Tokrat objavljam pretresljivo zgodbo, ki prihaja s Hrvaške. Za prevod iz hrvaščine me je prosila Dajana Babič, ki je na svojem blogu objavila originalno besedilo: IZPOVED DEKLICE, KI SO JO MUČILI V BOLNICI V ZAGREBU (publishwall.si). Spodaj pripenjam svoj prevod v slovenščino.
***********************************************************************************
IZPOVED DEKLICE, KI SO JO MUČILI V BOLNICI V ZAGREBU
Bolnišnica za otroške bolezni v Zagrebu. Izza zidov te ustanove prihaja grozljivo žalostna zgodba deklice, ki je v njej doživljala pekel svojega življenja.
Dolgo sem v nabiralnik prejemal sporočila deklice, ki je otroške dni preživela v tej bolnišnici. Imel sem občutek, da se je s pripovedovanjem nekaterih podrobnosti iz tistega časa znebila vsaj dela negativne energije, jeze in bolečine iz otroštva. In vsakič se je razburila in razjezila zelo hitro … Na moje prošnje in predloge, naj mi pove vse, kar jo muči, mi je odgovarjala, da je zelo boleče in da še ni psihično pripravljena na to. In potem je za nekaj časa nenadoma poniknila … Več dni je ni bilo na internetu, na Facebooku. Nikoli je nisem nehal prositi, vztrajal sem in jo prepričeval, da ji bo to v olajšanje in da bo to morala storiti, pri čemer sem ji obljubljal absolutno anonimnost. Njena zgodba in njeno stanje sta me zelo vznemirila, čutil sem se nekako odgovornega, da ji pomagam. Ona mi je začela pošiljati sporočila, ne da bi bila prijatelja na FB, ker je, kot mi je povedala, v mojih objavah in komentarjih v meni videla resničnega in zavzetega borcaproti vsem slabim, temnim in krivičnim, na čelu z genocidnima WHO in farmacevtsko mafijo. Ni se zmotila! Pridobila je moje zaupanje in na koncu sem jo uspel prepričati, da mi pove svojo zgodbo ... Njeno ime bo za vedno ostalo anonimno, pa tudi vse ostalo, kar je povezano z njo. To sem prisegel pri grobu njenega očeta. Vse to počnem po lastni presoji, vesti in moralni odgovornosti, v želji in upanju, da se celotna zgodba s tem ne konča, ampak da se vse razkrije in da se reši vsakega otroka, ki je potencialna žrtev farmacevtske mafije in satanskih genocidnih zdravnikov WHO, ki v tej ustanovi morda še vedno počnejo ista ali podobna pošastna dejanja! In da bi bili vsi aretirani in ustrezno kaznovani … V komentarjih prilagam dve fotografiji. Streptomicin ...
V nadaljevanju navajam izvirno zgodbo, priznanje deklice, ki se je v tej instituciji kot otrok borila in trpela ... Zgodba je zelo pretresljiva, zato vsi, ki imate bolj občutljive živce ali šibkejši želodec, od tu naprej raje ne berite ...
***
Prosili so me, naj povem grdo in bolečo zgodbo iz svoje preteklosti. Gre za resnično zgodbo, vendar ne želim biti imenovana, vsaj ne za zdaj, in upam na vaše razumevanje glede tega ...
Prvi del zgodbe je izpoved mojih staršev ...
Rodila sem se leta 1980 pozimi na Hrvaškem, v nekdanji Jugoslaviji. Bila sem popolnoma zdrav otrok, rojen pravočasno. Po slabem letu dni sem dobila zelo visoko vročino, zaradi česar so me starši morali odpeljati v bolnišnico v Gospiću, v kateri sem se tudi rodila. Sprejeta sem bila na otroški oddelek zaradi previsoke temperature in dehidracije. Kot dojenček, pred dopolnjenim prvim letom starosti, sem imela težave s prehrano. Zaradi alergije na gumo nisem marala stekleničke, zato so me lahko hranili samo starši in nihče drug. V nasprotnem primeru sem zavračala hrano.
Ko sem bila nameščena na otroški oddelek, je mama prosila zdravnike, da bi lahko ostala v bolnišnici z mano, ker nisem hotela jesti, vendar njene prošnje niso sprejeli. Ne vem natančno, koliko dni sem ležala v tej bolnišnici, lačna, dehidrirana in žejna ... in temperatura sploh ni padla. “Zdravniki” so se odločili, da mi dajo injekcijo streptomicina, da bi se mi znižala temperatura. Streptomicin je injekcija za živali, a v tistih časih, v 70-ih in 80-ih letih, so jo uporabljali za zniževanje temperature pri otrocih ... Kasneje je bila seveda prepovedana! Predstavljam vam del opisa tega antibiotika na priloženi sliki, čeprav lahko tudi na internetu raziščete njegove sestavine in čemu je namenjen. Ne vem natančno izvora te injekcije ... Ali je tovarna, ki jo je proizvajala, takrat pripadala WHO, nisem mogla ugotoviti.
Ko sem dobila to injekcijo, se je moje stanje poslabšalo, ne le, da mi temperatura ni padla, ampak niti nisem več spala, neprestano sem jokala ... Vse je bilo zaman ... Moja mama in oče nista mogla več prenašati tega mučenja, zato sta me na silo odpeljala iz bolnišnice, da sta me z božjo pomočjo oskrbela sama. Na poti domov se je moj oče ustavil v trgovini, mama je ostala v avtu, z mano v naročju ... Kupil je hlebček kruha, pašteto in nekaj soka ... Vseh 20 km do vasi sem lačno požirala kruh in pašteto ... spila ves sok ... Predstavljajte si tako majhnega otroka in tako lačnega, da je pojedel pol hlebca kruha! Doma sem nekako zaspala ... od izčrpanosti ... Še danes ne vemo, kako sta mi mama in pokojna babica uspeli rešiti življenje z ljudsko medicino … Ampak to še ni konec ... Začela sem postopoma izgubljati sluh na desno uho, moje oči so postajale ukrivljene ... Desno oko je šlo levo proti nosu, levo pa se je dvignilo ... Vrtoglavica vsak tretji dan, motnje ravnotežja, težave s hojo ... V četrtem letu starosti so mi operirali oči, da bi preprečili popolno slepoto ...
No, to je en del zgodbe o zastrupitvi s cepivi, zdaj pa drugi del ... Zgodba, ki se je spomnim kot bi se zgodila včeraj, zgodba, ki me vse življenje preganja kot najhujša nočna mora ... Nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi otroku, staremu deset let ...
Leto 1990. Starši niso sprejeli dejstva, da na desno uho ne slišim. Otroštvo pred vojno sem preživela v bolnišnicah, v Zadru, Reki, Zagrebu, Beogradu ... Vid so mi rešili, levo uho pa je ostalo popolnoma mrtvo. Na desno sem slišala normalno. Vsaj do takrat ... Na priporočilo zdravnika iz centra SUVAG v Zagrebu so se odločili, da me pošljejo na kliniko za otroške bolezni v Zagrebu, Klaićeva ulica, številka 16. Namestili so me torej tam, nisem vedela, zakaj in kako, vendar sem imela slutnjo ... neko čudno otroško slutnjo, ki vliva strah ... Moji dnevi so minevali prepočasi, vsako jutro, ko sem se zbudila, sem dobila nekaj injekcij, nenehno so me prebadali z iglami za odvzem krvi ... Prste sem imela vse prebodene od igel ... Žile na komolčnih sklepih v krastah ... Bolelo me je ... Po vsaki injekciji sem bruhala in bila omotična ... Žal ne vem, s čim so me zastrupljali. Zdravniki in medicinske sestre so bili zelo hladni in neprijazni, včasih sem bila celo tepena. Spomnim se enega najhujših primerov. V sobi je bil z mano neki fant. Sovražil me je in nisem vedela, zakaj ... Vedno me je imel navado udariti, me praskati, lomiti moje stvari, trgati knjige, ki sem jih dobila za razvedrilo ... Od sorodnika sem dobila zelo lep strip, tako mi je bil všeč ... Tisti fant je pristopil k meni, medtem ko sem ležala izčrpana od čudnih pregledov. Nasmejal se je, me žalil, vzel strip in ga strgal ... Vpila sem NE, PROSIM, NE DELAJ TEGA ... Udaril me je. Ponorela sem in začutila, da se moram braniti, če me bo spet napadel .... In začel je, hotel me je udariti v glavo, prijela sem ga za roko in ga z vso močjo ugriznila ... Tisti trenutek me je nekdo z vso silo povlekel za lase in me vrgel v kot, da sem se zlomila od bolečin. S težavo sem dvignila glavo, ena od medicinskih sester je stala nad mano in se drla name. Vprašala sem jo: “Zakaj mi to počnete? Kaj sem komu naredila???” Nekaj je besno iztisnila skozi zobe, potem pa zavpila: “ZATO, KER SI MALA SMRDLJIVA ČETNIKUŠA!!!” Brcnila me je v trebuh in pljunila. Ostala sem na tleh, ležala in jokala ... Kaj je četnikuša? Kaj pomeni ta beseda? Naj vprašam mamo, ko pride? Ali bolje, da ne ... Mogoče se razjezi, morda je kaj hudega ... Raje bom molčala ...
In zdaj ... prehajam na njihove tako imenovane “preglede”. Omenila sem injekcije, zdaj pa gremo naprej. Pogosto so me peljali v čuden zatemnjen prostor, kjer je bila samo ena luč, nekakšna svetilka. Tam je bil stol, ki je občasno spominjal na zobozdravniškega, a ne vedno. Imel je nekakšno vzglavje, kjer je bil pas, ki se je privezal okrog vratu, enako tudi na zapestjih in okoli gležnjev. Stol je imel nekakšne pike. Posedli so me nanj in mi zabodli iglo v žilo, nekaj so mi vbrizgali, da sem zaspala, moja glava je bila nenavadno težka, zeblo me je ... Potem so mi na glavo poveznili nekakšne slušalke, natančneje, samo na eni strani je bila slušalka za uho, na drugi pa nekakšna kocka, in ta kocka je vibrirala. V trenutku, ko so se mi zaprle oči in mi je glava klonila, sem začutila preglasen zvok, ki je postajal vse močnejši in močnejši. Na levem, zdravem ušesu je bila slušalka, na desnem pa ta kocka, ki je vibrirala. Močan zvok, ki se je nenormalno jačal, tako močna vibracija, da mi je glava trznila ... Bolelo je ... Rotila sem jih, naj prenehajo. Rekli so, da sem razvajena, da mi ni nič in da je tako treba narediti ...
Neka druga naprava mi je uničila dolge, lepe lase. To je bilo premično ležišče v neki ozki sobici, komaj dovolj veliki, da je bila lahko ta postelja v njej. Na levi strani je bilo veliko steklo, skozi katero so me opazovali. Preden so me polegli na hrbet, so mi dali glavo v neko čudno gumijasto mrežo. Debela, močna guma, ki jo nataknejo na glavo kot kapo, pod brado pa se zaveže. Davila je ... Nisem mogla dihati ali pogoltniti ... Nekakšne diode so pomakali v neko lepljivo tekočino, nakar so mi jih prilepili na glavo, po laseh, bilo jih je vse polno ... Potem pa spet vezanje na tisto prekleto ležišče ... Silili so me, naj zaspim. Nisem mogla, ni šlo ... Poskušala sem zapreti oči, si govorila, naj že mine ... Drži se ... Luči se ugasnejo, nekaj brenči in po malem brni po moji glavi. Nenadoma se premočna svetloba prižge tik ob mojih očeh ... Velikanska svetilka, komaj pet centimetrov od mojega nosu. Kričala sem ... Oči so se mi zasolzile, nisem mogla premikati glave, rok ali nog ... Nekaj časa ostane tako, potem se luč spet izklopi ... Spet je temno ... Olajšanje. A komaj se pomirim, se spet ponovi.
In vedeli so, da mi ne bodo pustili spati čez noč. Držali so me budno, včasih tako, da so me vodili po bolnišnici, najpogosteje pa so me posadili v jedilnico, kjer so otroci kosili, tam je bila televizija. Dali so mi gledati srhljiv film o rdeči kugi. Film, poln nasilja in krvi. Včasih, ko me niso videli, sem se odkradla v svojo posteljo ... A kadar sem to storila, so me pretepli. Vprašala sem jih, zakaj me tako mučijo. Rekli so, da ne smem spati, ker imam naslednjega dne pregled, “biti moraš izčrpana in zaspati takrat, ko te postavimo na stol”. In kaj sem hotela, trpela sem ... Zjutraj spet svetilka ... Po svetilki spet stol ...
Mama pokliče in se najavi na obisk čez nekaj dni ... Takoj so mi dali nekaj vitaminov, da bi prišla malo k sebi, niso se me dotikali, dokler ni moja mama odšla. Prišla je na obisk ... Rotim jo, prosim jo, naj me odpelje domov, povem ji, da me mučijo. Vse zaman ... Vsi dobro igrajo in govorijo: “Ona je zelo dober in priden otrok, samo razvajena je, joka za očetom in dedkom.” In to je to ... Mama je žal verjela, ker sem si vedno želela očeta in dedka. Mama je odšla in oni spet vse po starem ... Spoznala sem, da na levo uho čedalje slabše slišim, da izgubljam občutek za orientacijo, ravnotežje in da težje komuniciram. Spet je prišla noč, ko mi niso dovolili spati. A tisto noč sta bili sestri dve. Tista, ki me je brcala, je bila hudobna ... Ona druga pa je bila približno v redu. Znašla sem se v njenih rokah. Bala se je, da bi me pustila zaspati. Zgrabila me je za roko in mi rekla, naj grem z njo. Šli sva v dvigalo. Ne vem, ali sva šli gor ali dol. Ko so se vrata odprla, sva se znašli na hodniku, razsvetljava je bila čudna in zelo rdeča, tako kot v filmu o rdeči kugi ... Strah me je bilo, treslo me je in bila sem vsa zakrčena. Rekla mi je: “Ne boj se ... Videla boš majhne dojenčke ...” Kakšne dojenčke? “Majhne dojenčke, a ne smeš povedati, da si bila tukaj z mano ... To boš pozabila, prav?” Rekla sem “prav” ... Kaj sem pa hotela???
Šli sva torej po hodniku, ki je bil videti kot predor, in prišli sva v veliko dvorano ... Tudi ta je bila osvetljena z rdečo svetlobo. V sobi je bilo veliko otroških posteljic. Te postelje so bile čudne, bile so v kletkah in steklu ... A ne vse ... Nekatere so bile samo v kletkah brez stekla. Vsi dojenčki so bili negibni ... Priklopljeni so bili na nekakšne kable in čudne tekočine, ki so žarele v temi, kot da so fluorescentne ... Vprašala sem, zakaj so dojenčki v kletkah in zakaj se ne premikajo. Sestra je odgovorila: “Dojenčki spijo.”
Še nikoli nisem nikjer videla takšne sobe, niti na televiziji. Ne znam razložiti, kaj točno je to bilo. Tam sem bila samo enkrat.
Ne vem, kako dolgo sem bila v bolnišnici. Vsak dan in vsaka noč sta bila predolga zame ... Sluha ni bilo več, odrezali so mi lase, bila sem šibka, suha, brez ravnotežja, kar naprej sem padala. Nisem več zmogla. Rotila sem mamo, naj me vzame domov. Mama je napovedala prihod ... Dolgo sem sedela in razmišljala, kaj bom naredila. Potem pa sem vzela kos papirja in svinčnik. Mami sem napisala pismo. To pismo moja mama še danes skrbno hrani ...
Žal mi je, da ne morem prepisati tega pisma. Nočem ga niti videti, ne morem. Samo na kratko bom povzela vsebino ... Sploh ne vem, če se vsega prav spomnim, verjemite mi, komajda sem ga sploh napisala, niti jokati nisem mogla več, solz je zmanjkalo ... Napisala sem prošnjo in hkrati obljubo mami, da ne bom nikoli več nagajiva, da ne bom nikoli tavala po vasi in povzročala drobnih otroških težav, da bom pridna in poslušna ... Prosila sem jo, naj me samo odpelje domov. Ko sem napisala pismo, sem ga zložila in ga spravila v žep pižame. Skrila sem ga, da ga ne bi našli tisti, ki so me klicali “četnikuša”, ker nisem hotela biti spet tepena. Nekako sem zdržala in mama je prišla. Samo molčala sem, sedela sem ob njej, ničesar od tistega, kar mi je prinesla, se nisem veselila, nisem je prosila, naj me odpelje domov ... Nič ... Zdela sem se ji čudna, zasliševala je zdravnike, zakaj sem tako suha in dezorientirana ... Zakaj so moji lasje tako grdo odrezani ... Nisem poslušala, niti razumela nisem, kdo in kaj govori ... Iskala je pojasnilo, zakaj se ne odzivam na njen glas in samo gledam v prazno ... Ne vem, kakšne odgovore je dobila, a odpravila se je nazaj domov. Šla sem za njo in ji vrgla pismo v torbo ... Od Zagreba do Gospića je potovala z avtobusom, moj oče pa jo je čakal z avtom na postaji, da bi jo odpeljal domov v vas. Med vožnjo domov je mama nekaj iskala po torbi in naletela na pismo ... Prebrala ga je in začela jokati ... Oče ji je iztrgal pismo iz rok in ga začel še sam brati. Bil je jezen, besen, prizadet ... Šla sta domov, se preoblekla in takoj nazaj v Zagreb. Oče je zahteval, da ga spustijo k meni, sprva niso hoteli, ker se je pojavil nepričakovano, jaz pa sem bila v tistem trenutku ravno na tistem prekletem stolu, z injekcijami in glasnim hrupom. Nekako so mu uspeli preprečiti vstop na otroški oddelek ... A ne za dolgo. Spoznal je, da je nekaj zelo narobe, ker mu ne dovolijo videti lastnega otroka. Šel je na policijo, da bi me z njihovo pomočjo spravil iz bolnišnice. Medtem so me v bolnici poskušali vrniti v normalno stanje. A bilo je zaman ... Nisem mogla ... Ko je prišel oče, sem bila že povsem nemočna. Sploh nisem imela moči, da bi ga objela ... Imela sem solze v očeh in rahel nasmešek ... Tiho sem rekla: “Prišel si ...” in zaspala. Na silo so me odpeljali domov z odpustnico. Od te bolnišnice imam samo en usran kos papirja, na katerem ne piše nič posebnega, razen tega, da so me odpustili po dolgotrajnih zdravniških pregledih. Sluh se mi ni nikoli povrnil, psihično sem bila popolnoma na dnu. Oče si tega še danes ne more odpustiti. Dolga leta smo mislili, da je bilo vse to zato, ker sem bila hči Srba.
Leta so minila, odrasla sem. Preselila sem se v drugo državo v upanju na boljše življenje. Po toliko letih sem se odločila, da grem tam na pregled k strokovnjaku. Opravili so vse možne preglede ... V glavi ni vidnih poškodb. Praviloma bi morala slišati. Pa ne slišim. Potem se je začelo izpraševanje, kako in zakaj je do tega prišlo. Povedala sem jim vso zgodbo in zaključili so, da sem z nečim zastrupljena ... Da imam ta strup v sebi še danes in da je to tisto, kar mi preprečuje, da bi normalno slišala. Obstaja možnost, da se pozdravim brez operacije, a da bi se to lahko zgodilo, moram dobiti tisto staro datoteko iz zagrebške bolnišnice, da bi lahko našli protistrup za tisto, kar so mi dajali ... Vendar to ni mogoče. Preprosto ni. Vse bolnišnice na Hrvaškem, v katerih sem bila in ki imajo mojo datoteko, mi jih dajo brez težav. Samo tisti v Zagrebu ne dajo ... Večkrat sem že poskušala, vsakič je bil drugačen odgovor. Prvič: “Nimate dostopa do arhiva.” Drugič: “Ta datoteka je zastarela in ne obstaja več.” Tretjič: “Ta datoteka spada v strokovno eksperimentalno delo bolnice, nimamo dovoljenja, da vam jo damo.” Ne glede na to, kako se trudimo, vedno odbijejo, a datoteka obstaja!!! In tako sem dvignila roke, tudi v drugi državi ... Iskali so me, da bi opisala tiste naprave, na katerih so delali poskuse na meni. Rekla sem, da ni problema, da jih lahko tudi narišem, kar sem tudi storila. Preiskali so celoten bolnišnični arhiv klinike v prestolnici in v njih ni nobenih takšnih naprav. Potem so bile risbe poslane v arhiv vojaške klinike te države in, verjeli ali ne, našli so ... Vse je najdeno. Piše: KAMP DACHAU IN AUSCHWITZ ... Spodaj pa: doktor Mengele. Samo gledali smo drug drugega in se spraševali, kaj zdaj ... Vprašali so me, ali hočem odpreti sodni postopek proti bolnišnici. Rekla sem, da ne morem, da nimam toliko denarja, da bi se vse razvleklo na sodišču, in itak bodo takoj, ko bodo ugotovili, da sem jih tožila, zažgali ta arhiv in nikoli ne bom nič dokazala ...
Od tega je preteklo še nekaj let ... Pred kratkim sem spoznala človeka, ki je leta preiskoval zločine nad otroki in dojenčki, v zvezi s prodajo organov, drog itd. Imel je vse dokaze za ves Balkan in tudi širše. Vprašala sem ga: “Samo povej mi, ali je bolnišnica v Zagrebu na Klaićevi ulici 16 na seznamu bolnic, ki so se ukvarjale s trgovino z dojenčki, otroškimi organi in eksperimenti ...” Odgovor je bil: “DA! PA ŠE KAKO!”
Takrat sem spoznala ... da ni šlo samo za to, da sem bila hči Srba v času, ko se je začelo sovraštvo med Srbi in Hrvati. Imela sem srečo, da sem kljub izgubi sluha in psihičnim travmam preživela to zlo ... Spoznala sem, da sem bila del te verige otrok, da so bili tisti dojenčki pripravljeni za prodajo ... Verjetno pravkar rojeni in odvzeti materam ... Ne vem, mogoče ne bom nikoli vedela. Leta dolgo sem molčala in redko s kom spregovorila o tem. A zdaj sem končno začela govoriti ... Brez aparatov ne slišim ničesar, ampak s pomočjo čudovitih in močnih ljudi sem premagala psihični zlom in sovraštvo, ki je tlelo v meni, in kljub invalidnosti sem postala vzor. Hvaležna sem Bogu, da me ni nikoli pustil same. Še enkrat, prosim vas, ne poizvedujte za mojim imenom. Tega nočem, vsaj ne še.
***
(Djordjije Perović)
Ni komentarjev:
Objavite komentar