Veganska musaka

Kdo pravi, da vegetarijanci ali celo vegani ne moremo jesti takšnih kar tradicionalno mesnih jedi, kot je recimo musaka? Prav gotovo, da jih lahko, pa še slastne so. Veganska musaka, ki sem jo naredila zadnjič (in že velikokrat), je mojemu dragemu izvabila nemalo gurmanskih užitkov in navdušenih pohval mojih kuharskih sposobnosti ;). Obvezne sestavine za takšno musako so:

- krompir (seveda!),
- "mleto" sojino meso (drobni koščki),
- čebula in česen,
- čim več dobrih (in bio) začimb (himalajska sol, curry, kurkuma, paprika v prahu, kajenski poper, sojina omaka, mogoče še kakšna domača zelenjavna mešanica ...),
- kokosova maščoba,
- redko testo za palačinke iz malo (polnozrnate) moke in sojinega mleka, soli in olivnega olja.

Krompir narežemo na kolobarje, sojino meso pa pripravimo po ustaljenem postopku (za 10 minut ga namočimo v vroči vodi), ter ga nato nekaj časa pražimo na sesekljani čebuli in česnu (ki smo ju predhodno na hitro popražili na kokosovi maščobi) ter ga izdatno začinimo. Večjo ponev namastimo in dno obložimo s krompirjevimi kolobarji. Čez nanesemo plast nadeva iz sojinega mesa (polovico prihranimo za še eno plast). Čez to plast spet polagamo krompir, ki ga prekrijemo s še eno plastjo začinjenega sojinega mesa. Sledi še zadnja plast krompirja, čez vse to pa prelijemo testo za palačinke. Musako pečemo v pečici približno eno uro ali po potrebi.
Dober tek! :)

 

 

 

Slivova pita

Predvčerajšnjim sem prvič v življenju naredila pito. Ja, prav ste prebrali, prvič v življenju :). To je pač ena od stvari, ki jih nisem nikoli prej pekla, kot tudi še marsičesa drugega ne. Zdaj, ko imam čisto pravi pekač za pito - okrogel, z valovitim robom - pa sem si rekla, bom enkrat poskusila tudi to. Imela sem kozarček odličnega domačega slivovega džema, ki mi ga je zadnjič, ko sva jo obiskala, podarila Marja. In tako sem naredila slivovo pito.

Uporabila sem pšenično polbelo moko - pita bi bila sicer boljša iz polnozrnate moke, še boljša iz pirine; a moka je bila vsaj bio. Naredila sem enako testo kot za veganske piškote: 

 

- dva dela moke (500 g),

- en del bio margarine (250 g) - v mojem primeru Gourmet,

- 100 g ksilitola (naravno sladilo, ki sem ga ravno imela pri roki; v poštev pride seveda tudi katerokoli drugo naravno sladilo),

- vanilija v prahu, 

- ščepec himalajske soli,

- malce ruma,

- kanček sojinega/riževega mleka.

 

V hladilniku ohlajeno testo sem razdelila približno na pol. Eno polovico sem razvaljala in enakomerno poravnala po okroglem pekaču. Testo sem prekrila s slivovim džemom.

 

Drugo polovico ohlajenega testa sem naribala čez nadev.

 

 

Nato se je pita dobre pol ure pekla v pečici. Pečena je izgledala prav slastno:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz testa, ki je ostalo (ker ga je bilo malo preveč, da bi vsega naribala po vrhu pite), sem naredila piškotke.

 

 

 

In še narezana pita ... ki je prav kmalu odromala v dva sladkosnedna želodčka ;). 

 

 

 

 

 

Prav gotovo se bo pita zdaj večkrat znašla v repertoarju mojih veganskih sladic, le da bom vedno obvezno uporabila polnozrnato moko. Počutje po zaužitju sladice iz polnozrnate moke je povsem drugačno kot po zaužitju take iz bele ... po slednji se počutiš, kot da bi pogoltnil kos cementa. Še posebno, če malček pretiravaš, kar jaz počnem pogosto, ker sem pač sladkosnedna :). A prav za to gre, da se pri sladicah iz bele moke veliko lažje pretirava kot pri takih iz polnozrnate. Teh enostavno ne moreš pojesto toliko.

Naslednjič torej pita iz polnozrnate moke ... le da ne vem še, kakšna. Mika me čokoladna ... ali pa mogoče češnjeva, glede na to, da se počasi bliža čas tega slastnega sadeža. Nekaj od tega vsekakor bo, pa naj bo presenečenje ;).

 

 

 

 

Jed meseca: FIŽOL

Tako, končno je napočil čas za jed meseca. Tokrat slasten in meni tako ljub - fižol.

 

Pasulj iz belega fižola.

(Recept spodaj.)

 

 

Domovina fižola so tropska in subtropska gozdna območja Srednje in Južne Amerike. V 16. stoletju so ga v Evropo prinesli pomorščaki, danes pa ga pridelujejo po celem svetu.  

Fižol po kakovosti in vsebini hranil prekaša večino zelenjave, čeprav na splošno ni najbolj priljubljeno živilo, med drugim zato, ker pospešuje tvorbo plinov, kar pa sicer ni neprijetna lastnost za naše zdravje. Sestavine fižola so neposredna hrana za črevesne bakterije, z uživanjem fižola  pozitivno vplivamo na svoje zdravje preko učinkov na črevo, plini pa so stranski produkt delovanja črevesnega ekosistema. Neprijetnost lahko ublažimo že tako, da fižol uživamo z drugo hrano, predvsem pa je pomembno, da ga pred kuhanjem vedno namakamo (najbolje čez noč). Pred kuhanjem vodo, v kateri se je namakal, odlijemo in ga dobro speremo. Kuhamo ga obvezno skupaj z enim ali dvema listoma lovorja. Če upoštevamo te napotke, je zelo malo možnosti, da nas bo fižol po zaužitju napenjal.

V fižolovih zrnih najdemo tudi ogromno beljakovin, pomembne količine kalcija, magnezija, folata, kalija, mangana (mikroelement za rast las), molibdena (za presnovo) in železa, ogljikovi hidrati pa so bogato naloženi v obliki škroba. Vsebuje provitamin A, vitamine skupine B, kot tudi vitamina C in E. Svež fižol je nizkokaloričen: 100 g ima le okoli 31 kalorij.
Fižol je  zelo odporen proti vplivom iz okolja in vsrka le malo škodljivih snovi, ki ostanejo na stroku in jih lahko odstranimo s temeljitim izpiranjem.

Pomlajuje celice, ščiti srce, znižuje holesterol
Fižol ščiti pred mnogimi kroničnimi boleznimi. Z rednim uživanjem zmanjšamo tveganje obolevnosti za rakavimi obolenji in boleznimi srca, poleg tega ščiti pred debelostjo, ki je povezana z mnogimi tegobami. Ponovitev srčne kapi je bistveno manj pri tistih, ki se redno prehranjujejo s fižolom. Prav tako je pri rednih uživalcih fižola za tretjino manj črevesnih polipov (adenomov, ki so lahko tudi predrakave spremembe).

Topne vlaknine v fižolu vežejo žilne kisline in tako posredno vplivajo na nižanje holesterola v krvi. Folat, magnezij in kalij v fižolu ščitijo srce in pripomorejo k nižjemu krvnemu tlaku. Mikrohranilom v fižolu, ki ščitijo srce in ožilje ter preprečujejo razvoj raka, pomagajo tudi druge zaščitne snovi v fižolu - saponini, lignini in fitosteroli. Zaradi bogastva nukleinskih kislin spada fižol med najuspešnejša naravna pomlajevalna sredstva za naše telesne celice. Fižol pomaga še pri težavah z jetri, ledvicami in mehurjem, v telesnih celicah pospešuje nastajanje aminokislin, deluje poživljajoče, pomaga pri prebavnih motnjah in odvaja vodo iz telesa.

Odličen za sladkorne bolnike in vegetarijance
Fižol je odlična hrana za sladkorne bolnike, saj vsebuje kompleksne ogljikove hidrate, ki se počasi sproščajo v kri, tako da je idealen za uravnavo sladkorja, poleg tega pa vsebuje tudi precej beljakovin, ki so pri diabetikih pogosto premalo zastopane. Fižol in stročnice so tudi prehranska osnova za vegetarijance.

Fižol je na voljo skozi vse leto – posušen, konzerviran, zamrznjen. Nikoli pa ga ne jejte surovega ali le delno kuhanega, saj lahko povzroči alergično reakcijo. Z njim lahko obogatimo različne jedi, uživamo ga lahko z jajci, v zelenjavni juhi, v solati s tuno, paradižnikovi omaki z baziliko, lahko ga začinimo s peteršiljem, šetrajem, z baziliko, s česnom, origanom, timijanom  … Je prvovrstno živilo, ki bi ga morali bolj spoštovati, tako zaradi okusa kot zdravilnih učinkov.

In še recept za božansko dober veganski pasulj! Količina fižola je za 3-4 osebe.

 

- 250 g belega fižola

- lovor

- himalajska sol

- začimbe: sladka paprika, curry, kurkuma, kajenski poper, rožmarin, timijan, lahko tudi vloženi feferoni (pasulj mora biti pikanten!)

- kokosova maščoba

- malo sojine omake

- po želji koščki sojinega mesa ali dimljenega tofuja

- po želji (če želimo bolj gosto jed) malo polnozrnatega pirinega zdroba

 

Fižol po predhodnem namakanju skuhamo skupaj z lovorjem (kuhan je približno v eni uri). Nato ga zabelimo in začinimo. Po želji na kokosovi maščobi prepražimo malo pirinega zdroba, s katerim pasulj zgostimo. Poljubno lahko dodamo tudi koščke sojinega mesa ali na kocke narezan tofu. Postrežemo z domačim kruhom. Dober tek! :)



Ovseni kruh

V začetku tega tedna sem ob obisku Lisine štacune v Pivki od prijazne Lise dobila v dar dva kilograma ovsene moke. Iz te moke pa res še nikoli nisem ničesar spekla, zato sem si rekla, bom pač poskusila narediti ovseni kruh. Bomo videli, če bo iz te moke kaj kruha! :) Res, da nisem še nikoli slišala za ovseni kruh, saj prav zato pa sem tudi hotela narediti ta eksperiment. Res me je zanimalo, kaj se bo izcimilo. Glede na to, da sem tako rekoč "izumila" 100 % rženi kruh, ki sem ga začela delati po istem postopku kot vse kruhe brez kvasa (z vinskim kamnom), sem si mislila, mogoče bo pa tudi z ovseno moko uspelo. Sicer sem bila pripravljena tudi na to, da ne bo, ker vem, da ovsena moka vsebuje zelo malo glutena, zato ne bi smela biti presenečena, če kruh iz te moke brez dodatka pšenične ne bi uspel.  

No, rezultat sploh ni bil tako slab. Najprej sem mislila, da ne bo iz vsega skupaj nič. Ko sem namreč škilila v pečico, kjer se je kruh pekel, sem videla, da je ves čas enak in da se ni sploh nič dvignil. Ko je minil čas pečenja, sem ga vzela iz pečice in ko sem ga obrnila na drugo stran, sem videla, da se je uspešno spekel, le da ni nič vzhajal. Nič hudega, če bo le užiten, sem si mislila. In je bil! Sicer je bil precej zbit in zelooo drobljiv (tako drobljiv, da bolj težko kaj namažeš nanj), a vseeno okusen. Diši in tudi okus ima - zanimivo - po lešnikih.

 

 

 

Torej spet en dokaj uspel eksperiment :). Moram povedati, da je bil ta kruh nekaterim zelo všeč. Ko smo se dobile na pijači z dvema kolegicama iz operacije PVSP, Jano in Tino, sem vsaki od njiju prinesla en kos tega kruha. Res nisem pričakovala, da ga bosta takoj odprli in tudi skoraj takoj - pojedli! :) Vseeno pa bom naslednjič za ta kruh ovseno moko zmešala s pšenično - samo zato, da se ne bo tako drobil.

Dve torti za dva rojstna dneva

Hja, precej pozna sem, priznam ... Rojstna dneva sta bila že prejšnji teden, jaz se pa šele zdaj oglašam ... A ne gre za lenobo ali kakšen drug neopravičljiv razlog. Prva stvar je ta, da mi nobena od dveh tort, ki sem ju naredila za oba rojstna dneva (svojega in bratovega), ni uspela in sem bila zaradi tega precej besna. Posebno druga torta, pri kateri sem naredila eno precej nepremišljeno napako, zaradi katere se je vse (no, ne čisto vse - vsaj okus je bil enako dober) sfižilo. In zato potem nisem hotela več niti razmišljati o tej neuspeli torti in sem jo kar potisnila nekam tja v ozadje spomina. Drugi, pomembnejši razlog pa je ta, da se trenutno v mojem življenju dogajajo velike spremembe in so zdrave sladice nekako pristale na stranskem tiru. Saj ne, da mi niso več pomembne ali da me zdrava prehrana ne zanima več, daleč od tega! To so stvari, ki me bodo vedno zanimale in ki bodo vedno predstavljale pomemben del mojega življenja. A so tudi stvari, ki so še pomembnejše in brez katerih niti ukvarjanja z zdravo prehrano ne bi moglo biti. In te stvari so zdaj trenutno "prišle na tapeto" mojega življenja.

Sem skrivnostna, vem, a niti slučajno ne mislim že zdaj izdati kaj več ;).

Torej, torta za moj rojstni dan je bila sicer dobra in vse to, a čokoladni preliv se ni naredil prav in zato je bila na pogled ne ravno vabljiva.

 

 

Ja, vem, lep napis ... :) A preliv ni uspel tako, kot bi moral, ker nisem imela pri roki nobenega tekočega sladila in sem uporabila tisto, kar sem imela - to pa je bil ksilitol, ki je v zrnati obliki in se zato nikakor ni hotel stopiti v kokosovi maščobi. Ker se torej sestavine niso prav povezale, se je kokosova maščoba potem, ko je bil preliv že na torti, ločila od kakava in ksilitola, kar je povzročilo neprijetno belo in razbrazdano površino preliva predvsem ob robu torte. Saj ne rečem, dobra je bila vseeno, a nikakor ni izgledala tako, kot bi morala. 

Drugače pa je bila ta torta v glavnem iz pirinega zdroba in češnjevega kompota. Torej bi jo lahko poimenovala pirino-češnjeva torta ali pa pirina torta s češnjami. Recept sem si izmislila nekaj dni prej. V kompot (iz katerega sem seveda prej odstranila češnje in jih izkoščičila) sem zakuhala pirin zdrob. Ko je bil kuhan, sem primešala še izkoščičene češnje, malo ruma, vanilije in to je to. Sladkorja ni bilo treba dodajati, ker je bil že v kompotu. To pirino-češnjevo maso sem nato nanesla v okrogel model, ki sem ga položila na pladenj za torto. Pustila sem, da se je nekoliko ohladila in strdila, kasneje pa sem jo še premazala z domačo marmelado in neuspelim čokoladnim prelivom. Sledilo je strjevanje v hladilniku do naslednjega dneva. Če zanemarimo ne ravno najlepši videz preliva, je bila torta zelo okusna.

 

 

 

Tista, ki sem jo naredila za bratov rojstni dan, pa se je še bolj sfižila, a pojedli smo jo vseeno in to po hitrem postopku. Ja, vsaj dobra je bila, če je bil že videz katastrofalen. Gre za torto "Prosene sanje s čokolado" po mojem izvirnem receptu. Polomila sem ga, ko sem uporabila čisto malce preveč rastlinskega mleka - samo malo preveč in torta je bila pokvarjena. (Kar se videza tiče, ne drugače.) Bila je takšna, da se ni dalo rezati lepih kosov in jo je bilo treba jesti z žlico. Vseeno sem jo slikala, ko je bila še cela - niti ni izgledala tako slabo, a če bi slikala kakšen posamezen "kos" (ja, "kos" v navednicah), slika ne bi bila tako omamno lepa. No ja, kaj hočemo ... Ne more prav vedno in čisto vse uspeti!

 

 

 

Tile spodrsljaji so me ponovno opomnili, da sem zgolj ljubiteljska in amaterska "slaščičarka" in da sicer res znam delati stvari, ki so zelo dobre (in zdrave!), ne pa tudi pretirano lepe za oko. Kar pa je pri slaščičarstvu še kako pomembno. Ker se vedno je najprej z očmi in šele potem z usti. Verjetno ne bom nikoli dovolj dobra v tem - v ustvarjanju res lepih, ne samo dobrih slaščic.

Torto iz prosene kaše bom bratu verjetno naredila še enkrat, tokrat takšno, kot mora biti - da ne bo samo dobra, ampak se jo bo tudi dalo narezati na lepe kose.

Hm, spomnila sem se, da zamujam z jedjo meseca ... in to kar pošteno, ker sem o zadnji jedi meseca pisala decembra, če se ne motim! Ja, potem je prišla tista ujma in vse skupaj pošteno zmešala ... tako da je januarska jed meseca pač odpadla. Tudi februar se izteka, tako da bom v naslednjih dneh "postregla" z novo jedjo meseca. Obljubim :). 

Ponovno halva

Hja, nič pretirano zanimivega se ne dogaja odkar nas je zdelala ledena ujma (ali pa morda bolj NATO -ujma? Glej http://www.publishwall.si/stoychi./post/98643/voja%C5%A1ki-kemi%C4%8Dni-letalski-napad-nata-na-slovenijo-ii?ref=postojna ). Kdo bi vedel, karkoli je že bilo, ni bilo ravno prijetno in je vsaj začasno ustavilo ali pa vsaj onesposobilo naše vsakdanje aktivnosti. Tudi moje ustvarjanje se je skoraj povsem ustavilo. Vse, kar sem naredila v tem času, je bilo nekaj rund v štedilniku na drva pečenega kruha in, pred enim tednom, malce drugačna halva - s prelivom iz češnjevega kompota. Nič posebnega, vem, a če ni bilo ničesar bolj posebnega, mora biti to dovolj :). Morda bo ob koncu tega tedna kaj bolje, pred vrati je namreč moj rojstni dan ;).

Halva, prelita s toplim češnjevim kompotom, je bila prijetna za oko in prav tako tudi nadvse okusna.

 

 

Ker je bila prelita s kompotom, je bila še bolj sočna. A kar se mene tiče, moram reči, da mi je bolj všeč tista oblita s čokolado in posuta z orehi.

Toliko za danes. Tokrat sem res nezaslišano kratka, vem, a če ne prej, ob koncu tedna se zagotovo spet javim ... Življenje se počasi vrača v ustaljene tirnice, kaj pa hoče.

Po-katastrofično javljanje ...

Uf ... Po celem tednu se javljam iz te "ledene doline" (no, ne ravno doline), ki zdaj, hvala bogu, ni več tako ledena, ampak kar precej staljena. In šele zdaj prihajajo na dan vse razsežnosti katastrofe ...

Vsi, ki me berete, prav gotovo veste, da so vremenske razmere, ki smo jih imeli zadnji teden, najhuje prizadele prav Postojno, kjer živim, in večji del Notranjske. Prvič smo izkusili, kako je biti več dni, praktično cel teden brez elektrike. In ni nam všeč. V trenutku so zamrle skoraj vse človeške dejavnosti, svet se je ustavil. Torej kaj je človek brez elektrike? Je res tako zelo, tako neverjetno odvisen od elektrike, da ga brez nje skorajda ni? Na žalost res. Tisočletja so bili ljudje prisiljeni živeti brez elektrike, še vedeli niso zanjo. Zdaj pa je elektrika temelj vsega človekovega bitja in žitja. Žalostno, da še en sam dan le s težavo preživimo brez nje. Da ne govorimo o tem, kaj se zgodi, če je ni dlje časa. Človek si ne more oprati in zlikati perila, ne more delati, ne more se zabavati (računalnik in internet sta pomemben sestavni del tako dela kot zabave), ne more si napolniti mobitela, te pomembne vezi z zunanjim svetom, ne more niti jesti (ker so vsi sodobni štedilniki seveda na elektriko, da ne govorimo o pečicah), zebe ga kot psa, ker ni ogrevanja, ne more se umiti, ker ni tople vode, zjutraj, zvečer in ponoči ga blokira tema, tako da v teh urah ne more delati nič več pametnega razen tega, da meditira; sodobni človek pa nad meditacijo - torej nedelanjem in nerazmišljanjem - zaenkrat še ni pretirano navdušen. Zakaj bi bil, ko pa elektrika nudi toliko bolj zanimivih in razburljivih stvari.

Ja, oddaljili smo se od narave tako zelo, da se ji morda nikoli več ne bomo mogli približati tako, kot smo jih bili blizu nekoč. Pa ne le to, tudi trpežni smo bili veliko bolj. Danes smo tako razvajeni, da se še največji mehkužci ne morejo meriti z nami glede mehkužnosti. Vem za osebe, ki v teh dneh, ko je elektrika bolj ali manj dostopna le preko agregatov, nažigajo svoj agregat dan in noč, 24 ur na dan, tudi ponoči, ko ga sploh ne potrebujejo, in tudi, ko jih ni doma. Medtem pa še vedno na tisoče gospodinjstev nima niti kančka njihovega sebičnega udobja. Kakšna solidarnost je to?

Pa dovolj o tem ... Upajmo, da se bodo razmere kmalu uredile. Trenutno sem v postojnskem kriznem štabu, kjer je svetlo, toplo, imamo dostop do interneta, lahko gledamo televizijo, skratka, vse tisto, kar je bilo do zdaj samoumevno, zdaj pa je kar na lepem postalo dragocena dobrina. Še do tople vode sem postala bolj spoštljiva. Da ne govorim o tem, kako sem si danes izmučila roke (do krvavih žuljev), ko sem dve uri na roke prala perilo v vroči vodi. V takih razmerah pač ne razmišljam veliko o veganskih sladicah, priznam. Dokaj logično. Mi je pa danes uspelo speči kruh v štedilniku na drva. Tako kot so delali včasih. Ja, tudi brez elektrike se da peči. Ampak česa drugega se raje ne bi lotila, ne bi tvegala, ker pri tem načinu peke obstaja neprimerno večja možnost, da se kaj zažge. No, lahko bi spekla tudi kakšno pito, zavitek ali kaj takega, a o tem v zadnjem tednu res nisem razmišljala, ker sem se ubadala s povsem drugimi stvarmi. Precej banalnimi, a življenjsko neobhodnimi.

Rženi kruh pa je, kot rečeno, prav lepo uspel.

 

 

Konstantno je treba paziti na temperaturo, ki ne sme preveč nihati. Vsake toliko je treba dodati samo eno ali dve drvci, da temperatura ostaja ves čas približno enaka.

 

Kruhec še v pečici ...

 

 

... in zunaj nje.

 

 

 

Takšen kruh je še veliko bolj okusen kot iz električne pečice. Že samo skorja, hrustljavo zapečena od naravnega ognja ... in sredica - še bolj rahla. Vsekakor priporočam nakup štedilnika na drva - takšna naložba se milijonkrat povrne. Ne samo, da se da v njem peči dobrote na naraven način, obenem poskrbimo tudi za ogrevanje, ki ogreje ne samo telo in možgane, tako kot centralna kurjava, ampak tudi srce. Po mojem mnenju je to ne samo štedilnik preteklosti, ampak tudi - še bolj - prihodnosti. Moje prihodnosti definitivno.

Sladostrastnica se bo spet javila takoj, ko bo mogoče :). Ne vemo še, kdaj naj bi dobili elektriko ... glede na razsežnosti katastrofe in materialne škode, ki je pri tem nastala, zna vse skupaj trajati še kar nekaj časa. Ampak kar je poglavitno, je to, da smo vsi živi in zdravi! Vedno bi lahko bilo še huje.