih uspešno vzdržujejo bolne - v telesu in v glavi - da so lahko še naprej hvaležne žrtve farmacevtske industrije in medicine. Ker tako mora biti - ljudje morajo še naprej jesti meso in živalske izdelke, ker bodo tako mnogo bolj dovzetni za vse bolezni (tudi koronavirus) in bodo še naprej odličen vir zaslužka ("zdravila", cepiva itd.). Kam bi pa prišli, če bi naenkrat vsi ljudje spregledali, za kaj pri vsem skupaj gre, in vzeli svoje zdravje v svoje roke (kamor tudi spada)? 
Slišala sem več teorij o tem, da naj bi koronavirus nastal na kitajskih tržnicah, kjer prodajajo surovo meso in še žive živali. Tega ne vem, a se mi zdi povsem verjetno. Velika večina vsega sranja, s katerim se danes človeštvo ubada, izvira iz človekovega neverjetnega, brezsramnega, brezumnega in zločinskega izkoriščanja živali. Iz njegovega prepričanja, da so živali tu za našo uporabo, da jih lahko izrabimo in izcuzamo na vse mogoče in nemogoče načine, in ravnanja, ki logično sledi iz takšnega prepričanja. Iz grozljivega odnosa, ki ga imamo do živali, izvira odnos, ki ga imamo do soljudi. Vse je isto, vse je eno, zakaj bi se torej do soljudi obnašali kaj drugače kot se obnašamo do živali? Vse to pa v temelju kaže na človekov, milo rečeno, žalosten odnos do samega sebe. Kako smo lahko do drugih kaj drugačni kot do sebe? Vse je eno. Zunanji svet je samo naše ogledalo.
Vse te bolezni, koronavirus je samo ena od njih - in niti slučajno ne najhujša - so tu in bodo tu zato, ker smo se za milijone svetlobnih kilometrov oddaljili od narave in od tistega, kar v resnici smo. Namesto sočutja smo izbrali brezčutnost. Namesto ljubezni sovraštvo. Namesto spoštovanja brezbrižnost in izkoriščevalskost. Vse, kar dajemo od sebe, se nam vrača, postoterjeno. Zato me pojav takšnih in drugačnih, vedno novih bolezni, sploh ne preseneča. Niti malo. Tako in še veliko huje bo, dokler se ne bomo ZBUDILI. Dokler ne bomo končno že enkrat odprli oči in se zavedeli, kaj počnemo. Da uničujemo planet, da si požigamo tla pod nogami, da žagamo edino vejo, na kateri vsi skupaj čepimo. Pa kaj res mislimo, da gre vse to lahko kar takole nekaznovano naprej, ali kaj? Kdaj bodo ljudje spoznali, da ne morejo žeti ljubezni, zdravja in sreče, dokler okrog sebe sejejo samo sovraštvo, bolezen, strah in nesrečo? Kako, s kakšno pravico lahko pričakujejo srečo in zdravje? 
Ne morem verjeti in ne morem razumeti. Grem ven, na sprehod, na sonce, in srečujem ljudi z maskami na obrazu. Pa kaj vam bodo maske, dragi ljudje? Tako popolnoma smo zašli, da bi bilo groteskno, če ne bi bilo predvsem tragično. Zdaj je obdobje, ko smo doma in imamo več časa. In to se mi zdi edina resnično dobra stran vse te korona-norije, sredi katere se trenutno nahajamo. Kaj, ko bi ta čas koristno izrabili - mislim tako, da bi se ozrli malo vase? Ne mislim za utapljanje v negativnih novicah in paničarjenje ob (resničnih?) podatkih o tem, koliko jih je spet umrlo. Ne, mislim na čas, ki si ga vzameš zase, samo zase, da se poglobiš vase, v svojo notranjost, kjer so odgovori na vsa vprašanja. Vsak človek globoko v sebi ve, da ni prav izkoriščati drugih, kajne? Vsakdo v sebi ve, da bo lahko zdrav in srečen le, če bo za to kaj naredil - če morajo drugi trpeti in umreti za njegovo zdravje in srečo, potem to ni prava pot in zdravja in sreče ne bo dobil. Zdaj imamo čas - čisto mogoče zadnji čas - da se vrnemo k naravi, ker je to naša edina rešitev. Druge ni. Pojdimo ven, v naravo, dihajmo, opazujmo, kako je v naravi vedno vse prav. Narava je tako samozadostna in tako napolnjena sama s sabo, da ni prostora za ničesar drugega. In dejansko NI ničesar drugega. Če gremo stran od narave, nimamo več nič. 
Prosim vas, spoznajte to. Spoznajte osnovna dejstva, do katerih se ni težko dokopati; samo srce je treba odpreti in malce bolj aktivirati svoje možgane - zato jih namreč imamo. Ne bojte se koronavirusa - oziroma, bojte se ga prav toliko, kot se bojite raka, srčno-žilnih bolezni, gripe in lakote v tretjem svetu (in ne nujno samo v tretjem svetu; tudi pri nas je veliko ljudi lačnih, ker nimajo niti za preživetje). Ker vse to je ISTO. Ne dojemajte COVID-19 kot neke izolirane, od drugih ločene bolezni, ker to ni. Bolezen je na vsem svetu samo ena: v fizičnem smislu toksičnost telesa, v psihičnem pa neumnost, nepoučenost in SLEPOTA. Duhovna, ne dobesedna. 
Če se ne bomo zbudili, bodo prišle še hujše stvari. Veliko hujše. Takrat bo za jokcanje prepozno. Ukrepati je treba ZDAJ.

Nekaj v branje in razmislek:
https://www.facebook.com/ivan.soce.3/posts/1527997434028333
Avtor ob Ni komentarjev:

petek, 20. marec 2020

O enem najbolj odmevnih sodobnih romanov

Tokrat se javljam iz karantene 😷. Kdo bi si mislil, kaj? Prav gotovo nihče od nas, ki smo danes živi, še ni doživel česa takega. Šole in vrtci so zaprti, ljudje, ki si to lahko privoščijo, delajo od doma, tisti, ki ne, morajo biti še naprej izpostavljeni na delovnih mestih, lokali in neživilske trgovine so zaprti, v živilske trgovine pa se lahko vstopa le posamezno in pod strogimi pogoji. Velja prepoved javnega zbiranja, prepoved uporabe športnih igrišč in otroških igral. Ljudje moramo biti v samoizolaciji in se ne družiti z drugimi. Ha, se je zame konkretno kaj spremenilo? Nič. Medtem ko nekateri jokajo in stokajo, ker ne znajo ali ne morejo živeti sami s sabo, je zame vse isto kot prej. Sem v glavnem doma, s svojo ljubo družinico, hodimo ven, v naravo, beremo, se pogovarjamo in igramo. Nič kaj dosti drugače kot prej. Zame je biti sam s sabo in s tistimi, ki jih imaš najraje, nuja in blagoslov. Zato v mojem življenju v tem času ni bistvenih sprememb, sploh pa ne težav. In, veste kaj? Mislim, da tudi tale zloglasni koronavirus ni naša največja težava in grožnja. Sploh ne. Naša največja grožnja je nekaj čisto drugega. 
A o tem bom pisala drugič. Danes se oglašam z namenom, da pokomentiram zadnjo prebrano knjigo. (Navsezadnje je to tudi čas za malo več branja, kajne?) V mislih imam roman, ki je v knjižnicah nenehno izposojen in je treba nanj čakati. Sama sem prišla na vrsto ravno v tem času, ko so se knjižnice zaprle. Tisti, ki so za mano, se bodo torej načakali; knjigo sem namreč že prebrala, a vrniti je seveda ne morem. Gre za "bodočo klasiko" (tako revija Guardian) Normalni ljudje mlade irske pisateljice Sally Rooney. Slednja je nase opozorila že s prvencem Pogovori s prijatelji, ki je izšel dve leti prej. O njenem drugem romanu sem toliko slišala, da sem ga, jasno, dala na seznam svojega obveznega branja. Le kaj je tako posebnega na tej knjigi, sem se spraševala, da je avtorica zanjo pobrala večino pomembnejših književnih nagrad, osvojila prvo mesto prodajnih lestvic in se proslavila kot ena najuspešnejših sodobnih pisateljic, kot piše na zadnji platnici izdaje Mladinske knjige?



Knjiga je pri nas izšla lani v zbirki Kapučino založbe Mladinska knjiga. Gre za intimno pripoved o odnosu med Marianne in Connellom, ki se poznata že iz otroštva in se prvič resno zbližata v zadnjem letniku srednje šole, kjer sta sošolca. Marianne je nekakšna "outsiderka", ki se drži bolj zase, ne zna ali noče se vklopiti v družbo drugih, skratka, je tista "ta čudna". Vendar je inteligentna in dobra učenka, pa tudi samozadostna in ena tistih, ki se požvižgajo na to, kaj drugi mislijo in govorijo o njih. Pripada višjemu družbenemu razredu kot Connell. Ta živi sam z mamo, ki dela kot čistilka v hiši Mariannine družine. Razen v šoli se Marianne in Connell prav tam pogosto videvata - ko Connell prihaja po mamo. Od vsega začetka sta prijatelja, razumeta drug drugega, kot ju nihče drug ne razume. Ko med njima preskočijo še zadnje iskrice in se spustita v razmerje, skrbno pazita (zlasti Connell), da to ostane njuna skrivnost in da se v šoli ne izdata. Kljub temu, da se tako dobro ujameta, se tu pokaže prva temeljna razlika v njunih značajih: če je Marianne vseeno, kaj si drugi mislijo o njej, za Connella to nikakor ne velja. Izkaže se, da fant samega sebe vidi in dojema predvsem skozi oči drugih ljudi.
Še pred koncem šole se njuna krhka zveza pretrga. Connell začne hoditi z drugo sošolko, ki jo je povabil na maturantski ples in v katero sploh ni zaljubljen. Z Marianne si izbereta isto fakulteto, zato se srečujeta še naprej. Leta, ki sledijo, so zaznamovana z izmenjavajočimi se približevanji in oddaljevanji. Enkrat sta skupaj, drugič ne, zdaj ima on drugo dekle, zdaj spet ona drugega fanta. Nikoli pa ni z nikomer tako, kot je lahko samo med njima: spoznanje, h kateremu se vračata vedno znova. Marianne ima temačno skrivnost, ki jo celo Connell samo sluti in jo docela odkrije šele proti izteku romana. Tudi sam se bori s svojimi demoni, drugačnimi kot ona, a nič manj bolečimi. Zdi se, da vse njune tegobe najbolj udarijo na plano prav takrat, ko nista skupaj. Ko sta "samo" prijatelja (in prijatelja sta vedno). Takrat bralca zagrabi, da bi jima vzkliknil ali vsaj zašepetal: "Oh, pa dajta no, bodita vendar skupaj! Saj je menda jasno, da sta ustvarjena drug za drugega!" Res ni dvoma o tem, a njiju še kar nekaj razdvaja, kar naprej. Muke ločitve in pogrešanja, ko se tudi po več mesecev ne vidita, trden občutek, da nikoli z nikomer drugim ne bo tako kot z njim/njo, sladko zavedanje moči, ki jo imata drug nad drugim ... Na koncu ju življenje spet združi. Spet sta skupaj - a nikar ne misli, dragi bralec, da se lahko na zadnji strani knjige povsem sprostiš ob zagotovilu, da bosta skupaj tudi ostala. Ne, avtorica nam tega ne privošči. Konec je odprt in precej negotov. Connell bo mogoče - verjetno - odšel na podiplomski študij v tujino. Marianne verjetno - gotovo - ne bo šla z njim. Se bo vrnil? Bosta spet skupaj? Kdo bi vedel?
Nedvomno inteligentno napisan roman, ki ga odlikujejo dovršen jezik, tekoč slog pripovedi (brez narekovajev v premem govoru) in živost literarnih likov. Vseeno pa moram reči, da sem ob vsem prahu, ki se dviguje okrog te knjige, pričakovala nekaj več. Ni se mi zgodilo, da bi po prebrani zadnji strani obstala z odprtimi usti in vzdihnila: "Oh, kako dobra knjiga!" Pa to nikakor ne pomeni, da se mi ni zdela dobra - samo pričakovala sem več, ob vsem tem pompu. Dejansko še vedno, tudi zdaj, ko sem jo prebrala, ne vem, v čem je toliko boljša od mnogih drugih knjig, ki so recimo ostale neopažene. Mogoče gre spet samo za tisto, o čemer sem pisala zadnjič - za to, kdo je knjigo napisal. Nekdo, ki ima zveze in mu lahko drugi naredijo dobro reklamo ... Nekdo tak se vsekakor lažje prebije na seznam 100 najboljših knjig 20. stoletja, kamor je roman Normalni ljudje uvrstila revija Guardian, kajne? 
Knjiga je vredna branja, da ne bo pomote. In je vrhunsko napisana, tudi o tem ni dvoma. Vendar se zlahka zgodi, da ob vsej medijski pozornosti, ki je je določena knjiga deležna, potem, ko jo preberemo, občutimo rahlo razočaranje, ker smo pričakovali nekaj več. Zase lahko mirno rečem naslednje: obstaja veliko knjig, ki so me dobesedno vrgle na rit. Tale me pač ni.
Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)