To bučko velikanko sva pravzaprav dobila v zameno za nekaj koščkov halve in rumenih rezin, ki so ostali od sobotnega dogodka v Kozini. Petja se je spomnil na sladkosnednega soseda, ki sva ga enkrat že srečala pred blokom, ravno takrat, ko je moj dragi v rokah prenašal enega mojih kolačev, ki sva ga nesla k mojim staršem in bratu. Prijazni sosed se je takoj "zapalil" na tisto, kar je bilo na pladnju. "U, to je pa nekaj dobrega," je ugotovil. Petja je začel pri priči hvaliti moje slaščice, jaz pa sem pridodala še svoj lonček, rekoč, da je vse vegansko. Videti je bilo, da je to naredilo vtis nanj. In Petja mu je obljubil, da mu bo enkrat ob priložnosti prinesel kakšno mojo dobroto za pokusit. Sosed se ni prav nič branil in je rekel, da ima zelo rad sladko.
No, v soboto, ko sva pripeljala s sabo domov cel pladenj halve in rumenih rezin, ki so ostale od pojedine, sem naložila na krožnik štiri koščke, od vsake sladice po dva, za gospoda Franca in njegovo ženo. Petja mu je vse skupaj odnesel in mi potem poročal, da je bil zelo vesel.
Čez nekaj dni je sosed vrnil krožnik in močno pohvalil slaščice. Zanimalo ga je, kako je narejena moja halva, ki mu je bila menda še posebno všeč. Petja mu je zagotovil, da on o tem nima pojma in da bi moral vprašati mene. Sosed mu je potem izročil zgoraj prikazano orjaško bučko - njegov pridelek. "Ja, kdor da, tudi dobi!" sva se strinjala. Bučka je tako velika, da jo bova menda jedla en teden. V polenti se je že znašla, v naslednjih dneh pa se bo še v rižoti, proseni kaši, v mineštri z lečo, morda tudi v polnozrnatih testeninah.
Vsekakor se splača tu in tam ljudi zalagati z zdravimi slaščicami ;).
Ni komentarjev:
Objavite komentar