Veganski "šarkelj"

V nedeljo sem naredila kolač, ki bi se lahko imenoval veganski šarkelj, čeprav to ni čisto točno, ker so šarklji ponavadi iz kvašenega testa, kar tale ni bil. A saj ni važno - bil je zelo dober in to je tisto, kar je najbolj pomembno, ne pa njegovo ime :). Kljub temu ga bom imenovala tako, kot mi je najprej padlo na pamet. Recept pa se glasi:

 

VEGANSKI ŠARKELJ

 

- 500 g črne moke

- vinski kamen

- ščepec soli

- 250 g svetlega trsnega sladkorja ali javorjevega sirupa

- 2 dcl deviškega olivnega olja

- 5 dcl radenske

- rozine, namočene v rumu (ne z enim ne z drugim ne skoparimo)

- vanilija v prahu

 

Moko v skledi zmešamo z vinskim kamnom, soljo, sladkorjem in vanilijo. Dodamo še vse ostale sestavine in dobro premešamo, da dobimo gladko zmes, ki jo nato nadevamo v en večji ali dva manjša namaščena in pomokana modela za peko. Pečemo pri 180 stopinj približno eno uro.

Svetli trsni sladkor moramo uporabiti zato, da kolač ostane lepe svetle barve. Če bi uporabili temnega, res ne bi bil podoben šarklju, ampak bolj kakšnemu čokoladnemu pecivu ;). Namesto svetlega trsnega sladkorja lahko uporabimo tudi kakšno drugo svetlo sladilo, na primer javorjev sirup.

 

 

 

Zelo okusno in rahlo (kljub temu, da je brez jajc!) vegansko pecivo, nadvse primerno za nedeljsko popoldne. In vse druge dni v tednu :). Pa dober tek!

Rojstnodnevna pogostitev

Ob koncu tedna je moj dragi praznoval rojstni dan in za to priložnost povabil na obisk nekaj sorodnikov in prijateljev. Jaz pa sem, kakopak, pripravila vse za dobro vegansko/vegetarijansko pogostitev :).

Poleg nekaj sladic sem pripravila obložene kruhke z domačimi namazi, s sirom in svežim čemažem ter smrdljivko. Eni kruhki so bili veganski, drugi - tisti s sirom - vegetarijanski. Veganski kruhki so bili namazani s fižolovim namazom ali vegansko zaseko. Slednjo sem tokrat naredila prvič in bila navdušena - gostje pa tudi. Nisem si mislila, da se da iz ajdove kaše in ne kaj dosti drugih sestavin pripraviti tako odličen namaz, ki je že na pogled zares podoben mesni zaseki, po okusu pa tudi. Saj ne, da me to navdušuje, daleč od tega, a okus je dovolj "ajdov", da me ne spominja preveč na pravo zaseko ;) (kolikor se sploh spomnim njenega okusa, glede na to, da sem jo jedla vsega skupaj morda enkrat v življenju, pa še to pred daaaavnimi leti).

Za to odlično vegansko "zaseko" je treba samo skuhati nekaj ajdove kaše (sama sem skuhala skodelico ajde v dvojni količini vode), ki jo nato solimo, popramo, ji dodamo sesekljan ali bolj grobo narezan česen (po želji), olivno olje in po želji kakšna zelišča (sama sem dodala malo svežega peteršilja) ter vse skupaj zmeljemo s paličnim mešalnikom. Dodati sem morala tudi kar precej pirinega mleka, ker je bila masa zelo gosta in trda, tako da jo je bilo težko pirirati. Ko sem dodala mleko, je šlo lažje. Dobila sem čudovit, nasiten namaz bogatega okusa, ki se odlično obnese na obloženih kruhkih, bodisi v kombinaciji s kakšno divjo zelenjavo, vloženo kislo kumarico ali olivo, bodisi kar sam.

 

Veganska zaseka.

 

 

 

Res odličen namaz, ki ga bom gotovo še naredila.

Obloženi kruhki so bili torej eni s fižolovim namazom (ki je, mimogrede, tudi zelo okusen), drugi z vegansko zaseko, tretji pa z listom čemaža, smrdljivke in koščkom sira.

 

 

Obloženi kruhki, čakajoči v hladilniku.

 

Brez sladkih dobrot seveda tudi ne bi šlo ... Poleg torte sem pripravila veganski čokoladni kolač, halvo (obvezna zadeva ;)) in za grizljat polnozrnate slane krekerje s sezamovimi semeni.

 

 

Čakajoč na goste ...



 

 

 

Torta "Prosene sanje s čokolado", okrašena z listki sveže mete.

 

 

 

 

Halva - brez nje preprosto ne gre ... ;)

 

 

 

 

 

 

Čokoladni kolač s kokosovim čipsom.

 

 

 

Sladki "bar". :)

 

Skratka, zelo prijetno praznovanje, pospremljeno s številnimi pohvalami na račun dobre hrane. Pa še kdaj, ne! ;)

Jedi meseca: UŽITNE DIVJE RASTLINE

Če se ne motim, je že napočil čas za novo jed meseca. In kaj bi lahko bilo primernejše za obravnavo v tem času kot divje rastline ... tiste užitne, seveda :). Zato tokrat "jedi meseca" namesto "jed". Ker jih je veliko in se da iz njih pripraviti res veliiiiiiiiiko čudovitih in slastnih variacij. Tokrat se bom omejila na dve izmed množice užitnih in zdravilnih divjih rastlin, ker je o tem že veliko napisanega in se že povsod najde dovolj informacij o tej temi. Dovolj je, da se skoči v knjižnico po kakšno knjigo o užitnih divjih rastlinah (še posebno priporočljiva je literatura izpod peresa iskrivega Daria Corteseja), ali pa, še lažje, na internet, in potrebne informacije so tu.

 

ČEMAŽ

Prvi v vrsti samo zato, ker je meni najljubši in ga najpogosteje uporabljam v kuhinji. Prav zdaj je sezona čemaža - od aprila do maja - zato se ga splača nabrati in ga tudi vložiti, da ga lahko uporabljamo skozi vse leto. To je res dobra naložba v naše zdravje.

Čemaž je tako kot česen naravni antibiotik. Raste v senčnatih gozdovih in ga lahko že na daleč prepoznamo po množični rasti in vonju po česnu. V maju ali ponekod že prej dobi lepe bele cvetove. Užitna je cela rastlina, najbolj uporabni pa so listi.

Pozitivne lastnosti čemaža:

Ureja prebavo.

Odvaja odvečno vodo iz telesa.

Deluje kot antibiotik in lahko pomaga tudi pri odganjanju glist.

Čisti kri, kožo in dihala.

Preprečuje nastajanje krvnih strdkov in notranjih krvavitev.

Pomaga pri težavah z dihali in določenih boleznih, povezanih z njimi, med drugim tudi pri astmi.

Čisti ledvice in mehur.

Izboljša splošno počutje in prežene spomladansko utrujenost.

Poživlja (daje energijo).

Sprošča mišice in krepi želodec.

Niža in ureja krvni pritisk.

Znižuje nivo holesterola.

Pomaga zbijati vročino.

Blažilno deluje na živčni sistem.

Čeprav je čemaž zelo zdrav, ga moramo uživati zmerno, drugače nam lahko preveč razdraži prebavila. V primernih količinah pa nanje deluje blagodejno in čistilno.

Kuhati in drugače termično obdelovati ga ne smemo, če želimo ohraniti vse zdravilne snovi, ki jih je rastlina polna. Dodajamo ga šele na koncu kuhanja, tako ohranimo tudi neokrnjen čemažev okus.

Recept za vložen čemaž:

- 60 dag čemaža,

- 6 dcl olivnega olja,

- nekaj (himalajske) soli.

Narezane čemaževe liste skupaj z olivnim oljem in soljo zmeljemo s paličnim mešalnikom. Zmes nadevamo v steklene kozarčke in jih dobro zapremo. Vložen čemaž je obstojen do enega leta, če so kozarčki dobro zaprti.

Sama tako pripravljen čemaž uporabljam skozi vse leto v različnih jedeh: z njim jem ajdovo in proseno kašo, riž, polnozrnate testenine, polento, kvinojo in še kaj. Preprosto primešam ga jedi (približno eno žlico), ko je ta že na krožniku in premešam.

Svež čemaž v aprilu in maju uporabljam na iste načine, le da ga zgolj na drobno narežem in ga primešam solati ali kuhani jedi skupaj z olivnim oljem ali kokosovo maščobo. Tako je nastala tudi naslednja jed:

 

polnozrnate testenine s čemažem in smrdljivko.

 

Brez čemaža si praktično ne predstavljam več svojega življenja, saj ga čez celo leto jem vsaj nekajkrat na teden, posebno pozimi, ko ni na voljo veliko zelenjave. Za to pa moram v aprilu in maju kar nekaj dni garati, da ga naberem in vložim dovolj.

 

 

SMRDLJIVKA

 

 

S to več kot užitno in tudi zelo okusno (kljub neprivlačnemu imenu) rastlino sem se spoznala šele lani. Navadna smrdljivka je sorodnik regrata, le da ima precej bolj izrazit vonj. Diši po kuhanem krompirju. (In ne, ne smrdi.) Raste v gozdovih, predvsem bukovih pa tudi mešanih. Nabiramo jo od marca do junija, v višjih legah pa še dlje. Uporabna je cela rastlina. Vsebuje veliko vitaminov in rudnin, grenčine za dejavno prebavo, ima krepčilne in razstrupljevalne lastnosti. Popke lahko vlagamo v kis.

Sama jo uporabim na podoben način kot svež čemaž: dodam jo različnim kuhanim jedem ali solati. En primer uporabe smrdljivke je na zgornji fotografiji (v družbi s čemažem), še eden pa tu spodaj:

 

 

 

basmati riž s smrdljivko in čemažem.

 

 

Naj poleg omenjenih dveh vsaj naštejem še nekaj rastlin, ki jih tudi sama uporabljam: divji por (divji luki), regrat, kopriva, šetraj, materina dušica, mala strašnica ...

 

Več kot pametno in priporočljivo je torej, da se odpravite v bližnji gozd in si naberete nekaj od bogastva, ki nam ga ponuja radodarna narava. Toliko čudovite in krepčilne hrane - in to zastonj! A previdnost seveda ni odveč: treba se je temeljito poučiti o rastlinah, ki jih nameravamo nabirati. Ko točno vemo, kako rastlina izgleda in kakšne so njene lastnosti, se lahko izognemo vsem neljubim pomotam.  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Polnozrnata breskova pita

Kot sem obljubila, sem po piti iz bele moke zadnjič naredila še eno iz polnozrnate. In, logično, bila je še veliko boljša od tiste iz bele ...

Pita je bila breskova - uporabila sem breskve iz kompota - testo pa povsem enako kot zadnjič, le da iz polnozrnate moke.

 

Polovice vloženih breskev, nadevane na spodnjo plast testa ...

 

 

... in pokrite z vrhnjo plastjo testa.

 

Pečena pita je izgledala takole:

 

 

 

 

 

Bila je res slastnejša od prejšnje (kako tudi ne, s polnozrnato moko je vse veliko bolj okusno!). Od zdaj naprej torej samo še polnozrnate pite :).

 

Veganska musaka

Kdo pravi, da vegetarijanci ali celo vegani ne moremo jesti takšnih kar tradicionalno mesnih jedi, kot je recimo musaka? Prav gotovo, da jih lahko, pa še slastne so. Veganska musaka, ki sem jo naredila zadnjič (in že velikokrat), je mojemu dragemu izvabila nemalo gurmanskih užitkov in navdušenih pohval mojih kuharskih sposobnosti ;). Obvezne sestavine za takšno musako so:

- krompir (seveda!),
- "mleto" sojino meso (drobni koščki),
- čebula in česen,
- čim več dobrih (in bio) začimb (himalajska sol, curry, kurkuma, paprika v prahu, kajenski poper, sojina omaka, mogoče še kakšna domača zelenjavna mešanica ...),
- kokosova maščoba,
- redko testo za palačinke iz malo (polnozrnate) moke in sojinega mleka, soli in olivnega olja.

Krompir narežemo na kolobarje, sojino meso pa pripravimo po ustaljenem postopku (za 10 minut ga namočimo v vroči vodi), ter ga nato nekaj časa pražimo na sesekljani čebuli in česnu (ki smo ju predhodno na hitro popražili na kokosovi maščobi) ter ga izdatno začinimo. Večjo ponev namastimo in dno obložimo s krompirjevimi kolobarji. Čez nanesemo plast nadeva iz sojinega mesa (polovico prihranimo za še eno plast). Čez to plast spet polagamo krompir, ki ga prekrijemo s še eno plastjo začinjenega sojinega mesa. Sledi še zadnja plast krompirja, čez vse to pa prelijemo testo za palačinke. Musako pečemo v pečici približno eno uro ali po potrebi.
Dober tek! :)

 

 

 

Slivova pita

Predvčerajšnjim sem prvič v življenju naredila pito. Ja, prav ste prebrali, prvič v življenju :). To je pač ena od stvari, ki jih nisem nikoli prej pekla, kot tudi še marsičesa drugega ne. Zdaj, ko imam čisto pravi pekač za pito - okrogel, z valovitim robom - pa sem si rekla, bom enkrat poskusila tudi to. Imela sem kozarček odličnega domačega slivovega džema, ki mi ga je zadnjič, ko sva jo obiskala, podarila Marja. In tako sem naredila slivovo pito.

Uporabila sem pšenično polbelo moko - pita bi bila sicer boljša iz polnozrnate moke, še boljša iz pirine; a moka je bila vsaj bio. Naredila sem enako testo kot za veganske piškote: 

 

- dva dela moke (500 g),

- en del bio margarine (250 g) - v mojem primeru Gourmet,

- 100 g ksilitola (naravno sladilo, ki sem ga ravno imela pri roki; v poštev pride seveda tudi katerokoli drugo naravno sladilo),

- vanilija v prahu, 

- ščepec himalajske soli,

- malce ruma,

- kanček sojinega/riževega mleka.

 

V hladilniku ohlajeno testo sem razdelila približno na pol. Eno polovico sem razvaljala in enakomerno poravnala po okroglem pekaču. Testo sem prekrila s slivovim džemom.

 

Drugo polovico ohlajenega testa sem naribala čez nadev.

 

 

Nato se je pita dobre pol ure pekla v pečici. Pečena je izgledala prav slastno:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz testa, ki je ostalo (ker ga je bilo malo preveč, da bi vsega naribala po vrhu pite), sem naredila piškotke.

 

 

 

In še narezana pita ... ki je prav kmalu odromala v dva sladkosnedna želodčka ;). 

 

 

 

 

 

Prav gotovo se bo pita zdaj večkrat znašla v repertoarju mojih veganskih sladic, le da bom vedno obvezno uporabila polnozrnato moko. Počutje po zaužitju sladice iz polnozrnate moke je povsem drugačno kot po zaužitju take iz bele ... po slednji se počutiš, kot da bi pogoltnil kos cementa. Še posebno, če malček pretiravaš, kar jaz počnem pogosto, ker sem pač sladkosnedna :). A prav za to gre, da se pri sladicah iz bele moke veliko lažje pretirava kot pri takih iz polnozrnate. Teh enostavno ne moreš pojesto toliko.

Naslednjič torej pita iz polnozrnate moke ... le da ne vem še, kakšna. Mika me čokoladna ... ali pa mogoče češnjeva, glede na to, da se počasi bliža čas tega slastnega sadeža. Nekaj od tega vsekakor bo, pa naj bo presenečenje ;).

 

 

 

 

Jed meseca: FIŽOL

Tako, končno je napočil čas za jed meseca. Tokrat slasten in meni tako ljub - fižol.

 

Pasulj iz belega fižola.

(Recept spodaj.)

 

 

Domovina fižola so tropska in subtropska gozdna območja Srednje in Južne Amerike. V 16. stoletju so ga v Evropo prinesli pomorščaki, danes pa ga pridelujejo po celem svetu.  

Fižol po kakovosti in vsebini hranil prekaša večino zelenjave, čeprav na splošno ni najbolj priljubljeno živilo, med drugim zato, ker pospešuje tvorbo plinov, kar pa sicer ni neprijetna lastnost za naše zdravje. Sestavine fižola so neposredna hrana za črevesne bakterije, z uživanjem fižola  pozitivno vplivamo na svoje zdravje preko učinkov na črevo, plini pa so stranski produkt delovanja črevesnega ekosistema. Neprijetnost lahko ublažimo že tako, da fižol uživamo z drugo hrano, predvsem pa je pomembno, da ga pred kuhanjem vedno namakamo (najbolje čez noč). Pred kuhanjem vodo, v kateri se je namakal, odlijemo in ga dobro speremo. Kuhamo ga obvezno skupaj z enim ali dvema listoma lovorja. Če upoštevamo te napotke, je zelo malo možnosti, da nas bo fižol po zaužitju napenjal.

V fižolovih zrnih najdemo tudi ogromno beljakovin, pomembne količine kalcija, magnezija, folata, kalija, mangana (mikroelement za rast las), molibdena (za presnovo) in železa, ogljikovi hidrati pa so bogato naloženi v obliki škroba. Vsebuje provitamin A, vitamine skupine B, kot tudi vitamina C in E. Svež fižol je nizkokaloričen: 100 g ima le okoli 31 kalorij.
Fižol je  zelo odporen proti vplivom iz okolja in vsrka le malo škodljivih snovi, ki ostanejo na stroku in jih lahko odstranimo s temeljitim izpiranjem.

Pomlajuje celice, ščiti srce, znižuje holesterol
Fižol ščiti pred mnogimi kroničnimi boleznimi. Z rednim uživanjem zmanjšamo tveganje obolevnosti za rakavimi obolenji in boleznimi srca, poleg tega ščiti pred debelostjo, ki je povezana z mnogimi tegobami. Ponovitev srčne kapi je bistveno manj pri tistih, ki se redno prehranjujejo s fižolom. Prav tako je pri rednih uživalcih fižola za tretjino manj črevesnih polipov (adenomov, ki so lahko tudi predrakave spremembe).

Topne vlaknine v fižolu vežejo žilne kisline in tako posredno vplivajo na nižanje holesterola v krvi. Folat, magnezij in kalij v fižolu ščitijo srce in pripomorejo k nižjemu krvnemu tlaku. Mikrohranilom v fižolu, ki ščitijo srce in ožilje ter preprečujejo razvoj raka, pomagajo tudi druge zaščitne snovi v fižolu - saponini, lignini in fitosteroli. Zaradi bogastva nukleinskih kislin spada fižol med najuspešnejša naravna pomlajevalna sredstva za naše telesne celice. Fižol pomaga še pri težavah z jetri, ledvicami in mehurjem, v telesnih celicah pospešuje nastajanje aminokislin, deluje poživljajoče, pomaga pri prebavnih motnjah in odvaja vodo iz telesa.

Odličen za sladkorne bolnike in vegetarijance
Fižol je odlična hrana za sladkorne bolnike, saj vsebuje kompleksne ogljikove hidrate, ki se počasi sproščajo v kri, tako da je idealen za uravnavo sladkorja, poleg tega pa vsebuje tudi precej beljakovin, ki so pri diabetikih pogosto premalo zastopane. Fižol in stročnice so tudi prehranska osnova za vegetarijance.

Fižol je na voljo skozi vse leto – posušen, konzerviran, zamrznjen. Nikoli pa ga ne jejte surovega ali le delno kuhanega, saj lahko povzroči alergično reakcijo. Z njim lahko obogatimo različne jedi, uživamo ga lahko z jajci, v zelenjavni juhi, v solati s tuno, paradižnikovi omaki z baziliko, lahko ga začinimo s peteršiljem, šetrajem, z baziliko, s česnom, origanom, timijanom  … Je prvovrstno živilo, ki bi ga morali bolj spoštovati, tako zaradi okusa kot zdravilnih učinkov.

In še recept za božansko dober veganski pasulj! Količina fižola je za 3-4 osebe.

 

- 250 g belega fižola

- lovor

- himalajska sol

- začimbe: sladka paprika, curry, kurkuma, kajenski poper, rožmarin, timijan, lahko tudi vloženi feferoni (pasulj mora biti pikanten!)

- kokosova maščoba

- malo sojine omake

- po želji koščki sojinega mesa ali dimljenega tofuja

- po želji (če želimo bolj gosto jed) malo polnozrnatega pirinega zdroba

 

Fižol po predhodnem namakanju skuhamo skupaj z lovorjem (kuhan je približno v eni uri). Nato ga zabelimo in začinimo. Po želji na kokosovi maščobi prepražimo malo pirinega zdroba, s katerim pasulj zgostimo. Poljubno lahko dodamo tudi koščke sojinega mesa ali na kocke narezan tofu. Postrežemo z domačim kruhom. Dober tek! :)