O resnici in času

Sama Ruglja poznam kot odgovornega urednika revije Bukla, odlične brezplačne revije za vse, ki želijo biti na tekočem kar se tiče sodobne literature, na novo izdanih knjig domačih in tujih avtorjev, tako leposlovnih kot drugih žanrov. Redno jo prebiram, ne zamudim niti ene številke. Poznam ga seveda tudi kot sina pokojnega Janeza Ruglja, našega najbolj znanega psihiatra. Poznam ga kot velikega bralca. In zdaj - super! - tudi kot romanopisca. Roman Resnica ima tvoje oči je njegovo prvo leposlovno delo. O njem sem slišala veliko pohval, predvsem na družabnih omrežjih; zato me je še bolj zainteresiralo in sem si rekla: tole moram čim prej prebrati.

Knjiga je izšla lani pri založbi Litera, v zbirki Piramida. Osrednji lik v romanu je Miha, moški v poznih srednjih letih, ki je na začetku pripovedi tik pred upokojitvijo. Čaka ga še zadnji dan v službi, tik pred iztekom leta, in v njem se je že izoblikoval načrt, kaj bo počel v "penziji". Želi si prebrati vse knjige iz zbirke Sto romanov, ki so jo imeli v lasti že njegovi starši, njemu pa ni uspelo prebrati skoraj ničesar. Zdaj želi to popraviti, nadoknaditi zamujeno iz mladosti. Tudi Miha je torej bralec, podobno kot avtor romana. Bralka pa je tudi njegova žena Mija, s katero sta v harmoničnem odnosu že petintrideset let in imata sina, ki jih šteje malo manj. Že na samem začetku, v Prologu, izvemo, da obstaja vprašanje očetovstva: niti Miha niti Mija nista prepričana, da je Rok v resnici Mihov sin. Miha obljubi, da tega ne bo nikoli preverjal. 

Zgodba/življenje teče umirjeno, po dokaj predvidljivih tirih, Miha preživi zadnji dan v službi, sodelavci mu za poslovilno darilo kupijo vse knjige iz zbirke Sto romanov (ki si jih je nameraval kupiti sam, zato ne ve, ali naj bo s to gesto zadovoljen ali ne), doma jih zloži na police in se odloči, da mogoče že naslednjega dne prične z branjem. Naslednjega dne je sicer zadnji dan pred Silvestrovim, ko so dogovorjeni, da jima sin Rok in njegova žena pripeljeta v varstvo vnuka, sama pa za nekaj dni letita v Istanbul na silvestrovanje. Istanbul ima v romanu precejšnjo vlogo, saj se tam zgodi veliko stvari: Miha in Mija se denimo tam spoznata in tam je spočet tudi Rok; tja se Miha nekaj mesecev prej istega leta, kot se roman začne, s še tremi kolegi odpravi na neposredno spremljanje evropskega prvenstva v košarki. Istanbul ima torej zanj prav poseben pomen. Zdaj pa se tja za novo leto odpravlja njegov sin. Pred odhodom Rok očetu zaupa nekaj, kar tega precej iztiri, še bolj pa njegovo ženo, Rokovo mamo, ko ji Miha to pove. Red stvari se že tukaj nekoliko poruši, v še mnogo hujši, kar nepredstavljivo grozljivi obliki pa se to zgodi na novoletno noč, ko Miho vrže pokonci skrivnosten telefonski klic ...

Roman ima dobro zgrajeno fabulo, ki je začinjena tudi z dobršno mero suspenza; napetost narašča in nas ne spusti iz krempljev vse do izteka zgodbe. Eno glavnih vprašanj, tisto, ki se odpre že na samem začetku, na prvi strani romana, ostane neodgovorjeno: odgovora nikoli ne izvedo ne glavna lika ne bralec. Tudi sicer se zdi, da avtor postavi nemalo vprašanj, na katera pa si moramo odgovoriti sami. (Kar je prav gotovo ena od značilnosti dobre literature.) Ena glavnih stvari, o katerih se sprašuje in preudarja protagonist romana, je minevanje časa in nespremenljivost že uresničene realnosti, nezmožnost vrnitve v času nazaj in "popravljanja" stvari in dogodkov, za katere si želimo, da bi se zgodili drugače ali pa se sploh ne bi. To še posebno pride do izraza v drugem delu pripovedi (roman je, če ne upoštevamo začetnega kratkega Prologa, razdeljen na dva dela: Prej in Potem), ko se tisto najhujše že zgodi in ostaja skoraj samo še vprašanje, kako preživeti dan in kako prebiti noč, kako vztrajati v življenju in se ne predati smrti, kako se ne zadušiti, kako iti naprej, vsemu navkljub. In, ja - Mihu kljub vsemu to nekako uspe. Konec prinaša nov začetek - začetek branja knjig iz zbirke Sto romanov. Čeprav je mislil, da zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, nekako ne more začeti brati, že naslednji trenutek samemu sebi dokaže, da ni tako. Življenje gre naprej; in prav s tem, ko Miha kljub vsemu začne s svojim "bralnim projektom", se življenje lahko nadaljuje.

Resnica ima tvoje oči je roman o času, o minevanju in nepovratnosti že uresničenega, o ljubezni in iskrenosti in, nenazadnje, roman o knjigah. O tem, kako pomembno je brati, brati prave knjige; pa ne le sem ter tja kakšno, ampak veliko, čim več knjig. Sporočilo, v katerem se bodo našli vsi strastni bralci, tudi sama sem se. Samo Rugelj s svojim prvim romanom nikakor ni razočaral. Ustvaril je izvrstno delo, kakršno lahko uspe le tistim, ki veliko berejo. Knjiga, ki je resnično vredna vsake minute branja. Iskreno upam, da avtorju to ne bo dovolj in da nam bo kmalu postregel s še kakšnim romanom.

Z bilčico k sreči pripet

Najnovejšo knjigo Barbare Pešut sem morala v knjižnici rezervirati, a sem vseeno hitro prišla do nje. In prav tako hitro sem jo prebrala; kar pogoltnila sem jo. Resda ni zajetna, obsega le dobrih 80 strani, a mislim, da bi jo enako hitro prebrala tudi, če bi jih imela sto več. 

Pisma iz JLA sem brala z velikim zanimanjem, celo navdušenjem. Neverjetno je, koliko vsega je v tej drobni knjižici. Prežeta je z duhom Jugoslavije, z okusom takratnega življenja, s humorjem, z glasbo in plesom, čez vse to pa je razpeto večno ljubezensko hrepenenje, ki se kaže v odlomkih iz pisem vojaka Nikole in njegove Eve. (Imeni sta spremenjeni, kajpak vemo, da gre za avtorico in njenega moža.) Nikola služi vojaški rok v takratni JLA, Eva ga približno enkrat na mesec obišče - to so srečanja, za katera oba živita -, vmes pa si tešita hrepenenje s pismi. Njun odnos je že od vsega začetka, čeprav sta še zelo mlada, nabit z erotiko, vendar ni samo to; njuna zveza je veliko več. Veže ju tista "prava" ljubezen (kakor koli klišejsko se že to sliši) in zveže ju za celo življenje. Avtorica večkrat poudari, da je bila vojska sicer ovira za njuno ljubezen, vendar je bila hkrati ali pa prav zato, ker je bila ovira, tudi velika stimulacija. Bila je nekaj, kar je dokončno razmahnilo njuno ljubezen, nekaj, kar jima je pomagalo, da sta se lažje prebijala skozi vsakodnevno življenje, ko sta bila ločena. Ja, ljubezen ... Ta je rdeča nit tega avtobiografskega romana, je dišava življenja, ki z leti ničesar ne izgubi, temveč, nasprotno, le še bolj omamno diši. V tem je pač čar predane, zveste ljubezni med dvema sorodnima dušama. 

Podobno kot z ljubeznijo je knjiga odišavljena z vonjem Jugoslavije in takratnega življenja. Tistim, ki ga nismo izkusili (ker nas še ni bilo ali pa smo bili premajhni, da bi se spominjali), se ob branju lahko zazdi, da je bilo življenje takrat precej drugačno kot danes. In gotovo je res bilo. Bolj veselo, bolj duhovito, bolj radoživo. Manj obremenjeno, manj zaskrbljeno. Mogoče, če potegnem vzporednico z Oshom, bi lahko rekla: v časih Jugoslavije so bili ljudje bolj podobni otrokom, danes pa smo bolj podobni odraslim, ki so pozabili, kako je biti otrok. Ali, kot to dobro opiše avtorica v knjigi: 

V zadnjih obdobjih Juge smo bili še veseli, razigrani, duhoviti in lepi, a z vojno je vse to izginilo. Postali smo zreli, zahtevni, prisilno umirjeni in malo manj lepi.

Zelo posrečen se mi zdi tudi naslednji odstavek, ki govori o Jugoslaviji, njenih lepotah in ljubezni v tistih časih:

Veliko sem študirala, medtem ko ga ni bilo, vendar zgolj po inerciji. Resnično se nisem spraševala o svoji karieri. Hecno je, da sem takrat opravljala obvezni diplomski izpit po drugem letniku geografije, z naslovom Jugoslavija. Vedela sem veliko dejstev o alpskih ledenikih, takrat še živih, o rastju v Deliblatski peščari, o problematiki natalitete na Kosovu. Lepa dežela Jugoslavija, res. Tako pisana, tako bogata, tako perspektivna, tako velika, v Evropi na devetem mestu po velikosti. Rada sem jo imela, lepo je bilo živeti v njej. Lepo se je bilo ljubiti v njej. Tako strastno, tako čustveno, tako srce parajuće sa mekim ć ali tvrdim k.

Ljubezen, ki se je med Nikolo in Evo rodila takrat, v "davnih" časih Jugoslavije, je ostala, in ne le to: še vedno je enako močna. Avtorica pravi, da jo je njen "Nikola" ožigosal za vedno. On je ljubezen njenega življenja. Še vedno ga ljubi enako kot takrat. V knjižici Pisma iz JLA to ljubezen ovekoveči za vedno, obenem pa se ji včasih prikrade tudi misel o ničnosti in nesmiselnosti človeškega početja:

V knjigi zidam spomenik najini ljubezni. Visoko in široko bakreno statuo, impozantno, ki kliče k organizaciji proslav ob spremljavi pevskega zbora in orkestra. Veljalo bi proučiti tudi numizmatično vrednost kuvert. Kakšen je žig, kakšna je znamka, kakšna je letnica na njej in portret na znamki, ter znamkino vrednost. Ukvarjanje s spomini je dokaj težka zadeva. Zazrta v vrt, poznojesenski, poln posušenih rož in dreves, v dolgočasni popoldanski svetlobi, ki ne obeta ničesar lepega, me prisili v mišljenje, da je vse človeško početje samo skrajno nepopolno, naravnost nemočno smešno.

A to so le trenutki. Na koncu so vedno ljubezen, veselje do življenja ter lepi spomini. Avtorica pravi, da se je že v pionirskih časih naučila, kako "se pripneš k sreči samo z bilčico". Gre za verz iz pesmi, ki jo je prepevala kot pionirka. "Živijo zemlja in zvezde, / živijo ptice in svet, / živi vsak, ki je z nami / z bilčico k sreči pripet." In, kot pravi, je bila njena bilka v času vojske samo hrepenenje po njenem ljubem, in potešitev tega hrepenenja, ko ga je obiskala.

Hrepenenje, ta večna gonilna sila vsega človekovega obstoja ... Pohvale avtorici za izvrstno postavljen spomenik njeni ljubezni. 

Knjiga o otrocih

Po dolgem času sem spet vzela v roke meni tako ljubega Osha. Knjiga o otrocih, v kateri so zbrana njegova predavanja na to temo (tudi sicer Osho ni pisal knjig, pač pa je imel številna predavanja, in njegova dela so prepisi avdio- in videozapisov njegovih improviziranih nagovorov mednarodnega občinstva), je obvezno branje za vse starše in vse, ki delajo z otroki. V njej se indijski duhovni mistik in eden najvplivnejših mislecev v zgodovini dotakne vsega, kar je povezano z otroki in najčistejšim, najpomembnejšim obdobjem v življenju človeka - otroštvom; dotakne se šolstva, ki je zasnovano tako, da v človeku uniči tisto najosnovnejše in najpomembnejše, in dotakne se odnosa odraslih (v prvi vrsti staršev) do otrok, pa tudi obratno - otrok do staršev in odraslih. Osho je govoril o tem, kako nujno je, da spremenimo svoj odnos do otrok in otroštva - če tega ne naredimo, ne moremo spremeniti družbe in sveta. Obenem pa poudarja, da moramo tudi sami globoko v sebi ponovno obuditi otroka in ostati otrok - ne glede na mnenje in pritiske okolja. V trenutku, ko "odrastemo" in otroka ni več, se začne smrt, propadanje. Biti otrok pomeni biti živ. Biti otrok pomeni biti prisoten, spontan, pristen. Samo otroci znajo zares živeti, pravi Osho. Samo otroci so zares inteligentni. V trenutku, ko človek odraste, začne izgubljati svojo inteligentnost. Pri tem je treba ločiti med razumom, tako imenovano pametjo, in inteligentnostjo. Otrok ima zelo malo znanja, a to še ne pomeni, da ni inteligenten. "Odrasel" človek, ki je v svoje možgane naložil veliko (neuporabnega) znanja, pa ni nujno tudi inteligenten.

Nič, kar bi tukaj napisala, ne bi moglo povedati tega, kar lahko pove samo Osho; moje besede se ne morejo niti približati njegovim. Samo on je znal stvari povedati tako globoko in obenem tako razumljivo slehernemu človeku, tako modro in obenem tako preprosto, da se človek, ki bere njegove misli, lahko samo čudi: kako da nisem tega vedel že prej? Njegove misli so tu zato, da nas spomnijo tega, kar globoko v sebi že vemo. Zato naj bo dovolj nekaj odlomkov iz knjige.

[...] Stvari vlivajo v vas, namesto da bi jih vlekli iz vas. Zemljepis, zgodovina, znanost in matematika - nenehno vlivajo podatke v vas. Postanete papige. Z vami ravnajo kot z računalniki; tako kot posredujejo podatke računalnikom, jih posredujejo vam. Vaše izobraževalne ustanove so kraji, kjer vam stvari tlačijo v glavo.

[...] Izobraževanje naj bi vas popeljalo iz teme v svetlobo. To počnem tudi sam. Učim vas, kako biti to, kar ste. Učim vas, da bodite neustrašni; učim vas, da ne klonite pred pritiski družbe; učim vas, da se ne podrejajte. Učim vas, da ne hlepite po udobju in pripravnosti - če boste hlepeli po tem, vam bo to družba tudi dala, ampak ne bo zastonj. Cena pa je visoka: dobite udobje, izgubite pa zavedanje. Dobite udobje, a izgubite dušo. Lahko imate ugled, vendar takrat niste zvesti sebi; ste psevdo človek. Izdali ste obstoj in sebe.

Ampak družba hoče, da se izdate. Hoče vas izkoristiti kot stroj, hoče, da ste ubogljivi. Noče, da bi delovali kot pametno bitje, kajti takšno bitje se vede pametno in utegne reči: "Ne, tega ne morem storiti."

Primer: če ste resnično inteligentni in ozaveščeni, ne morete biti del nobene vojske - nemogoče. Če želite biti del vojske, je temeljni pogoj neinteligentnost. Zato vojski uspe, da na vse mogoče načine uniči vašo inteligentnost. Traja leta - zadevi pravijo "urjenje". Ubogati morate neumne ukaze: obrat desno, obrat levo, korakaj naprej, korakaj nazaj - počni to in ono. To ponavljajo iz dneva v dan, zjutraj, zvečer. Človek počasi postane robot, delovati začne kot stroj.

Ljudje so tako nespoštljivi do življenja. Še vedno ubijajo živali, da bi jih jedli - temu pravijo "ulov" ali "plen"; in če žival poje njih, temu pravijo katastrofa! Čudno ... V takšnih "igrah" bi morali imeti obe strani enake možnosti. Živali so brez orožja, vi pa imate brzostrelke ali puščice. Poučevati bi morali izjemno spoštovanje do življenja, kajti življenje je Bog. Edini Bog je življenje samo - drugega Boga ni. Prežeto naj bo z radostjo, smehom, smislom za humor - na kratko, s plešočim duhom.

Človeka je mogoče rešiti samo, če družba ne bo več pod vplivom šolstva, ali pa, če se bodo razvile popolnoma drugačne šole, ki jim niti ne bomo mogli reči tako; samo tako se bo človeštvo lahko rešilo. 

Zato pozabite na ambicioznost in primerjave. Otroka nikoli ne primerjajte z drugim in nikoli ne recite: "Poglej, on pa slika bolje!" To je grdo, nasilno, uničujoče. Tako uničite oba otroka. Tistemu, ki ga pohvalite, da bolje slika, okrepite ego in občutek večvrednosti, tisti, ki ga obsojate, pa se začne počutiti manjvredno. Večvrednost in manjvrednost sta bolezni, zato nikoli ne primerjajte!

Za vas in učitelje bo to težko, kajti primerjanje je močno zakoreninjeno v vas. Nikoli ne primerjajte. Vsakega otroka je treba spoštovati takšnega, kakršen je. Vsakega otroka je treba spoštovati kot enkratnega.

Na koncu knjige Osho predstavi tudi nekaj meditacij, ki so primerne za otroke. Ob tem poudarja, da je meditacija nekaj, kar je pisano na kožo vsakemu otroku - bolj kot odraslim! -, ker je otrok bližje izviru, tistemu izvornemu, blaženemu stanju, h kateremu vsi vede ali nevede težimo. Zato se otrokom meditacije sploh ni treba učiti, je pa le koristno, če tudi v vsakodnevnem življenju okrog njih ustvarjamo meditativno ozračje.

Obvezno branje za vse starše, učitelje in vzgojitelje! Bolj bi se morali zavedati, kako izrednega pomena je vzgajanje otrok. Otroci so naša prihodnost, vsak otrok je prihodnji človek, ki bo soustvarjal in krojil usodo sveta. Ali, kot pravi Osho: Otrok je oče človeka. 

Nori ljudje na oblasti ali: kdo je tu nor?

Eden naših najbolj znanih komikov, igralcev, imitatorjev, TV-voditeljev in skladateljev (in najbrž še kaj), Jure Godler, je tudi avtor nove, izvrstne drame oziroma tragikomedije Predsednikova norost (s podnaslovom Predsednik republike je nor), ki je izšla marca letos pri založbi Primus v zbirki Avtorji. Zainteresirala me je takoj, ko sem izvedela zanjo. Zanimalo me je, kako se je vsestransko nadarjeni Jure Godler izkazal kot dramatik. Pa tudi tema je aktualna - in je bila v vsej zgodovini človeštva. Motiv norega vladarja je od nekdaj navdihoval umetnike, med katerimi velja omeniti zlasti Shakespearja in njegovega Kralja Leara. Godler v predgovoru k svoji drami omenja tudi dramsko delo Norost kralja Jurija, po katerem je bil posnet tudi film. Oboje je nedvomno vplivalo na avtorja in nastanek drame Predsednikova norost.  

Gre za tragikomedijo v dveh dejanjih, vsako dejanje šteje osem prizorov. Drama je napisana tekoče, v Godlerjevem značilnem duhovitem tonu in komičnem stilu, tok dogajanja pa nas že na prvi strani zgrabi in odnese s sabo, da ne moremo prenehati, dokler ne pridemo do zadnjega prizora. Glavni protagonist je Božo Lampreht, predsednik Republike Slovenije, ki se že na samem začetku obnaša nekoliko čudno; daje vtis, da z njim ni čisto vse v redu. Ostale osebe so še Marjana, predsednikova žena, Peter, njun sin, varnostnik Mičo, piarovka Tina, premier Simon Fras, predsednik državnega zbora Bojan Jakopin, dva ministra, zdravilec Fazo in statisti. Že v drugem prizoru prvega dejanja, ki se odvija na Kongresnem trgu, postane očitno, da je predsednik neuravnovešen in da ima psihične težave. V svojem govoru na proslavi ob dnevu državnosti si namreč dovoli nekaj izpadov, ki sprožijo vsesplošno zgražanje. Po tem dogodku gre z njim le še navzdol, začne si celo domišljati, da Hrvaška napada Slovenijo in da je izbruhnila vojna. Medtem v državnem zboru potekajo posveti o tem, kako se znebiti neuravnovešenega predsednika, ki je izgubil slovensko morje, in kdo naj stopi na njegovo mesto. Predsednik se z družino umakne na grad Brdo, kjer nato ostane sam z varnostnikom, zdravilcem, ki ga je poklical njegov sin, in njegovimi pomočniki. V največji tajnosti tako poteka zdravljenje predsednika in njegove norosti, saj nikakor ne sme priti v javnost, da je duševno bolan in trenutno nezmožen opravljanja svojih dolžnosti. V državni zbor pa informacije o tem, kaj se dogaja s predsednikom, vseeno prikapljajo, predsednik državnega zbora se okliče za vršilca dolžnosti predsednika republike in začne pripravljati vse za napad na Hrvaško. Pri tem se odpira vprašanje, ali ni morebiti Jakopin še bolj nor kot Lampreht. Konec je takšen, kakršen mora biti konec dobre drame: nekoliko nejasen in zavit v skrivnost. Ni povsem jasno, kaj se v resnici zgodi, zdi se, kot da predsednikovo izkrivljeno doživljanje resničnosti vpliva tudi na sam iztek drame in celo na bralčevo dojemanje. 

Osebno mi je branje Godlerjeve drame predstavljalo prvovrsten bralski užitek. Le še en dokaz za to, da založba Primus izdaja res super knjige.

Erotični pobegi v preteklost in prihodnost

Moram priznati, da mi je tale knjigica že pred časom padla v oko, kar ni seveda nič čudnega, saj se zanimam za vse, kar novega izide, še posebno pozornost pa posvečam knjigam, ki izidejo v isti zbirki in pri isti založbi kot sta izšla moj roman in Petjeva knjiga. Tole sem torej opazila že nekaj časa nazaj, a prisežem, da nisem vedela, kdo je avtorica v resnici. Pojma nisem imela, da je Eva Pacher psevdonim, pod katerim se skriva ... Barbara Pešut. Zadnjič sem to izvedela, še sama ne vem, kako, in to je bil odločilni moment, ko sem si rekla, no, zdaj bom pa tole res prebrala. In sem jo, v treh dneh, a treba je upoštevati, da sem precej počasna bralka. Zgodbic je skupaj osemnajst, večinoma so res kratke in se jih da hitro prebrati. Pospremljene so z zgovornimi ilustracijami Adama Macherja - in to je kajpak tudi psevdonim, ilustrator je v resnici Zoran Smiljanić. 

Barbara Pešut je pisateljica, pesnica, tekstopiska. Poznamo jo predvsem po njeni avtobiografiji Prvi polčas, je pa tudi avtorica treh pesniških zbirk (Prej/Potem, Granit Žafran, Eksplicitne) in znanstvenofantastičnega erotičnega romana Čudoviti klon. Pričujoča zbirka kratkih erotičnih zgodb je izšla v začetku lanskega leta, najnovejše delo izpod njenega peresa pa je avtobiografski roman Pisma iz JLA, ki je izšel pred kratkim (in ki ga imam že rezerviranega v knjižnici). Jebopisi pritegnejo že s svojim izvirnim naslovom. Zgodbe so naslovljene glede na kraj in čas dogajanja (recimo V BLOKU, za božič, VOLČJI POTOK, spomladi, AFRIKA, v sušnem obdobju itn.), nekatere so postavljene celo v prihodnost, v čemer lahko prepoznamo avtoričino simpatijo do znanstvene fantastike, ki jo je pokazala že z romanom Čudoviti klon. Tudi v enem od "jebopisov", ki se dogaja v prihodnosti, se pojavi klon (zgodba FOČA, 2043). Zgodbe so primerno dražljive in seksi, pa tudi izprijene in celo sprevržene, saj se ne ustavljajo le pri običajnem odnosu moški - ženska v vseh mogočih različicah, temveč gredo še dlje in nekoliko šokirajo, denimo z motivom sodomije (MÜNCHEN, poleti). Osebno me je nekako najbolj presunila Skandinavska saga, ki je tudi najdaljša od vseh zgodb v knjigi. V njej je mogoče še najbolj izražen motiv, ki se sicer pojavlja tudi v drugih zgodbah, le da v milejši obliki - motiv popolne predaje ženske moškemu oziroma kar moškim v množini. Ženska v omenjeni zgodbi je pravzaprav omejena skoraj na predmet, nekakšno orodje, celo trgovsko blago, saj jo kapitan odkupi od staršev in jo obljubi za ženo bogatašu na drugem koncu sveta. Dekle je povsem brez lastne volje, ne more odločati o svojem telesu niti o svojem življenju, pač pa drugi (moški) odločajo namesto nje, vse v njeno dobro, seveda. Pripravljena je pretrpeti marsikaj in biti popolnoma poslušna, če se ji le ne bo več treba vrniti v revščino, v kateri je dotlej živela s starši. Priznati je treba, da se v popolni predaji drugemu skriva poseben čar, draž; docela predati se ljubljeni osebi, ki ji zaupaš, se razgaliti pred njo tako in drugače, je nekaj skrajno vznemirljivega in erotičnega; vendar gre v Skandinavski sagi za drugačno predajo. Tu ne gre za ljubezen, temveč kupčijo, gre za predajo, ki ni več samoiniciativna in svobodna, ampak izsiljena, gre torej za skrajnost, v kateri ženska ni več obravnavana kot bitje, enakovredno moškemu. Iz pripovedi se da razbrati - čeravno čas dogajanja ni nikjer naveden -, da se zgodba dogaja v preteklosti, morebiti precej daljni. To razloži marsikaj, saj vemo, da so se takšne stvari v pretekli zgodovini marsikje zares dogajale - in ni za izključiti, da se ponekod dogajajo še vedno.

V večini zgodb (ne pa v vseh) gre pravzaprav za mejna dogajanja in občutja, za hojo po robu. Ob tem se takoj spomnim zgodbe LIKA, junij, v kateri adrenalin doseže zgornjo mejo, ko se protagonista predajata spolnim užitkom kar v avtu, med drvenjem po avtocesti, vse skupaj pa je začinjeno še z voajerizmom, saj se partnerja v avtu pokažeta vozniku tovornjaka, s katerim vozita vzporedno. Zelo posrečena se mi je zdela tudi skupina kratkih zgodbic GRIMMOV GOZD, povestice iz mladosti: to so Grimmove pravljice, predelane v kratke, nagajive erotične prigodice, izvirne in duhovite, ki privabijo nasmešek na obraz.  

Eva Pacher alias Barbara Pešut s svojo zbirko erotičnih zgodb Jebopisi slavi življenje, erotiko in ljubezen, vendar se ne zadovolji z osladnimi, kalupnimi opisi v stilu Petdesetih odtenkov, ampak gre dlje od tega, pa četudi v temačne vode neobičajnih spolnih praks, opotekanje na tanki meji med bolečino in užitkom, med popolno predajo in izkoriščanjem. A takšno je življenje - in literatura, ki posnema življenje samo, je najbolj avtentična. 

Komaj čakam že, da se lotim njene najnovejše knjige Pisma iz JLA.

Ponižani in razžaljeni

Po daljšem premoru sem se spet vrnila k svojemu ljubemu Dostojevskemu in prebrala eno njegovih zgodnejših del, roman Ponižani in razžaljeni. Ta je bil leta 2017 na novo izdan pri Mladinski knjigi, v svežem prevodu Boruta Kraševca, in takoj, ko sem to izvedela, sem si navdušeno kupila svoj izvod - prepričana, da tega dela izpod peresa Dostojevskega še nisem prebrala. To se mi precej pogosto dogaja: za neko knjigo mislim, da je še nisem prebrala, v resnici pa sem jo že, pred leti. Tako je bilo tudi s tem romanom: ko sem ga prelistala, sem se medlo spomnila, da sem to knjigo vendar že brala - sicer že doooolgo nazaj ... Tam nekje v srednješolskih letih verjetno, takrat, ko sem se spoznala z večino temeljnih del Dostojevskega. Kakorkoli, nič hudega; to knjigo bi v vsakem primeru želela imeti in četudi sem jo enkrat v daljni preteklosti že prebrala, bi jo najmanj še enkrat, ker se prebrano itak pozabi, sploh pa po toliko letih. V teh dneh sem jo torej prežvečila že drugič in se pri tem še enkrat prepričala (že kdo ve katerič), da je Dostojevski pač Dostojevski. Ni važno, kaj njegovega berem, vedno me docela posrka vase, v svoj svet, da si ne želim izstopiti vse dokler ne pridem do zadnje postaje (beri: do zadnje strani).   

Ponižani in razžaljeni so poleg Zapiskov iz mrtvega doma najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega. V romanu se pojavljajo nekateri motivi iz avtorjevega resničnega življenja, denimo ljubezenski trikotnik med tremi glavnimi protagonisti. Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, Ivan (Vanja) Petrovič, ki je enako kot sam Dostojevski pisatelj, enako kot on piše za literarno revijo, enako hiti z delom, da bi se držal rokov, enako je kar naprej brez denarja in ves čas piše na up. Literarni kritiki tistega obdobja so romanu očitali marsikaj. Ton pripovedi naj bil, tako kritik Dobroljubov, zlagan in ponarejen, ker je avtor izbral neustrezno obliko pripovedi. Ivan Petrovič je moški, ki bi moral biti ljubosumen, nesrečen, saj strastno ljubi dekle, ki je izbralo drugega. Toda nikjer v celem romanu ni govora o tem, o njegovem duševnem stanju, njegovih ljubezenskih bolečinah. Zdi se, kot da se avtor tej temi namerno izogiba. Namesto da bi Ivana Petroviča razžiralo ljubosumje (kar bi bilo povsem človeško), se celo razdaja v dobro svojega tekmeca. Njegova glavna naloga v pripovedi je, da hodi od enega do drugega protagonista, ti se mu izpovedujejo, on pa jih posluša in poroča o vsem, kar se dogaja. Je torej prvenstveno poslušalec in pripovedovalec in ne prav veliko drugega. Prisoten mora biti povsod, da lahko opiše, kaj se je zgodilo, zato skoraj neprestano teka sem ter tja ali pa drugi pridejo k njemu. Pri vsem tem je torej nujno, da je nekoliko brezbarven; saj je res, da niso njegova čustva tista, ki so tu najbolj pomembna, ampak so pomembne čisto druge stvari. On je predvsem zapisovalec, pripovedovalec, ali, kot je poenostavil Dobroljubov: "To je kratko malo avtor."

Vse to je res, in vendar to nikakor ne pomeni, da celotna pripoved zavoljo tega izpade zlagano ali narejeno. To pa ne; to je vendar Dostojevski! Nič od tega, kar so kritiki tistega časa očitali temu romanu, za bralca ni moteče, nič od tega ga ne more prepričati, da bere pripoved o nečem, kar se v resnici ne bi moglo zgoditi. In nič od tega niti malo ne zmanjša hipnotične moči pripovedovanja, ki jo poseduje Dostojevski. Pustimo vnemar Ivana Petroviča, ki je malce preveč papirnat - sama pripoved je zastavljena tako, da jo je užitek brati, pripovedovalska moč avtorja pa nas že kmalu po začetku zgrabi in nas noče spustiti, vse dokler ne pridemo do izteka zgodbe. V romanu nastopajo liki, ki so tudi sicer značilni za Dostojevskega - so torej na nek način tipski liki, a le znotraj ustvarjanja samega Dostojevskega. Nekateri liki iz tega romana se v podobni obliki pojavljajo tudi v drugih njegovih delih. Dogajanje je postavljeno v Peterburg, zgodba se odvije nekako v enem letu ali malce več. Pojavljajo se motivi, ki so tudi sicer značilni za Dostojevskega - motiv krščanske ljubezni in odpuščanja, motiv revščine, obenem pa se avtor v tem delu prvič temeljiteje posveti temi zla in različnim obrazom, ki jih zlo privzema. V grobem lahko rečemo, da se v Ponižanih in razžaljenih vse vrti okrog ljubezenske zgodbe Nataše (dekleta, v katero je zaljubljen Ivan Petrovič, pripovedovalec) in Aljoše, nedoraslega, preprostega, otroškega fanta iz višje družbe. Ta je torej Ivanov tekmec, toda on, kot že rečeno, deluje v njegovo in Natašino korist, ne da bi se za en sam trenutek oziral na svoja čustva; verjetno preprosto zato, ker Natašo ljubi in zato je vse, kar si zares želi, to, da bi bila srečna, naj bo s komerkoli že. Vendar se zveza med Natašo in Aljošo že od vsega začetka zdi malone nemogoča, in ta vtis se skozi pripoved le še stopnjuje. Glavni tako imenovan moteč člen pri vsem skupaj je knez Valkovski, Aljošev oče, ki je že od prej v določeni zvezi z Natašino družino, konkretno z njenim očetom, in je svoj pravi obraz že pokazal, v tej novi zadevi - zvezi njegovega sina in Nataše - pa se njegova zla podoba in že kar demoničnost pokažeta v vsej svoji razsežnosti. Tam, kjer je knez Valkovski, so drugi obvezno ponižani - in razžaljeni. Vzporedno s to zgodbo je tu še zgodba deklice Nelly, sirote, ki jo Ivan Petrovič vzame k sebi, in tu lahko opazujemo, kako se razvije še en ljubezenski trikotnik. Vloga Nelly se izkaže tudi kot ključen dejavnik pri Natašini spravi z njenimi starši. Konec je tak, kot ga je bilo za pričakovati in kot je knez ves čas napeljeval, se pa razkrijejo še nekatere nove informacije in zveze med določenimi liki. Za Natašo se vse skupaj izteče tako, kot je zanjo bolje, čeprav trpi ljubezenske bolečine; in čeravno imata z Ivanom na koncu prosto pot, ni videti, da bi med njima lahko karkoli bilo - pač zato, ker Nataša v Ivanu vidi predvsem brata, najboljšega prijatelja, ki ga ima srčno rada, a ga ne ljubi tako, kot on ljubi njo. 

Sam Dostojevski je o romanu Ponižani in razžaljeni povedal tole:

"Tako sem pisal vse življenje, tako je bilo napisano vse, kar sem izdal, če ne štejem pripovedi Bedni ljudje in nekaterih poglavij iz Mrtvega doma. V mojem literarnem življenju se je zelo pogosto dogajalo, da je bilo prvo poglavje romana ali pripovedi že postavljeno v tiskarni, konec pa je bil še v moji glavi, a ga je bilo treba po vsej sili napisati čim prej. Ker sem se že navadil tako delati, sem popolnoma enako naredil tudi pri Ponižanih in razžaljenih, čeprav me ni tokrat v to silil nihče, po svoji lastni volji. Revija, ki je ravno začela izhajati in ki sem ji strašno želel uspeha, je potrebovala roman in jaz sem ji ga ponudil, v štirih delih. Jaz sam sem prepričal brata, da sem načrt zanj že zdavnaj izdelal (kar ni bilo res), da ga bom napisal zlahka, da sem prvi del že končal itn. Tega nisem počel zaradi denarja. Popolnoma se zavedam, da je v mojem romanu veliko lutk, ne pa ljudi, da so v njem hodeče knjige, ne pa osebe, ki so privzele umetniško obliko (za to bi res potreboval čas, ideje bi se mi morale uležati v glavi in duši). Med pisanjem se v žaru dela tega seveda nisem zavedal, ampak sem to kvečjemu slutil. Toda nekaj sem vedel zanesljivo, ko sem začel takrat pisati: 1) roman se mi ne bo posrečil, bo pa v njem poezija; 2) v njem bosta dva, trije zelo presunljivi in močni odlomki; 3) najmočnejša značaja bosta upodobljena popolnoma resnično in celo umetniško. In ta prepričanost mi je zadostovala. Nastalo je zelo čudno delo, ampak v njem je kakšnih petdeset strani, na katere sem ponosen ..."

Mirno lahko rečemo, da ima Dostojevski prav. Ponižani in razžaljeni resda ne dosegajo njegovih poznejših literarnih umetnin, vseeno pa predstavljajo pomemben korak v njegovem ustvarjanju, pomembno postajo na poti do Bratov Karamazovih, recimo. Zares je v romanu nekaj močnih odlomkov, ki se bralcu vrežejo v spomin, in glavna karakterja sta resnično upodobljena nadvse avtentično. Brez romana Ponižani in razžaljeni bi v pisateljevem opusu nekaj manjkalo, zato je ta pripoved obvezno branje za vse, ki bi radi Dostojevskega in njegovo ustvarjanje spoznali karseda temeljito. 

* * *

Zdaj pa še namig, o čem bo govora naslednjič. Od Dostojevskega se bom oddaljila tako, da se bolj skoraj ne bi mogla. Naslednja knjiga, ki me čaka v vrsti za branje, je namreč zbirka kratkih erotičnih zgodb izpod peresa slovenske avtorice. Kakšen preskok, kaj? ;) Bomo videli, kako nam bo tole všeč. Povem le še to, da je omenjena knjiga izšla v isti zbirki in pri isti založbi kot moja. :)