Erotični pobegi v preteklost in prihodnost

Moram priznati, da mi je tale knjigica že pred časom padla v oko, kar ni seveda nič čudnega, saj se zanimam za vse, kar novega izide, še posebno pozornost pa posvečam knjigam, ki izidejo v isti zbirki in pri isti založbi kot sta izšla moj roman in Petjeva knjiga. Tole sem torej opazila že nekaj časa nazaj, a prisežem, da nisem vedela, kdo je avtorica v resnici. Pojma nisem imela, da je Eva Pacher psevdonim, pod katerim se skriva ... Barbara Pešut. Zadnjič sem to izvedela, še sama ne vem, kako, in to je bil odločilni moment, ko sem si rekla, no, zdaj bom pa tole res prebrala. In sem jo, v treh dneh, a treba je upoštevati, da sem precej počasna bralka. Zgodbic je skupaj osemnajst, večinoma so res kratke in se jih da hitro prebrati. Pospremljene so z zgovornimi ilustracijami Adama Macherja - in to je kajpak tudi psevdonim, ilustrator je v resnici Zoran Smiljanić. 

Barbara Pešut je pisateljica, pesnica, tekstopiska. Poznamo jo predvsem po njeni avtobiografiji Prvi polčas, je pa tudi avtorica treh pesniških zbirk (Prej/Potem, Granit Žafran, Eksplicitne) in znanstvenofantastičnega erotičnega romana Čudoviti klon. Pričujoča zbirka kratkih erotičnih zgodb je izšla v začetku lanskega leta, najnovejše delo izpod njenega peresa pa je avtobiografski roman Pisma iz JLA, ki je izšel pred kratkim (in ki ga imam že rezerviranega v knjižnici). Jebopisi pritegnejo že s svojim izvirnim naslovom. Zgodbe so naslovljene glede na kraj in čas dogajanja (recimo V BLOKU, za božič, VOLČJI POTOK, spomladi, AFRIKA, v sušnem obdobju itn.), nekatere so postavljene celo v prihodnost, v čemer lahko prepoznamo avtoričino simpatijo do znanstvene fantastike, ki jo je pokazala že z romanom Čudoviti klon. Tudi v enem od "jebopisov", ki se dogaja v prihodnosti, se pojavi klon (zgodba FOČA, 2043). Zgodbe so primerno dražljive in seksi, pa tudi izprijene in celo sprevržene, saj se ne ustavljajo le pri običajnem odnosu moški - ženska v vseh mogočih različicah, temveč gredo še dlje in nekoliko šokirajo, denimo z motivom sodomije (MÜNCHEN, poleti). Osebno me je nekako najbolj presunila Skandinavska saga, ki je tudi najdaljša od vseh zgodb v knjigi. V njej je mogoče še najbolj izražen motiv, ki se sicer pojavlja tudi v drugih zgodbah, le da v milejši obliki - motiv popolne predaje ženske moškemu oziroma kar moškim v množini. Ženska v omenjeni zgodbi je pravzaprav omejena skoraj na predmet, nekakšno orodje, celo trgovsko blago, saj jo kapitan odkupi od staršev in jo obljubi za ženo bogatašu na drugem koncu sveta. Dekle je povsem brez lastne volje, ne more odločati o svojem telesu niti o svojem življenju, pač pa drugi (moški) odločajo namesto nje, vse v njeno dobro, seveda. Pripravljena je pretrpeti marsikaj in biti popolnoma poslušna, če se ji le ne bo več treba vrniti v revščino, v kateri je dotlej živela s starši. Priznati je treba, da se v popolni predaji drugemu skriva poseben čar, draž; docela predati se ljubljeni osebi, ki ji zaupaš, se razgaliti pred njo tako in drugače, je nekaj skrajno vznemirljivega in erotičnega; vendar gre v Skandinavski sagi za drugačno predajo. Tu ne gre za ljubezen, temveč kupčijo, gre za predajo, ki ni več samoiniciativna in svobodna, ampak izsiljena, gre torej za skrajnost, v kateri ženska ni več obravnavana kot bitje, enakovredno moškemu. Iz pripovedi se da razbrati - čeravno čas dogajanja ni nikjer naveden -, da se zgodba dogaja v preteklosti, morebiti precej daljni. To razloži marsikaj, saj vemo, da so se takšne stvari v pretekli zgodovini marsikje zares dogajale - in ni za izključiti, da se ponekod dogajajo še vedno.

V večini zgodb (ne pa v vseh) gre pravzaprav za mejna dogajanja in občutja, za hojo po robu. Ob tem se takoj spomnim zgodbe LIKA, junij, v kateri adrenalin doseže zgornjo mejo, ko se protagonista predajata spolnim užitkom kar v avtu, med drvenjem po avtocesti, vse skupaj pa je začinjeno še z voajerizmom, saj se partnerja v avtu pokažeta vozniku tovornjaka, s katerim vozita vzporedno. Zelo posrečena se mi je zdela tudi skupina kratkih zgodbic GRIMMOV GOZD, povestice iz mladosti: to so Grimmove pravljice, predelane v kratke, nagajive erotične prigodice, izvirne in duhovite, ki privabijo nasmešek na obraz.  

Eva Pacher alias Barbara Pešut s svojo zbirko erotičnih zgodb Jebopisi slavi življenje, erotiko in ljubezen, vendar se ne zadovolji z osladnimi, kalupnimi opisi v stilu Petdesetih odtenkov, ampak gre dlje od tega, pa četudi v temačne vode neobičajnih spolnih praks, opotekanje na tanki meji med bolečino in užitkom, med popolno predajo in izkoriščanjem. A takšno je življenje - in literatura, ki posnema življenje samo, je najbolj avtentična. 

Komaj čakam že, da se lotim njene najnovejše knjige Pisma iz JLA.

Ponižani in razžaljeni

Po daljšem premoru sem se spet vrnila k svojemu ljubemu Dostojevskemu in prebrala eno njegovih zgodnejših del, roman Ponižani in razžaljeni. Ta je bil leta 2017 na novo izdan pri Mladinski knjigi, v svežem prevodu Boruta Kraševca, in takoj, ko sem to izvedela, sem si navdušeno kupila svoj izvod - prepričana, da tega dela izpod peresa Dostojevskega še nisem prebrala. To se mi precej pogosto dogaja: za neko knjigo mislim, da je še nisem prebrala, v resnici pa sem jo že, pred leti. Tako je bilo tudi s tem romanom: ko sem ga prelistala, sem se medlo spomnila, da sem to knjigo vendar že brala - sicer že doooolgo nazaj ... Tam nekje v srednješolskih letih verjetno, takrat, ko sem se spoznala z večino temeljnih del Dostojevskega. Kakorkoli, nič hudega; to knjigo bi v vsakem primeru želela imeti in četudi sem jo enkrat v daljni preteklosti že prebrala, bi jo najmanj še enkrat, ker se prebrano itak pozabi, sploh pa po toliko letih. V teh dneh sem jo torej prežvečila že drugič in se pri tem še enkrat prepričala (že kdo ve katerič), da je Dostojevski pač Dostojevski. Ni važno, kaj njegovega berem, vedno me docela posrka vase, v svoj svet, da si ne želim izstopiti vse dokler ne pridem do zadnje postaje (beri: do zadnje strani).   

Ponižani in razžaljeni so poleg Zapiskov iz mrtvega doma najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega. V romanu se pojavljajo nekateri motivi iz avtorjevega resničnega življenja, denimo ljubezenski trikotnik med tremi glavnimi protagonisti. Zgodbo pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, Ivan (Vanja) Petrovič, ki je enako kot sam Dostojevski pisatelj, enako kot on piše za literarno revijo, enako hiti z delom, da bi se držal rokov, enako je kar naprej brez denarja in ves čas piše na up. Literarni kritiki tistega obdobja so romanu očitali marsikaj. Ton pripovedi naj bil, tako kritik Dobroljubov, zlagan in ponarejen, ker je avtor izbral neustrezno obliko pripovedi. Ivan Petrovič je moški, ki bi moral biti ljubosumen, nesrečen, saj strastno ljubi dekle, ki je izbralo drugega. Toda nikjer v celem romanu ni govora o tem, o njegovem duševnem stanju, njegovih ljubezenskih bolečinah. Zdi se, kot da se avtor tej temi namerno izogiba. Namesto da bi Ivana Petroviča razžiralo ljubosumje (kar bi bilo povsem človeško), se celo razdaja v dobro svojega tekmeca. Njegova glavna naloga v pripovedi je, da hodi od enega do drugega protagonista, ti se mu izpovedujejo, on pa jih posluša in poroča o vsem, kar se dogaja. Je torej prvenstveno poslušalec in pripovedovalec in ne prav veliko drugega. Prisoten mora biti povsod, da lahko opiše, kaj se je zgodilo, zato skoraj neprestano teka sem ter tja ali pa drugi pridejo k njemu. Pri vsem tem je torej nujno, da je nekoliko brezbarven; saj je res, da niso njegova čustva tista, ki so tu najbolj pomembna, ampak so pomembne čisto druge stvari. On je predvsem zapisovalec, pripovedovalec, ali, kot je poenostavil Dobroljubov: "To je kratko malo avtor."

Vse to je res, in vendar to nikakor ne pomeni, da celotna pripoved zavoljo tega izpade zlagano ali narejeno. To pa ne; to je vendar Dostojevski! Nič od tega, kar so kritiki tistega časa očitali temu romanu, za bralca ni moteče, nič od tega ga ne more prepričati, da bere pripoved o nečem, kar se v resnici ne bi moglo zgoditi. In nič od tega niti malo ne zmanjša hipnotične moči pripovedovanja, ki jo poseduje Dostojevski. Pustimo vnemar Ivana Petroviča, ki je malce preveč papirnat - sama pripoved je zastavljena tako, da jo je užitek brati, pripovedovalska moč avtorja pa nas že kmalu po začetku zgrabi in nas noče spustiti, vse dokler ne pridemo do izteka zgodbe. V romanu nastopajo liki, ki so tudi sicer značilni za Dostojevskega - so torej na nek način tipski liki, a le znotraj ustvarjanja samega Dostojevskega. Nekateri liki iz tega romana se v podobni obliki pojavljajo tudi v drugih njegovih delih. Dogajanje je postavljeno v Peterburg, zgodba se odvije nekako v enem letu ali malce več. Pojavljajo se motivi, ki so tudi sicer značilni za Dostojevskega - motiv krščanske ljubezni in odpuščanja, motiv revščine, obenem pa se avtor v tem delu prvič temeljiteje posveti temi zla in različnim obrazom, ki jih zlo privzema. V grobem lahko rečemo, da se v Ponižanih in razžaljenih vse vrti okrog ljubezenske zgodbe Nataše (dekleta, v katero je zaljubljen Ivan Petrovič, pripovedovalec) in Aljoše, nedoraslega, preprostega, otroškega fanta iz višje družbe. Ta je torej Ivanov tekmec, toda on, kot že rečeno, deluje v njegovo in Natašino korist, ne da bi se za en sam trenutek oziral na svoja čustva; verjetno preprosto zato, ker Natašo ljubi in zato je vse, kar si zares želi, to, da bi bila srečna, naj bo s komerkoli že. Vendar se zveza med Natašo in Aljošo že od vsega začetka zdi malone nemogoča, in ta vtis se skozi pripoved le še stopnjuje. Glavni tako imenovan moteč člen pri vsem skupaj je knez Valkovski, Aljošev oče, ki je že od prej v določeni zvezi z Natašino družino, konkretno z njenim očetom, in je svoj pravi obraz že pokazal, v tej novi zadevi - zvezi njegovega sina in Nataše - pa se njegova zla podoba in že kar demoničnost pokažeta v vsej svoji razsežnosti. Tam, kjer je knez Valkovski, so drugi obvezno ponižani - in razžaljeni. Vzporedno s to zgodbo je tu še zgodba deklice Nelly, sirote, ki jo Ivan Petrovič vzame k sebi, in tu lahko opazujemo, kako se razvije še en ljubezenski trikotnik. Vloga Nelly se izkaže tudi kot ključen dejavnik pri Natašini spravi z njenimi starši. Konec je tak, kot ga je bilo za pričakovati in kot je knez ves čas napeljeval, se pa razkrijejo še nekatere nove informacije in zveze med določenimi liki. Za Natašo se vse skupaj izteče tako, kot je zanjo bolje, čeprav trpi ljubezenske bolečine; in čeravno imata z Ivanom na koncu prosto pot, ni videti, da bi med njima lahko karkoli bilo - pač zato, ker Nataša v Ivanu vidi predvsem brata, najboljšega prijatelja, ki ga ima srčno rada, a ga ne ljubi tako, kot on ljubi njo. 

Sam Dostojevski je o romanu Ponižani in razžaljeni povedal tole:

"Tako sem pisal vse življenje, tako je bilo napisano vse, kar sem izdal, če ne štejem pripovedi Bedni ljudje in nekaterih poglavij iz Mrtvega doma. V mojem literarnem življenju se je zelo pogosto dogajalo, da je bilo prvo poglavje romana ali pripovedi že postavljeno v tiskarni, konec pa je bil še v moji glavi, a ga je bilo treba po vsej sili napisati čim prej. Ker sem se že navadil tako delati, sem popolnoma enako naredil tudi pri Ponižanih in razžaljenih, čeprav me ni tokrat v to silil nihče, po svoji lastni volji. Revija, ki je ravno začela izhajati in ki sem ji strašno želel uspeha, je potrebovala roman in jaz sem ji ga ponudil, v štirih delih. Jaz sam sem prepričal brata, da sem načrt zanj že zdavnaj izdelal (kar ni bilo res), da ga bom napisal zlahka, da sem prvi del že končal itn. Tega nisem počel zaradi denarja. Popolnoma se zavedam, da je v mojem romanu veliko lutk, ne pa ljudi, da so v njem hodeče knjige, ne pa osebe, ki so privzele umetniško obliko (za to bi res potreboval čas, ideje bi se mi morale uležati v glavi in duši). Med pisanjem se v žaru dela tega seveda nisem zavedal, ampak sem to kvečjemu slutil. Toda nekaj sem vedel zanesljivo, ko sem začel takrat pisati: 1) roman se mi ne bo posrečil, bo pa v njem poezija; 2) v njem bosta dva, trije zelo presunljivi in močni odlomki; 3) najmočnejša značaja bosta upodobljena popolnoma resnično in celo umetniško. In ta prepričanost mi je zadostovala. Nastalo je zelo čudno delo, ampak v njem je kakšnih petdeset strani, na katere sem ponosen ..."

Mirno lahko rečemo, da ima Dostojevski prav. Ponižani in razžaljeni resda ne dosegajo njegovih poznejših literarnih umetnin, vseeno pa predstavljajo pomemben korak v njegovem ustvarjanju, pomembno postajo na poti do Bratov Karamazovih, recimo. Zares je v romanu nekaj močnih odlomkov, ki se bralcu vrežejo v spomin, in glavna karakterja sta resnično upodobljena nadvse avtentično. Brez romana Ponižani in razžaljeni bi v pisateljevem opusu nekaj manjkalo, zato je ta pripoved obvezno branje za vse, ki bi radi Dostojevskega in njegovo ustvarjanje spoznali karseda temeljito. 

* * *

Zdaj pa še namig, o čem bo govora naslednjič. Od Dostojevskega se bom oddaljila tako, da se bolj skoraj ne bi mogla. Naslednja knjiga, ki me čaka v vrsti za branje, je namreč zbirka kratkih erotičnih zgodb izpod peresa slovenske avtorice. Kakšen preskok, kaj? ;) Bomo videli, kako nam bo tole všeč. Povem le še to, da je omenjena knjiga izšla v isti zbirki in pri isti založbi kot moja. :)

Ena "topshit" objava

Kadar imam nekaj na jeziku, je najbolje, da tisto čim prej spravim z njega (z jezika) in tudi iz ust, pa sploh ni važno, ali je to v pisni ali ustni obliki (pravzaprav imam veliko raje, da je v pisni). Tokrat oziroma že kar nekaj časa imam na jeziku, zanimivo - jezik. Naš jezik. Kako se ta zadnje čase spreminja, preobraža, in to marsikdaj v smer, ki mi sploh ni všeč. Mirno lahko rečem, da se naš jezik že pošteno pači, in pačijo ga seveda tisti, ki ga govorijo, večinoma povsem brezsramno in kot da je to nekaj najbolj naravnega. Osredotočila bi se predvsem na eno besedo, ki je v zadnjem času tako popularna in sploh totalno top. Ja, uganili ste: to je beseda "top".

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda "top" označuje močno strelno orožje, kanon, ali pa pridevnik, nasproten pridevniku "oster". Pa pustimo zdaj to ob strani, kajpak sem mislila na povsem drugačno rabo tega - angleškega - izraza, ki ga dandanes videvam predvsem na družabnem omrežju - pa ne le dandanes, ampak vsak božji dan. Dejansko nič več ne gre mimo brez uporabe te besede. Človek se očitno sploh ne more zadovoljivo izraziti, sploh ne more dovolj poudariti, kako je nekaj dobro, odlično, vrhunsko, če ne uporabi te besede. In ja, priznam, to mi gre na živce. Opazila sem, da mi nikoli, naj bo pri govoru ali pisanju, ta beseda niti hote niti nehote ne pride na misel. Mogoče zato, ker nikoli nisem bila nagnjena k črednemu obnašanju, posledično tudi k črednemu izražanju ne. Če vsi okrog mene govorijo tako in tako, nikoli ne pomislim, da bi morala enako govoriti tudi jaz. Saj ne rečem, vedno so se pojavljali takšni in drugačni izrazi, ki so vdirali k nam iz drugih jezikov in smo jih vzeli za svoje, pri tem pa jih še po svoje popačili. Včasih so bili bolj aktualni drugi jeziki, med vojno seveda najbolj nemščina in italijanščina; prav neverjetno je, koliko posvojenih izrazov iz teh dveh jezikov je še vse do danes ostalo v našem govoru, predvsem v narečjih. Tega se skorajda niti ne zavedamo, tako kot se ne zavedamo, da v zadnjem času v naš jezik vse bolj in bolj vdirajo določeni angleški izrazi. Sama se na to zavestno opominjam in skušam uporabljati čim več slovenskih besed. Seveda tudi meni to ne uspeva ves čas, lahko pa povem, da me določeni izrazi, ki vsake toliko dobesedno pridejo v modo, pustijo popolnoma hladno. Tako je tudi s trenutno najbolj popularnim od njih - že omenjenim top ali celo topshit. Ne razumem, zakaj se nekaj, kar naj bi bilo vrhunsko dobro, označuje z nasprotnim izrazom, ki pomeni vrhunsko sranje. Pa tudi, če govorim samo o besedi top - tudi te ne morem uporabljati, pa če se še bolj potrudim. (In trudim se ne, to je pač treba priznati.) Kadarkoli odprem Facebook, bom gotovo tu ali tam, v tem ali onem kontekstu, kjerkoli že zasledila ta izraz. Top je to, top je ono, top top top. Zdi se mi preprosto smešno, ne morem si kaj - nekdo začne govoriti neko besedo, in kmalu jo že vsi ponavljajo ko papige. Pa ne le mladi, kar je na nek način razumljivo - mularija pač tako govori in je tudi značilno, da ponavljajo drug za drugim. Toda ne, tukaj sploh ne gre samo za mladino - vsi govorijo tako. Pa naj, navsezadnje me to ne briga - rada bi le poudarila, da slepo sledenje črednemu nagonu ljudi ne pripelje ravno kam daleč. Kdo bo rekel, pa kaj, saj so samo besede, samo govorjenje. Tako je, ampak s tem se marsikaj začne. Kdor sledi črednemu nagonu na področju izražanja, mu bo sledil tudi v vseh drugih pogledih. Mogoče posplošujem, a mislim, da na splošno kar drži.

Kar se mene tiče, bom ostala pri slovenskih izrazih, ki jih imamo povsem dovolj, obstaja malo morje povsem primernih izrazov za vsako, prav vsako priložnost, občutje, razpoloženje, dogodek itd. Če se mi nekaj zdi topshit, bom mirno povedala, da je vrhunsko, odlično, božansko, nebeško, slastno, čudovito, prekrasno, čarno, svetovno, odvisno pač od predmeta ali situacije. Iz teh besed se konec koncev lahko naredi tudi kakšno posrečeno, izvirno izpeljanko, da se "dobrost" nečesa še poudari, recimo. Malo izvirnosti tu in tam res ne škodi - pa ne le malo; osebno mislim, da bi morala biti prav izvirnost, originalnost tisto glavno človekovo vodilo. Namesto črednega nagona in sledenja večini. 

Skok v svet Vitomila Zupana

Že dlje časa me je imelo, da bi se vrnila k Vitomilu Zupanu, enemu najboljših slovenskih pisateljev, ki ga z lahkoto in celo moramo postaviti ob bok recimo Vladimirju Bartolu. Zakaj pravim vrnila? Zato, ker sem se z njim prvič srečala v gimnaziji, njegov roman Menuet za kitaro smo imeli na maturi. Tisti moj izvod te knjige, ki je prav takrat izšla skupaj s časopisom Dnevnik (Dnevnikova knjižnica), je na precej straneh "opremljen" z mojimi opombami, ki sem si jih delala s svinčnikom, ko sem roman študirala za maturo. Spomnim se, da sem si po končani maturi želela Vitomila Zupana spoznati še bolje, zato sem si tisto poletje izposodila in prebrala še njegovo Igro s hudičevim repom. Dobro me je posrkala vase; prav gotovo dotlej podobne knjige še nisem brala. Bila mi je še bolj všeč kot Menuet za kitaro (ki govori o vojni). Zupanova pripovedna moč je prav fascinantna, in zgodba, ki jo spremljamo v Igri s hudičevim repom, je tako napeta in zasvojljiva, hkrati mučna in trpeča, obenem pa tako aktualna, vedno aktualna. Tale njegov roman sem torej v teh dneh prebrala že drugič; a ker je od prvič minilo toliko časa (hm ... štirinajst let? Ja, prav toliko), sem seveda veliko, če že ne skoraj vse pozabila (včasih me kar jezi, kako mi vsebina kakšne prebrane knjige po letih premora dobesedno zleti iz glave in se ne spominjam več skoraj ničesar), in zato je bilo to drugo branje skoraj kot prvo. In nedvomno sem tudi drugače dojela zgodbo - pri prvem branju sem bila tako rekoč še smrklja, danes pa sem - vsaj upam ;) - odrasla. 

Zupanovo pisanje ima v sebi nekaj demonskega, pa naj bo govora o Igri s hudičevim repom ali o kakšnem drugem njegovem delu, vse skupaj pa je vedno obvezno na gosto prepredeno z erotiko, ki je pri njem nekakšna vodilna sila, kateri je podrejeno vse drugo. Eros in tanatos, ustvarjanje in uničenje, poželenje in gnus, privlačenje in odbijanje; večno kroženje in na trenutke na moč izčrpavajoče skakanje med tema dvema skrajnima poloma - to bi lahko bil nekakšen lajtmotiv tegale sijajnega romana. Glavni junak, prvoosebni pripovedovalec Džeki (Jakob) opisuje svoj odnos z ženo, ki postaja vse bolj mučen, čedalje bolj nevzdržen in neznosen, pa vseeno ne eden ne drugi kar ne moreta stran - kljub vsemu gnevu, žaljivkam in psovkam, ki si jih zmečeta v obraz (zlasti ona njemu), jima meseno poželenje pogosto še vedno povsem zavlada. Njune mučne prepire in besedne spopade mora prenašati tudi njun desetletni sin, ki - kar nas sploh ne preseneča - nemalokrat zbeži k sosedom ali kam drugam; večino časa v pripovedi ga sploh ni doma. Roman je napisan kot Džekijeva izpoved, ki je sestavljena iz samih predgovorov. Na koncu vsakega poglavja avtor namreč ugotovi, da je bilo tudi to, kar je pravkar napisal, le predgovor k vsemu, kar je nato sledilo. A to nas ne moti preveč, njegova pripoved nas posrka vase, pa naj bo vse skupaj predgovor ali kaj povsem drugega; poimenovanja so navsezadnje nekaj najmanj važnega. Ko Džeki in Lida, njegova žena, spoznata "malo" (dekle osemnajstih let po imenu Milka) in jo vzameta k sebi, se šele začne tista prava igra. Izkaže se, da hoče Lida svojega moža povsem uničiti (kar nam je sicer jasno že prej; ne le zavoljo njenih nesramnih žalitev, ampak tudi, ker mu, kot pravi on sam, odtujuje prijatelje, sina in celo psičko Doris), in za ta namen spretno uporabi "malo", pri čemer se ne zadržuje, da si je ne bi privoščila tudi sama - in tako se njenemu možu pokaže še tisto zadnje (če je res zadnje?), česar o njej ni vedel: njena prava spolna usmerjenost. A tudi sam se ne "špara", tudi sam si dekle vzame in jo uporabi za svojo plat igre. Tako oba zakonca dekle izkoristita, vendar je treba vedeti, da ona pri tem niti malo ne trpi, temveč, nasprotno, celo uživa. Tu je še "nori doktor", sosed na morju, kjer ima Džeki vikend hišico, in njegova žena, ki pri vsem skupaj igra bolj stransko vlogo. Gre za pravo sočno igro med sadisti in mazohisti - in izkaže se, da skoraj nihče od njih nima sebi ustreznega partnerja, kar velja še najbolj za Džekija in Lido. Še posebej slednja se izkaže za prvovrstno sadistko, ki uživa v poniževanju, žaljenju, teptanju svojega spolnega partnerja. Takole ni mogoče živeti, ugotavlja že na samem začetku protagonist Džeki. In vendar se vse skupaj kar vleče in vleče. Svoje žene ne more več prenašati, sovraži jo, gnusi se mu, kljub temu pa ga na nek nerazumljiv način še vedno spolno privlači. Ona to ve in s pridom izkorišča. Obema vlada spolni nagon, ki je pri obeh izredno močan, tako zelo, da ga ne moreta krotiti in da jima en spolni partner ni dovolj. 

Pripovedovalec že na samem začetku, v Predgovoru I, opraviči samega sebe in svoja dejanja, o katerih piše, z naslednjim prepričljivim nagovorom:

Neizprosnim sodnikom nad mojim življenjem priporočam, naj v kakšni tihi noči napravijo tudi sami svojo izpoved pred samim seboj. Ostrmeli bodo, koliko so stvari v resnici drugačne od videza. V tej omiki smo vsi žrtve videza in železnih pravil igre, ki ni naša.

Pripoved je napisana v stilu, ki ni niti malo moralističen ali moreč, ampak, nasprotno, ironičen, duhovit, celo sarkastičen, kjer je to potrebno. Glavni junak kljub trpljenju in mukam, ki jih brez kančka dvoma doživlja, iz tega ne dela drame in skuša na vse skupaj gledati z neprizadete, "pišmevuharske" plati. Takole na primer opisuje nek večer pred ženinim odhodom na službeno potovanje:

Grem se oprhat, obrišem se in oblečem svežo pižamo, z dišečim sprayem obrizgnem blazino, da bi mi vonj prinesel občutek odsotnosti iz tega ubogega zastrupljenega življenja. Vzamem knjigo o Indijancih, lepe slike, nek drugačen svet. Ali ne pride Lida! Kaj je? Kaj pa je spet? Imaš še kaj na duši? Stresi se in mi daj mir potem. Daje mi navodila, kaj naj storim s Tomažem, kaj z Doris, hvala, hvala, tvoja hišna pomočnica bo vse storila v skladu z ukazi. Vidi, da zdaj res ni kaj početi z menoj. Pripomni, da gre cela ekipa v Zagreb, na obisk k nekemu neznanemu podjetju. Ali nisem vedel? Ne, nisem. In me tudi bore malo zanima. Še dvakrat se vrne, preden gre spat, zmeraj mi nekaj pove, da mi napotek za nabavo hrane za psa. Tomažku naj naredim jajca na olju, malo čebule naj narežem, kruh naj kupim, in sicer polčrni domači, pol kile. Pol črni, pol domači, pol kile, ja, in? Kakšno sadje bi lahko tudi kdaj pa kdaj kupil. V redu, morda bi kar napisala, kaj je treba, na listek, in vse bom uredil po spisku, čeprav bom moral v trgovino peš. Misliš, da bi ti škodovalo malo sprehoda? Kam naj uidem? Kako smrdi ta spray, pravi in duha blazino. A Indijanci te zanimajo? Tipično! Pubertetno. Z zaničevanjem se odpelje ko admiralska ladja. Grozljivo, pomislim, pekel ni ogenj in strahote, hudiči in vrelo olje, ne, ne, pekel je sestavljen iz čisto drobnih besedic v nekem usodnem zaporedju; pekel je v tem, da nimaš kam pobegniti. Greš na morje - ona za tabo, zlezeš s knjigo v roki v posteljo, ona pride in se ne spravi ven. Pekel je tudi to, da že vse veš, kaj bo in kako bo, samo zakaj bo - tega ne izveš nikoli. In vse se ponavlja in ponavlja do ostudnosti, in nikoli ne more biti nič drugače. 

Tako je zvečer in tako je zjutraj, venomer eno in isto:

Izjemoma spim pri njej. Šele ko me brcne v hrbet, in se obrne stran, in ko vidim, da ne bom mogel tu več zaspati, se poberem ko tihotapec in pobegnem v svojo ljubo, prijetno hladno posteljo. Kakšen smisel ima vse to? Isti ko fizika in kemija na planetu, ki se bo razletel dne tega in tega.

Jutro je ponovitev tolikerih juter iz zadnjih časov. Kava, moj ti bog, ali ni kakšnega strupa, ki bi hitreje deloval? Nikoli bele kave z rogljički? Nikoli friganih jajc z ... s čimer koli? Zmeraj ta kiselkasta, zoprna turška kava? Nikoli kakšne besede, zmeraj same bebave besedice? Nikoli nič novega? 

 

Pripovedna moč Vitomila Zupana nas resnično zapelje, pa četudi v hudičeve igre in pekel. Roman Igra s hudičevim repom bi lahko opisali tudi kot nadvse slikovit vpogled v nek nevzdržen zakon, uničujoč odnos med zakoncema, dober prikaz, kako lahko dva človeka, ki sta se nekoč ljubila, ljubezen spreobrneta v njeno nasprotje in drug drugega dobesedno uničita. Kaj se zgodi z Lido, na koncu ne izvemo, bržkone svoje sebično, uničevalno življenje mirno nadaljuje s kom drugim, z drugo žrtvijo; kako in kje konča Džeki, pa se razkrije na zadnji strani romana. Pozanimajte se sami. Vsekakor vam ne bo žal niti minute, ki jo boste prebili ob branju tega odličnega slovenskega romana.

Vabilo

Čas je za novo predstavitev knjig! Tokrat v Medgeneracijskem centru v Izoli, ta ponedeljek ob 19. uri. Moderator bo Drago Mislej - Mef. Zna biti zanimivo, kajne? ;)

Torej:

KAJ? ... Predstavitev knjig Zapiski nore sladostrastnice (Sara Zupan) in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika (Petja Kužel). Literarni večer z voditeljem Dragom Mislejem - Mefom.

KDAJ? ... V ponedeljek, 15. aprila 2019 ob 19.00.

KJE? ... Medgeneracijski center v Centru starejših Izola.

KAKO? ... Upajmo, da sproščeno in zabavno (zakaj ne?) ;).

ZAKAJ? ... No, zakaj pa ne? Za promocijo knjig, seveda. Da za njiju izve še kdo, ki rad bere - ker so ju vsi, ki so knjigi do zdaj prebrali, izredno pohvalili :).

Toplo vabljeni!

Center starejših Izola

Kratke zgodbe - tretjič

Čas je za novo kratko zgodbo izpod mojega peresa. Takole sem si rekla: tri objavim na svojem blogu, več pa ne. Ostale si boste morali prebrati v moji knjigi kratkih zgodb, ko bo izšla, seveda :). 

* * *

OSEBNE ODLOČITVE

Prebijal sem se skozi jutranjo prometno konico in tuhtal, kaj vse me tistega dne čaka v službi. Promet se je pomikal čisto po polžji maniri in počasi sem začel izgubljati živce. Vse je kazalo, da bom zamudil. Samo še tega se mi manjka! Stal sem pred enim od mnogih stop znakov, pred katerimi čakam neštetokrat, a tokrat je bilo nekaj drugače. Skušal sem dognati, kaj. Možgani so potrebovali zaskrbljujoče dosti časa, da so dešifrirali informacijo, ki so jim jo vztrajno pošiljale oči. Nato sem le skapiral. Na znaku ni bila samo velika beseda »stop«, ampak še nekaj. Pod glavnim napisom je tičala nalepka, na kateri sta bili besedi »eating animals«. Skratka, na tabli, na nekdanjem zgolj-stop-znaku je pisalo »stop eating animals«. Pomel sem si oči. Pa ne me jebat. A zdaj so se spravili že na javno lastnino ali kaj?

Priznati moram, da mi grejo ti vegani čedalje bolj na kurac. Da ne bo pomote: sem strpen človek in pustim druge pri miru, naj vsak živi tako kot hoče, ne vtikam se v nikogaršnji način življenja in prehranjevanja – dokler se nihče ne vtika v mojega. Živi in pusti živeti – a to naj velja za vse, ne samo zame.

Jezi zavoljo zamude se je torej pridružila še nejevolja nad nezaslišanim obnašanjem nekaterih veganov. V službo sem prišel precej nataknjen. Upal sem, da se bo dan nadaljeval brez večjih pretresov in provokacij. Tako je tudi bilo, a le do malice. Tedaj je nekdo privlekel na plano tisto, kar me je zbodlo že zjutraj na cesti. Ja, tudi drugi so opazili onečaščene stop znake. Med malico se je o tem razvnela cela debata, v kateri je bila najbolj glasna – kakopak, kaj sem pa pričakoval! – sodelavka Klavdija, ki je veganka.

»Skrajno zanimivo se mi zdi, zakaj se nihče ne vtakne v morje drugih napisov in grafitov, ki so nasrani po celem mestu,« sem jo slišal reči, ko sem vstopil v jedilnico. »Recimo punk is dead, punk is not dead, smrt fašizmu, Tito, zbudi se, zmešalo se jim je, in podobno – marsikaj je načečkano po zidovih in po javnih stavbah, pa nikogar ne moti. A to mogoče ni uničevanje javne lastnine?«

»Ja, ampak to je drugače,« se je nekoliko omahujoče oglasil sodelavec Bojan.

»Kako drugače?«

Privlekel sem na dan svoj sendvič s pršutom in ga demonstrativno odložil na mizo. Nisem se nameraval vključiti v debato, res se mi ni dalo, a zdaj tudi tiho nisem mogel biti.

»Drugače je v tem smislu,« sem obvladano rekel, »da si nihče ne želi, da bi mu drugi solili pamet glede tega, kaj naj je in česa naj ne je. Mi vas pustimo pri miru z vašimi zelenjavicami, vi pa pustite nas in se ne vtikajte v naše zrezke. Vsak ima pravico jesti tisto, kar mu paše. Živi in pusti živeti.«

Klavdija me je zabodeno gledala.

»Ja, živi in pusti živeti, pravite vi. Pa vi pustite drugim živeti? Zaradi vas vsak dan umre na milijone nedolžnih živali, in vi pravite živi in pusti živeti?«

Zmanjkovalo mi je potrpljenja. »Mislil sem ljudi.«

»Aja, saj res, ker živali niso živa bitja, kajne? Žival v resnici sploh ne živi niti ne čuti, kaj šele, da bi trpela, ona je nekakšna machina animata, ki je tu izključno zato, da streže človekovim sprevrženim nagnjenjem, njegovemu pohlepu po mesu in po dobičku!«

»Ah, daj no, Klavdija,« se je spet oglasil Bojan. »A rastline mogoče niso živa bitja? Ko odrežeš solato ali sekljaš korenje, te pa nič ne boli srce? Kako si lahko prepričana, da njih nič ne boli? Samo zato, ker ne slišiš krikov bolečine?«

Odobravajoče sem prikimal Bojanu in z užitkom naprej mlatil svoj sendvič. Resnično sem upal, da bo zdaj dala mir. Ha, kar sanjaj!

»Tole je vaš najbolj beden izgovor, ki pride običajno na vrsto takrat, ko vam zmanjka drugih. Veš, zdajle bi ti dala v roke nož pa pojdi in si zakolji svojo kravo ali svinjo, če hočeš jesti sendvič s salamo. Glej, jaz brez problema grem in si odrežem solato ali utrgam jabolko, da lahko pojem svoj obrok. Sklepam, da bi ti lahko enako brez zadržkov vzel nož, zaklal žival, jo odrl, razkosal in si pripravil svoj zrezek. Ne?«

Ozrl sem se k Bojanu. Imel je nekoliko dvomeč izraz.

»Misliš, da ne bi mogel? Kako to? Če pa ni nobene razlike med rastlinami in živalmi, saj so oboji živa bitja? Če je zaklati žival ali ubiti rastlino po vašem isto, zakaj potem prvo raje prepustite drugim, naj oni opravijo to umazano delo za vas?«

V jedilnici je vladala grobna tišina. Vsi smo molče prežvekovali in gledali nekam v steno ali skozi okno. Klavdija mi je šla s svojim moraliziranjem tako na jetra, da sem se komaj zadrževal.

»Prosim vas, nehajte že enkrat primerjati živali z rastlinami,« je še rekla, pograbila svojo posodo z malico in odvihrala iz prostora. Z Bojanom sva se naveličano spogledala, zavila z očmi in jedla naprej. Ostali v jedilnici so se v zadregi hahljali in zmajevali z glavami.

Preostanek dneva v službi je k sreči minil mirno. Načrtno nisem mislil na iritirajoče veganske izpade tistega dne, ker se nisem hotel živcirati. Po službi sem hotel samo čim prej priti domov in preživeti popoldne in večer z družino. Gosti promet me je spet nekoliko iztiril, a sem se trudil ohraniti mirno kri. Ko sem se peljal mimo klavnice, ki je le kaka dva kilometra oddaljena od našega doma, je mojo pozornost pritegnilo nekaj nenavadnega. Na dvorišču pred klavnico je stal tovornjak, s katerega so pravkar raztovarjali krave, poleg pa je stala skupina ljudi, ki so živali fotografirali, jih božali ali samo gledali. Pomel sem si oči in zamežikal. Za trenutek se mi je zdelo, da … Tako je, ni dvoma – moja hči je tam!

Na hitro sem zavil, ustavil pred klavnico in skočil iz avta. Približal sem se skupini kakih petnajstih ljudi, ki so stali ob tovornjaku. Nekateri od njih so prav patetično pretakali solze.

»Hej, Jasmina!« sem jo poklical. »Kaj pa ti počneš tu? Kaj se dogaja?«

Moja najstniška hči je obrnila glavo in me zagledala. »Oči! Lepo, da si prišel. Vigil imamo.«

»Vi … kaj?«

»Vigil,« je ponovila in se prebila bližje k meni. »Šele danes sem spoznala te ljudi in izvedela, kaj počnejo. Veš, oni se pridejo poslovit od živali, ki grejo v zakol. Pobožajo jih, jih poslikajo in potem objavijo slike na Facebooku in drugod, z namenom, da bi ljudem na miren, nevsiljiv način sporočili, da to, kar se počne z živalmi, ni prav. Vsi, ki so zdaj tukaj, v tej skupini, so vegani. Veš, oči …« Glas ji je zamrl. Gledala je še zadnje krave, ki so zapuščale tovornjak; videti so bile zelo prestrašene, dve sta poskušali zbežati, a sta ju klavniška delavca grobo zadržala. Pogledal sem spet hčer: tudi v njenih očeh so bile solze. »Oči, mislim, da tudi jaz ne bom več jedla mesa.«

Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Dobro, priznam: tudi mene tiste krave s svojimi žalostnimi pogledi niso pustile hladnega. Saj nisem iz betona. Ampak, prekleto, tako pač je! Če hočemo jesti meso, je treba živali pač ubiti. Saj to ni nič novega, to počnemo že od pamtiveka. Človek že od nekdaj je meso, zakaj bi se to zdaj kar na lepem spremenilo? Iz mesa vendar dobimo vse potrebne beljakovine in železo. Ne moremo vendar zdaj vsi postati neki pomehkuženi vegani, ki se cmerijo ob pogledu na živali, ki bodo zaklane, lepo vas prosim, no. Svet je pač krut, jebi ga.

Ljudje okrog mene povsem očitno niso bili takšnega mnenja. Ko so še zadnje krave med divjim upiranjem izginile v notranjost sive klavniške stavbe, so imeli vsi rdeče oči in do kraja poklapane obraze. Nekaj časa so še nemočno stali, potem so začeli v turobnem sprevodu zapuščati prizorišče. Jasmino sem pregovoril, naj gre z mano domov. Slišal sem, kako se je poslovila od neke punce in ji rekla, da se vidijo na naslednjem vigilu.

»To je neko novo gibanje ali kaj?« sem jo vprašal v avtu. »Kako da si se jim pridružila?«

Pogledala me je tako, da bi še kamen zardel spričo neprimernega vprašanja. »Daj no, oči. Se ti ne zdi, da bi si morali nehati zatiskati oči? Se ti res zdi normalno, vse to, kar se počne z živalmi? Si videl tiste krave? Si videl, kako so bile prestrašene?! Bale so se! Vedele so, kaj jih čaka, oči! Vedele so, da grejo v smrt! In zakaj? Zato, da mi lahko žremo blesave zrezke! Ko pa že vsi vrabci čivkajo, da mesa sploh ne potrebujemo! Vedno več ljudi živi brez mesa, mleka in jajc, in to z lahkoto, pa še bolj zdravi so!«

Jeza v meni ob tem plazu besed je naraščala v kaskadnih stopnjah.

»Zdaj pa dovolj, Jasmina. Če prenehaš jesti meso v tej starosti, se ne boš pravilno razvila. Pri odraslih je drugače, njim mogoče res ne škodi toliko. Otroci in mladostniki pa potrebujete meso, o tem ni dvoma, in o teh stvareh se s tabo ne bom prerekal. Dokler živiš pod mojo streho, boš jedla tisto, kar jemo vsi.«

»Potem se bom pač odselila!« je divje zavpila in tresknila z vrati avtomobila. Še dobro, da sva ravno prispela na domače dvorišče. Dovolj jo poznam, trmo, da vem, da bi sredi mesta naredila isto: izstopila bi iz avta in prišla domov sama veliko kasneje in to bog ve kako. Zavzdihnil sem in se s težkimi koraki odvlekel v hišo. Imel sem polno glavo veganskih aktivistov, na smrt prestrašenih krav in hčerinih žolčnih ugovorov. Kakšen zajeban dan, madona.

Žena je bila že doma in je pripravljala pozno kosilo. Poljubil sem jo in vprašala me je, kaj je spet pičilo Jasmino. Menda je odgalopirala mimo nje, ne da bi jo pozdravila, naravnost v svojo sobo. Zmajal sem z glavo in nekaj časa samo sedel kot zombi na kavču, preden sem ženi uspel razložiti, kakšen bisernat dan je za mano.

»Živjo, oči!« Prikazal se je sin Tibor, osnovnošolec. Potrepljal sem ga in ga pobaral, kako je bilo v šoli in kako kaj drugače življenje. Malo sva podebatirala, potem sem šel pospravit svoje službene stvari in se preobleč. Kasneje, ko sem za mizo listal časopis, je žena oznanila, da je kosilo pripravljeno. Tibor, sestradan, je bil v trenutku pri mizi, Jasmina pa se je prikazala šele, ko smo že vsi sedeli in se je že kadilo s krožnikov. Žena je pripravila odlično musako in bil sem na tem, da zarežem vanjo in s slastjo okusim prvi grižljaj. Hči se je ustavila kak meter od mize in gledala. »Ne jem več mesa,« je rekla. »Niti ničesar drugega, kar prihaja od živali,« je dodala. Žena me je pogledala. Tibor je s polnimi usti begal z očmi od mene do matere pa spet nazaj. Z glasnim žvenketom sem spustil pribor na krožnik.

»Od kdaj? Od danes? Poslušaj, punca,« sem jo odločno pogledal. »Povedal sem ti že: dokler živiš pod to streho, boš jedla vse, kar se tukaj skuha in postavi na mizo. Nočem slišati niti besede več, usedi se in jej.«

Smrtna tišina. Hotel sem jesti naprej, a se je ustopila predme in me pogledala enako neizprosno kot jaz malo prej njo.

»Poslušaj, oči. Povedala sem ti že: če je tako, se bom pač odselila.«

Obrnila se je na petah in se vrnila v svojo sobo. Slišati je bilo razbijanje z vrati omare in vsesplošno razsajanje, nakar je prišla ven z velikim kovčkom na kolesih in se usmerila naravnost proti vhodnim vratom. Žena je dobila paničen izraz.

»Jasmina! Kam greš? Pa saj vendar ne misliš resno!«

Pomignil sem ženi, naj jo pusti. Kam pa misli, da bo šla? Saj nima kam iti. Tibor je zijal za sestro z odprtimi usti. Jasmina je s kovčkom prestopila hišni prag in zaloputnila vrata za sabo. Mati je zgroženo gledala za njo.

»Oh, veš kaj, da moraš biti tako prekleto strog! Če noče več jesti mesa, ga pač noče! Kako jo boš prisilil?!«

Hotel sem ugovarjati, a v tistem trenutku smo zaslišali glasno hupanje in nekakšen ropot. Planili smo pokonci, vsi trije, in skočili k oknu, ki gleda na cesto. Tam je stal velik kombi, poleg njega moški, ki je razburjeno krilil z rokami, na tleh pa sta ležala kovček na kolesih in moja hči – negibna. Ne vem, kaj je bilo prej: moj krik groze ali ženin histerični jok. Ne vem, kako in kdaj smo se znašli zunaj, na cesti, ne vem, kaj je bilo prej, ženino vpitje »Idiot! Ti si kriv za to, samo ti, da boš vedel!« ali jadikovanje voznika kombija, ki je vil roke in venomer ponavljal »Ne razumem, ne vem, od kod se je vzela, sploh je nisem videl! Nisem je videl, prekleto!«. K sreči ni vozil hitro, a moja hči je bila vseeno v nezavesti. Naložili smo jo v avto in jo odpeljali v bolnišnico. Kovček na kolesih je ostal tam, kjer je bil: sredi ceste. Nekaj njenih stvari se je iz odprtega kovčka razsulo po asfaltu. Šele kasneje mi je prišlo do zavesti, da sem med stvarmi, ki so padle po tleh, opazil tudi neko knjigo, in prebral celo njen naslov. Glasil se je Hrana za mir.

* * *

Ležala je na bolniški postelji, tako nemočna in nebogljena. Moja hči. Zbudila se je kmalu in se vsega spomnila. Ni bila hudo poškodovana. Z bolečo jasnostjo sem se zavedel, kako drugače bi se lahko končalo. In zakaj vse to?

Prvo, kar sem ji rekel, je bilo iskreno opravičilo. Povedal sem ji, da ji ni treba jesti mesa, če noče. Ne bom je več podil od hiše zaradi tega. Zahvalila se mi je in videti je bilo, da ji je močno odleglo. Kasneje sem jo vprašal, ali je prebrala knjigo Hrana za mir. Prikimala je in rekla, da je prišla že skoraj do konca. Nato se je nekaj obotavljala. »Oči … Želim si, da bi jo prebral tudi ti.«

Obljubil sem ji, da jo bom.

Ozov roman v pismih: Črna skrinjica

Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, je roman Črna skrinjica Amosa Oza. Potem ko sem zadnjič spoznala njegov prvi roman Moj Mihael, sem bila odločena, da želim prebrati tudi njegovo Zgodbo o ljubezni in temnini, a žal nisem prišla do nje - v naši knjižnici je nimajo, kar se mi zdi čudno, saj naj bi šlo za Ozov najpomembnejši roman. Pa nič hudega, zdaj vsaj vem, katero knjigo si moram naslednjo kupiti, če slučajno kdaj naletim nanjo na kakšnem sejmu ali v antikvariatu ali sploh kjerkoli ;). Čeprav torej nisem uspela priti do tega baje tako monumentalnega Ozovega romana, sem vseeno še malce ostala v Ozovem svetu in se lotila ene od njegovih drugih knjig, ki jo imam slučajno v svoji knjižnici. Ni mi bilo žal. Med branjem sem se za kakšen trenutek celo spomnila na svoj tretji roman, ker gre za podobno zgradbo - oba, Ozov roman Črna skrinjica in moja tretja knjiga sta romana v pismih.   

"Zgodba o intimi in mednarodni politiki", piše na naslovni platnici žepnice, izdane pri MK. Črna skrinjica, ki je sicer najpomembnejši vir podatkov o letalski nesreči, je v tem romanu prispodoba za preteklo skupno življenje glavnih protagonistov, Ilane in Aleksandra (na kratko Aleksa), ločenega para, ki si po sedmih letih molka in tišine nenadoma začne dopisovati. Korespondenco sproži Ilana, ki je zdaj drugič poročena v Jeruzalemu in ima poleg šestnajstletnega sina iz prvega zakona še majhno hčerkico iz drugega. Bivšemu možu piše s prošnjo, da bi ji finančno pomagal pri odraščanju njunega sina Boaza, ki je precej težaven, neprilagojen, divji in včasih tudi nasilen fant, ki stalno zahaja v težave. Vendar se kmalu izkaže, da sin ni edini razlog, zaradi katerega Ilana piše bivšemu možu, ki je pomemben znanstvenik in profesor v Ameriki, avtor svetovno znane knjige o religijah. Razkrije se, da Ilana še ni pozabila svojega prvega moža, da je ostal v njej, kot pravi ona, da je vedno nekje vmes med njo in njenim sedanjim možem; in to kljub temu, da njun odnos ni bil nobena idila, da ji je Aleks povzročal čustvene in telesne bolečine, ona pa je njega varala s številnimi drugimi moškimi. Skozi njuno dopisovanje in preko pisem, ki jih pišeta tudi drugim osebam - predvsem Michelu, Ilaninemu zdajšnjemu možu -, postopno spoznamo njuno zgodbo, njuno ljubezen in sovraštvo, njune rane in bolečine. Iz pisanja svojega prvega moža Ilana kmalu razbere, da je, poleg tega, da je strašno osamljen, tudi neozdravljivo bolan. Vse to se najprej zdi kot primerna kazen za brezčutnega moškega, ki se ni nikoli oziral na druge in je celo lastno ženo in sina poteptal in jima ob ločitvi naredil veliko krivico. Vendar se proti izteku romana izkaže, da sta usmiljenje in sočutje nekaterih, ki mogoče sploh niso tako verni (Ilana pa tudi Boaz), zelo velika, medtem ko je usmiljenje drugih, ki so že skoraj fanatični verniki (njen mož Michel), na izredno nizki ravni in očitno domuje le v teoriji, ne pa tudi v realnosti in zlasti ne nasproti najbližjim in domnevno najbolj ljubljenim osebam. Kot se sicer pogosto dogaja tudi v našem vsakdanjem življenju in ne le v literarnem svetu.

Poleg neozdravljenih ljubezenskih ran in bolečin, ki pridejo na dan med Ilano in Aleksom, je tu tudi vse večji civilizacijski razkorak med njunima svetovoma. In osebno so mi bile zelo všeč tudi misli profesorja Aleksandra Gideona, ki so v romanu tu in tam posejane med pismi. Te misli neprizanesljivo razkrinkavajo bistvo vseh fanatičnih obsedenosti z religijo:

187.

Človek se briga za svoje lastne zadeve, dokler ima zadeve in dokler je svojski. Če zmanjka tega, je njegovo življenje temu primerno prazno, tako da se zdaj začne vneto brigati za zadeve drugih ljudi: da bi jih spravil v red. Da bi jih kaznoval. Da bi podučil vsakega bedaka in iztrebil vsakega odpadnika. Zasul druge z dobrimi deli ali jih napravil puščobne. Med plemenitim fanatikom in morilskim fanatikom je seveda razlika na etični ravni, v bistvu pa ni nobene razlike. Morilska blaznost in samožrtvovanje sta dve plati iste medalje. Oblastiželjnost in požrtvovalnost, surovo nasilje in gorečniška predanost, zatiranje bližnjega in zatajevanje svojega jaza, reševanje duš tistih, ki so drugačni od tebe, in iztrebljenje teh drugačnih: vse to niso parna nasprotja, temveč samo različni načini izražanja človeške praznine in ničevosti. "Nezadostovanje samemu sebi," kakor je menil Pascal (ki je bil prav tako inficiran).

188.

"Ker s svojim praznim, puščobnim življenjem ne ve nič početi, pada drugim okoli vratu ali pa jih grabi za goltanec" (Eric Hoffer, Pravi vernik).

191.

"Žrtvovanje zasebnega življenja na oltarju posvečenega ideala" ni nič drugega kakor obupano oklepanje ideala, kadar je mrtvo zasebno življenje.

270.

In tako postaja življenje, naenkrat ali postopoma, vse bolj enolično, plehko, prazno: čaščenje nadomešča prijateljstvo. Zaničevanje lastne osebe zamenja pripadnost. Ubogljivost namesto družabništva. Podložnost namesto tovarištva. Navdušenje spodrine čustvo. Tuljenje in šepetanje nadomestita govorjenje. Sumničavost namesto dvoma. Mučeništvo namesto radosti. Zatajevanje namesto hrepenenja. Pokora namesto premišljevanja. Izdaja namesto razhoda. Krogle namesto argumentov. Prelivanje krvi namesto razkola. Smrt namesto spreminjanja. Čistke namesto smrti. "Večnost" namesto življenja.

285.

"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - in pri tem se kar podvizaj, sicer te čaka krogla od nas.

286.

"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - toda če te je že načelo sovraštvo do samega sebe, je ta zapoved nabita s črnim humorjem. 

Kakorkoli obrnem, v nobenem primeru mi ni bilo žal, da sem vzela v roke še eno Ozovo knjigo. Čeravno me politika resnično ne zanima in mi je vse v zvezi z njo tuje, me skoki na politične teme v tem romanu niso motili, ker jih nikakor ni preveč, poleg tega so vpeti v zgodbo, ki pripoveduje o živih, resničnih ljudeh, o njihovih mukah in bolečinah, ljubeznih in strasteh, o njihovem iskanju mesta pod soncem. Roman, ki ga je vredno prebrati. Ozova Zgodba o ljubezni in temnini pa vsekakor ostaja na mojem seznamu "must read" knjig v prihodnosti.