23. junij 2009

Misel na Vlada in na to, kar imava razčistiti, noče in noče zapustiti mojih možganov. A dokler nama končno ne uspe, da se dobiva, mi ne preostane drugega, kot da čakam. Uf, včasih se mi medlo dozdeva, da sanjam. Tako se počutim, kot da sem »vtaknjena v zračno luknjo« (čisto razumem Slavka Gruma, ki je to napisal v enem svojih ljubezenskih pisem svoji ljubici). Kot da sem v nekem vmesnem prostoru, kjer je komaj kaj zraka, tako da ne morem niti prav dihati; visim tam, v tistem vmesnem prostoru, v tistih Vicah, stojim nekje na sredi, z eno nogo na robu Pekla, z drugo na robu Raja. Na katero stran se bom nazadnje prevesila?

Vsekakor pa od tega ni odvisna celotna moja usoda. Raj je v vsakem primeru tu, pred mojim nosom, in od ničesar zunanjega ni odvisno, ali oziroma kdaj bom vstopila vanj. To je prepuščeno samo meni.

***

 Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

31. maj 2009

Ko razmišljam o njem in tistem pismu ter o tem, kaj, za vraga, se bo zdaj zgodilo (kaj mi bo rekel), se počutim, kot da sedim z ramo ob rami s pripovedovalkami v fiktivnih dnevnikih v obdobju med obema vojnama: »Ali bom znorela?« »Mojbog, zblaznela sem, zblaznela!«

Z mano sicer še ni tako hudo, a če preveč razmišljam o tem, kaj vse sem napisala v pismu in da je on vse tisto prebral, če si poskušam predstavljati njegove morebitne komentarje, sem že precej bliže. Predvsem zato, ker nimam niti približne predstave o tem, kako, za vraga, se bom vedla, ko se vidiva. Se bom sploh zmožna obnašati kakorkoli že? Me ne bo kar konec od sramu?

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

 

21. oktober 2008

Danes je našo državo s svojim obiskom počastila angleška kraljica. Kakšne ceremonije … Mediji nas dobesedno bombardirajo z raznimi navodili, na primer: če nas dohiti vozilo z modro-zelenimi ali kaj vem kakšnimi lučmi, skratka vozilo, ki prevaža kraljico, se moramo nemudoma umakniti s ceste in mu dati prednost; še najbolje bo, dodajam jaz, če v svoji majhnosti in nepomembnosti zapeljemo v blaten jarek in tam ostanemo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

18. april 2008

On in njegova prisotnost mi ne moreta dati tistega, kar si lahko dam le sama. To mora biti ves čas v meni, drugače ne morem biti srečna in izpolnjena nikoli, niti kadar sem v njegovi družbi. Morda pa sem se končno začela uglaševati s svojim bistvom in spoznavati, kdo pravzaprav sem in kolikšno notranjo moč imam. V sebi, v svoji notranjosti imam ves svet in vse, kar potrebujem za popolno življenje. Ničesar se mi ni treba bati, ničesar želeti, po ničemer hrepeneti. Vse je tu, v meni. Zunanji svet, ki ga vidim, samo zrcali mojo notranjost. Je torej mogoče, da ne bi bila srečna, ko pa v sebi nosim vse? Četudi ostanem brez vseh materialnih stvari – v sebi imam vse. Celo če ostanem brez soljudi – v resnici nikoli ne morem ostati brez njih. Kako bi bilo to mogoče, ko pa sem ves čas eno z vsemi, ki jih imam rada?

Ni mogoče, da bi bila kdaj v pomanjkanju česarkoli. Čemu torej strahovi, želje, hrepenenja, pričakovanja … Svoj človek sem in ta človek je v sebi popoln. Zato sem svobodna in zato razumem tudi svobodo drugega.

***

Iz romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je že na voljo v knjigarni založbe Sanje.

https://www.sanje.si/dnevnik-skulirane-sladostrastnice.html

11. april 2008

»Človek kot poosebljeni etos,« je rekel Kosovel. Ha, današnji človek že ne; vsaj ne še. Današnji človek je kvečjemu parazit te Zemlje (od koga sem že to slišala?), breme tega planeta in narave. Svet je pokvarjen zaradi človeštva. A vsemogočna narava bo ločila zrnje od plev, Zemlja bo izbruhala vse te absurdne bedarije, to grozo, vsa ta trupla in vse te nemogoče izrodke naših zavoženih namenov. Potem si bo oddahnila. In mi z njo.

SREČKO KOSOVEL:

Opus: 800 pesmi (!)

Spanje: po dve uri na noč (!)

Govoril šest jezikov (!)

Kosovel je bil resnični genij. Če bi se ukvarjal z bedarijami, se osredotočal na bedarije in razmišljal le o bedarijah, ne bi nikoli napisal 800 pesmi in se naučil šestih jezikov, sploh pa ne do svojega 22. leta. Saj res! Če bi jaz danes umrla, kaj bi pustila za sabo? Kup sentimentalnih dnevnikov, polnih oslarij, pa nič drugega. No, ja, vsi pač ne moremo biti tako zgodaj geniji. Poleg tega je on v podzavesti vedel, da bo kmalu umrl, zato je tako hitel. Jaz torej vem vsaj to, da še ne bom umrla.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje in je že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.

24. februar 2008

Prejšnji teden sem bila na predavanju o indijskem mistiku Oshu.

»Ni Boga, samo mi smo si ga izmislili,« je vneto razlagal predavatelj. »Ni nobenega častitljivega starca, ki bi bdel nad nami in mirno gledal blodnje in zablode, ki jih uganja človek – njegova stvaritev. Eksistenca je samooplojujoča, pravi Osho. Eksistenca se sama upravlja – od znotraj. Ko se človek začne uglaševati z naravo, ne rabi več boga. Narava je Bog. Ljubezen je Bog, samo življenje je Bog. Ničesar in nikogar ni nad nami, je pa vse v nas. Vse skupaj je neločljivo, je ena sama celota, enost. Vsi smo eno, vse je eno. Ločenost je samo navidezna. Osho pravi: »Bog je le skupno ime za vso zavest, ki obstaja na svetu; Bog ni neka oseba. In tudi nebes ni. To je rajski vrt.« Tako je navajal in nas navdušeno gledal. »To je to, nebesa so tukaj in zdaj. Ali pa pekel, karkoli pač izberete.«

Vse lepo in prav, sem si mislila, a meni se za zdaj tole ne zdi kot rajski vrt. Prej kot zajebana solzna dolina.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje. Že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.

Razlog(i)

Torej, obljuba dela dolg 😉. Zakaj sem deaktivirala svoj FB račun?

Nedvomno je to zorelo v meni že dlje časa. Dokončno pa je počilo nekaj dni pred soboto. Ena mojih zadnjih objav je dvignila toliko prahu, tako je razburila ljudi, takšno sveto jezo je zvabila iz njih, da sem dejansko samo zijala z na široko odprtimi očmi in usti in se trudila razumeti to skrajno pretirano, bolno potencirano in do epskih razsežnosti prignano reakcijo. Folk se je dobesedno usral. Bilo je približno tako, kot da bi vsem skupaj oznanila: "Živjo vsi, oprostite, ampak - ubila sem vaše mame." Bilo je enostavno - glej in se čudi. Poglej, kaj zna izvabiti iz ljudi dobro namerjena brca v njihovo kosmato vest. Pravičniški srd, ki se je usul iz vseh teh ljudi in je bil usmerjen v popolnoma napačno smer - vame (češ, kako si drznem širiti takšne bedarije, takšne laži in neresnice?!), je bil kaplja čez rob. Pa ne, ker bi me to prizadelo, tu ni šlo zame osebno. Preprosto mi je dovolj tega, da folk ne dojame stvari. Da je vse bob ob steno. Da nima smisla. Da je vse popolnoma zaman. Nakapljalo se je še od neštetih predhodnih objav na to temo, kapljalo je in kapljalo, dokler ni prikapljalo čez rob. Ta objava, ki je tako razjarila folk, je popolnoma zgrešila point in bi bilo bolje, da ne bi bila objavljena. Ker ni ničesar spremenila, zgolj še enkrat mi je pokazala, da folk ne dojame in da tudi z mojo dobrohotno pomočjo ne bo dojel (pa če se razčetverim), da konzumirati in uporabljati živali ni prav. Pač ne dojamejo in tudi preko mojega krvavega potu ne bodo. Torej kaj? Nima smisla, da še naprej izgubljam svojo dragoceno energijo. Ker dejansko je to ves 'izkupiček' vsega skupaj: moja izgubljena energija, pa nič drugega. Vse, kar mi preostane, je, da se sprijaznim, da se bo izkoriščanje živali pač nadaljevalo, da se bo zaslepljen, dvoličen folk še naprej tolažil, da je klanje živali isto kot klanje rastlin, zato je prvo popolnoma opravičljivo, in da jaz pri tem ne morem čisto nič. Naredila sem pač spremembo pri sebi in to je to, več kot toliko itak ne more nihče od nas. Lahko spremeniš sebe, drugih ne moreš.

Kako potem še naprej živeti v tem zajebanem svetu, v katerem se muči, kolje in žre druga bitja tako, kot se diha? Hja, le kako. Tako kot do zdaj. Če si navajen, da te že vse življenje bolita srce in duša, to komaj še opaziš.

Moj problem je, da ne morem dojeti in da me strahotno boli dejstvo, da še vedno 99 % ljudi na tem zajebanem planetu konzumira živali, jih predeluje v svojih prebavnih sistemih, in da je to čisto tako, kot da bi jedli in prebavljali kruh, krompir, jabolka ali pač karkoli. Ne razumem tega, to mi povzroča psihično in celo fizično bolečino, in to je moj velik problem. Ker tega pač ne morem spremeniti, pa če se razhajkam. Kdo bi morda rekel: "Lahko bi vsaj poskusila razumeti, nenazadnje si tudi sama nekoč počela isto." Ja, saj je res, a res je tudi, da sem jedla meso le prvih petnajst let svojega življenja, pa še to bolj ko ne na silo in z odporom. Nikoli ga nisem marala, ob njem se mi je obračal želodec. Pa sem ga vseeno jedla (v zelo majhnih količinah), pa ne zato, ker bi me v to silili starši ali kdorkoli drug, ampak zato, ker sem pač mislila, da je tako prav. Vsi okrog mene ga jedo, torej? Prizadevala sem si, da bi ustrezala okvirjem tako kot vsi ostali, na silo sem se tlačila v splošno sprejete kalupe, v katere so se vsi drugi tako perfektno prilegali, ne da bi jih le za en sam trenutek kaj žulilo. Mene je žulilo kar naprej. Vsi robovi so bili zame preostri. Bila sem prevelika in docela nepravih oblik za njihove okvirje in kalupe. Živali zame niso bile hrana, nikoli in nikdar. Pika.

Velikokrat slišimo ali preberemo očitek, da smo vegani 'nasilni' in vsiljivi. Nihče pa se ne vpraša, kako mi preživimo sleherni dan, ko moramo skozi vse svoje pore vdihavati povsod prisotno prikrito nasilje, s katerim je ta svet prepojen do zadnje celice - začenši z reklamami za meso na televiziji in na letakih in plakatih, kamorkoli greš -, z nasiljem, ki je družbeno sprejeto, legalizirano in celo moralno opravičeno ter položeno že otrokom v zibelko. In če si tu in tam kdo drzne opozoriti na to nevidno in neslišno nasilje (ki hitro postane še kako vidno in slišno recimo ob obisku klavnice), je nemudoma označen za čudaka in norega, nasilnega vegana, diskreditiran, zasmehovan in žolčno obsojan, ker si drzne "gledati drugim v krožnik". Pri tem pa seveda nihče ne pomisli, da tukaj sploh ne gre za njih in njihov tako zelo ljubljeni, negovani, velespoštovani in cenjeni EGO, temveč za nekaj in nekoga popolnoma drugega. Prav tako ne pomislijo, da bi tudi oni še kako gledali v tuj krožnik, če bi se na tem krožniku znašel pasji ali mačji zrezek. In kakšen kraval bi vzdignili v tem primeru. Nič novega, človeška dvoličnost pač.

Kaj sem mislila, ko sem objavila tisto sliko, kaj sem pričakovala? Jasno, da je folk reagiral, kot da sem jim raztrgala in razparala mamo. Ker krava je njihova mati. Le da se do nje obnašajo prekleto mačehovsko. Vtikati se v meso na njihovih krožnikih (a samo, dokler to meso ni pasje, mačje, opičje ali podganje!), v mleko njihove kravje matere, ki ga pijejo, je tako, kot bi grobo opljuval in preklel njihovega boga. Živalska hrana je njihova tradicija in posledično religija. Religija pa je nedotakljiva. V njenem imenu prebivalci tega planeta ubijajo. Ljudi, živali, vse, kar je pač treba. V religijo se pač ne vtikaš. Vanjo so ljudje indoktrinirani že v prvem letu življenja. To je tako kot pri Jehovih pričah. Če hočeš izstopiti, te to stane nečloveškega napora. In če ti kljub vsemu vendarle uspe, si do konca življenja odpadnik, izobčenec.

In zato - ja, dojela sem, da imam dovolj. Dovolj zaletavanja z glavo v steno, dovolj Sizifovega valjenja skale v hrib, ki nima vrha. Dovolj brezplodnega truda, ki se nikoli ne konča in nima haska, dovolj izgubljanja dragocene energije za nič. Če sem kdaj komu pomagala spregledati, da na tem svetu ne more biti miru, dokler bomo klali svoja sobitja - super, naredila sem, kar sem lahko, in to je to. V tem svetu jo najbolje odneseš, če se brigaš predvsem za svojo rit. V nasprotnem primeru po delčkih izgubljaš sebe, dokler te na koncu ne ostane nič in si lahko drugi ob tvoje raztrgane ostanke obrišejo čevlje.

In vendar bi lagala, če bi trdila, da me to še vedno prizadeva, da me boli, mene osebno. O ne, nisem zato zapustila Facebooka. Za razliko od vseh tistih v dno duše razžaljenih vernikov, ki so pljuvali sveto jezo pod mojo objavo, se zavedam, da tu ne gre zame, za mojo osebo in moj ego. Jaz tu nisem pomembna. Kar je tu pomembno in kar je srž vsega skupaj (in ta srž je bila - ponovno - spregledana), je trpljenje drugih. Konkretno v tem primeru trpljenje, mučenje, izkoriščanje in uporaba živali. In to je tisto, na kar bom opozarjala in kar bom obsojala vedno. Vedno. Tudi če me raztrgajo in razčetverijo. Tudi skozi raztrgano grlo se bo razlegal moj glas za tiste, ki nimajo glasu.

*

Skratka, kot se je zgodilo že neštetokrat poprej, je moja objava povsem zgrešila svoj namen. Trume svetohlincev in dvoličnežev so se zapičile v sliko, ki sem jo objavila, dokazujoč, da ni in ne more biti resnična. Pri tem pa nihče ni pokapiral, da sploh ni point v sliki. Jaz bi prav lahko pod njo napisala: "Slika je simbolična." Ker mogoče res ni resnična. Bistvo NI V TEM!! Sporočilo je bilo, da to, kar prikazuje slika, v masovni industriji - živinoreji ni noben tabu in se dogaja, pa če se trume vernikov pokakajo pod mojo objavo. Pustimo, ali se dogaja pri nas ali ne, tudi to ni bistveno. Zame ne obstaja 'pri nas' in 'pri njih', vsi smo v istem čolnu. Ne razumem, kako so lahko ljudje, ki so že spregledali, da nam vlada laže, da nam lažejo tudi medicina, farmacija, industrija, šolstvo, cerkev, skratka, da nam vsi lažejo, ker jim je to pač v interesu, kako so lahko ti isti ljudje tako naivni, da mislijo, da nam mlečna industrija pa NE laže, nasprotno, da celo tako lepo in ljubeče skrbi za nas, da ji ne bi niti na kraj pohlepne pameti padlo, da bi z živalmi grdo ravnala, da bi jih molzla do krvi in tako dopustila, da se v kravjem mleku znajde tudi ena sama kapljica krvi iz vnetih seskov ali urina izmučenih živali. Pa dobro, navsezadnje je vseeno, ker tudi če ne bi bili tako naivni in bi si dali dopovedati, da to se dogaja, namen objave še vedno ne bi bil dosežen. Namen pa je bil opozoriti na nedopustnost vsakršnega izkoriščanja in uporabe živali, tudi tam, kjer se z živalmi 'lepo' in 'humano' ravna in se jih ne cuza do krvi in do zadnjega atoma njihovih izmozganih teles.

Vrh glave imam svetohlincev in dvoličnežev, ki se usajajo pod mojimi objavami in žolčno zagovarjajo uživanje mesa in vseh ostalih živalskih izdelkov, medtem pa v isti sapi trepljajo svojega pasjega ali mačjega (ali hrčjega ali kunčjega, whatever) ljubljenčka. Specizem in dvoličnost, dvoličnost, dvoličnost in še enkrat DVOLIČNOST.