VLADAVINA MEDIJEV

Če kdaj, potem imamo letos odlično priložnost, da sprevidimo, kdo nam v resnici vlada in koliko smo v resnici svobodni. Kdo vlada našemu umu in občutkom ali, bolje rečeno, kdo načrtno usmerja način našega mišljenja, čutenja in čustvovanja?

Nekje v začetku letošnjega leta se je začelo dolgo obdobje nespremenljive, dan za dnem enake medijske naracije, ki ne le vsak dan, ampak sleherno uro (pri poročilih na radiu, televiziji) poroča eno in isto, spreminjajo se le številke. Že dolge mesece ne mine niti EN DAN, ko se ne bi poročalo o "novem koronavirusu", o številu okuženih, hospitaliziranih in umrlih. Zaradi te domnevno tako grozljive in smrtonosne bolezni se je svet skoraj ustavil. Najprej: zakaj vedno poslušamo "NOVI koronavirus"? Seveda zato, ker vse bolezni, ki so NOVE, v ljudeh vzbujajo občutke negotovosti, tesnobe, strahu. Vse to odpre vrata stresu, ki oslabi delovanje imunskega sistema in - bravo, pa smo tam, kamor smo želeli priti: človek dejansko lažje zboli. Človeku, ki je prestrašen in poln negativnih občutkov, manjka samo še majhen korakec do bolezni. Pa ne do tiste zgoraj omenjene, ne; bolezen je v resnici samo ena. Zelo, zelo pomembno je, KAKO sporočevalec poda sporočilo. Mediji so naši sporočevalci. Mi seveda (zmotno!) mislimo, da so tu zato, da nam sporočajo novice, skratka, resnico. Žal ni tako. Naloga sistema javnega obveščanja ali medijskega sporočanja je zgolj in izključno ta, da z ljudmi manipulira. Da jih programira. Vsakdo, ki ima malo, čisto malo pojma o psihologiji, dobro ve, kako delujejo te zadeve. Če damo zelo poenostavljen primer: nekdo nekomu vsak dan govori, da je butast. To mu ponavlja iz dneva v dan, iz ure v uro, nenehno in brez prestanka mu predaja vedno enako sporočilo: "Ti si butast." Kaj se zgodi? Človek, na katerega je naslovljeno to sporočilo, ima dejansko zelo velike možnosti, da resnično postane butast, četudi ima povsem zgleden inteligenčni kvocient. Nenehno poslušanje besed "ti si butast" ga slej ko prej pripravi do tega, da začne tem besedam verjeti, in že je pečen: postane butast. Enako seveda velja za vse vrste sporočil, za vse, kar si moremo zamisliti. Enako bi se zgodilo, če bi nekdo temu človeku neprestano, kot papiga ponavljal, da je pameten, ali pa, da je lep, grd, dober, slab, zdrav, bolan itd. Le redki posamezniki imajo tako visoko stopnjo notranje moči, samozaupanja in samozavesti, da kontinuirano poslušanje negativnih sporočil na njih nima vpliva. (Pozitivna sporočila lahko tukaj izvzamemo, ker njihov vpliv na človeka ni škodljiv, ampak kvečjemu koristen.)

Hopla, in smo tam: prav to počnejo mediji. Čemu je namenjeno zastraševanje, s katerim nas bombardirajo, in ki smo ga še posebej v letu 2020 tako izdatno deležni? Čemu služi konstantno pitanje z negativnimi informacijami? Kateri naivnež verjame, da nam tisti, ki nas zastrašuje, želi dobro?? Kdo še vedno verjame, da je posredovanje zastrašujočih, negativnih, LAŽNIH informacij ljudem v pomoč in korist? O ja, žal še vedno premnogi. Toda vsak voditelj, ki ima opravka z ljudmi, se kristalno jasno zaveda, kako ključnega pomena je njegova komunikacija s podrejenimi. Dobro ve: če jim bo predal zastrašujoče sporočilo, jih bo prestrašil, ljudje bodo panični, njihova delovna učinkovitost se bo močno zmanjšala, nekateri bodo celo zboleli. Skratka, pahnil jih bo v stres. Na drugi strani pa se lahko voditelj odloči za drugačen pristop. Svojim ljudem bo predal iste informacije, razlika je le v tem, KAKO jim jih bo sporočil. Namesto strahu bo izbral pogum in poudaril svoje zaupanje in vero v njihove sposobnosti. Opogumil jih bo, jim vlil moči, da se spopadejo z novo situacijo na učinkovit način. Njegovo sporočilo bo ena sama POZITIVA. In podrejeni, ki bodo tega sporočila deležni, bodo opravili svoje delo učinkovito, kvalitetno, brez nepotrebnega živciranja, njihovo zdravje (psihično in fizično) bo ostalo nedotaknjeno.

Zastraševanje ljudi preko medijev (javnih "trobil") ima samo en cilj in samo en rezultat: prestrašene ljudi. Ljudje sami bi morali imeti dovolj močen notranji kompas, ki bi jim vselej pokazal, kar je očitno: sporočila medijev, prežeta z negativnostjo in strahom, NISO DOBRONAMERNA. Vselej, ko je človek izpostavljen takšnim sporočilom, bi se morala v njem prižgati rdeča luč, ki bi ga z utripanjem spraševala: Čemu to služi? Kakšne občutke v meni poraja to sporočilo? Če niso dobri, pozitivni, zakaj mislim, da so nameni tistega, ki sporoča, dobri?

Zakaj velika večina ljudi ta svoj notranji kompas ignorira? Zakaj ne vidijo prižiganja rdeče luči ali pa se ta sploh ne prižge? Res je, da veliko ljudi rdečo luč ignorira predvsem zato, ker jim kronično primanjkuje zaupanja vase, v svoje občutke, ker verjamejo, da drugi vedno vedo bolje od njih, še toliko bolj, če so ti drugi neka "višja instanca" - in mediji, vlada, verski voditelji, predvsem pa tako zelo opevana "znanost" to vsekakor so! Toda morebiti gre še bolj za to - sicer pa je vse skupaj povezano -, da so ljudje preprosto PROGRAMIRANI. Sistem javnega sporočanja upravlja z njimi kot z lutkami na vrvicah. Ljudje plešejo tako, kot jim sistem žvižga, in niti enega koraka ne naredijo samovoljno, pa se tega sploh ne zavedajo. Sistem javnega sporočanja in razvedrila je ogromen, gigantski sistem upravljanja z ljudmi. Ste se kdaj vprašali, zakaj se programi na televiziji imenujejo "programi"? Zato, ker so dejansko prav to in nič drugega. Medtem ko se vi nedolžno zabavate, ti programi skrbijo, da razmišljate na točno določen način in verjamete v točno določene stvari in - izredno pomembno - da o določenih stvareh NIKOLI ne razmišljate.

In ob vsem tem jim uspeva, da vas vedno znova prepričajo, da ste svobodni. Da se sami odločate o vsem.

Naše suženjstvo

Je človeštvo sploh imelo kdaj kakšen drug status kot SUŽENJSTVO? (In ta status vestno prenašalo še na druge vrste na Zemlji?) Seveda ne govorim o tistih na položajih, z večjim ali manjšim odstotkom moči v rokah. Govorim o malem človeku, o nepreglednih množicah običajnih ljudi. Je bilo za njih kdaj kaj drugega kot delo, garanje za preživetje, muke, trpljenje in pomanjkanje, bolezni, tegobe vseh vrst, in tako vse življenje, od rojstva do smrti? So vsi ti ljudje kdaj vsaj z oddaljenim delčkom svojega bitja pomislili ali vsaj začutili, da je življenje lahko tudi drugačno, celo diametralno nasprotno temu, kar živijo oni in kar imenujejo življenje? So se kdaj zavedeli svoje grozljive zasužnjenosti in, še pomembnejše, so kdaj začutili nenaravnost in celo sprevrženost takšnega stanja? So kdaj pomislili, da NI PRAV, da je tako, in da bi lahko bilo drugače?

Kot otrok sem imela posebne dneve, ko sem že zjutraj nekako spontano pomislila: Danes se bo nekaj zgodilo. Nekaj pomembnega, nekaj velikega. In potem sem ves dan čakala. KAJ je tisto, na kar čakam, nisem vedela. Zgolj čutila sem, nekje globoko v sebi, da se mora zgoditi nekaj, kar bo popolnoma spremenilo podobo sveta, kot ga poznam. Nekaj, kar se bo dotaknilo samih temeljev. Ob takšnih dneh svojega otroštva sem torej čakala in oprezala - in bila ob koncu dneva neizogibno razočarana, ker se ni zgodilo nič. Danes, ko se tega spominjam, si mislim, da sem najbrž zgrešila "timing". Bilo je prezgodaj, ni bil še pravi čas. Očitno sem prišla že na svet s posebnim programom za določene spremembe in v svoji neučakanosti sem pričakovala, da se bo začel izpolnjevati kar takoj. Nisem razumela, da mora dozoreti pravi čas.

Skozi življenje sem se potem prebijala bolj ali manj uspešno (predvsem manj), s skoraj nenehno prisotnim občutkom nekega nedoločljivega hrepenenja, ki me je gnalo, da sem vedno in v vsem iskala še nekaj drugega, nekaj "več". Nisem prav dobro vedela, kaj naj bi to "več" bilo, vedela sem samo, da me svet in življenje s tem, kar mi ponujata, ne moreta zadovoljiti, še manj pa osrečiti, in jasno sem čutila, da v takšnem svetu, tako prepojenim z zlom in krivicami in nepopisnim, nesmiselnim trpljenjem vseh živih bitij, ne morem živeti. Kasneje sem se začela prepričevati, da me pravzaprav nič in nihče ne more osrečiti, če nisem tega sposobna storiti sama. Razumljivo; pa vendar za srečo in zadovoljstvo zgolj osebna odločitev marsikdaj ni dovolj. Četudi še tako dobro skrbiš zase in se prepričuješ, da si srečen, je težko biti V RESNICI srečen, če je okolje v popolnem neskladju s tem. Kako naj boš srečen, če okrog sebe neprestano gledaš krivice, bolečine in trpljenje nedolžnih, ali pa je vse to celo prisotno tudi v tvojem življenju? Kako naj boš srečen, če moraš opravljati delo, ki ga sovražiš? Od kod naj pride zadovoljstvo, če se moraš tretjino svojega življenja ukvarjati z nečim, kar te ne veseli - vendar to moraš početi, če hočeš preživeti? Nekaj manjka, manjka temeljni pogoj za doživljanje neskaljene sreče. Življenje se zdi krivično, pretežko. In ne le zdi, takšno tudi je. Vse je tako nepopisno zakomplicirano. Namesto da bi bilo življenje nekaj preprostega, nekaj čudežnega, kar tudi je, se že takoj po rojstvu novega bitja izkaže za projekt, nekaj, kar prinaša dobiček, nekaj, kar je treba nenehno dokazovati in izpolnjevati papirje, jih nositi na urade; če tega ne storiš (oz. če tega ne storijo starši novorojenega bitja), ti ni dovoljeno živeti. Vsak človek, ki se rodi, takoj dobi davčno številko, emšo in še kup drugih nalepk, številk in označb. Le zakaj? Zato, da nam je že od vsega začetka jasno, komu pripadamo. Sebi ne. Vsak človek, ki se rodi, je last države, ki z njim trguje, njen suženj, ki bo vse svoje življenje garal zanjo, sam pa ne bo imel prav veliko od tega. Dobil bo kvečjemu nekaj drobtinic miloščine, da se ne bi preveč pritoževal. In res se ne - še hvaležen je za tiste drobtinice. Iz same hvaležnosti za izkazano "dobroto" je pripravljen še naprej, do konca življenja nesebično služiti tujim ciljem. In ko se njegov čas izteče, ko gre v zasluženi pokoj, svoje suženjstvo tako pogreša, da v življenju ne vidi več smisla. V obdobju, ko bi se končno lahko posvetil sebi in tistemu, kar ima rad, tega ne zmore in ne zna.

Kdo je kriv, da smo se tako grozljivo oddaljili od bistva svojega obstoja?

(se nadaljuje)

Človeštvo na pragu velikih sprememb

Skozi celotno zgodovino človeštva je bilo vselej tako, da so tisti, ki so oznanjali resnico, zmeraj brez izjeme nastradali. Zaprli so jih, jim odvzeli vse, jim zagrenili življenje, še najpogosteje pa so jih preprosto ubili. Da bi ljudje izvedeli resnico - resnico o sebi, o svetu, o življenju ali zgolj o neki določeni tako ali drugače pomembni stvari - ni bilo nikoli v interesu vladajočih. Še več: tega so se bali kot hudič križa. Kajti v trenutku, ko bi se človek prebudil in se zavedel, KDO JE V RESNICI, bi bilo z njimi konec. Oni so lahko na vrhu samo dokler smo mi spodaj, potlačeni in steptani kot kislo zelje v čebru. Zato so vedno, skozi vso zgodovino vsakega prebujenega posameznika, ki je hotel opozoriti druge, po hitrem postopku likvidirali in, če je bilo le mogoče, tudi eliminirali. Sicer pa, bodimo iskreni: človeštvo je tako zelo pod njihovim vplivom, vsa ta tisočletja je bilo v tako globokem spancu, da je tiste redke posameznike, ki so si prizadevali, da bi jim nekaj prikazali z drugega, drugačnega vidika, onesposobilo kar samo. Ljudje so se jim posmehovali, jih imeli za nore, jih sežigali na grmadah, jih ovajali državi, v najboljšem primeru pa jih pač niso jemali resno, ignorirali so jih in živeli naprej svoje bedno življenje. In tako so opravili večino dela: ljudje so se sami med sabo onemogočili in pobili. Nikoli niso bili enotni, nikoli niso držali skupaj. Nikoli se niso zavedali, da so v resnici ENO. In vladajočim je bilo to še kako povšeči.

Res zanimivo je, kako so ljudje vedno pobijali in smešili tiste soljudi, ki so jim hoteli pravzaprav pomagati, ki so hoteli le to, da bi tudi drugi uvideli, kaj se v resnici dogaja. (Tudi še danes je prav tako in nič drugače: danes so takšni posamezniki ožigosani za "teoretike zarote".) Gre za prav neverjeten fenomen. Ljudje nesramno zasmehujejo in zatolčejo soljudi, ki jim želijo pomagati. Radi bi jim odprli oči, samo to. A to je skrajno nehvaležna naloga in vsakdo, ki se je loti, prej ali slej dojame, da bi bilo bolje, ko si je ne bi dodelil. Bolje zanj, za njegov duševni mir. Ker tako ali tako največkrat nima smisla. Tisti, ki so pripravljeni, da spregledajo, ne rabijo veliko. Včasih je dovolj, da se jih samo dregne, ali pa še to ne; lahko naredijo preskok sami od sebe. Tistim drugim, ki ne zmorejo ali nočejo spregledati, pa ne pomaga niti, če se kdo prav prijazno njim na čast meče na trepalnice. Edini rezultat te kalvarije bo ta, da bo oni drugi ostal brez trepalnic in, kar je še huje, tudi brez živcev. In zato takšenle trud nima prav nobenega smisla. Resnica vedno pride na dan, slej ko prej. VEDNO. Ko se to zgodi, so tudi vsi zanikovalci prisiljeni spregledati. Lahko pa tudi živijo še naprej v zanikanju očitnega, tega jim nihče ne brani. Vprašanje je le, kako jim bo takšno "življenje" odgovarjalo.

Sprva sem hotela napisati kaj o korona-prevari. Dolgo, res dolgo sem se pripravljala, da tudi jaz kaj napišem. Vendar sem začela malo drugače kot sem nameravala. Takoj ko sem se zjutraj zbudila, so začeli besede in stavki pronicati v moj um, in kadar se mi to zgodi, vem, da moram samo hitro zapisovati. A mislim, da sem vseeno že povedala (le da na malo bolj posreden način), kaj si mislim o vsem skupaj. K sreči smo v takšnem času, ko resnica prihaja na dan, in prihajala bo z vse večjim truščem in čedalje bolj očitno, dokler ne bo na koncu zasluženo zmagala. To je nekaj, na kar že zelo dolgo čakamo, pa se tega mogoče niti ne zavedamo. (Ne vsi.) Živeli smo v matrici, ki se je zdaj začela rušiti in zrušila se bo v vsakem primeru, ne glede na to, ali mi to spregledamo takoj ali pa si raje zatiskamo oči dokler gre, ker nam je tako bolj udobno. Vsak razumen človek, ki ima v glavi nekaj delujočih nevronov, je že moral vsaj približno spoznati, za kaj gre pri vsem skupaj. Da ne gre za noben virus. (Nočem biti žaljiva in to niti ni moj način, ampak, oprostite, tudi moje potrpljenje ima meje.)

Pred nami so spremembe. Velike spremembe. In to na bolje. Tako zelo NA BOLJE, da si tega še predstavljati ne moremo. Ne bom tukaj naštevala teh sprememb, ker mi ni do posmeha s strani duš, ki trenutno še spijo in se ne zavedajo, kdo v resnici so. Ne zavedajo se svoje moči, svoje veličine. Večinoma mislijo, da so tukaj zato, da delajo za tuje cilje (daleč najpomembnejše!), da spijo, jedo, prebavljajo, se razmnožujejo, se učijo in študirajo zlagane vede, gledajo televizijo in živijo na avto-pilotu. Ne vedo še, zakaj so V RESNICI tukaj. Oni me ne bi razumeli. Tisti, ki me razumejo, pa točno vedo, o čem govorim.

Nič ne bo več tako, kot je bilo. Na našo veliko srečo! Zase lahko rečem, da sem to, kar se nam približuje, čakala vse svoje življenje. Že od malih nog. Sploh nisem vedela, na kaj čakam, vedela sem samo, da v svetu, v kakršnega sem se rodila, živim z veliko težavo. Bil mi je tako zelo TUJ. Nisem se znašla v njem, nisem mogla funkcionirati v njem, BOLEL me je. Na vsakem koraku mi je povzročal bolečino, na vse možne načine: preko ljudi okrog mene, ki so živeli potopljeni v 3D matrico, preko situacij, ki so bile škodljive in so povzročale trpljenje, preko vseh praks in načinov delovanja tega sveta, v katerem vedno potegnejo kratko in pokasirajo največ trpljenja najbolj nedolžni med nami. (Nič krivi ljudje in tisti daleč najbolj nedolžni in čisti: otroci in živali.) Tega nikoli nisem mogla prenašati, nisem mogla živeti v takšnem svetu in še vedno ne morem. Vedno sem čutila, da je nekaj velikega hudo, hudo narobe. Tudi zdaj si še prigovarjam: samo še malo, samo še čisto malo pa bo vsega tega konec in človeštvo bo končno lahko zadihalo s polnimi pljuči in razširilo svoja krila, tako kot mu je bilo namenjeno in kot si zasluži!

Časi prevlade razuma se končujejo, začenja se čas SRCA. TO je tisto, kar bo zdaj pomembno. Nič več "Mislim, torej sem", temveč "Ljubim, torej sem". Saj ne da nam ne bo treba več misliti, nikakor ne. Toda največjo veljavo bo imelo vse tisto, kar lahko samo občutimo. Do resnice ni mogoče priti preko razuma, ampak preko srca, intuicije. Trenutno je takšno mišljenje sicer še vedno predmet posmeha. Vsi tisti, ki do spoznanj pridejo kako drugače kot z razumom, so zasmehovani, in vsi, ki nočejo prejemati informacij samo iz enih in edinih, vedno istih, s strani vladajočih priznanih kanalov, so, ponovno, označeni za "teoretike zarot". Ko pa je bilo vse, kar so hoteli, pogledati na zadevo še iz drugih zornih kotov. Smola je le, ker so se tega Sizifovega dela lotili v družbi, ki bolj od vsega časti enoumje, vladajočo elito in največjo vseh religij, ki se ji reče znanost, z medicino na čelu. (In znanost je dejansko prav to: religija. Obstaja le še zato, ker množice ljudi slepo in brez kančka cenzure verujejo vanjo. Povsod tam, kjer ni prostora niti za najmanjši dvom, lahko govorimo le o religiji, nikakor pa ne o znanosti.) Država in medicina nam vsem skupaj seveda želita samo najboljše! Niti na kraj pameti jima ne pade, da bi nam kdaj prizadejali kaj neljubečega ali da bi - bog ne daj! - celo služili na račun naše nesreče, trpljenja in bolezni. Oh, kje pa, lepo vas prosim! Država, medicina in farmacija - te so vendar kot naši ljubeči starši, ki nam že od nekdaj, odkar smo prišli na svet, vedno in brez izjeme želijo samo dobro! (Edini pravi teoretiki zarote so zame tisti, ki razmišljajo kot zgoraj opisano.)

Ob tem se spomnim na besede Ericha von Dänikena: "Kdor torej v resnici išče resnico, ne more novih in drznih ter še nedokazanih pogledov odkloniti samo zato, ker se ne prilegajo v kalup njegovega mišljenja (ali verovanja)." (!) [...] "Če se hočemo napotiti na težavno pot iskanja resnice, moramo zbrati ves pogum, da zapustimo miselni tir, po katerem smo do danes usmerjali svoje mišljenje, in da o vsem, kar je bilo za nas pravilno in resnično, zdvomimo." (Spomini na prihodnost, str. 76)

Čas je, da se zavemo svojih preštevilnih zmot in uvidimo tisto, kar je treba videti, in ne tisto, kar bi radi videli. Začnimo uporabljati svoje možgane v celoti, ne le tistih nekaj procentov, predvsem pa odprimo SRCE. Tam so vsi odgovori. Vsi že vse vemo, samo svojemu srcu moramo dati možnost, da spregovori. Prenehajmo se oklepati strahu, ker nam to čustvo prinaša samo še več tistega, česar se bojimo. Kdaj bomo spoznali, da si vse skreiramo sami? Skreirajmo si torej raj na Zemlji. Jaz grem tja. Greste z mano?

Komentar

VABILO NA VEGAFEST :)

Sobota se bliža in z njo najboljši festival veganstva: Vegafest! 😀 Pridite se pozabavat, podružit ob odlični veganski hrani 😋, in ne pozabite se ustaviti tudi pri moji stojnici, kjer boste lahko prelistali in kupili novo knjigo ODLOČITEV ZA LJUBEZEN, za katero je svoja pričevanja in razmišljanja o veganstvu prispevalo 100 srčnih ljudi!

Se vidimo! 😍😊😉

Kom

Nova knjiga je tu!

Tako, pa je tu: knjiga, ki smo jo dolgo (čeprav niti ne tako dolgo!) in predvsem v velikem številu čakali! Seveda, saj nas je kar 100 soavtorjev te knjige 😊. Tu je: Odločitev za ljubezen. 100 pričevanj slovenskih vegank in veganov. Nikar ne odlašajte in vzemite v roke te nadvse zanimive, navdihujoče osebne zgodbe! Ne bo vam žal 😉.

(Kontakt za naročila: na strani Nakup knjig.)

Nagrajena pesem

Sodelovala sem na literarnem natečaju revije Primus, spletne revije za ljubiteljsko kulturo - natečaju za najboljšo pesem, napisano v ustvarjalni izolaciji. Moja pesem IN KAJ POTEM je prišla v ožji izbor in si prislužila objavo na spletni strani revije Primus.

Objavljam jo spodaj, sicer pa si jo lahko preberete tudi na omenjeni spletni strani: https://www.revijaprimus.si/2020/05/24/pesmi-ki-so-premagale-korono-stvarstva/.

IN KAJ POTEM

Izoliraj se

so nam rekli

ne bo mi težko

ko pa že ves čas

že vse svoje življenje

pobiram zvezdni prah

po kotih svojih sob

lupim ogledala in

se grem toaletno umetnost

luščim miriade svetov iz

na videz omejenega prostora

med dvema kartonskima platnicama

in živim kot boginja na prestolu

v kraljestvu svojih štirih sten

Ne druži se z nikomer

so rekli

prava reč in res velika

sprememba zame

ki se od nekdaj najraje družim

s sabo

Vesolja nosim v sebi in

tam je vse –

nič mi ne manjka

Veter me nosi kot

drevesno seme in

zrastem kjerkoli

Hodim po gozdu in sem drevo

Pijem klorofil in

sončne žarke in

diham in

živim in

nič mi ne manjka

In kaj potem

če vse izgine

jaz bom vedno tu

Moja nova knjiga

Z velikim veseljem in ponosom najavljam skorajšnji izid svoje naslednje knjige:

Ideja za tole knjigo se mi je porodila lani poleti in presenetljivo hitro mi je uspelo zbrati 100 pričevanj, čeprav je bil moj prvotni cilj vsaj 50. Odziv je bil fenomenalen, urejanje in zbiranje zgodb različnih ljudi pa je bilo izredno zanimivo in poučno. Sama sem napisala tudi predgovor (ki ga objavljam spodaj) in uvod, v katerem sem se sprehodila skozi zgodovino in temelje veganstva. Knjiga izide v prvi polovici junija pri Založbi Planet. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila uredniku omenjene založbe, Damjanu Likarju, ki jo je bil takoj pripravljen izdati, pa tudi, ker mi je pomagal izbrati naslov. Ne vem, zakaj se je ta naloga - najti primeren naslov za knjigo - izkazala za tako težko; nikakor mi ni šla od rok. A skupaj nama je uspelo; še enkrat prisrčna hvala uredniku za pomoč.

Odločila sem se, da objavim Predgovor iz knjige, za pokušino in prikaz, o čem knjiga sploh govori. 

Z veseljem in nestrpnostjo torej pričakujem naslednji mesec, ko bom lahko vzela v roke svojega novega knjižnega otroka 😁. In srčno upam, da se bodo predstavitve lahko normalno izvajale. Kar se mene tiče, na svojo predstavitev namreč ne bi spustila nikogar, ki bi nosil nagobčnik. 😏

* * *

PREDGOVOR

Idejo za pričujočo knjigo sem dobila sredi poletja 2019. Razmišljala sem, da bi bil že čas, da bi nekdo malce razbil ta večni mit o čudnih veganih, ki so podhranjeni, anoreksični, skoraj prosojni od samega pomanjkanja, po drugi strani pa fanatični, agresivni, vsiljivi, napadalni in malodane nori. Pomislila sem, da bi bilo dobro zbrati osebna pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način, in tako prikazati, kakšni so vegani v resnici. Kako razmišljajo, kaj in kako jedo, zakaj tako jedo. Sicer bi ta skupina ljudi še vedno predstavljala samo majhen izsek, le delček vseh veganov v Sloveniji (da ne govorimo o svetu), pa vendar je običajno tako, da lahko že nekaj posameznikov kar dobro predstavlja večino.

Takoj sem zavihala rokave. Moj prvi korak je bila ustanovitev skupine »Knjiga o veganih in veganstvu« na Facebooku. Nato sem se lotila iskanja ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati. Facebook se je pri tem pokazal kot nepogrešljivo orodje. S pomočjo družabnega omrežja je bilo iskanje enostavno in hitro pa tudi zelo učinkovito. Preko skupine »Vegetarijanci, vegani, presnojedci« sem lahko našla res veliko potencialnih kandidatov. Pisala sem približno sto šestdesetim ljudem. Od teh mi jih veliko ni odgovorilo, ker najverjetneje niso videli mojega sporočila. Le nekaj (lahko bi jih preštela na prste ene roke) je bilo takšnih, ki so odgovorili, da ne bi želeli sodelovati, ker se nočejo izpostavljati. Vsi ostali pa so odgovorili – eni prej, drugi kasneje –, da z veseljem sodelujejo in da se jim takšna knjiga zdi odlična ideja. Tako se je začelo zbiranje pričevanj. Kasneje, ko se je vest o mojem projektu razširila, mi je več ljudi pisalo samoiniciativno, ker so pač izvedeli za projekt in so želeli sodelovati.

Zainteresiranim sem, da bi lažje pisali, posredovala vprašanja in jih prosila, da mi pošljejo svoje odgovore. Dva ali trije niso želeli vprašanj in so pisali brez njihove pomoči. Ostali so odgovarjali na naslednja vprašanja:

1.       Kako dolgo si že vegan/-ka?

2.       Zakaj si se odločil/-a za tak način prehrane in življenja? Kakšen je tvoj odnos do živali?

3.       Meniš, da je veganska prehrana primerna tudi za otroke?

4.       Se je po prehodu na veganstvo spremenilo tvoje zdravje/počutje? Na bolje, slabše?

5.       Kakšen je odziv tvoje okolice, ko slišijo, da si vegan/-ka? Kaj jim ponavadi odgovoriš?

6.       Meniš, da bi morali vsi ljudje na svetu postati vegani? Zakaj ja/ne? Misliš, da bi s takšnim načinom prehrane lahko pomagali rešiti planet?

Bila sem zelo prijetno presenečena nad tem, koliko ljudi se je odzvalo in odgovorilo na ta vprašanja, nekateri tudi precej obširno. Branje teh prispevkov je bilo zame enkratna izkušnja. Izvedela sem marsikaj novega, nekatera pričevanja so me ganila in spravila v jok, vsa pa so me navdušila.

Naknadno sem jih prosila še za podatke o starosti, kraju bivanja in poklicu ali izobrazbi. Nekaj oseb ni želelo, da se objavi njihovo pravo ime in/ali starost in kraj bivanja, kar sem seveda spoštovala, saj to navsezadnje niso bistveni podatki. Po njih sem spraševala zgolj zato, ker sem želela čim bolj pisan vzorec populacije, iz katerega bi bilo razvidno, da so vegani ljudje vseh starosti, vseh poklicev in da živijo vsepovsod.

Drugi vir, preko katerega sem prišla do pričevanj, so Zgodbe veganov, zanimiv in izviren projekt izpod rok petih veganov iz Trebnja. V projektu je bilo posnetih že lepo število intervjujev z vegankami in vegani, ki so se izpostavili in razkrili svoje osebne izkušnje, kaj jih je napeljalo na veganstvo, kakšno je njihovo zdravje ob tem načinu prehranjevanja, kako se spopadajo z odzivi okolice. Projekt Zgodbe veganov je čedalje bolj gledan, tako na Facebooku kot na YouTubu, kjer so intervjuji objavljeni. Ker so cilji omenjenega projekta zelo podobni (če ne kar identični) ciljem, ki jih zasledujem sama s pričujočo knjigo, sem stopila v stik z Matejem Glivarjem, ki deluje pri Zgodbah veganov, in ga vprašala za dovoljenje, da uporabim nekatere od intervjujev, ki so jih za projekt posneli, jih prenesem v pisno obliko in jih vključim v knjigo. Ne le, da sem dovoljenje dobila, Matej Glivar je bil nad mojo idejo navdušen. (Tako kot tudi mnogi drugi.) Projekt Zgodbe veganov mi je bil tako pri nastanku te knjige v veliko pomoč. Prav vsak prispevek, naj bo še krajši, je poseben in dragocen. Vsak predstavlja unikatno osebno izkušnjo posameznika, vsak je pristno osebno pričevanje; in prav to je tisto, kar nas najlažje nagovori. Osebne izkušnje štejejo največ. Vsaka osebna izkušnja je resnica posameznika.

Ko sem na koncu zbrala okroglih sto pričevanj, sem bila presrečna in zelo hvaležna vsakemu posebej. Na začetku, ko se je ideja za to knjigo porodila v moji glavi, sem razmišljala, da bi bilo super, če bi zbrala vsaj petdeset pričevanj. Na koncu se je ta številka podvojila in to me navdaja z velikim veseljem in ponosom. Še posebej ob zavedanju, da je teh sto ljudi le majhna kapljica v morje, če pogledamo na število veganov po vsem svetu v tem trenutku. Vse več nas je, iz dneva v dan več. Ljudje, ki so se opogumili in se izpostavili za namen te knjige, predstavljajo majhen delček v mozaiku najbolj rastočega gibanja na svetu ta hip. In vendar je vsak od njih izjemno pomemben. Prav vsak od njih. 

Opombi:

1.      Svoje pričevanje sem postavila na prvo mesto v knjigi izključno zato, ker sem avtorica knjige, in ne zato, ker bi mislila, da je najbolj zanimivo.

2.      V knjigi je omenjena Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Ker so prispevki za knjigo nastajali v času, ko resnica o tem, kdo stoji za WHO in kakšni so njegovi/njihovi nameni, še ni bila znana, nisem ničesar spreminjala. Prav pa je, da se zavedamo, da WHO ni kredibilna organizacija, na katero bi se lahko sklicevali.

Postojna, pomlad 2020