3. maj 2018

[...]

»Očitno je res imela nepredstavljive moči,« sem rekla. »Prepričana sem, da bi s takimi sposobnostmi lahko tudi zdravila ljudi … Je mogoče počela tudi to?«

»Lahko bi, prav gotovo. Vendar se ni hotela spuščati pregloboko v to. Omejila se je na svoje zdravilne rastline, ki jih je gojila na vrtu – saj sem ti menda omenila, da je znala z njimi pozdraviti marsikaj. No, to je počela, včasih je k njej prišel kdo, ki so ga mučili glavobol, zobobol, zgaga, previsok pritisk in podobne nevšečnosti. Vse je znala pozdraviti ali vsaj omiliti s svojimi zdravilnimi zelmi. Vendar je ljudi vedno opozarjala, da to ni dovolj in da naj se ne zanašajo samo na njeno pomoč. ‘Če ne boste tudi sami kaj naredili zase, vam tudi jaz ne morem pomagati. Dokler mečete vase smeti in se hranite z mrtvo hrano, ne pričakujte čudežev,’ jim je govorila. Ljudem ponavadi ni bilo všeč poslušati take stvari. Ljudje smo pač leni; mislimo, da bodo drugi reševali naše probleme in zdravje, da bi sami kaj ukrenili, to je pa že preveč za nas. Vsi pa le niso bili taki. Marsikdo si je njene besede vzel k srcu in takim je Jadviga resnično lahko pomagala. Ja, taka je bila, ta moja ljuba prijateljica. Globlje v zdravilstvo pa se ni hotela spuščati. Govorila je, da si noče še tega nakopati na glavo. Zavedala se je, kakšno veliko odgovornost to prinaša s seboj.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

3. maj 2018

[...]

»Kakšne so bile te moči? Kaj je počela?« sem podrezala in upala, da nisem zvenela preveč nestrpno. Tejine široko odprte oči so izdajale, da si tudi ona želi izvedeti, za kaj gre. Darinka se je odkašljala in nekoliko v zadregi pogledala okrog sebe.

»Lahko se je … no, khm, pogovarjala z mrtvimi. Včasih je k njej prišel kdo, ki mu je umrl kateri od bližnjih in si je želel vzpostaviti stik z njim. Kakšna žalujoča žena ali mati, na primer. Ona … jim je to omogočila. Govorila je, da vidi mrtve, da se pojavijo v njeni bližini, kadar so v istem prostoru njihovi bližnji, ki so še živi. Pokojni so ji predajali sporočila za bližnje in ti so bili vselej presunjeni. Pravili so, da jim je Jadviga o pokojnih povedala take stvari, ki jih nikakor ni mogla vedeti sama od sebe. To so imeli za dokaz njenega resničnega daru. Bilo je obdobje, tega se dobro spomnim, ko je k njej prišlo veliko ljudi s tem namenom. Glas o njej in njenih sposobnostih se je razširil daleč naokrog. To je vedno počela kar tako, zastonj, nikoli ni ničesar zahtevala v zameno. Ljudje pa so ji seveda kljub temu prinašali najrazličnejša darila. Kakšne domače klobase in pršute sva vedno pokasirala midva s tvojim dedom.«

Zasanjano se je smehljala, potopljena v spomine, midve s Tejo pa sva se zaprepadeno spogledovali.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

Novo branje za vse željne prave resnice!

 JA, NATEGNJENI SMO TAKO 'LEVI' KOT 'DESNI' VOLIVCI!

Sredi maja bo izšla knjižica Mihe Zimška z naslovom GLOBOKA DRŽAVA V SLOVENIJI, 1. del, v pripravi pa je že tudi 2. del, ki bo izšel kmalu za njim, predvidoma takoj v začetku junija.

V 1. delu je Miha opisal, kdo vse stoji za slovensko globoko državo, osvetlil nekaj njenih zakulisij, na čelu z afero Baričevič, predstavil bo t. i. Rimski klub in Slovence, ki mu služijo, in še marsikaj. V 2. delu pa bo seciral prvaka levega krila globoke države, Milana Kučana, in prvaka njenega desnega krila, Janeza Janšo.

V obeh delih boste dodobra spoznali ljudi, ki delajo za globoko državo, in sami ugotovili oz. povezali, kako zelo prepleteni so 'levi' in 'desni'.

Če hočete resnico: "Ja, nategnjeni smo, tako levi kot desni volivci! Prej kot se zbudimo in se upremo globoki državi, prej bo v Sloveniji zavladala blaginja. Če tega ne storimo, je ne bomo dočakali nikoli. Čas pa NI naš zaveznik in iz dneva v dan bomo bolj zasužnjeni!"

Knjižici, vsaka bo natisnjena na 100 barvnih straneh, je možno kupiti v predprodaji do 6. 5., ob nakupu obeh hkrati pa dobite za drugo brezplačno poštnino (plačate torej samo eno poštnino)!

Tretji del, v katerem bo Miha Zimšek pisal o tem, kako se je sploh začela globoka država v Sloveniji (in seveda še veliko drugih tematik), bo izšel predvidoma 1. julija, v predprodaji pa bo kakšnih 14 dni prej.

Nakup 1. in 2. dela (ali samo enega) lahko opravite v spletni trgovini na www.cajtng.net/trgovina. Cena ene knjižice je 14,90 €.

Prijetno branje in uspešno spoznavanje globoke države želimo!

3. maj 2018

[...] 

Teja se je nasmehnila, njena babica pa je vzdihnila in nadaljevala.

»Zadnjič sem pozabila omeniti še eno pomembno stvar … Jadviga je imela poleg vsega, kar sem ti že povedala o njej, neke posebne moči.«

Našpičila sem ušesa. Posebne moči?

»Včasih je počela stvari, ki so druge pustile brez besed, celo mene, ki sem jo drugače tako dobro poznala. V takih trenutkih sem vselej pomislila: kako dobro to žensko v resnici poznam?«

Premolknila je. Nestrpno sem čakala nadaljevanje. Tejin pogled mi je povedal, da njena babica govori o nečem, česar tudi ona ne ve.

»Če se ne motim, sem ti omenila, da je bila Jadviga neke vrste ‘čarovnica’ oziroma da bi jo v srednjem veku tako označili? Da je verjela v neke svoje duhove, da imajo živali dušo in da jih zato ni jedla in tako naprej?«

»Ja, vse to ste mi povedali.«

Zmajala je z glavo. »Potem mi je še manj jasno, kako sem lahko pozabila omeniti to stvar. Eh, ta moja glava … Že dolgo ni več tako, kot je bilo. Ob vsem, kar sem ti povedala, nisem omenila, da je imela nadnaravne moči, s katerimi je včasih koga tudi pošteno prestrašila. Nekateri ljudje so se je zaradi tega izogibali, govorili so, da je – kajpak – čarovnica. Naju s tvojim dedom ni mogla prestrašiti, preveč rada sva jo imela. Zavedala sva se, da ima poseben dar, na katerega je treba gledati s spoštovanjem. A kljub temu je tu pa tam tudi mene in njega nekoliko spravila iz tira.«

Spet premolk. Uh, presneto, sem si mislila. Od firbca me bo razneslo.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. april 2018

[...] 

»Eh, saj ljubezni sploh ni,« je rekel s polnimi usti in se gugal na stolu. »Je samo kemično brbotanje in žuborenje, ki se poleže takoj, ko doseže svoj namen: zaploditev potomcev in nadaljevanje vrste. Prava ljubezen je praktično nemogoča. Če že pride do tega, da se dva prostovoljno združita (kakšna sreča je že to, da sta si oba všeč!), vsak od njiju s seboj prinaša goro predsodkov, pričakovanj in vzorcev, ki so tako trdno ukoreninjeni, da jih je skoraj nemogoče spreminjati. Človek prinaša s sabo vso mogočo prtljago, ki so mu jo že v ranem otroštvu oprtali na ramena starši, kasneje pa še družba; prinaša svojo izoblikovano podobo anime ali animusa, kalup, v katerega hoče po vsej sili vtakniti svojega partnerja. Ko pa mu to ne uspe, ker ima partner ponavadi precej drugačno obliko, kot jo ima tisti kalup, človek zažene vik in krik, pri priči zapusti partnerja, se loči od njega, tarna, kako je nesrečen in kako trpi, ker ga oni ne razume in ker je tako grozen, ker noče biti take oblike, kot je njegov kalup, ker se ne prilega njegovim pričakovanjem. Če bi v odnose vstopali samo svobodni ljudje, ljudje s praznim umom, očiščenim vsakršnih vzorcev in pričakovanj in sploh česarkoli, potem, mogoče … Otrok, ki bi že od rojstva živel v neobsojajočem in nepresojajočem okolju, med ljudmi, ki nikoli o ničemer in nikomer ne sodijo, ampak samo živijo – tak otrok bi zrastel v človeka s čistim umom in ta človek bi bil sposoben vstopiti v odnos z drugim človekom popolnoma neobremenjen in svoboden. In če bi se našla dva taka človeka, bi verjetno lahko ustvarila nekaj, čemur ti praviš ljubezen. Zdaj pa mi povej: koliko takšnih ljudi poznaš? Koliko takšnih ljudi v današnjem času in v tej naši izrojeni družbi sploh hodi naokrog po tem svetu?«

***

https://www.sanje.si/dnevnik-skulirane-sladostrastnice...

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

13. april 2018

[...]

»In, kako kaj ljubezen? Se razumeš s tvojim?«

Pogledala sem ga. Mirno je jedel, njegov obraz še vedno ni izdajal ničesar – razen rahlega, komaj opaznega poroga, s katerim je pospremil svoje vprašanje.

»Oh, nimam se kaj pritoževati, zelo dobro se razumeva.« Prikimal je, nato je sledilo še nekaj vprašanj o Aljoši, potem pa še o Alekseju Levu.

»Spomnim se, kaj si takrat govorila … o otrocih,« je rekel z nasmeškom.

»Ojej … spomniš se?« sem vprašala, nekoliko v zadregi.

»Ja … Govorila si, kako neodgovorno se ti zdi, da spravljamo nedolžne otroke na ta svet, ki je tako poln bolečine, trpljenja, vojn in sploh tako zjeban. In spomnim se, da si bila prva in zadnja punca, ki sem jo slišal razmišljati o teh stvareh na tak način. Bil sem navdušen nad tem, kako pametno razmišljaš.«

Nekaj znotraj me je prijetno pogrelo, ko sem videla, kako si je zapomnil vse, kar sem takrat rekla.

Zasmejala sem se. »Ja, tudi jaz se spomnim tega. Takrat sem bila še polna filozofije, potem pa me je zadelo življenje. In mogoče sem si z nenehnim razglabljanjem o tem, zakaj ni dobro imeti otrok in zakaj jih sama nočem imeti, kar sama enega priklicala. Saj veš, zakon privlačnosti … Vedno dobiš tisto, v kar usmerjaš svojo pozornost in energijo.«

Zamislil se je. »Misliš, da je to res vplivalo?«

»Zagotovo. A naj bo kakorkoli že, niti najmanj mi ni žal, da je tako, kot je. Le kako bi mi bilo lahko žal? Zdaj imam čudovitega sina, brez katerega si ne morem več predstavljati življenja.«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

[...] 

»Jadviga je bila pravzaprav zelo posebna ženska,« je nadaljevala. »Če bi živela v srednjem veku, bi jo gotovo označili za čarovnico in jo zažgali na grmadi. Na svojem vrtičku je gojila ogromno različnih vrst zelišč, s katerimi je znala pozdraviti številne tegobe in bolezni. Bila je neverjetno usklajena z naravo. Verjela je v neka svoja božanstva, pravila jim je duhovi. Duhovi zemlje, duhovi neba, duhovi vode, duhovi dreves … Verjela je, da ima vsako drevo svojega duha. In tudi, da imajo živali dušo. Zato je za svoje kokoši zelo lepo skrbela: jajca jim je s spoštovanjem vzela, a njih ni nikoli zaklala in pojedla. V bistvu ni jedla mesa nobene živali.«

»Kaj res?« sem vzkliknila. Zato torej vegetarijanske kuharice v njeni kuhinji! se je potrdil moj sum.

»Res, res. Spomnim se, da se je z mesom prenehala hraniti že, ko je bila še pri nas, v hiši mojih staršev. Za tiste čase je bilo to precej nenavadno. Sicer smo mesa jedli zelo malo – enkrat na teden, ponavadi v nedeljo, je vsak dobil en majhen kos in to je bilo vse. S tem smo bili zadovoljni. Ni bilo tako kot danes. Sveta pomagavka, včasih kar ne morem verjeti, kaj se danes počne s tem mesom. Eni se bašejo z njim, kot da ne bi imeli vseh kolesc v glavi. Človek nikoli ni jedel takšnih količin mesa, saj zato pa je danes tudi toliko bolezni. V mojih časih je bilo meso bolj neke vrste priboljšek, nekaj, kar si privoščiš vsake toliko, nikakor pa ne vsak dan in to cele gore. Sama se še danes držim tega: enkrat na teden en majhen kos, to mi je dovolj. No, Jadviga pa ni hotela niti tega. To se nam je zdelo kar malo čudaško. Mi smo se tako veselili tistega edinega dne v tednu, ko si bomo lahko privoščili košček mesa, ona pa je neke nedelje kar na lepem izjavila, da mesa ne bo več jedla, in rekla mojim staršem, da ju lepo prosi, da je nič ne sprašujeta in njen kos preprosto razdelita med ostale. Bila sta začudena, vendar sta jo pustila pri miru. Moja starša sta bila za tiste čase zelo tolerantna in precej odprtih nazorov. Enkrat sem pri mizi celo slišala svojo mamo, ko je Jadviga spet odklonila meso, zamrmrati: ‘Saj te razumem.’ Moja mama je bila zelo nežna duša; nikoli ni mogla prisostvovati nobenemu zakolu. Vedno, ko smo imeli koline, se je nekam skrila, da je ni nihče našel. Spomnim se, da sem jo enkrat slišala, kako je očetu s studom rekla: ‘Zakaj mora klavec vedno najprej spiti toliko žganja? Je mar kronik ali kaj?’ Oče se je nekaj izmotaval, ona pa je usekala: ‘No, no, kar pusti, saj vem: trezen se nikoli ne bi bil sposoben lotiti tega krvavega dela.’ [...]«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik