Vabilo

Čas je za novo predstavitev knjig! Tokrat v Medgeneracijskem centru v Izoli, ta ponedeljek ob 19. uri. Moderator bo Drago Mislej - Mef. Zna biti zanimivo, kajne? ;)

Torej:

KAJ? ... Predstavitev knjig Zapiski nore sladostrastnice (Sara Zupan) in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika (Petja Kužel). Literarni večer z voditeljem Dragom Mislejem - Mefom.

KDAJ? ... V ponedeljek, 15. aprila 2019 ob 19.00.

KJE? ... Medgeneracijski center v Centru starejših Izola.

KAKO? ... Upajmo, da sproščeno in zabavno (zakaj ne?) ;).

ZAKAJ? ... No, zakaj pa ne? Za promocijo knjig, seveda. Da za njiju izve še kdo, ki rad bere - ker so ju vsi, ki so knjigi do zdaj prebrali, izredno pohvalili :).

Toplo vabljeni!

Center starejših Izola

Kratke zgodbe - tretjič

Čas je za novo kratko zgodbo izpod mojega peresa. Takole sem si rekla: tri objavim na svojem blogu, več pa ne. Ostale si boste morali prebrati v moji knjigi kratkih zgodb, ko bo izšla, seveda :). 

* * *

OSEBNE ODLOČITVE

Prebijal sem se skozi jutranjo prometno konico in tuhtal, kaj vse me tistega dne čaka v službi. Promet se je pomikal čisto po polžji maniri in počasi sem začel izgubljati živce. Vse je kazalo, da bom zamudil. Samo še tega se mi manjka! Stal sem pred enim od mnogih stop znakov, pred katerimi čakam neštetokrat, a tokrat je bilo nekaj drugače. Skušal sem dognati, kaj. Možgani so potrebovali zaskrbljujoče dosti časa, da so dešifrirali informacijo, ki so jim jo vztrajno pošiljale oči. Nato sem le skapiral. Na znaku ni bila samo velika beseda »stop«, ampak še nekaj. Pod glavnim napisom je tičala nalepka, na kateri sta bili besedi »eating animals«. Skratka, na tabli, na nekdanjem zgolj-stop-znaku je pisalo »stop eating animals«. Pomel sem si oči. Pa ne me jebat. A zdaj so se spravili že na javno lastnino ali kaj?

Priznati moram, da mi grejo ti vegani čedalje bolj na kurac. Da ne bo pomote: sem strpen človek in pustim druge pri miru, naj vsak živi tako kot hoče, ne vtikam se v nikogaršnji način življenja in prehranjevanja – dokler se nihče ne vtika v mojega. Živi in pusti živeti – a to naj velja za vse, ne samo zame.

Jezi zavoljo zamude se je torej pridružila še nejevolja nad nezaslišanim obnašanjem nekaterih veganov. V službo sem prišel precej nataknjen. Upal sem, da se bo dan nadaljeval brez večjih pretresov in provokacij. Tako je tudi bilo, a le do malice. Tedaj je nekdo privlekel na plano tisto, kar me je zbodlo že zjutraj na cesti. Ja, tudi drugi so opazili onečaščene stop znake. Med malico se je o tem razvnela cela debata, v kateri je bila najbolj glasna – kakopak, kaj sem pa pričakoval! – sodelavka Klavdija, ki je veganka.

»Skrajno zanimivo se mi zdi, zakaj se nihče ne vtakne v morje drugih napisov in grafitov, ki so nasrani po celem mestu,« sem jo slišal reči, ko sem vstopil v jedilnico. »Recimo punk is dead, punk is not dead, smrt fašizmu, Tito, zbudi se, zmešalo se jim je, in podobno – marsikaj je načečkano po zidovih in po javnih stavbah, pa nikogar ne moti. A to mogoče ni uničevanje javne lastnine?«

»Ja, ampak to je drugače,« se je nekoliko omahujoče oglasil sodelavec Bojan.

»Kako drugače?«

Privlekel sem na dan svoj sendvič s pršutom in ga demonstrativno odložil na mizo. Nisem se nameraval vključiti v debato, res se mi ni dalo, a zdaj tudi tiho nisem mogel biti.

»Drugače je v tem smislu,« sem obvladano rekel, »da si nihče ne želi, da bi mu drugi solili pamet glede tega, kaj naj je in česa naj ne je. Mi vas pustimo pri miru z vašimi zelenjavicami, vi pa pustite nas in se ne vtikajte v naše zrezke. Vsak ima pravico jesti tisto, kar mu paše. Živi in pusti živeti.«

Klavdija me je zabodeno gledala.

»Ja, živi in pusti živeti, pravite vi. Pa vi pustite drugim živeti? Zaradi vas vsak dan umre na milijone nedolžnih živali, in vi pravite živi in pusti živeti?«

Zmanjkovalo mi je potrpljenja. »Mislil sem ljudi.«

»Aja, saj res, ker živali niso živa bitja, kajne? Žival v resnici sploh ne živi niti ne čuti, kaj šele, da bi trpela, ona je nekakšna machina animata, ki je tu izključno zato, da streže človekovim sprevrženim nagnjenjem, njegovemu pohlepu po mesu in po dobičku!«

»Ah, daj no, Klavdija,« se je spet oglasil Bojan. »A rastline mogoče niso živa bitja? Ko odrežeš solato ali sekljaš korenje, te pa nič ne boli srce? Kako si lahko prepričana, da njih nič ne boli? Samo zato, ker ne slišiš krikov bolečine?«

Odobravajoče sem prikimal Bojanu in z užitkom naprej mlatil svoj sendvič. Resnično sem upal, da bo zdaj dala mir. Ha, kar sanjaj!

»Tole je vaš najbolj beden izgovor, ki pride običajno na vrsto takrat, ko vam zmanjka drugih. Veš, zdajle bi ti dala v roke nož pa pojdi in si zakolji svojo kravo ali svinjo, če hočeš jesti sendvič s salamo. Glej, jaz brez problema grem in si odrežem solato ali utrgam jabolko, da lahko pojem svoj obrok. Sklepam, da bi ti lahko enako brez zadržkov vzel nož, zaklal žival, jo odrl, razkosal in si pripravil svoj zrezek. Ne?«

Ozrl sem se k Bojanu. Imel je nekoliko dvomeč izraz.

»Misliš, da ne bi mogel? Kako to? Če pa ni nobene razlike med rastlinami in živalmi, saj so oboji živa bitja? Če je zaklati žival ali ubiti rastlino po vašem isto, zakaj potem prvo raje prepustite drugim, naj oni opravijo to umazano delo za vas?«

V jedilnici je vladala grobna tišina. Vsi smo molče prežvekovali in gledali nekam v steno ali skozi okno. Klavdija mi je šla s svojim moraliziranjem tako na jetra, da sem se komaj zadrževal.

»Prosim vas, nehajte že enkrat primerjati živali z rastlinami,« je še rekla, pograbila svojo posodo z malico in odvihrala iz prostora. Z Bojanom sva se naveličano spogledala, zavila z očmi in jedla naprej. Ostali v jedilnici so se v zadregi hahljali in zmajevali z glavami.

Preostanek dneva v službi je k sreči minil mirno. Načrtno nisem mislil na iritirajoče veganske izpade tistega dne, ker se nisem hotel živcirati. Po službi sem hotel samo čim prej priti domov in preživeti popoldne in večer z družino. Gosti promet me je spet nekoliko iztiril, a sem se trudil ohraniti mirno kri. Ko sem se peljal mimo klavnice, ki je le kaka dva kilometra oddaljena od našega doma, je mojo pozornost pritegnilo nekaj nenavadnega. Na dvorišču pred klavnico je stal tovornjak, s katerega so pravkar raztovarjali krave, poleg pa je stala skupina ljudi, ki so živali fotografirali, jih božali ali samo gledali. Pomel sem si oči in zamežikal. Za trenutek se mi je zdelo, da … Tako je, ni dvoma – moja hči je tam!

Na hitro sem zavil, ustavil pred klavnico in skočil iz avta. Približal sem se skupini kakih petnajstih ljudi, ki so stali ob tovornjaku. Nekateri od njih so prav patetično pretakali solze.

»Hej, Jasmina!« sem jo poklical. »Kaj pa ti počneš tu? Kaj se dogaja?«

Moja najstniška hči je obrnila glavo in me zagledala. »Oči! Lepo, da si prišel. Vigil imamo.«

»Vi … kaj?«

»Vigil,« je ponovila in se prebila bližje k meni. »Šele danes sem spoznala te ljudi in izvedela, kaj počnejo. Veš, oni se pridejo poslovit od živali, ki grejo v zakol. Pobožajo jih, jih poslikajo in potem objavijo slike na Facebooku in drugod, z namenom, da bi ljudem na miren, nevsiljiv način sporočili, da to, kar se počne z živalmi, ni prav. Vsi, ki so zdaj tukaj, v tej skupini, so vegani. Veš, oči …« Glas ji je zamrl. Gledala je še zadnje krave, ki so zapuščale tovornjak; videti so bile zelo prestrašene, dve sta poskušali zbežati, a sta ju klavniška delavca grobo zadržala. Pogledal sem spet hčer: tudi v njenih očeh so bile solze. »Oči, mislim, da tudi jaz ne bom več jedla mesa.«

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Dobro, priznam: tudi mene tiste krave s svojimi žalostnimi pogledi niso pustile hladnega. Saj nisem iz betona. Ampak, prekleto, tako pač je! Če hočemo jesti meso, je treba živali pač ubiti. Saj to ni nič novega, to počnemo že od pamtiveka. Človek že od nekdaj je meso, zakaj bi se to zdaj kar na lepem spremenilo? Iz mesa vendar dobimo vse potrebne beljakovine in železo. Ne moremo vendar zdaj vsi postati neki pomehkuženi vegani, ki se cmerijo ob pogledu na živali, ki bodo zaklane, lepo vas prosim, no. Svet je pač krut, jebi ga.

Ljudje okrog mene povsem očitno niso bili takšnega mnenja. Ko so še zadnje krave med divjim upiranjem izginile v notranjost sive klavniške stavbe, so imeli vsi rdeče oči in do kraja poklapane obraze. Nekaj časa so še nemočno stali, potem so začeli v turobnem sprevodu zapuščati prizorišče. Jasmino sem pregovoril, naj gre z mano domov. Slišal sem, kako se je poslovila od neke punce in ji rekla, da se vidijo na naslednjem vigilu.

»To je neko novo gibanje ali kaj?« sem jo vprašal v avtu. »Kako da si se jim pridružila?«

Pogledala me je tako, da bi še kamen zardel spričo neprimernega vprašanja. »Daj no, oči. Se ti ne zdi, da bi si morali nehati zatiskati oči? Se ti res zdi normalno, vse to, kar se počne z živalmi? Si videl tiste krave? Si videl, kako so bile prestrašene?! Bale so se! Vedele so, kaj jih čaka, oči! Vedele so, da grejo v smrt! In zakaj? Zato, da mi lahko žremo blesave zrezke! Ko pa že vsi vrabci čivkajo, da mesa sploh ne potrebujemo! Vedno več ljudi živi brez mesa, mleka in jajc, in to z lahkoto, pa še bolj zdravi so!«

Jeza v meni ob tem plazu besed je naraščala v kaskadnih stopnjah.

»Zdaj pa dovolj, Jasmina. Če prenehaš jesti meso v tej starosti, se ne boš pravilno razvila. Pri odraslih je drugače, njim mogoče res ne škodi toliko. Otroci in mladostniki pa potrebujete meso, o tem ni dvoma, in o teh stvareh se s tabo ne bom prerekal. Dokler živiš pod mojo streho, boš jedla tisto, kar jemo vsi.«

»Potem se bom pač odselila!« je divje zavpila in tresknila z vrati avtomobila. Še dobro, da sva ravno prispela na domače dvorišče. Dovolj jo poznam, trmo, da vem, da bi sredi mesta naredila isto: izstopila bi iz avta in prišla domov sama veliko kasneje in to bog ve kako. Zavzdihnil sem in se s težkimi koraki odvlekel v hišo. Imel sem polno glavo veganskih aktivistov, na smrt prestrašenih krav in hčerinih žolčnih ugovorov. Kakšen zajeban dan, madona.

Žena je bila že doma in je pripravljala pozno kosilo. Poljubil sem jo in vprašala me je, kaj je spet pičilo Jasmino. Menda je odgalopirala mimo nje, ne da bi jo pozdravila, naravnost v svojo sobo. Zmajal sem z glavo in nekaj časa samo sedel kot zombi na kavču, preden sem ženi uspel razložiti, kakšen bisernat dan je za mano.

»Živjo, oči!« Prikazal se je sin Tibor, osnovnošolec. Potrepljal sem ga in ga pobaral, kako je bilo v šoli in kako kaj drugače življenje. Malo sva podebatirala, potem sem šel pospravit svoje službene stvari in se preobleč. Kasneje, ko sem za mizo listal časopis, je žena oznanila, da je kosilo pripravljeno. Tibor, sestradan, je bil v trenutku pri mizi, Jasmina pa se je prikazala šele, ko smo že vsi sedeli in se je že kadilo s krožnikov. Žena je pripravila odlično musako in bil sem na tem, da zarežem vanjo in s slastjo okusim prvi grižljaj. Hči se je ustavila kak meter od mize in gledala. »Ne jem več mesa,« je rekla. »Niti ničesar drugega, kar prihaja od živali,« je dodala. Žena me je pogledala. Tibor je s polnimi usti begal z očmi od mene do matere pa spet nazaj. Z glasnim žvenketom sem spustil pribor na krožnik.

»Od kdaj? Od danes? Poslušaj, punca,« sem jo odločno pogledal. »Povedal sem ti že: dokler živiš pod to streho, boš jedla vse, kar se tukaj skuha in postavi na mizo. Nočem slišati niti besede več, usedi se in jej.«

Smrtna tišina. Hotel sem jesti naprej, a se je ustopila predme in me pogledala enako neizprosno kot jaz malo prej njo.

»Poslušaj, oči. Povedala sem ti že: če je tako, se bom pač odselila.«

Obrnila se je na petah in se vrnila v svojo sobo. Slišati je bilo razbijanje z vrati omare in vsesplošno razsajanje, nakar je prišla ven z velikim kovčkom na kolesih in se usmerila naravnost proti vhodnim vratom. Žena je dobila paničen izraz.

»Jasmina! Kam greš? Pa saj vendar ne misliš resno!«

Pomignil sem ženi, naj jo pusti. Kam pa misli, da bo šla? Saj nima kam iti. Tibor je zijal za sestro z odprtimi usti. Jasmina je s kovčkom prestopila hišni prag in zaloputnila vrata za sabo. Mati je zgroženo gledala za njo.

»Oh, veš kaj, da moraš biti tako prekleto strog! Če noče več jesti mesa, ga pač noče! Kako jo boš prisilil?!«

Hotel sem ugovarjati, a v tistem trenutku smo zaslišali glasno hupanje in nekakšen ropot. Planili smo pokonci, vsi trije, in skočili k oknu, ki gleda na cesto. Tam je stal velik kombi, poleg njega moški, ki je razburjeno krilil z rokami, na tleh pa sta ležala kovček na kolesih in moja hči – negibna. Ne vem, kaj je bilo prej: moj krik groze ali ženin histerični jok. Ne vem, kako in kdaj smo se znašli zunaj, na cesti, ne vem, kaj je bilo prej, ženino vpitje »Idiot! Ti si kriv za to, samo ti, da boš vedel!« ali jadikovanje voznika kombija, ki je vil roke in venomer ponavljal »Ne razumem, ne vem, od kod se je vzela, sploh je nisem videl! Nisem je videl, prekleto!«. K sreči ni vozil hitro, a moja hči je bila vseeno v nezavesti. Naložili smo jo v avto in jo odpeljali v bolnišnico. Kovček na kolesih je ostal tam, kjer je bil: sredi ceste. Nekaj njenih stvari se je iz odprtega kovčka razsulo po asfaltu. Šele kasneje mi je prišlo do zavesti, da sem med stvarmi, ki so padle po tleh, opazil tudi neko knjigo, in prebral celo njen naslov. Glasil se je Hrana za mir.

* * *

Ležala je na bolniški postelji, tako nemočna in nebogljena. Moja hči. Zbudila se je kmalu in se vsega spomnila. Ni bila hudo poškodovana. Z bolečo jasnostjo sem se zavedel, kako drugače bi se lahko končalo. In zakaj vse to?

Prvo, kar sem ji rekel, je bilo iskreno opravičilo. Povedal sem ji, da ji ni treba jesti mesa, če noče. Ne bom je več podil od hiše zaradi tega. Zahvalila se mi je in videti je bilo, da ji je močno odleglo. Kasneje sem jo vprašal, ali je prebrala knjigo Hrana za mir. Prikimala je in rekla, da je prišla že skoraj do konca. Nato se je nekaj obotavljala. »Oči … Želim si, da bi jo prebral tudi ti.«

Obljubil sem ji, da jo bom.

Ozov roman v pismih: Črna skrinjica

Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, je roman Črna skrinjica Amosa Oza. Potem ko sem zadnjič spoznala njegov prvi roman Moj Mihael, sem bila odločena, da želim prebrati tudi njegovo Zgodbo o ljubezni in temnini, a žal nisem prišla do nje - v naši knjižnici je nimajo, kar se mi zdi čudno, saj naj bi šlo za Ozov najpomembnejši roman. Pa nič hudega, zdaj vsaj vem, katero knjigo si moram naslednjo kupiti, če slučajno kdaj naletim nanjo na kakšnem sejmu ali v antikvariatu ali sploh kjerkoli ;). Čeprav torej nisem uspela priti do tega baje tako monumentalnega Ozovega romana, sem vseeno še malce ostala v Ozovem svetu in se lotila ene od njegovih drugih knjig, ki jo imam slučajno v svoji knjižnici. Ni mi bilo žal. Med branjem sem se za kakšen trenutek celo spomnila na svoj tretji roman, ker gre za podobno zgradbo - oba, Ozov roman Črna skrinjica in moja tretja knjiga sta romana v pismih.   

"Zgodba o intimi in mednarodni politiki", piše na naslovni platnici žepnice, izdane pri MK. Črna skrinjica, ki je sicer najpomembnejši vir podatkov o letalski nesreči, je v tem romanu prispodoba za preteklo skupno življenje glavnih protagonistov, Ilane in Aleksandra (na kratko Aleksa), ločenega para, ki si po sedmih letih molka in tišine nenadoma začne dopisovati. Korespondenco sproži Ilana, ki je zdaj drugič poročena v Jeruzalemu in ima poleg šestnajstletnega sina iz prvega zakona še majhno hčerkico iz drugega. Bivšemu možu piše s prošnjo, da bi ji finančno pomagal pri odraščanju njunega sina Boaza, ki je precej težaven, neprilagojen, divji in včasih tudi nasilen fant, ki stalno zahaja v težave. Vendar se kmalu izkaže, da sin ni edini razlog, zaradi katerega Ilana piše bivšemu možu, ki je pomemben znanstvenik in profesor v Ameriki, avtor svetovno znane knjige o religijah. Razkrije se, da Ilana še ni pozabila svojega prvega moža, da je ostal v njej, kot pravi ona, da je vedno nekje vmes med njo in njenim sedanjim možem; in to kljub temu, da njun odnos ni bil nobena idila, da ji je Aleks povzročal čustvene in telesne bolečine, ona pa je njega varala s številnimi drugimi moškimi. Skozi njuno dopisovanje in preko pisem, ki jih pišeta tudi drugim osebam - predvsem Michelu, Ilaninemu zdajšnjemu možu -, postopno spoznamo njuno zgodbo, njuno ljubezen in sovraštvo, njune rane in bolečine. Iz pisanja svojega prvega moža Ilana kmalu razbere, da je, poleg tega, da je strašno osamljen, tudi neozdravljivo bolan. Vse to se najprej zdi kot primerna kazen za brezčutnega moškega, ki se ni nikoli oziral na druge in je celo lastno ženo in sina poteptal in jima ob ločitvi naredil veliko krivico. Vendar se proti izteku romana izkaže, da sta usmiljenje in sočutje nekaterih, ki mogoče sploh niso tako verni (Ilana pa tudi Boaz), zelo velika, medtem ko je usmiljenje drugih, ki so že skoraj fanatični verniki (njen mož Michel), na izredno nizki ravni in očitno domuje le v teoriji, ne pa tudi v realnosti in zlasti ne nasproti najbližjim in domnevno najbolj ljubljenim osebam. Kot se sicer pogosto dogaja tudi v našem vsakdanjem življenju in ne le v literarnem svetu.

Poleg neozdravljenih ljubezenskih ran in bolečin, ki pridejo na dan med Ilano in Aleksom, je tu tudi vse večji civilizacijski razkorak med njunima svetovoma. In osebno so mi bile zelo všeč tudi misli profesorja Aleksandra Gideona, ki so v romanu tu in tam posejane med pismi. Te misli neprizanesljivo razkrinkavajo bistvo vseh fanatičnih obsedenosti z religijo:

187.

Človek se briga za svoje lastne zadeve, dokler ima zadeve in dokler je svojski. Če zmanjka tega, je njegovo življenje temu primerno prazno, tako da se zdaj začne vneto brigati za zadeve drugih ljudi: da bi jih spravil v red. Da bi jih kaznoval. Da bi podučil vsakega bedaka in iztrebil vsakega odpadnika. Zasul druge z dobrimi deli ali jih napravil puščobne. Med plemenitim fanatikom in morilskim fanatikom je seveda razlika na etični ravni, v bistvu pa ni nobene razlike. Morilska blaznost in samožrtvovanje sta dve plati iste medalje. Oblastiželjnost in požrtvovalnost, surovo nasilje in gorečniška predanost, zatiranje bližnjega in zatajevanje svojega jaza, reševanje duš tistih, ki so drugačni od tebe, in iztrebljenje teh drugačnih: vse to niso parna nasprotja, temveč samo različni načini izražanja človeške praznine in ničevosti. "Nezadostovanje samemu sebi," kakor je menil Pascal (ki je bil prav tako inficiran).

188.

"Ker s svojim praznim, puščobnim življenjem ne ve nič početi, pada drugim okoli vratu ali pa jih grabi za goltanec" (Eric Hoffer, Pravi vernik).

191.

"Žrtvovanje zasebnega življenja na oltarju posvečenega ideala" ni nič drugega kakor obupano oklepanje ideala, kadar je mrtvo zasebno življenje.

270.

In tako postaja življenje, naenkrat ali postopoma, vse bolj enolično, plehko, prazno: čaščenje nadomešča prijateljstvo. Zaničevanje lastne osebe zamenja pripadnost. Ubogljivost namesto družabništva. Podložnost namesto tovarištva. Navdušenje spodrine čustvo. Tuljenje in šepetanje nadomestita govorjenje. Sumničavost namesto dvoma. Mučeništvo namesto radosti. Zatajevanje namesto hrepenenja. Pokora namesto premišljevanja. Izdaja namesto razhoda. Krogle namesto argumentov. Prelivanje krvi namesto razkola. Smrt namesto spreminjanja. Čistke namesto smrti. "Večnost" namesto življenja.

285.

"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - in pri tem se kar podvizaj, sicer te čaka krogla od nas.

286.

"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - toda če te je že načelo sovraštvo do samega sebe, je ta zapoved nabita s črnim humorjem. 

Kakorkoli obrnem, v nobenem primeru mi ni bilo žal, da sem vzela v roke še eno Ozovo knjigo. Čeravno me politika resnično ne zanima in mi je vse v zvezi z njo tuje, me skoki na politične teme v tem romanu niso motili, ker jih nikakor ni preveč, poleg tega so vpeti v zgodbo, ki pripoveduje o živih, resničnih ljudeh, o njihovih mukah in bolečinah, ljubeznih in strasteh, o njihovem iskanju mesta pod soncem. Roman, ki ga je vredno prebrati. Ozova Zgodba o ljubezni in temnini pa vsekakor ostaja na mojem seznamu "must read" knjig v prihodnosti. 

Nadaljevanje razmišljanja

Ko včasih razmišljam o vseh teh otrocih, ki jih prinašamo na ta svet, ki jim, vsaj zaenkrat in vsaj takšen, kot je zdaj, ne more nuditi neke svetle prihodnosti, se sprašujem, ali to počnemo zavestno ali čisto nezavedno? Ali zavestno spočenjamo in rojevamo otroke, ali sploh kdaj pomislimo na to, da jim bo, našim lastnim otrokom, če se čim prej nekaj temeljito ne spremeni, lahko še trda predla in jim zna biti v prihodnjih letih zelo težko? Ali pa to počnemo nezavedno, zgolj iz primitivnega nagona po samoohranitvi, ki nas sili, da se razmnožujemo, da pač ne bi izumrli? Se sploh zavedamo, da je možnost, da bomo tako ali tako izumrli, iz dneva v dan večja in da raste sorazmerno z našo ignoranco do temeljnih problemov, ki pestijo ta planet in katerih povzročitelji smo izključno mi sami? Planet umira pred našimi očmi, mi pa smo še kar naprej globoko zatopljeni v popolnoma nepomembne stvari, ne vidimo in ne slišimo nič; spimo. Kako lahko mirno rojevamo otroke na ta svet, ne da bi temeljito, pri polni zavesti razmislili o tem, kakšno sploh bo njihovo življenje, še več, ali bo njihovo življenje, celo preživetje sploh mogoče? Ne razumem tega, res ne. Pa ne mislim o sebi, da sem črnogleda; prav nasprotno. Imam se za zelo optimistično osebo, le da skušam na stvari gledati tudi realno. In realna dejstva v tem trenutku so, da se že skoraj utapljamo v plastiki, da so morja z njo že povsem prepredena, da je tudi ostala narava že skrajno onesnažena, da pitna voda ne bi smela biti nekaj tako samoumevnega, kot je (še vedno), da se prav lahko zgodi, da je nekega dne zmanjka - kar pri vsem tem onesnaževanju sploh ne bi bilo tako čudno - in kaj bo potem? Da ne govorim o vseh drugih človekovih napakah in zablodah, ki so pripeljale do tega, da je že skoraj vsa hrana (in voda) strupena, da je resnično težko najti še kakšen košček zemlje na tem planetu, ki ne bi bil oskrunjen, omadeževan, uničen od človeka. Ne pravim, da ne bi smeli več imeti otrok. Ne mislim, da bi morali kar vreči puško v koruzo, se prenehati razmnoževati in vse skupaj poslati nekam, ker je tako ali tako vse v riti. Ne, točno to je tisto, česar ne smemo narediti. Naša dolžnost je, da se zbrcamo k pameti, se zbudimo in se potrudimo popraviti, kar se popraviti da. In s tem je treba začeti že danes, ne odlašati na jutri ali drug teden. Začne pa se že z majhnimi koraki v vsakdanjem življenju. Nihče na tem svetu ni premajhen ali premalo pomemben, da ne bi mogel spremeniti sveta - kajti, če bi VSI naenkrat v svojem življenju izvedli samo majhno spremembo, bi se svet kot celota temeljito spremenil. Recimo, če vzamemo "samo" problem odpadkov. En primer: osebno me zelo jezi, ko vidim, da ljudje v zabojnik za biološke odpadke mečejo biološke odpadke v plastičnih vrečkah. Ne razumem tega in me blazno jezi. Dve možnosti sta: ali ljudje še vedno nimajo treh čistih o ločevanju odpadkov ali pa jim je popolnoma vseeno. Najbrž bo držalo kar oboje. In dokler bo tako - dokler se nam ne bo dalo samo malo pomisliti z (lastnimi! Ne tujimi) možgani, in dokler nam bo vseeno, tako dolgo bo vse skupaj pospešeno letelo v propad. Prav dolgo pa to ne bo več trajalo, ker se čas urno izteka. Je res tako težko biološke odpadke zbirati v biološko razgradljivih vrečkah ali pa preprosto, če ne gre drugače, stresti jih ven iz plastične vrečke in slednjo vreči tja, kamor spada? Čisto preproste stvari so človeku, ki se mu ne da niti živeti, ponavadi odveč. Zato pa se je treba ZBUDITI. Če nam je že zase tako vseeno, češ, od nečesa je pač treba umreti (tipičen izgovor tistih, ki se bojijo sprememb ali pa se jim preprosto ne da), potem naj nas briga vsaj za zanamce. Za otroke, ki prihajajo sem za nami. Ali pa jih nehajmo spravljati na ta svet, če jim nismo sposobni ponuditi vsaj približno čistega planeta in osnovnih dobrin, ki jih potrebujejo za preživetje. In s temi osnovnimi dobrinami ne mislim pametnih telefonov, računalnikov, video igric in še drugih nadvse "pametnih" pritiklin, ki delajo človeka neumnega. Ne, mislim na ohranjeno naravo, nezastrupljeno hrano in vodo, zrak, ki ga bo mogoče dihati. Marsikje je vse to že skoraj nedosegljiv ideal. Bomo dopustili, da se to zgodi tudi pri nas? Se bomo zbudili ali bomo v spečem, nezavednem stanju zdrsnili v prepad, iz katerega ni vrnitve?

O podnebnih temah

Nikakor ne morem ostati tiho ob trenutno najbolj pereči temi na tem planetu, ki bi morala postati resnično pereča za vse, če naj bi se kaj spremenilo in če naj sploh preživimo kot človeška vrsta. Zato danes beseda ali dve o podnebnem štrajku mladih, ki se je dogajal minuli petek. Ko sem izvedela, kaj se pripravlja, in še bolj potem, ko je bilo že mimo, in sem brala o res lepih številkah mladih, ki so se v slovenskih mestih zbrali k temu dogodku, sem bila navdušena in ganjena. Mladina z Greto Thunberg na čelu se je začela "buniti", čudovito. Prav to potrebujemo, ljudje se morajo zbuditi, in mogoče so res prav mladi tisti, ki bodo z vsem skupaj začeli. Najprej z opozarjanjem, da je to naš edini planet, da nimamo kam pobegniti; zavedeli so se, da s takšnim načinom življenja na tej Zemlji za njih ni prihodnosti. Le kako bi bila? A kaj, ko je ta njihov petkov pohod šele začetek, milo rečeno, ali pa še to ne. Ko potem berem kakšne komentarje, članke o tem v medijih, se hitro postavim spet na realna tla in si rečem, da se bo bolj težko kaj spremenilo, dokler ljudje niso pripravljeni priznati, v čem je zares problem. Recimo, včeraj sem na Facebooku videla članek o podnebnem štrajku mladih, objavljen s strani Greenpeacea. Med drugim je v njem pisalo nekaj takega: "Sporočilo mladih je bilo jasno: fosilna goriva morajo ostati pod zemljo!" Ob takih izjavah si ne morem kaj, da se ne bi pomilovalno nasmehnila. Ne vem, kdo je avtor članka, a očitno nima prav veliko pojma. Oh ja, torej so fosilna goriva naš edini problem? To je edino, kar pesti in onesnažuje ta planet? Človek res ne ve, ali bi se jokal ali smejal. Če bi bil res samo to naš problem, potem sploh ne bi bilo tako hudo, kot je. Vse bolj me moti in resnično mi gre na jetra, ker se ljudje, skoraj celotno prebivalstvo tega planeta, ki mu res že trda prede - s tem pa tudi nam - še kar prenareja in noče in noče videti, kje so resnični problemi, kaj je tisto, kar bi bilo treba najprej spremeniti, da bi lahko govorili o vsaj majhni možnosti našega preživetja. Ja, seveda promet in fosilna goriva tudi onesnažujejo zemljo in podnebje, ne mislim, da to koristi. Malo več kolesarjenja ali pešačenja in manj prevažanja z avtomobili bi vsem koristilo tako in drugače. Da ne govorim o naših odpadkih, v katerih se bomo kmalu zadušili, in med katerimi absolutno kraljuje plastika - kaj se tu lahko spremeni? Če vsa velika podjetja danes popolnoma prenehajo proizvajati plastiko, mogoče še lahko kaj rešimo, čeprav smo že čez in čez prepredeni z njo. Toda, ali se bo to zgodilo? Zaenkrat vsi še naprej enako veselo proizvajajo tone in tone plastike, mi jo kupujemo, s čimer to podpiramo, in baraka gre naprej - kako naj se tako kaj spremeni? Le kako, če pa je v trgovinah praktično vsaka stvar zavita v plastiko, če je plastika povsod, tudi v oblačilih, obutvi, kmalu bo še v kisiku, ki ga dihamo. Zelo pohvalno, da so nekateri trgovci uvedli recimo vrečke za sadje in zelenjavo za večkratno uporabo. Sama sem si jih takoj nabavila in jih vestno uporabljam. V trgovino tudi sicer hodim z vrečkami za večkratno uporabo in se skušam izogibati plastiki, kolikor se le da, a povsem izogniti se ji je pač še vedno nemogoče. Vse to, te vrečke in podobno, so žal le majcen pljunek v morje. 

Vse to je nedvomno res, a ob tem si je treba nehati zatiskati oči in končno že enkrat priznati, kaj je tisto, kar ta planet onesnažuje daleč najbolj. To ni niti promet, niti prevelika poraba vode (čeprav je seveda res, da bi tudi z vodo morali ravnati bolj varčno in je ne jemati tako samoumevno), tudi ugašanje luči ne bo rešilo sveta. Že dolgo je znano, da je največji onesnaževalec podnebja živinoreja. O tem obstaja toliko virov in relevantnih raziskav, da nima smisla, da jih omenjam; kogar zanima, lahko na Googlu najde in prebere marsikaj. A dejstvo je, da se ljudje še vedno nočejo zanimati za to temo, ki je žal še vedno tabu. Ko to komu omeniš, takoj začne utripati rdeče in besneti kot majhen otrok, češ, kdo ti daje pravico, da mu vsiljuješ svoj način prehrane? Vegani ste tako tečni in agresivni. Živi in pusti živeti in podobno. Vsejedi ljudje se razburjajo, kot da gre za nekaj osebnega, kot da gre res samo za način prehrane. Pa gre za mnogo, mnogo več - gre za prihodnost našega planeta in nas samih. Treba je sestopiti s piedestala obupne samopomembnosti, treba se je odreči neomajni veri v to, da smo ljudje absolutni vladarji tega planeta in da so vse druge vrste tu samo zato, da služijo nam. Ja, pustili vas bomo živeti v miru - ko boste vi pustili živeti v miru. Zaradi vas vsak dan nedopovedljivo trpi in umre na milijone nedolžnih živali, samo zato, ker ljudje še vedno sveto verjamete, da brez prehranjevanja s trupli živali in njihovimi izločki ne bi preživeli. Živali so obravnavane kot predmeti brez občutkov, natlačene v premajhne prostore, pohabljene, zlorabljene, posiljevane, mučene in na koncu zaklane. Da imate lahko vi svoje zrezke, salame, sirčke in mleko. (Ste dojenčki?) Poleg nepotrebnega trpljenja, ki se ga s tem povzroča, je tu še faktor onesnaževanja. (Da zdravja sploh ne omenjam.) Kdaj bo človek spoznal, da na tem planetu ne more biti miru, da ljudje ne morejo živeti v miru, izobilju in sreči, dokler povzročajo trpljenje drugim bitjem? Že Tolstoj je rekel: "Dokler bodo klavnice, bodo tudi vojne." Preprosto, vse je povezano, vsi smo povezani. Ni dovolj ukiniti vojne med ljudmi - pravzaprav to sploh ni mogoče, dokler vojne med ljudmi in živalmi še kar trajajo, neprestano, iz dneva v dan, iz sekunde v sekundo. In zakaj? Zato, da se človek, kmalu širši kot daljši, prenažira z nečim, česar sploh ne potrebuje. Da ne omenjamo, koliko mesa, enako kot tudi druge hrane, se sploh ne poje, ampak konča v smeteh. Človek je resnično breme tega planeta. Današnji človek je le parodija na nekaj, kar naj bi človek bil, morda nekoč v daljni preteklosti, groteskna spaka, ki se ne zaveda ničesar, temveč v spečem stanju štanca eno sranje za drugim na ta ubogi planet. Pri tem sploh ne razmišlja - le kako, če pa spi -, ne misli niti na to, kaj bo pustil zanamcem, ne pomisli na otroke, kaj bodo ti sploh imeli od življenja na gori odpadkov in trupel, ki se dviga že v vesolje, ne, na to ne misli, enako kot vse drugo tudi otroke štanca na ta svet kot po tekočem traku, dajmo jih roditi še več na ta že skoraj uničen planet, samo rodimo jih semkaj, ne da bi jim dali kakršno koli prihodnost, kaj bo potem tukaj z njimi, nas pa ne briga. Nas takrat ne bo več, ker bomo škripnili zaradi raka ali sladkorne ali kakšne druge civilizacijske bolezni, katere glavni razlog je nepravilna prehrana, v kateri kraljuje veliko preveč mesa in živalskih izdelkov; ampak jebi ga, zaradi nečesa je pač treba umreti, ne?! 

Če hočemo kaj pustiti vsem tem otrokom, ki tukaj in zdaj, tako kot je, res nimajo nobene prihodnosti, če hočemo sploh preživeti kot vrsta (ne oziraje se na očitno dejstvo, da bi bilo za vse skupaj bolje, ko sploh ne bi), potem se resnično moramo zbuditi. Si nehati zatiskati oči, priznati končno že enkrat, kje so resnični problemi. Poslušajte rock in metal, mogoče vas bo to zbudilo. Prenehajte jesti meso in živalske izločke samo za en teden in jejte v glavnem sadje in zelenjavo, pa se vam bodo misli takoj zbistrile in videli boste tudi tisto, česar prej niste. Pojdite ven, v naravo, in dihajte. Ne vem, karkoli, samo zbudite se. Zadnjič sem nekje zasledila informacijo o tem, da imamo samo še 12 let časa, da popravimo, kar se popraviti da. Po izteku tega obdobja bo za planet prepozno. Ne morem vedeti, ali je to res, vendar verjamem. Povsem verjamem. Saj takole res ne gre v nedogled. Če bi v trenutku prenehali z vsem, kar uničuje zemljo in podnebje ... Hja, potem bi se nemara še lahko kaj spremenilo. Pa res lahko prenehamo v trenutku?

Nekje sem brala tudi o znanem igralcu in voditelju, Klemnu Slakonji, ki pravi, da z družino odkriva svet rastlinske prehrane in veganstva in da je iz dneva v dan bolj navdušen nad vesoljem novih okusov, ki se jim ob tem odpira. Zelo sem srečna, ko slišim kaj takega. Vedno več nas je, število ljudi, ki se odločijo, da se bodo prehranjevali le še z rastlinsko prehrano, vse bolj narašča. Po naravi sem optimistka in bom to ostala, čeprav je včasih, sploh zadnje čase, res težko vztrajati v optimizmu. A hočem. Hočem verjeti, da se bo človek prebudil. Da bo postal spet sočutno bitje, kar v svojem najglobljem bistvu tudi je. Da bo spoznal, da ga dobiček in materialno imetje ne moreta rešiti, ljubezen in sočutje pa. Da je vse, prav vse toliko lepše in boljše, ko se človek prehranjuje na pravilen način: zdravje, počutje, mišljenje, osebno življenje in življenje na tem planetu. Mogoče bodo res tudi mladi prispevali k temu prebujenju človeka. Samo da se vse skupaj nekako začne. In opustitev uživanja mesa in živalskih izdelkov je temeljni pogoj, da se sploh lahko kaj spremeni. Takoj za tem pride vse ostalo: ločevanje smeti ali, še bolje, t. i. zero waste, manj onesnaževanja v prometu, varčno ravnanje z vodo in drugimi viri. A začeti je treba na začetku. In kje se vse začne? Pri ljubezni. Pri sočutju. To je temelj vsega. Brez tega ne more biti ničesar drugega. Če tega ne zmoremo, potem je bolje, da nas ni več tukaj.

Posnetek na YouTubu

Pred nekaj več kot dvema tednoma smo s Studiom Proteus ali, po domače, postojnsko televizijo, posneli prispevek o meni, moji knjigi in mojem ustvarjanju. Zdaj je ta prispevek na voljo na YouTubu. Predvajali so ga tudi na lokalni televiziji, na programu TV Studio Proteus. Torej, vsi, ki bi me radi ne le brali, ampak tudi videli in slišali - kar hop na link: https://www.youtube.com/watch?v=aYpvtRXLNgk&feature=share&fbclid=IwAR0givDP44qGl06-ApfFZo0DCUAjLaxmKwd25i_MFxmcK-Bpk2ppMwAAAK0
Prispevek smo snemali v postojnski knjižnici, bil je prav prijeten pogovor o mojih najljubših temah in stvareh v življenju :).

Enak pogovor o njegovi knjigi in ustvarjanju so posneli tudi s Petjo, mojim partnerjem. V kratkem bo na YouTubu na ogled tudi ta.

Kratke zgodbe - drugič; nadaljevanje

Kot obljubljeno, objavljam nadaljevanje svoje kratke zgodbe Ogenj v grlu.

* * *

4

Naslednjega dne se je kljub vsemu ponovno pojavila v podjetju, vendar je prvič resno pomislila, da bi šla na bolniško. Če je ne bi pestile tako grozovite bolečine, ne bi nikoli niti v sanjah pomislila na kaj takega. Vedela je, da je njena asistentka sposobna ženska, ki bi ji lahko mirne duše zaupala vodenje podjetja medtem, ko nje ne bi bilo. A kaj, ko je s tako težavo spustila vajeti iz rok in prepustila tisto, kar je v življenju najbolj ljubila – nadzor –, nekomu drugemu.

Asistentka Maruša je s sočutjem gledala uborno senco svoje nadrejene in nazadnje odločno pribila, da tega ne bo več gledala. Dobesedno ukazala ji je, naj se preneha mučiti in gre domov. Takšen odnos si je lahko dovolila, ker sta bili s šefico v precej zaupnem odnosu. Poznali sta se že dolgo in asistentka je bila najboljši in tudi edini približek prijateljice v Tamarinem življenju. Ko je slišala, da je medicina nad njo praktično dvignila roke, je Maruša rekla, da je to sploh ne preseneča, nakar je oznanila, da obstaja še ena možnost, ki bo po njenem imela več učinka. Tamara je zastrigla z ušesi in jo upajoče pogledala.

»Poznam dobrega bioenergetika, ki je tudi meni že večkrat pomagal. Lahko mu rečem zate, povem, da je nujno, in te bo vzel takoj. Vem, da ne verjameš v te stvari, ampak, lepo te prosim, pozabi zdaj na to. Vsaj poskusiti moraš. On ti dejansko lahko pomaga. Misliš kar v nedogled takole trpeti?! Nekaj vendar moraš narediti, za božjo voljo.«

Tamara se je ob njenem predlogu sprva posmehnila. Ne, v ta lari fari res ni verjela. V to prodajanje megle naivnežem se ne bi nikoli spustila, ona že ne. Toda zdaj … Osramočena je spoznala, da je človek, ki ga stiska za vrat huda telesna bolečina, sposoben poteptati vse, v kar je kdaj verjel, in obenem začeti verjeti v nekaj, v kar nikoli ni. Človek, ki ga boli, je sposoben pozabiti vse in storiti vse, vse brez izjeme, da bi ozdravel. Pri tem skorajda ne izbira sredstev. Sposoben je zatajiti celo samega sebe. Naredil bi vse, da bolečina preneha. To je nekaj docela človeškega, se je tolažila. Zato je po prvih impulzih odpora nekako proti svoji volji hripavo prosila Marušo, naj ji da kontaktne podatke tega bioenergetika. Pri tem se je počutila malone kot izdajalka. Obenem pa ji je bilo tudi že vseeno. Zverinska bolečina v grlu jo je naredila skoraj povsem otopelo. Zaradi nje je postajala nekdo drug. Ali pa bi bilo nemara bolje reči, da je zavoljo neznosne bolečine že tako zbledela, da je počasi, postopno postajala nihče.

5

Bioenergetik jo je bil voljan sprejeti takoj naslednjega dne. Dogovorjena sta bila zjutraj ob devetih. V službi je naposled le vzela bolniško; asistentka ji je zagotovila, da bo med njeno odsotnostjo vestno skrbela, da bo vse v redu, in da naj nikar ne skrbi glede tega. Bioenergetik, pisal se je Svetlin, je imel svojo ordinacijo na robu mesta. Polovica Tamare Brnčič še vedno ni mogla verjeti, da se spušča v to. Drugi polovici je bilo vseeno in si je želela samo to, da bi nekaj, karkoli že, ubilo nevzdržno bolečino. Svetlin ji je podal roko in jo gledal s predirljivim pogledom.

»Z vami je pa slabo, gospa.«

»Česa ne poveste …«

Bil je majhen, nenavadno droban moški nežne konstitucije, kakih deset let starejši od nje. Imel je daljše temne lase, temnejšo polt in rentgenski pogled. Oblečen je bil v povsem bela oblačila. Nehote je pomislila, da izgleda kot kakšen guru. Potem se je opomnila, da sploh ne ve, kako izgledajo guruji. Prosil jo je, naj se uleže na mizo. Hodil je okrog nje, tipal različne dele njenega telesa in nekaj mahal z rokami. Ni ji bilo jasno, zakaj mora imeti celo njeno telo takole na razpolago, če pa jo boli samo grlo. Nazadnje se je ustavil za njeno glavo in z rokami dolgo lebdel v bližini njenega vratu, ne da bi se ga dotikal. Presenečeno je ugotovila, da na tistem mestu občuti toploto.

»Hm, hm,« je izjavil po dolgi tišini. Njegove roke so še vedno mešale zrak v okolici njenega vratu. »Gospa, vi imate ogenj v grlu.«

Skoraj se ji je zaletelo. »Prosim? Kakšen ogenj?«

Lahko bi prisegla, da je slišala, kako se je nasmehnil.

»Seveda ne pravega ognja. V grlu so se vam zataknile neizrečene stvari. Ali pa besede, izrečene z jezo. Ste pogosto jezni, gospa?«

Zazevala je. Ni našla besed.

»Opazil sem namreč, da so poleg vašega grla prizadeta tudi vaša jetra, pa tudi vranica,« je nadaljeval. »Iz tega lahko sklepam, da ste pogosto jezni in da vam manjka spontanosti, sproščenosti. Ste mogoče ena tistih, ki v življenju vse načrtujejo vnaprej in se izogibajo vsakršni negotovosti, da ne rečem presenečenjem?«

Vprašanje je bilo retorično; ni utegnila odgovoriti.

»Vidim, da ste deloholičarka. Delo vam pomeni največ na svetu. Za vse ostalo se vam zdi škoda časa. Še hranjenje bi najraje ukinili. Nič čudnega, da vaša vranica trpi; ta organ je med drugim odgovoren tudi za prebavljanje hrane.«

Ko je to govoril, ji je z rokami mahal v področju trebuha. »Tudi jetra so v nezavidljivem stanju. Preveč so obremenjena z jezo.« Pomaknil se je spet višje, k njenemu vratu. »Telo vedno najde nek ventil, kanal, skozi katerega naposled izbruhne vse, kar se je leta in leta kopičilo v njem. Pri vas se je to zgodilo v grlu. V resnici vas ne boli grlo, gospa. Boli vas vse, kar niste izrekli, pa bi morali, in vse, kar ste izrekli z jezo. Vse to vam gori v grlu in ga razžira. Obenem se hoče tudi vaša vranica izraziti skozi vaše grlo. Zatirate jo, najbrž že celo življenje. Zatirate jo s tem, ko si ne dovolite živeti spontano, s tem, ko mislite, da se da celotno življenje, od rojstva do smrti, do potankosti načrtovati in pri tem ohraniti popoln nadzor. To ni mogoče, gospa. Življenje ni varno. Življenje je ena sama negotovost in nepredvidljivost, od začetka do konca.«

Zdaj je pa dovolj, je besno pomislila. Prišla je v upanju, da ji bo pomagal, da se reši bolečine, tale človeček pa ji tukaj soli pamet.

»Oprostite, gospod,« je zakrakala in se spačila, ko je potisnila glas skozi razbeljeno grlo. »Mi lahko kako konkretno pomagate? Prišla sem, da bi  mi dali nekaj, karkoli, kar bi odpravilo ali vsaj omililo mojo bolečino, ne pa zato, da bi me učili o življenju.«

Spet nasmešek. Ni ga mogla videti, ker je stal za njo, a lahko je čutila, kako se je prizanesljivo nasmehnil, in to jo je spravljalo ob živce.

»Nič, kar bi vam jaz dal ali predpisal, vam ne bo pomagalo, dokler si vi sami ne pomagate, gospa Tamara. Lahko vam dam zdravilo, ki bo odpravilo vaše simptome, a dokler vi ne odpravite vzroka, je vse bob ob steno. To pa lahko storite le vi. Prenehati morate izčrpavati vaša jetra in vranico, pomiriti se morate z življenjem, odrezati jezo in spustiti nadzor, se sprostiti; narediti prostor za spontanost in presenečenja v vašem življenju. Brez tega je vsakršno moje posredovanje brez haska. Le vi sami lahko rešite sami sebe.«

Utripala je rdeče. Tega resnično ni mogla več poslušati. Že tako je imela povsem razrahljane živce spričo nečloveške bolečine, ki jo je morala prenašati že skoraj deset dni, potem se je temu pridružilo razočaranje nad medicino, zdaj pa se je za piko na i na vrh tega kupa gnoja postavil še ta mali petelin s svojimi pravljicami. Namesto da takole kikirika, bi ji lahko konkretno pomagal. Toda ne, tega noče. Pravi, da je vse na njej, on ne more nič. To pa ni slabo, kaj, takale služba? In potem naj bi mu še plačala! Zakaj le?!

Srdito se je dvignila z ležišča, na katerem se je že skoraj pol ure takole ponižujoče izpostavljala temu mazaču. Zapletla se je v rjuho, s katero je bilo ležišče prekrito, in skoraj padla. Besno se je izmotala in zabrisala prekleto rjuho po tleh.

»Dovolj bo, gospod prodajalec megle. Edino, kar imam od tega, da sem prišla k vam, je to, da sem se na lastne oči prepričala, da je vse to, kar počnete vi in vam podobni, navadno nesramno zavajanje naivnih ljudi, ki jih hromi takšna ali drugačna bolečina in ne vidijo več drugega izhoda, kot da se zatečejo k vam. Kaj več bi pa le pričakovala, veste. Najlažje je reči "vse je na vas" in dvigniti roke, tako da vam ni treba storiti popolnoma nič. Presneto, takšno službo bi tudi jaz imela.«

Prijela se je za grlo, glas se ji je prelomil. Nekoliko predolg govor ob takih bolečinah, in za koga? Ko bi bilo vsaj vredno. Začela se je oblačiti, pograbila je torbico. Svetlin je samo stal in jo gledal, docela mirno in neprizadeto. Njegova spokojnost ob vsem tem jo je samo še bolj razkurila.

»In ne, nič vam ne bom plačala! Zaslužili si pač niste, niti centa!« je krakajoče zavpila in se pobrala iz kvazi ordinacije. Mali moški v belem je gledal za njo, ne da bi se premaknil. Zaprl je oči, globoko vdihnil skozi nos in izdihnil skozi usta. Potem se je sklonil in pobral pomečkano rjuho na tleh.

6

Ni se spominjala, kako je prišla domov. Morebiti je bila že takrat napol v deliriju. Ko se je vrnila v svoje stanovanje, se je medlo zavedela, da hlipa in nepovezano govori sama s sabo. Bila je na smrt prestrašena. Bala se je, da bo dvakrat izgubila razum: prvič zaradi bolečine, drugič pa zaradi tega, ker bo dovolila, da ji bolečina odpihne razum. Nepopisno se je bala pošasti v svojem žrelu in tega, da je nihče ne zna ukrotiti, onemogočiti.

Ležala je na kavču in bledla. Čim bolj je odbijala misli na bioenergetika in vse, kar ji je rekel, tem trdovratneje so se vračale, udarjale so vanjo z vso silo, udrihale so po njeni ubogi, zmešani glavi, po njenih zveriženih možganih. Da je jezna, ji je rekel. Da je preveč stvari izrekla z jezo. Jeza ji gori v grlu in ji uničuje jetra. Spomnila se je, kolikokrat se je razjezila na svoje podrejene, če ni bilo vse opravljeno tako, kot je hotela, ali takrat, ko bi po njenem moralo biti. Spomnila se je svojega jeznega kričanja in njihovih poklapanih, zamerljivih obrazov. Niso je marali. Nihče je ni maral, to je dobro vedela. Maruša je bila edina, s katero jo je vezalo nekakšno čustvo naklonjenosti, pa še ona je ni imela zares rada, to je čutila. In ona, Tamara – koga je imela ona rada? Svoje delo, to je res; in to je tudi vse. Okrog dela se je vrtelo vse v njenem življenju. Delo je bilo tudi glavno, kar jo je povezovalo z Marušo, in je bilo bržkone njuna edina skupna točka. Vedela je, da Maruša ne odobrava njenega diktatorskega odnosa do podrejenih. Vedno je govorila, da se da na napake opozoriti tudi drugače, ne le z jezo in dretjem. Ja, Tamara Brnčič je bila nedvomno jezna ženska. Jezna je bila vedno, ko kaj ni šlo po njenih načrtih, to pa je bilo pogosto, saj življenje ni kaseta, ki jo preprosto odvrtiš kot ti paše. Glede tega in njene jeze je imel tisti bioenergetik prav. Zadel je v samo sredino tarče. Le da mu tega nikoli ne bi priznala. Za nič na svetu ne.

Na mizi je zavibriral njen mobilnik. Na zaslonu se je izpisalo asistentkino ime. Tamara se ni odzvala. Ležala je na kavču in strmela v prazno. Kot bi stala na obali in opazovala ladjo, ki pluje preko morja in se ji vse bolj približuje, je medlo čutila, kako se ognjena pošast iz njenega grla počasi seli tudi v druge dele njenega telesa. Pekoča bolečina je postajala vseprežemajoča; postajala je absolutni vladar Tamare Brnčič, uspešne poslovne ženske, ki je bila nekdaj nepremagljiva in neustavljiva, zdaj pa je to mesto prevzemala njena bolečina. Ogenj se je s prasketajočim žarom širil iz žrela po celem telesu. Najprej je použil njena jetra, zatem vranico, nato postopno še druge notranje organe. Použival je telo Tamare Brnčič kot mesojedka debelo žuželko. Nič ga ni moglo ustaviti. Njena zadnja misel je bila posvečena vročini, neznosni in nepredstavljivi vročini, ki je zajela njeno telo. Potem je neusmiljeni ogenj stalil še zadnje ostanke njene zavesti.

Konec