Ok, tole, kar nameravam zdaj napisati, nima prav nobene zveze s hrano, a je tako zanimivo, da enostavno ne morem mimo. Bom pa bolj kratka, ker sem se pač odločila, da bo tole blog o hrani in ne o žuželkah ;).
Ja, o žužkih bo govora. Včeraj se je zgodilo nekaj prav zanimivega, če že ne skoraj neverjetnega. S Petjo sva šla na sprehod v naravo in se vračala skozi bližnjo vas. Sredi ceste sva naletela na veliko, res veliko kobilico. Nič posebnega, jaz sem malo zacvilila, ker se rahlo bojim velikih žuželk (pri čemer kraljujejo pajki), Petja jo je nežno spravil k robu ceste in potem sva šla naprej. Pri tem me je začel spraševati, kako izgledajo bogomolke; ali so podobne kobilicam. Odgovorila sem, da so jim podobne le po barvi, drugače pa ne preveč, ker so drugačne oblike. In da so ime dobile po prav posebni - "molitveni" - drži svojih prednjih nožic. Pri tem sem si mislila, kako dobro bi bilo zdajle "srečati" bogomolko, lahko bi jo slikala čisto od blizu, česar nisem še nikoli storila. In kaj se je zgodilo čez nekaj metrov? Guess. Točno sredi ceste se je šopirila - bogomolka. Po nekaj nejevernih vzklikih navdušenja sem privlekla na dan svoj fotoaparat in jo fotografirala čisto od blizu.
Ko sva šla naprej, sem rekla: "Zdaj pa ne vem, kaj je bolj verjetno: da se je bogomolka pojavila sredi ceste zato, ker sva tik pred tem govorila o njej in sva jo torej s svojimi mislimi privabila; ali pa sva govorila o njej zato, ker sva slutila njeno prisotnost nekaj metrov pred sabo?" Skratka, zafilozofirala sem. Petja je to poenostavil z besedami: "Ja, ali pa je bilo vse skupaj preprosto naključje." Temu sem sem odločno uprla, ker ne verjamem v naključja.
No, in kaj se je zgodilo kakih pet ali deset minut kasneje? Morda nekaj, kar je hotelo podkrepiti moje prepričanje in mojemu dragemu dokazati, da naključij res ni. Čez kratek čas sva namreč videla še eno bogomolko, in to na parkirišču pred prodajalno rabljenih avtomobilov, kjer ponavadi res ni bogomolk. Tale je bila še bolj fotogenična kot prva.
Ko sva naletela nanjo, jo je živalca prav urno mahala čez asfalt proti travi, v trenutku, ko sem jo fotografirala, pa se je popolnoma ustavila. Ko je bila fotografija narejena, jo je takoj spet mahnila naprej. Photo-shooting over, let's move forward.
Kar se mene tiče, me je vsa ta zadeva z bogomolkami le še bolj utrdila v prepričanju, da naključij ni ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar