Nova knjiga je tu!

Tako, pa je tu: knjiga, ki smo jo dolgo (čeprav niti ne tako dolgo!) in predvsem v velikem številu čakali! Seveda, saj nas je kar 100 soavtorjev te knjige 😊. Tu je: Odločitev za ljubezen. 100 pričevanj slovenskih vegank in veganov. Nikar ne odlašajte in vzemite v roke te nadvse zanimive, navdihujoče osebne zgodbe! Ne bo vam žal 😉.

(Kontakt za naročila: na strani Nakup knjig.)

Nagrajena pesem

Sodelovala sem na literarnem natečaju revije Primus, spletne revije za ljubiteljsko kulturo - natečaju za najboljšo pesem, napisano v ustvarjalni izolaciji. Moja pesem IN KAJ POTEM je prišla v ožji izbor in si prislužila objavo na spletni strani revije Primus.

Objavljam jo spodaj, sicer pa si jo lahko preberete tudi na omenjeni spletni strani: https://www.revijaprimus.si/2020/05/24/pesmi-ki-so-premagale-korono-stvarstva/.

IN KAJ POTEM

Izoliraj se

so nam rekli

ne bo mi težko

ko pa že ves čas

že vse svoje življenje

pobiram zvezdni prah

po kotih svojih sob

lupim ogledala in

se grem toaletno umetnost

luščim miriade svetov iz

na videz omejenega prostora

med dvema kartonskima platnicama

in živim kot boginja na prestolu

v kraljestvu svojih štirih sten

Ne druži se z nikomer

so rekli

prava reč in res velika

sprememba zame

ki se od nekdaj najraje družim

s sabo

Vesolja nosim v sebi in

tam je vse –

nič mi ne manjka

Veter me nosi kot

drevesno seme in

zrastem kjerkoli

Hodim po gozdu in sem drevo

Pijem klorofil in

sončne žarke in

diham in

živim in

nič mi ne manjka

In kaj potem

če vse izgine

jaz bom vedno tu

Moja nova knjiga

Z velikim veseljem in ponosom najavljam skorajšnji izid svoje naslednje knjige:

Ideja za tole knjigo se mi je porodila lani poleti in presenetljivo hitro mi je uspelo zbrati 100 pričevanj, čeprav je bil moj prvotni cilj vsaj 50. Odziv je bil fenomenalen, urejanje in zbiranje zgodb različnih ljudi pa je bilo izredno zanimivo in poučno. Sama sem napisala tudi predgovor (ki ga objavljam spodaj) in uvod, v katerem sem se sprehodila skozi zgodovino in temelje veganstva. Knjiga izide v prvi polovici junija pri Založbi Planet. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila uredniku omenjene založbe, Damjanu Likarju, ki jo je bil takoj pripravljen izdati, pa tudi, ker mi je pomagal izbrati naslov. Ne vem, zakaj se je ta naloga - najti primeren naslov za knjigo - izkazala za tako težko; nikakor mi ni šla od rok. A skupaj nama je uspelo; še enkrat prisrčna hvala uredniku za pomoč.

Odločila sem se, da objavim Predgovor iz knjige, za pokušino in prikaz, o čem knjiga sploh govori. 

Z veseljem in nestrpnostjo torej pričakujem naslednji mesec, ko bom lahko vzela v roke svojega novega knjižnega otroka 😁. In srčno upam, da se bodo predstavitve lahko normalno izvajale. Kar se mene tiče, na svojo predstavitev namreč ne bi spustila nikogar, ki bi nosil nagobčnik. 😏

* * *

PREDGOVOR

Idejo za pričujočo knjigo sem dobila sredi poletja 2019. Razmišljala sem, da bi bil že čas, da bi nekdo malce razbil ta večni mit o čudnih veganih, ki so podhranjeni, anoreksični, skoraj prosojni od samega pomanjkanja, po drugi strani pa fanatični, agresivni, vsiljivi, napadalni in malodane nori. Pomislila sem, da bi bilo dobro zbrati osebna pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način, in tako prikazati, kakšni so vegani v resnici. Kako razmišljajo, kaj in kako jedo, zakaj tako jedo. Sicer bi ta skupina ljudi še vedno predstavljala samo majhen izsek, le delček vseh veganov v Sloveniji (da ne govorimo o svetu), pa vendar je običajno tako, da lahko že nekaj posameznikov kar dobro predstavlja večino.

Takoj sem zavihala rokave. Moj prvi korak je bila ustanovitev skupine »Knjiga o veganih in veganstvu« na Facebooku. Nato sem se lotila iskanja ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati. Facebook se je pri tem pokazal kot nepogrešljivo orodje. S pomočjo družabnega omrežja je bilo iskanje enostavno in hitro pa tudi zelo učinkovito. Preko skupine »Vegetarijanci, vegani, presnojedci« sem lahko našla res veliko potencialnih kandidatov. Pisala sem približno sto šestdesetim ljudem. Od teh mi jih veliko ni odgovorilo, ker najverjetneje niso videli mojega sporočila. Le nekaj (lahko bi jih preštela na prste ene roke) je bilo takšnih, ki so odgovorili, da ne bi želeli sodelovati, ker se nočejo izpostavljati. Vsi ostali pa so odgovorili – eni prej, drugi kasneje –, da z veseljem sodelujejo in da se jim takšna knjiga zdi odlična ideja. Tako se je začelo zbiranje pričevanj. Kasneje, ko se je vest o mojem projektu razširila, mi je več ljudi pisalo samoiniciativno, ker so pač izvedeli za projekt in so želeli sodelovati.

Zainteresiranim sem, da bi lažje pisali, posredovala vprašanja in jih prosila, da mi pošljejo svoje odgovore. Dva ali trije niso želeli vprašanj in so pisali brez njihove pomoči. Ostali so odgovarjali na naslednja vprašanja:

1.       Kako dolgo si že vegan/-ka?

2.       Zakaj si se odločil/-a za tak način prehrane in življenja? Kakšen je tvoj odnos do živali?

3.       Meniš, da je veganska prehrana primerna tudi za otroke?

4.       Se je po prehodu na veganstvo spremenilo tvoje zdravje/počutje? Na bolje, slabše?

5.       Kakšen je odziv tvoje okolice, ko slišijo, da si vegan/-ka? Kaj jim ponavadi odgovoriš?

6.       Meniš, da bi morali vsi ljudje na svetu postati vegani? Zakaj ja/ne? Misliš, da bi s takšnim načinom prehrane lahko pomagali rešiti planet?

Bila sem zelo prijetno presenečena nad tem, koliko ljudi se je odzvalo in odgovorilo na ta vprašanja, nekateri tudi precej obširno. Branje teh prispevkov je bilo zame enkratna izkušnja. Izvedela sem marsikaj novega, nekatera pričevanja so me ganila in spravila v jok, vsa pa so me navdušila.

Naknadno sem jih prosila še za podatke o starosti, kraju bivanja in poklicu ali izobrazbi. Nekaj oseb ni želelo, da se objavi njihovo pravo ime in/ali starost in kraj bivanja, kar sem seveda spoštovala, saj to navsezadnje niso bistveni podatki. Po njih sem spraševala zgolj zato, ker sem želela čim bolj pisan vzorec populacije, iz katerega bi bilo razvidno, da so vegani ljudje vseh starosti, vseh poklicev in da živijo vsepovsod.

Drugi vir, preko katerega sem prišla do pričevanj, so Zgodbe veganov, zanimiv in izviren projekt izpod rok petih veganov iz Trebnja. V projektu je bilo posnetih že lepo število intervjujev z vegankami in vegani, ki so se izpostavili in razkrili svoje osebne izkušnje, kaj jih je napeljalo na veganstvo, kakšno je njihovo zdravje ob tem načinu prehranjevanja, kako se spopadajo z odzivi okolice. Projekt Zgodbe veganov je čedalje bolj gledan, tako na Facebooku kot na YouTubu, kjer so intervjuji objavljeni. Ker so cilji omenjenega projekta zelo podobni (če ne kar identični) ciljem, ki jih zasledujem sama s pričujočo knjigo, sem stopila v stik z Matejem Glivarjem, ki deluje pri Zgodbah veganov, in ga vprašala za dovoljenje, da uporabim nekatere od intervjujev, ki so jih za projekt posneli, jih prenesem v pisno obliko in jih vključim v knjigo. Ne le, da sem dovoljenje dobila, Matej Glivar je bil nad mojo idejo navdušen. (Tako kot tudi mnogi drugi.) Projekt Zgodbe veganov mi je bil tako pri nastanku te knjige v veliko pomoč. Prav vsak prispevek, naj bo še krajši, je poseben in dragocen. Vsak predstavlja unikatno osebno izkušnjo posameznika, vsak je pristno osebno pričevanje; in prav to je tisto, kar nas najlažje nagovori. Osebne izkušnje štejejo največ. Vsaka osebna izkušnja je resnica posameznika.

Ko sem na koncu zbrala okroglih sto pričevanj, sem bila presrečna in zelo hvaležna vsakemu posebej. Na začetku, ko se je ideja za to knjigo porodila v moji glavi, sem razmišljala, da bi bilo super, če bi zbrala vsaj petdeset pričevanj. Na koncu se je ta številka podvojila in to me navdaja z velikim veseljem in ponosom. Še posebej ob zavedanju, da je teh sto ljudi le majhna kapljica v morje, če pogledamo na število veganov po vsem svetu v tem trenutku. Vse več nas je, iz dneva v dan več. Ljudje, ki so se opogumili in se izpostavili za namen te knjige, predstavljajo majhen delček v mozaiku najbolj rastočega gibanja na svetu ta hip. In vendar je vsak od njih izjemno pomemben. Prav vsak od njih. 

Opombi:

1.      Svoje pričevanje sem postavila na prvo mesto v knjigi izključno zato, ker sem avtorica knjige, in ne zato, ker bi mislila, da je najbolj zanimivo.

2.      V knjigi je omenjena Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Ker so prispevki za knjigo nastajali v času, ko resnica o tem, kdo stoji za WHO in kakšni so njegovi/njihovi nameni, še ni bila znana, nisem ničesar spreminjala. Prav pa je, da se zavedamo, da WHO ni kredibilna organizacija, na katero bi se lahko sklicevali.

Postojna, pomlad 2020

Danes objavljam (z dovoljenjem avtorja) odličen sestavek, ki kratko in jedrnato povzema vso absurdnost trenutne situacije okoli koronavirusa. (Ugh, to besedo sem zdajle napisala zadnjič. Slabo mi je že od nje.) Še prej pa bi rada povedala naslednje.

Z veliko, enormno težavo nosim tisti prekleti nagobčnik, ko grem v trgovino, na banko, na pošto ali kamorkoli drugam, kjer je nošnja maske predpisana. Prav borim se s sabo, želim si, da bi premogla dovolj poguma, da bi si ga preprosto strgala dol. V sebi besnim zaradi k(o)ronskega nesmisla nošenja te zadeve. Edini razlog, da še vztrajam z njim (kljub temu, da vem, kako nam vsem škodi), je v tem, da je tako pač predpisano in da me brez njega najverjetneje ne bi spustili v trgovino (ali kamorkoli že hočem priti). Pa še en razlog je, in ta je še pomembnejši. Pravzaprav gre za neke vrste tolažbo. Tolažim se, da moramo vsi imeti maske gor zato, ker je to zgolj neke vrste metafora. Ne gre za nekakšen virus (jasno, da ne), ampak gre za to, da "nagobčniki" ponazarjajo naš trenutni molk. V tem trenutku še nihče od nas ne sme govoriti o tem, kar se v resnici dogaja. Nihče od nas še ne sme govoriti o tisočih rešenih, strahovito pohabljenih otrok, o adrenokromu, o satanistih in pedofilih, o tem, komu so v resnici namenjene vse tiste zdravniške ladje in o tem, da potres v Zagrebu v resnici sploh ni bil potres. O vsem tem in še marsičem zaenkrat še ne smemo govoriti - tudi mediji še vedno vztrajno molčijo. To ponazarjajo ti naši nagobčniki. Zato jih nosimo. Kot prikaz, da moramo (zaenkrat še) biti tiho, da imamo prevezana usta. Vendar prihaja dan, in morda je že zelo blizu, ko se bodo usta odprla, vsa usta, tudi tista največja, se bodo na široko odprla in vse bo prišlo na dan - vse. Vse, kar si lahko zamislimo, in tudi vse tisto, česar si niti v sanjah ne moremo.

Če si to predstavljam, mi je nekoliko lažje. Potem lahko nekako - za silo - vzdržim s tistim debilnim nagobčnikom na obrazu. Četudi težko diham. Četudi me duši. Duši me vse, kar vem in kar mi ne pusti več mirno spati.

Zdaj pa obljubljen sestavek izpod peresa človeka iz medicinske stroke.

* * *

Medicina, medicina, quo vadis?

Vuhan, osrednja Kitajska, december 2019. 198 ljudi zboli za skrivnostno pljučnico. Ker se jim stanje po treh dneh jemanja antibiotikov ne izboljša, ga opredelijo kot virusno pljučnico. Sedmim posesajo pljučni infiltrat in najdejo genetski material ... Ostalo je že zgodovina.

Vsak, ki se vsaj malo spozna na biologijo in delovanje človeškega telesa, bi se moral dandanes avtomatsko vprašati o obstoju virusov. Tudi resnicoljubni znanstveniki bi se morali spraševati o vsem in kdaj pa kdaj podvomiti tudi o samem temelju in dometu svoje znanstvene paradigme, v katero verjamejo. 

Skrivnost živega organizma močno presega naš razum in dognanja. Znanje moderne medicine takoj zbledi v primerjavi z modrostjo živega organizma. Najboljša medicina v svoji najboljši izvedbi slabo razume dinamiko in kompleksnost delovanja narave.

Preveriti, ponoviti in predvideti. Znanost je zmotljiva, sploh če je odvisna od politike in virov financiranja, ki usmerjajo njen razvoj. Raziskave pogosto naroča in plačuje farmacija, ki preživi samo z bolnimi ljudmi. S tem pa tudi usmerja izobraževanje.

Zdi se mi, da je del zahodnjaške medicine že pred časom izgubil stik z realnostjo in nas pokroviteljsko poziva, naj še naprej verjamemo vanjo, ker jo žene sla po ohranjanju moči in monopola. To so nas naučili, tako so nas sprogramirali, da v to verjamemo in da tako vidimo zdravje/bolezen, kot dogmo, kot religijo.

Ali je res, kar verjamemo, da je res? Ali samo verjamemo, da je res, ker so nas tako naučili in nismo nikoli pogledali malo naprej?

Skozi zgodovino je bilo zdravje vedno cenjeno, tudi človeška civilizacija je začela nastajati, ko smo začeli skrbeti za sočloveka. Strah pred boleznijo in smrtjo nas je gnal v iskanje skrivnih poti do zdravja in čudežnega zdravila, protistrupa. Ta pot, ki še zdaleč ni prehojena, se plačuje z veliko človeškimi in tudi živalskimi življenji, sploh, ko zavije na stranpoti. 

Ali je virus res grožnja, ali je res popoln parazit, ki te naposled pokonča? 

Razgledati se moramo dlje kot nam pokažejo mediji in posreduje trenutna medicinska znanost. Teorija o patogenih virusih in bakterijah sega daleč nazaj, še preden je bila tehnologija tako razvita, da bi jih lahko zaznala ali dokazala. 

Evropske kulture so razlage iskale pri bogovih, zlih demonih in nikoli videnih zmajih, ki so nam prinesli strup (latinsko virus). Iskali so tudi  očem nevidna bitja, ki naj bi zastrupila telo. Ker je zgodovina napisana skozi vojne, si je lahko predstavljati in razložiti, da vedno obstaja zunanji sovražnik, ki preži na nas in nam zato ni treba prevzeti odgovornosti za svoje zdravje. Imamo smolo, smo ob napačnem času na napačnem mestu. Mikrobi so slabi, povzročajo bolezen in slabijo zdravje. Če ubiješ mikrobe, pozdraviš in preprečiš bolezni. Ali pa imamo slabe gene. Ali slabe razvade.

Pred 140 leti je ta mala bitja pod svetlobnim mikroskopom opazil in fotografiral (fotoaparat, takrat velik tehnični izum) mikrobiolog Robert Koch. Ko jih je z različnimi barvili obarval in objavil te barvne fotografije, je deloval zelo prepričljivo, zato je veljal za velikega znanstvenika. Začel je raziskovati različne bakterije, ki proizvajajo različne strupe in posledično različne bolezni.

Postavil je 4 postulate, z njimi pa tudi temelje infekcijskih bolezni. Ti postulati so:

mikroorganizem se mora nahajati v vseh obolelih živalih, ne pa v zdravih;

mikroorganizem moramo vzgojiti v čisti kulturi izven (ločeno od) telesa živali;

mikroorganizem iz čiste kulture mora v poskusni živali, ki smo jo okužili, povzročiti enake znake preiskovane bolezni;

mikroorganizem moramo iz okužene poskusne živali ponovno vzgojiti v čisti kulturi, pri čemer mora biti še vedno enak kot prvotni mikroorganizem.

Izkazalo pa se je, da so ti postulati tako strogi, da se jih še sam ni mogel držati. Da je lahko s svojim delom nadaljeval, je 3. postulat popravil na … povzroča podobne znake. 

Z današnjega vidika in pogleda znanosti je to velika znanstvena prevara, leta 1905 pa mu je prinesla nič manj kot Nobelovo nagrado. 

Ker teorija, da bakterije povzročajo okužbo, ni stala na trdnih tleh, mu je priskočil na pomoč kemik Louis Pasteur s teorijo o virusih, še manjših organizmih, ki jih takrat niti najboljši svetlobni mikroskop ni mogel zaznati. 

Te teorije se je pred malo več kot 100 leti močno oprijel in jo zelo dobro vnovčil naftni mogotec Rockefeller. S Flexnerjevim poročilom je postavil temelje današnje zahodnjaške farmako-medicine (a pil for an ill). 

Pasteur ni računal, da se bo čez 50 let pojavil elektronski mikroskop, s katerim je moč preparat videti s 1000-kratno povečavo. Zanimivo pa je, da znanost še dandanes, z najnovejšo tehnologijo, ne more direktno dokazati virusov. Male vidne strukture pod EM pa kljub temu z lahkoto poimenuje virusi, četudi gre za osnovne dele celice ali celične produkte. Virologija je dobila zagon v obdobju tretjega rajha, ko so bili židovski znanstveniki preganjani, njihov zunanji sovražnik pa je bila Kochova Nemčija. (V času miru in izobilja infekcijske teorije niso imele veliko privržencev.) Nobelovo nagrado je leta 1954 dobil tudi Enders, izumitelj polio cepiva, brez testne kontrolne skupine, ker so Američani tudi na tem področju tekmovali z Rusijo in je ameriška vojska strašila z biološkim orožjem – virusom.

Pasteurjeva prevara je bila razkrinkana pred skoraj 100 leti (E. D. Hume, Pasteur exposed, 1923; R. B. Pearson, The dream and lie of Louis Pasteur, 1940; G. L. Geison, The private science of Louis Pasteur, 1995), medicina in medicinska znanost pa se je še vedno držita. Pasteur na smrtni postelji prizna Antoinu Bechampu: »Le microbe n'est rein, le tarrain est tout« (mikrobi niso pomembni, teren je vse).

Obstoj virusov temelji na znanstvenem konsenzu, na posrednih dokazih. Ker so se tako zmenili, mi v to zdaj verjamemo.

Nevidna meja med zdravjem in boleznijo ne poteka izven nas, ampak v nas samih, kar kliče po odgovornosti za lastno zdravje. Odgovornost pa je lažje naprtiti nekomu drugemu.

Osnovno stanje živih bitij je zdravo telo, kjer ni prostora za bolezen. Vse dogajanje v telesu, tudi tisti procesi, ki se končajo s trpljenjem, bolečino in smrtjo, mora biti v osnovi evolucijsko uspešno, ker nas je narava v milijonih let pripravila na sobivanje v vseh razmerah. Bolezen ni napaka narave, ampak naravni proces, notranji, celični odziv organizma na novo situacijo, spremenjeno okolje. Na tem svetu ni prostora za patogene viruse, ker življenje še vedno obstaja. Po Farrovem zakonu bi nas virusi in njihove mutacije že zdavnaj izbrisali z obličja zemlje.

Narave ne moremo pretentati z bližnjicami, z novim pametnim zdravilom, gensko manipulacijo ali trditvijo, da smo "v vojni proti virusom". Zdravite pacienta, ne bolezen, in zdravje se bo povrnilo samo, je rekel Bechamp. Kljub temu pa pri zdravniku še vedno iščemo čarobno tabletko ali zdravilo na recept.

Bakterije (in virusi) so na nas in v nas, bakterijskih celic je več kot naših telesnih celic. Človek je hodeča vreča bakterij, ki živijo z njim v simbiozi, harmoniji in mu pomagajo pri metaboličnih procesih v telesu. Patogene, torej drugače delujoče postanejo šele, ko se spremeni, oslabi, zastrupi ravnotežje v našem telesu. Spremembo v celici slednja javi z virusom kot prenašalcem informacije med zastrupljeno celico in okolico (outfekcija). Sporočilo: tukaj nekaj ni v redu, pridite na pomoč, razredčila bom zastrupljeno okolico. Kochovi postulati ne držijo pri bakterijah (samo nekaj bakterij je res strupenih) in ne držijo pri virusih, gasilec, ki gasi požar, ni požigalec. Glive, bakterije, bakteriofagi, spore,(virusi) ... imajo svojo »mrhovinarsko« vlogo v naravi. Naše celice in bakterije spremenijo, na novo prilagodijo svojo vlogo v telesu in življenjska sila, želja po preživetju se kaže s simptomi ­- vročina, rdečina, oteklina - ki jih medicina »zdravi« in ker jih ne pozdravi, postajamo kronični bolniki. Zdravniki imajo glavno besedo nad neuspešnim protokolom zdravljenja našega napačnega življenjskega sloga, zastrupljenega zraka, hrane in vode. Ker nas je strah bolezni, zdravnikom verjamemo vse, tudi če za veliko večino diagnoz ne poznamo vzroka in je zdravljenje samo (anti)simptomatsko in je tretji najpogostejši vzrok smrti zdravniška napaka. Ko zdravniki stavkajo, smrtnost pade. ("Boj se zdravnika, ne bolezni," pravi latinski pregovor).

Ker ne prevzemamo odgovornosti za to, da smo zastrupili naš svet, iščemo povzročitelja v virusih. Še vedno nisem videl slike patogenega virusa, še vedno ne poznam njegovih dimenzij in še vedno ne vem zaporedja njegovega genoma, kar naj bi veljalo kot zlati standard. 

Industrializacija napačne teorije, ta prevara, ki rojeva strah, je farmacijo z množičnimi protimikrobnimi zdravili in cepivi postavila na prvo mesto  po prihodkih; ti so večji kot proračun vseh vojaških ministrstev na svetu skupaj. In to v sodelovanju z WHO, ZN, FDA, z vsemi vladami in mediji. Takšnega monopola seveda ne izpustiš kar tako iz rok. Medicina je hud biznis, zato verjetno še nihče ni dvignil razpisanih nagrad (100.000 € do 5 mil. dolarjev) za dokaz o obstoju virusa.

In brez tega zaprete celoten svet. Napoleon Bonaparte je rekel: »V naslednjem svetu bo znano, da so zdravniki zakrivili več smrti kot vsi vojaški generali skupaj.«

Kaj, če sploh ne gre za zdravje, ampak za kontrolo? To radi izkoriščajo vladarji za poslušnost množic. Če je ljudi strah, potem bodo poslušali vlado in brez težav sodelovali pri njenih "rešitvah". Mogoče je zato prvi mož WHO, politik s sumljivo zgodovino in njen največji finančni donator človek, ki ima že od nekdaj težave z virusi.

Si predstavljate smrtonosni virus, ki ga v dvajsetih sekundah umijemo z milom in vodo, ki je tako pameten, da raje pobija starejše kot otroke, ki leti samo dva metra in ne tri, ki je nevaren za vse nas, ni pa nevaren za politike, smrtonosni virus, ki te takoj ubije v parku, na sprehodu, ne pa na bencinski črpalki; ki okuži moža, ne pa njegove žene, ki okuži samo zdravnika in nikogar v bolnici. Virus, ki mu Švedska ni všeč. Je izbirčen, pri enih povzroči bolezen, pri drugih pa se pusti le prenašati naokoli. Nekega dne pa ima vsega dovolj in ponikne. 

Pred tako patogenim virusom se lahko zaščitimo samo tako, da ti ga vbrizgajo pod kožo - resno??? Ker virusov ne moremo videti, je strah pred njimi največji. Ni ga večjega strahu, kot je strah pred virusom. Seveda takšen strah Rockefellerjevi zahodnjaški farmako-medicini prinaša velik zaslužek.

Če bodo testirali kužnost izdihanega zraka ali kapljični prenos, bom prvi zraven, čisto blizu.

Za konec: ne morete se okužiti s SARS CoV 2 virusom, lahko naredite svoj SARS CoV 2, še lažje pa vam bodo pripisali diagnozo covid-19. Ni virusa stekline, ni polio, ni ošpic, ni HIV-a, ni gripe, vse to lahko dobite samo, če vas cepijo. Virusi niso kužni. 

Ne morete dobiti moje bolezni, tako kot jaz ne morem dobiti vašega zdravja.

Človek mora biti na zraku, na soncu in z drugimi ljudmi, jesti hrano, ki je ustrezna za človeško vrsto, da bi lahko imel bistre misli ter zdravo telo in duha. Za to smo ustvarjeni. Sonce, voda, zrak, svoboda. Če nisi v stiku z naravo in če nisi v stiku z drugimi ljudmi, potem nisi v stiku s samim seboj, kar bo čez pol leta privedlo do porasta avtoimunih bolezni. Celice so zdrave samo toliko, kot je zdrava njihova okolica, kar velja tudi za celoto, človeka. Vsako novo onesnaženje, tudi z EMV 5G, je potem lahko opredeljeno kot mutacija virusa.

Kdor ve, kako pridobiti zdravje, ga ni strah bolezni, in kogar je strah bolezni, ta ne ve, kako priti do zdravja.

Na kratko: pohlep, vojne in denar so zastrupili naše misli, nas same in naše okolje, zato kličem na pomoč boginjo Higieio (Higiena), da očisti naše misli, nas in naše okolje. Po koncu tega fiaska bom še vedno zobar in bom delal, kot so me sprogramirali. Ko bom pa znal pozdraviti parodontozo in karies na zgornji levi petki restitiutio ad integrum, bom zobozdravnik.

In ko me boste čez leta vprašali, kaj sem delal med korona počitnicami, bom lahko ponosno odgovoril, da nisem pomagal strašiti ljudi.      

Gregor Knafelc, dr. dent. med.

             nonessential

  

Povzetek mojih izsledkov

Za revijo, pri kateri sodelujem kot lektorica in avtorica člankov, sem napisala prispevek o svojih izsledkih, ki pa zaenkrat ne more biti objavljen - iz preprostega razloga, ker nihče ne more garantirati, da je vse, kar piše v njem, 100 % res. In, če že ne more biti objavljen v reviji, ga bom pač objavila tukaj. Ponovno poudarjam: v tem trenutku še ni trdnih dokazov, da so vse informacije v spodnjem sestavku resnične, zato naj se jih ne jemlje kot sveto resnico, ampak naj se vsakdo, ki to želi, sam pozanima, naredi lastno raziskavo in si ustvari svoje mnenje. Meni gre samo za to, da bi na dan končno prišla RESNICA. Resnica o vsem. Vem, da sem v prejšnji objavi zapisala, da ne bom rekla nič več o tem; ampak, presneto, ne morem biti tiho. Z vedenjem o teh stvareh ni lahko živeti. Ko enkrat veš, kaj vse se dogaja, nisi več enak kot prej in skorajda ne moreš več mirno spati.

* * *

Po mnogih urah raziskovanja sem se dokopala do zaključkov, ki jih bom poskušala strniti v nekaj alinej. Želim si, da bi čim več ljudi izvedelo za te stvari, ker je od tega odvisna usoda človeštva in vsega živega na Zemlji. Bolj od vsega si želim, da bi na dan prišla RESNICA. Nujno je, da odpremo oči, se zbudimo in se zavemo, kaj se v resnici dogaja v ozadju trenutne situacije s koronavirusom. Prosim vas, da teh informacij ne označite takoj za »teorije zarote«, ker je to običajno zgolj izraz za resnico, ki se ne sme razkriti. (Kjer je dim, je ponavadi tudi ogenj.) Obenem bi tudi poudarila, da mojih izsledkov ne gre jemati kot absolutno resnico, temveč predvsem kot smerokaz za vaše lastno raziskovanje. Raziščite sami in si ustvarite svoje mnenje.

Moja dognanja so naslednja:

•         Koronavirus (COVID-19) resnično obstaja, vendar niti slučajno ni tako smrtonosen, kot nam slikajo. V resnici je bolj nedolžen od virusa navadne gripe. Ta virus je bil umetno ustvarjen v laboratoriju v Wuhanu na Kitajskem, za čimer stojita računalniški velikan Bill Gates, znani evgenik (evgenika: veda, s pomočjo katere so znanstveniki preizkušali najrazličnejše metode, kako ljudem s »slabimi lastnostmi« in genetskimi napakami preprečiti rojevanje otrok. Cilj ameriških genetikov je bil znebiti se vseh »slabih genov«, saj so verjeli, da bodo nato obstajali in živeli le še inteligentni, zdravi in močni ljudje. Vir: Wikipedia), ki si je prizadeval za zmanjšanje populacije človeštva, in WHO (Svetovna zdravstvena organizacija), ki jo je Gates financiral. Znane so tudi Gatesove manipulacije s cepivi, ki jih je ilegalno testiral na otrocih v Indiji in Afriki, mnogi otroci so umrli. Poskus s koronavirusom je spodletel, ker se je virus izkazal za veliko premalo nevarnega; vendar so ga hoteli izkoristiti kot povod za uvedbo obveznega (prisilnega?) cepljenja in čipiranja ljudi.
•          Svetovna elita, ki upravlja s celotnim planetom in z vsemi nami in ki ima v lasti 99,9 % vsega premoženja na Zemlji (na čelu so milijarderji Rockefeller, Rothschild, Soros), je odgovorna za vse najhujše zločine v zgodovini človeštva. Med t. i. elito ali, z drugo besedo, kabaliste, spada večina najpomembnejših, najvplivnejših in najbogatejših ljudi na tem planetu, ki imajo na vesti zločine, ki si jih navadni ljudje ne moremo niti predstavljati. Lahko bi rekli, da svet vodi horda psihopatskih pedofilov. Denimo, hollywoodska elita naj bi se drogirala z najmočnejšo in najdražjo drogo na svetu, imenovano adrenochrome. Gre za drogo, ki je pridobljena iz krvi grozljivo mučenih, teroriziranih, posiljenih in na koncu ubitih otrok. Čim bolj je otrok travmatiziran, tem več adrenalina se izloči v njegovo kri, kar naredi drogo boljšo. (Samo v ZDA je vsako leto pogrešanih 800.000 otrok - kam gredo ti otroci?) V Hollywoodu naj bi prakticirali tudi satanizem in kult žrtvovanja živali in ljudi (predvsem otrok). Mnogo, mnogo znanih in vplivnih ljudi, politikov, igralcev, pevcev idr. je pedofilov, satanistov, uporabnikov adrenochroma ali so tako ali drugače vpleteni v zločine nad otroki.

•         Med svetovno elito kajpak spada tudi Katoliška Cerkev; eno največjih legel zla naj bi bilo v Vatikanu. Največji cerkveni dostojanstveniki imajo na vesti najhujše zločine proti človeštvu – zločine nad otroki. Prosim, poguglajte, iz česa naj bi bili narejeni rdeči kardinalski čevlji.
•         Ameriški predsednik Donald Trump naj bi se boril proti eliti in Deep State (globoka država), kar se že kaže v njegovem razkrinkavanju ogromne mreže trgovanja z ljudmi (predvsem ženskami in otroki); iz podzemnih tunelov v ZDA naj bi bilo rešenih že veliko število pohabljenih otrok, ki jih kriminalne združbe zlorabljajo in izrabljajo predvsem za spolne sužnje in pridobivanje droge adrenochrome. Ti tuneli naj bi bili razpredeni pod zemljo po vsem svetu. Trump je tudi prenehal financirati WHO. Potekale naj bi tudi aretacije zločincev proti človeštvu.
•         Zakaj ničesar od tega ne izvemo? Zato, ker so vsi glavni svetovni mediji (MSM – Mainstream Media) še vedno v lasti elite. Novinarji, tudi tisti, ki vse to že vedo, preprosto ne smejo razkriti teh informacij. Ko bodo kabalisti onemogočeni, naj bi vse prišlo v javnost.
•       Dobra novica je, da prav v tem času planet Zemlja zvišuje vibracijo in da skupaj postopno prehajamo v 5D – peto dimenzijo realnosti. Prav zato je vse tako kaotično in negotovo – svet se definitivno spreminja, in spreminja se na bolje. Mi mu lahko pomagamo tako, da ohranjamo visoko vibracijo, razmišljamo in delujemo pozitivno, z ljubeznijo in zaupanjem, da bo vse v redu in da bodo vsi zločini razkriti. Nikakor si ne smemo dovoliti, da nas obvladuje strah; namesto tega se napolnimo z mirom in zaupanjem v Dobro in Ljubezen.

Zavedam se, da je vse to za marsikoga čisto preveč. A preden napadete mene, raziščite sami. V ta namen prilagam nekaj opornih točk in ključnih besed, ki jih lahko vtipkate v brskalnik in izveste več:

•           dokumentarni film Fall of Cabal 1–10 (YouTube);
•           dokumentarni film Out of Shadows Official (YouTube);
•           David Wilcock on The Great Pandemic (YouTube);
•           knjige Davida Wilcocka;
•           David Icke;
•           Aleksandar Nogo: Svetu vladajo satanisti, ki želijo uničiti človeštvo! (YouTube);
•          EXCLUSIVE Dr. Rashid Buttar BLASTS Gates, Fauci, EXPOSES Fake Pandemic Numbers As Economy Collapses;
•           Pizzagate;
•           Marina Abramović;
•           Queen Elizabeth found guilty in missing children case; 
•           Cepiva: potrjena prisotnost kontaminiranih mikro in nanodelcev (Zdravo Slovenija);
•           prehod v 5. dimenzijo;
•           Facebook: skupini Qanon Slovenia in Fall of the Cabal.

Čutim potrebo, da se še malo razpišem o trenutnem stanju. O nenavadni, čudaški, negotovi situaciji, v kateri smo se vsi skupaj znašli. Prav gotovo jo doživljamo vsak po svoje, vseeno pa bi rada razgrnila svoje mnenje, preprosto zato, ker bo mogoče komu pomagalo. Morebiti se bo kdo našel v mojem razmišljanju.

Pred nekaj dnevi sem na družabnem omrežju brala objavo neke osebe. Zapis je bil tipično "jamrajoč", prav nič izstopajočega v poplavi objav zadnje čase, ko so bolj ali manj vsi negotovi, zaskrbljeni, prestrašeni, jezni. Pa vseeno me je ta zapis pritegnil do te mere, da sem prebrala celega in se ob njem čudila; najbrž zato, ker se preprosto nisem mogla poistovetiti z napisanim. Oseba je med drugim napisala, da sovraži čakanje. Da sovraži čakati celo, da se skuha krompir. Nisem mogla verjeti, kaj berem. Ob tem sem lahko čutila samo pomilovanje. Kako lahko nekdo, ki mu predstavlja problem že čakanje, da se skuha krompir, normalno in s čim manj (psihične) škode prebrodi trenutno krizno situacijo? Ob tem se zavedam, da to seveda ni problem le dotične osebe, ampak vsesplošno razširjeni problem celotne naše instantne družbe. Navajeni smo imeti vse takoj, in če ni takoj, cepetamo, se razburjamo in pademo v depresijo in histerijo. Je to samo huda razvajenost ali je še kaj drugega? Večina ljudi ima velike težave s prepoznanjem temeljnega dejstva v življenju: nikoli, ampak resnično NIKOLI ne moremo VSEGA nadzorovati, nikoli ne more biti VSE pod našo kontrolo, in predvsem se marsikdaj lahko zgodi, da je pač treba počakati. Pa še nekaj: vse se zgodi z razlogom. Občutek imam, da nekateri nikoli v življenju ne pomislijo na to. Pa bi morali; kajti, naj zveni še tako bedasto, ezoterično ali celo klišejsko, je res: vse se zgodi z razlogom. Včasih je treba določeno situacijo pač sprejeti, malo počakati, da vidimo, kaj se bo zgodilo - ker preprosto ne moremo vedno imeti vpogleda v ozadje čisto vsega, ker nismo tako prekleto vsemogočni. Smo veliko več, kot se zavedamo; imamo veliko, veliko večjo moč, kot si upamo pomisliti, to je res; a res je tudi, da preprosto ne moremo vedeti vsega. Za to uporabljamo premajhen odstotek svojih možganov.

Kako sama doživljam trenutno situacijo? Po pravici povedano se zame s prihodom domnevne "epidemije" ter karantene in samoizolacije, ki sta sledili, ni spremenilo popolnoma nič. Lokali in gostilne so zaprti - pa kaj? Že prej nisem hodila na pijačke. (Pravzaprav, če si lahko dovolim to zapisati, in si bom, posedanje v lokalih na pijačah se mi je od nekdaj zdelo ena največjih in najbolj nesmiselnih potrat časa in denarja.) Šole in vrtci so zaprti - nič hudega, že prej sem bila doma, tako da varstva za sina že prej nisem potrebovala. Zaprte so tudi knjižnice in neživilske trgovine (zaenkrat še) - prav tako nič hudega, nič takega ne potrebujem, in celo, kar se tiče knjižnic, me to ne prizadeva ne vem kako, ker imam tako obsežno domačo knjižnico, da bi bile lahko knjižnice zaprte še nekaj let, pa mi branja ne bi zmanjkalo. Dejansko se v mojem mikrokozmosu ni spremenilo popolnoma nič. Edina sprememba, ki me je doletela prav v tem času, je ta, da mi je s 1. aprilom začel veljati status samozaposlene v kulturi. Vendar to za zdaj v moje življenje ne prinaša bistvenih sprememb. Razen tega je za nas, za mojo družino, vse do potankosti tako kot prej. Zavedam se, da smo eni redkih in da nimajo vsi te sreče (če je to sreča). Ljudje so ostali doma, nekateri so mogoče celo izgubili službo. Vsi pa se sprašujejo, kako in kaj bo potem. Nikakor ne mislim zmanjševati ali celo negirati pomena gospodarske krize, ki se bo v vsem svojem obsegu šele pokazala. Zapisala sem le, kako sama doživljam trenutno situacijo, in želela sem poudariti, da nikoli nič ni tako črno, kot se zdi. Vse je odvisno od našega dojemanja, od našega pogleda na stvari. In naša kolektivna zavest na razvoj dogodkov vpliva veliko bolj, kot se zavedamo. 

Prej omenjena oseba je v svojem zapisu na družabnem omrežju omenila tudi, da jo je strah. Razumljivo - ali pač? Kaj nam koristi to, da nas je strah? Imam preprost predlog: namesto da se osredotočamo na slabosti trenutnega položaja, na vse, česar trenutno ne moremo početi, se raje osredotočimo na vse, kar imamo, na vse, kar lahko počnemo, na vse, s čimer in s komer smo obkroženi in obdarjeni. Če imamo ljubečo družino - kaj bi si lahko še želeli? Ljubezen je vendar najpomembnejša v življenju. (Mimogrede, glede tega sem zadnjič na radiu slišala zanimiv podatek: v tem času, ko smo vsi skupaj v karanteni, naj bi se število ločitev pri zakonskih parih povečalo za kar 55 %. Zanimivo. Pari so "obtičali" doma in ugotovili, da ne znajo več biti skupaj?) Če imamo zdravje - resnično, kaj več si še lahko želimo? Ljudje se svojega zdravja niti ne zavedamo, dokler ga imamo. V trenutku, ko ga nimamo več ali je okrnjeno, pa nas to presneto hitro zadene in začnemo jamrati. Sama imam avtoimunsko bolezen, že leto in pol sem popolnoma brez las, zadnjega pol leta pa tudi brez obrvi in trepalnic. Bolezen me je fizično zelo spremenila (ne na bolje). Lahko bi jamrala in kričala: "Zakaj ravno jaz?" Toda ne. Namesto tega sem raje hvaležna, da ne gre za tako hudo bolezen, ki bi me onesposobila, hvaležna sem, da lahko kljub njej še naprej povsem normalno funkcioniram. In hvaležna sem tudi, da poznam način, s katerim se lahko pozdravim - in menim, da to precej uspešno že počnem. Ljudje so si s tem načinom pozdravili mnogo hujše bolezni, tudi raka. Zakaj se torej ne bi pozdravila tudi jaz? Skratka, osredotočam se na tisto, kar ustvarja pozitivno in ne negativno energijo. Bistveno je, kako se s stvarmi spopademo, kako reagiramo. Naša reakcija je najpomembnejša; bolj pomembna od samih dejstev.

Ja, situacija je res skrajno negotova in z lahkoto v nas vzbudi strah, zaskrbljenost - toda, kaj nam to koristi? Če nas je strah, bomo dobili točno tisto, česar nas je strah. Če pa namesto tega zaupamo, da bo vse v redu - potem tako tudi bo. Vsi vemo, da potem, ko bo vsega tega konec, nič več ne bo tako kot prej - ne more biti. Toda zakaj za vraga ne bi bilo BOLJE kot prej? Kdo nam ne dovoli razmišljati pozitivno, kdo nam ne dovoli pomisliti, da bi lahko bilo bolje in ne slabše? Vse je vendar odvisno od nas! MI se odločamo, kakšno življenje in kakšno realnost bomo imeli!

Kaj pa koronavirus? Saj res, o tem nisem rekla še niti besede. Ne, ne verjamem v koronavirus. Niti pod razno in že dolgo ne. Da ne bo pomote: verjamem, da koronavirus obstaja, ne mislim, da je izmišljen. Ne verjamem pa v to, kar nam v zvezi z njim prikazujejo. Gre za to, da je veliko, veliko manj smrtonosen (?! - "smrtonosen"?! Lepo prosim, sploh ni smrtonosen!), kot nam skušajo prikazati. Čas je, da vsi skupaj spoznamo, da imamo opravka z lažnivimi mediji, ki manipulirajo s podatki in nam servirajo napačne, prirejene informacije, skratka LAŽI. Čim prej to spoznate, tem bolje za vas. Zato sama ne gledam televizije in ne poslušam poročil, ker si pač nočem polniti glave z lažmi. Sem pa kar precej raziskovala in še raziskujem, in prišla do cele množice odkritij. Tukaj o tem ne bom govorila, ker gre za stvari, ki jih noben "normalen" človek noče verjeti, ker so preveč neverjetne, preveč ogabne in prekleto grozljive. (Milo rečeno.) Vas pa spodbujam, da sami raziščete. Spodaj bom pripela nekaj najpomembnejših linkov. 

Ja, kar se tiče koronavirusa, mislim, da gre za prevaro. Za eno največjih prevar v zgodovini človeštva. Ker ne morem biti povsem tiho, bom zapisala samo to: spoznala sem, da je bil COVID-19 umetno ustvarjen, z namenom potamaniti velik del človeštva. Kot rečeno, se je izkazal za veliko manj smrtonosnega, kot naj bi bil, a nič hudega, obstaja še plan B: strupena cepiva, ki naj bi nas vse "rešila" te nadloge. (V resnici bi cepiva njih rešila druge, veliko večje nadloge: nas.) Za vsem tem stoji kdo drug kot Bill Gates, dobri očka, ki nas vse tako ljubi, da nas želi s cepivom zaščititi pred to hudo boleznijo. (Mhm.) A tudi on je samo izvajalec (skupaj z WHO, World Health Organization), nad njim so druge, veliko večje živine: svetovna elita, ki upravlja z 99,9 % celotnega svetovnega premoženja in z nami vsemi. Toliko o tem; raziščite sami. Spodnji linki so vam lahko v pomoč. 

Vsled vsega tega, ko grem v trgovino ali kam drugam po opravkih, nosim masko izključno zato, ker so pač takšna pravila in ker nočem povzročati problemov. Čeprav mi je težko in bi si jo najraje strgala z obraza, ker se pač zavedam, kako smešno je vse skupaj. Kakšna neverjetna farsa! Medtem ko se mi ukvarjamo s tem strahotno nalezljivim in ogrožujočim virusom, se v ozadju dogaja nekaj veliko, veliko večjega.

Samo še to bom rekla: nič ni tako, kot se zdi. Treba je odpreti oči, vklopiti možgane in se zbuditi. Se ozreti okrog sebe in dojeti, kaj se v resnici dogaja. Mediji nam tega ne bodo povedali; vsaj ne tisti glavni, ki nam vsak dan trobijo na ušesa. Tudi vlada nam tega ne bo povedala. Sami moramo dognati. In, kar je najpomembnejše: stopiti moramo skupaj. Časi ločevanja so mimo. Le združeni smo močni. Dokler smo razdeljeni na leve in desne, črne in bele, verne in ateiste, homo- in heteroseksualne, takšne in drugačne - vse do tedaj smo lahka tarča. Z nami lahko počnejo kar hočejo. V trenutku, ko se zavemo svoje moči in stopimo skupaj - VSI - je njihove vladavine konec. Nas je ogromno; njih je malo.

Še to (ker ne morem biti tiho): Zemlja trenutno prehaja na višjo frekvenco. Vse se spreminja, tudi mi. Zelo pomembno je, da v tem času (in sploh vedno!) tudi sami pri sebi ohranjamo visoko frekvenco, tako da razmišljamo in delujemo pozitivno. Zdaj ni čas za strah, zaskrbljenost, obup in podobna razdiralna čustva. Ne; čas je za radost, hvaležnost in predvsem LJUBEZEN. Ozrimo se malo na svoje življenje - za kaj vse smo lahko hvaležni? Vsakdo od nas lahko najde vsaj nekaj razlogov za hvaležnost; večina jih lahko najde mnogo. TO je tisto, kar moramo zdaj občutiti; ne strah, temveč hvaležnost in ljubezen. Vse je v redu, vse je dobro! Stvari gredo lahko samo na bolje! Zaupajte, da se dogaja nekaj velikega in bodite hvaležni, da ste lahko temu priča! Kar čutite v sebi, to boste videli zunaj. Kakor znotraj, tako zunaj; kakor spodaj, tako zgoraj. Zunanji svet je samo ogledalo naše notranjosti. To imejte v mislih. Nikoli, nikoli ne pozabite tega.

Film Fall of Cabal 1-10:

https://www.youtube.com/watch?v=_gyPJMhrci4&feature=share&fbclid=IwAR3q38v8P8hSeZZ04xxVoncqmkdmywnDH7sSX57iDlGCCGqJxrYG60a5j6s

Deca razotkrivaju satanističko pedofilski kult:

https://www.youtube.com/watch?fbclid=IwAR3oivJkIRr2-3t_nqy5VVC9Q4yS_p_H3jX82tLppKJkqX1M8qHJJ6fCYxU&feature=share&v=Oqb_8N6USbA&app=desktop

EXCLUSIVE Dr Rashid Buttar BLASTS Gates, Fauci, EXPOSES Fake Pandemic Numbers As Economy Collapses:

https://www.youtube.com/watch?v=wLqLKNV8sLM&feature=youtu.be&fbclid=IwAR3QKHDJrdzu7jEUaODoib-16ztABzTmWZS5CCaghEumw8rn5b9Xr6yeIw8

Dolores Cannon - Changes Needed for the New Frequencies:

https://www.youtube.com/watch?feature=share&v=vJ0i7bxoNQM&fbclid=IwAR0QwFgVTzvcIwNvU56NwlY_m-8xlv_Y8rHjC2Po9ni5zsu_AzI_34Eqvv4&app=desktop

Intervju - Aleksandar Nogo: Širom sveta je u toku veliki obračun sa satanistima!:

https://www.youtube.com/watch?v=HhZQXIGK_5k&feature=youtu.be&fbclid=IwAR0JVbn6oK6U9zk4ZWma174dXX_9FNBK4GQXoGzLVtGGhlQkJXx1kg-hMok

Resnica o cepivih:

https://go.thetruthaboutvaccines.com/?ref=9ddce368-d576-46b3-bc30-7ca55030208b&fbclid=IwAR1U2G5bYc1N92g9rnBhrU-0JjNgXs5sHHq1Ek5nYNbIZg9NgkdzunqZW98

Cepiva: potrjena prisotnost kontaminiranih mikro in nanodelcev:

https://www.zdravo-slovenija.com/new-blog/2017/2/2/cepiva-prisotni-kontaminirani-mikro-in-nanodelci?fbclid=IwAR2eEr0XdlD1XtHOj-_14pBZncG5IuL8av0p_GQ7NwZe5Aic94YbbZP2qAY

Bill Gates' Huge Influence On The World Health Organization Exposed:

https://www.youtube.com/watch?v=B89IfD1MA10&feature=youtu.be&fbclid=IwAR3rUtMZTPPfvW8JCT_EGXI5Vk8L_yc42PNcPKLFsfrLheK1AWUNtQNvutY

Film Out of Shadows:

https://www.youtube.com/watch?v=MY8Nfzcn1qQ&fbclid=IwAR2hdBpFQdYAm0cqODtCAD58z39rhM_9x2EhphJnsZBhTGFY_0bn8osP_a4

David Wilcock on The Great Pandemic III New Briefings, Restitution and the Big Picture!:

https://www.youtube.com/watch?v=vQwfbEmGlzQ

Prikladno branje za ta čas

Knjigo na zgornji sliki imamo doma že kar nekaj časa, a vse do pred kratkim me ni poklicala. Literature s tovrstno tematiko sem svojčas prebrala ogromno, zadnje čase pa mi ne gre kaj preveč. Poleg tega sem se zavedala, da je tole roman, jaz pa se, ko gre za t. i. "mejna" področja, raje obrnem na stvarno literaturo. Pa vendar, na zadnji platnici knjige med drugim piše: "Po osebnih spominih z zvezdnih potovanj je avtorica Milica Petrović napisala to knjigo, sicer roman, a vendar lahko zapišemo, da gre za nekako izkušnjo ... [...]" In še: "To ni priročnik za odhod, a kakšno je to potovanje, nam natanko opisuje mlada beograjska pisateljica [...], ki je v svetove onkraj vstopila z iskreno in močno potrebo po vpogledu v čudežne zvezdnate poljane. Tovrstno izkušnjo, čudenje in vznemirjenje bi težko zamenjali za karkoli drugega - razen za nedoumljive moči, ki jih, med drugimi redkimi ljudmi, ima tudi Milica. [...]" Ko sem se odločila, da knjigo preberem, mi je bilo prav vseeno, koliko je vse, kar v njej piše, res. Pravzaprav temu nisem pripisovala sploh nobenega pomena. K vsaki stvari rada pristopim z odprtim umom in dušo, poleg tega pa nikoli niti za trenutek ne podvomim, da resnično obstajajo ljudje, ki jim je uspelo svoje posebne moči (ki jih, mimogrede, posedujemo vsi, le da jih večina od nas nikoli ne razvije!) razviti do te mere, da lahko svoja spoznanja delijo z drugimi.

Roman mlade srbske pisateljice je izšel leta 2012, pri nas 2014 pri založbi ARA. Če se osredotočim najprej na oblikovno plat Mostov neskončnosti, moram hočeš nočeš povedati, da v literarnem smislu nikakor ne gre za vrhunsko delo. Stil pisanja je nekoliko neroden, precej zasičen s klišeji in pretiranimi, okrašenimi prispodobami, ki mestoma delujejo osladno. V slovenski izdaji je tudi nemalo slovničnih napak, ki se pojavljajo kljub domnevno opravljenemu (!) jezikovnemu pregledu. Ni mogoče torej reči, da gre za literarni presežek, vendar se zdi, da to niti ni namen te knjige, ker je pri njej poudarek na vsebini, na tem, kar bi nam avtorica rada povedala. In kar se tiče vsebine, lahko rečem naslednje: če me prvi del knjige ni prav posebej navdušil, pa tega nikakor ne morem reči za drugi del oziroma zaključek knjige.

Avtorica uporablja prvoosebno pripovedovalko, kar daje precej močan vtis avtobiografskosti, in glede na povedano na zadnji platnici knjige, je ta vtis najbrž precej pravilen. Ime junakinje je seveda spremenjeno; dekle v knjigi se imenuje Sanja. Zgodba se začne z opisovanjem nezavidljive situacije: komaj 27-letna Sanja umre, pa se tega najprej sploh ne zaveda. Njena zavest, ki po fizični smrti ne preneha obstajati, potrebuje nekaj časa, da dojame, da je Sanja kot fizično bitje, človek, ki je prebival v materialnem svetu na Zemlji, umrla, njeno bistvo, duša ali kakorkoli že temu rečemo, pa živi naprej. V nadaljevanju spremljamo pot te duše po fizični smrti, bitja, ki jih srečuje, in vse, kar se ji pripeti, dokler nazadnje ne pride čas, ko lahko vstopi v beli tunel in odide tja, kamor ji je namenjeno oditi. Tam pa se vse obrne precej drugače, kot smo morda pričakovali. Izkaže se, da je duša, ki je v svojem življenju na Zemlji privzela človeško obliko in živela kot Sanja, v resnici vodnik neke druge duše. Na koncu prisostvujemo zasedanju, ki so ga sklicali Stvarnik in Najvišja bitja; gre za srečanje Šestega in Sedmega univerzuma, na katerem se zbere množica duhovnih vodnikov, svetlobnih bitij in sedem Najvišjih bitij, ki so najbližje Stvarniku. Veliki svet je bil sklican z namenom, da se sprejme odločitev o usodi Zemljanov, ki so svoj planet pripeljali že do roba propada. Zemlja je izčrpana in uničena, ljudje, ki živijo na njej, pa se ne zavedajo, kolikšno škodo ji povzročajo - in kako s tem škodijo tudi sebi in vsemu živemu na planetu. Zato Veliki svet soglasno sprejme odločitev, da se Zemljo očisti in da se življenje na njej vzpostavi na novo. Z drugimi besedami to pomeni, da bo sedanja človeška civilizacija - ki je, po besedah pripovedovalke, že peta po vrsti - uničena in bo dala prostor naslednji civilizaciji. Stvaritelji ne prenehajo upati in dajejo ljudem vedno nove priložnosti. Za vsako novo človeško civilizacijo upajo, da se bo zavedela svojih pravih moči in da jih bo uporabila pravilno - ne za uničevanje, izkoriščanje in podrejanje vsega na Zemlji, kar imajo za manjvredno od sebe. Izredno pomembno sporočilo, ob katerem vprašanje, ali je knjiga Mostovi neskončnosti le izmišljen roman ali pa gre za "kaj več", popolnoma izgubi pomen. Takšna je tudi sporočilnost naslednjega odlomka iz enega od zaključnih poglavij knjige, ki govori sam zase in nam lahko da misliti o stvareh, o katerih še kar nočemo razmišljati ...

- Želim zavarovati svoje otroke. Imajo popolnoma enako pravico do obstoja kot tudi vaši ljudje. Nikar ne dovolite, da jim bo ta pravica odvzeta, nas znova z žalostjo preplavi Varuhova misel.

- Ljudje izkoriščajo živali popolnoma nezavedajoč se, da so njihovi mlajši bratje in sestre. To mi govori izkušnja, ki sem jo pridobil v materiji, ko sem šel skozi dve človeški življenji, se nežno oglasi eden izmed vodnikov.

- To ne opravičuje zla, ki ga delajo, odgovori Varuh.

- Res je, vendar kako obsoditi nekoga, čigar zavest je na tako nizki ravni, da ne more doseči tega spoznanja? To je izven meja razumevanja njihovih z materijo omejenih umov. Zato smo z njimi tako razumevajoči in strpni, se pridruži razpravi tudi Tretji.

- Varuh, ti imaš in še zmeraj uporabljaš Pravico zbiranja duš živali. Ali to vsaj malo blaži surovost ljudi do tvojih otrok? se ponovno oglasi Sedmi.

- Ne dovolj. Povečujem število vrst, ki vse hitreje izumirajo, vendar niti to ni dovolj. Vse te otroke jemljem k sebi, da bi ozdravil njihove bolne in trpeče duše. Z menoj so srečni v prostoru brez ljudi, ki sem ga ustvaril zanje. 

- Vendar to ni dobro za njihovo evolucijo, če jih zadržuješ zunaj materialne ravni, ga spomni Prvi.

- Tega se zavedam. Zato jih pošiljam še na druge svetove daleč od Zemlje, kjer lahko nemoteno nadaljujejo svoj obstoj, se občuti malo veselja v Varuhovih besedah, vendar je to le trenutni blišč varljive iskre upanja, ki takoj ugasne.

- Med vami so tudi takšni, ki so živeli v materiji kot ljudje. Ali bi lahko podelili z nami svoj vpogled v resnično stanje na Zemlji? nagovori Sedmi vse nas.

Najvišji med Najvišjimi znova pravilno usmeri tok tega zasedanja. Skozi naša bitja se razlijejo občutki in misli vseh tistih, ki so imeli neposreden stik z Zemljo in civilizacijo na njej. [...] 

Opazujemo trpeče slike zaprtih živali, ki se stiskajo v majhnem in neudobnem prostoru, pogosto pod umetno svetlobo. Prisiljene so le jesti, da bi tudi same hitro postale hrana. Odvzeta jim je svoboda, sonce, nebo in zelenje iz naravne okolice. Živijo žalostno, kratko in nesmiselno življenje, izpolnjeno s strahom in trpljenjem. Ta bitja so ustavljena v svoji evoluciji. Vendar to ni vse njihovo trpljenje. Opazujemo transport do klavnic, vidimo kri, slišimo krike, občutimo bolečino. In vse to traja že predolgo. Veliko kladivo udarja kravo v glavo, ta ponori in pade na kolena. Udarec se ponavlja in nezavestna žival pade. Zatem jo ljudje pripnejo na kljuke, s katerih visi z glavo navzdol, in ji prerežejo vrat. V njenih očeh vidimo grozo, strah, trpljenje in bolečino, ki traja predolgo. Zavest je motena, lesk v očeh ugaša. Zadnje, kar vidi, je mlaka lastne krvi, nad katero visi. Bolečina pričenja popuščati, vse postaja črno in daleč, zvoki izginejo v tej daljavi, dokler duša končno ne zapusti tega trpečega telesa. Njej sledi druga, peta, tisoča krava, krvavi niz pa se nadaljuje brez konca.

Temu strupu ljudje rečejo meso. Živalsko truplo je zanje hrana. Ljudje se ne zavedajo, da z uživanjem teles teh živali v svoje bitje vnašajo vse preživeto trpljenje teh duš kot škodljivo energijo, ki jih maže in ugaša svetlobo njihovega lastnega bitja. [...]

Sedaj vidimo ljudi, stare in mlade, kako brezbrižno hodijo po mestnih ulicah mimo bolnih in lačnih živali. Te male duše so ljudje sami zapustili, ne da bi jih še želeli imeti v svojem domu. Redko kdo takšni ubogi duši podari tisto trohico pozornosti ali hrane. Neredko jih pretepajo in ubijajo.

Otroci ščuvajo pse na mačke, jih kamenjajo, da bi čim prej padle z dreves. Zelo nas skrbi, da jih ta zločin zabava in da starši ne reagirajo. Opazujemo avtomobile, ki hitijo po ulicah in vozijo čez vse, kar ni človeškega rodu in dovolj veliko, da poškoduje vozilo. Vidimo, kako ljudje z neznanjem ubijajo še več teh malih duš in uporabljajo njihova materialna telesa za neka nekoristna, pogosto tudi za ljudi škodljiva tako imenovana zdravila proti raznim boleznim.

Iz mest gremo v naravo, kjer ljudje zaradi zabave ali iz čiste materialne koristi brez usmiljenja lovijo divje, svobodne živali, jih velikokrat ujamejo in ubijajo v strašnih pasteh. Čutimo zadovoljstvo lovca, ko skozi merek opazuje srno, ki ne ve, da določena oddaljenost od človeka ne pomeni tudi varnosti. Velike bleščeče oči prestrašeno strmijo v človeka. Ta v njih ne vidi ničesar, niti njene želje po življenju niti njene pravice do svobodnega življenja. Glava srne postane trofeja, ki jo obesijo na zid, telo pa meso, ki ga bodo pojedli. Brezčutno pritisne na petelina na puški, naboj hitro premaga to razdaljo in srna pade, ubita v gozdu, v svojem domu, ki je zanjo tudi ustvarjen.

Vidimo razburkano morje v majhni pečini nekega otoka, vrelo in rdeče od krvi umirajočih delfinov, ki jih ljudje obkoljujejo in jih s kavlji brezčutno vlečejo iz mrež, še napol žive. Zapeljalo jih je njihovo zaupanje v ljudi, naivnost in iskrenost sta jih stali življenja. Sledi pogled na velike krvave kose ledu, po katerih ljudje preganjajo nemočne mladiče pingvinov in jih ubijajo s kopji, medtem ko njihove matere nemočno in v bolečinah spuščajo krike žalosti, opazujoč strašno smrt svojih otrok. Zatem jih odirajo, nekatere še napol žive, ne glede na njihove prestane bolečine in vzklike. 

Opazujemo farme živali s krznom, ki jih ljudje vzgajajo izključno zaradi kožuha, v katerega se oblačijo in se tako ponižujejo v svoje starodavne primitivne prednike iz jam. Že samo takšno dejanje jih spusti nekoliko lestvic nižje v njihovi evoluciji. Smrt teh živali je strašna. Vidimo ljudi na napačnih poteh spoznanj, ki v magičnih ritualih žrtvujejo Varuhove otroke. Ti želijo s pomočjo njihove krvi priti do raznih moči in znanj, nepotrebnih za duhovni razvoj.

[...] - Ljudje ne razumejo, da imajo tudi živali dušo in da ne obstajajo zato, da bi jim služile, temveč da bi si s človekom enakovredno delile ta planet, se vmeša Sedmi.

- Ne zmenijo se za čustva mojih otrok. Pojmujejo jih kot stvari, ki jih lahko uporabijo in odvržejo, ko jim niso več potrebne, se z žalostjo ponovno oglasi Varuh. 

- Ne zavedajo se, da vse to zlo, vsi kriki in vse trpljenje živali ustvarjajo negativno energijo. Vsa ta tema odhaja v Univerzum, ki se umaže in zastruplja. Niso se ponavljale le pritožbe Zemlje, temveč tudi drugih bitij, ki obstajajo v njeni bližini, katerih prisotnosti pa se Zemljani ne zavedajo, se oglasi Četrti.

- Večina ljudi še ni spoznala, da ima planet, na katerem obstajajo živa bitja, dušo in čustva. Tudi Sonce je zanje le zvezda, kopica plinov in ognja, nadaljuje Peti.

[...] - Duhovni razvoj Zemljanov ne gre v korak s tehnološkim. Njihova zavest je na porazno nizki ravni, se vključi v razpravo še eno svetlobno bitje.

- Takšen odnos ljudi do živali ni edini razlog, zaradi katerega smo se zbrali, se ponovno vključi Sedmi.

- Na žalost. Zemljani uničujejo sam planet. Čista in neizčrpna energija je povsod okoli njih in v njih samih, vendar tega ne vidijo ali ne želijo videti. Namesto da razvijajo čisto tehnologijo, prekopavajo Zemljo in ji prinašajo vse večje, globlje in boleče rane, ki se težko celijo. [...]

Milica Petrović, Mostovi neskončnosti, str. 316-323