Novoletna "poslanica"

No, vem, da nisem noben predsednik ali kaj takega, pa si bom vseeno dovolila napisati eno novoletno poslanico ☺. Hkrati pa bo tale objava tudi kratko slovo od starega leta.

Vesela sem, da sem se na začetku leta, ki se izteka, odločila, da bom vodila evidenco prebranih knjig v letu. Tako bom vedela, koliko knjig mi povprečno uspe prebrati v enem letu. Tako sem si vse prebrane knjige letos pridno zapisovala in, kaj mislite, koliko se jih je nabralo? Točno trideset. V primerjavi z najbolj zagretimi in strastnimi bralci to najbrž ni veliko. A zame, ki: 1. ne berem ravno hitro (prej precej počasi); 2. mi pisanje pobere res veliko časa in potem ga ne ostane prav veliko za branje; 3. imam družino, ki se ji rada posvetim tako ali drugače, poleg tega ogromno knjig preberem tudi sinu; skratka, če potegnem črto, trideset prebranih knjig v letu zame ni slabo. Sploh ne. Še naprej bom vodila evidenco prebranih knjig, tudi v novem letu, to se mi zdi res super zadeva. Tako ima človek vedno pregled ne le nad številom prebranih knjig, ampak tudi nad tem, katere knjige je prebral. Vsaj zame, ki čez čas rada pozabim, kaj sem že prebrala in česa še ne, se mi zdi to koristno 😉.

V nedeljo sem doživela zelo prijetno presenečenje. Na messengerju sem opazila sporočilo neznane gospe, ki mi je napisala: "Joj, Sara, tvoja knjiga ... ❤❤❤" Najprej sem bila tako zmedena, da nisem vedela, katero knjigo ima gospa v mislih. Čisto mi je ušlo iz glave, da je zunaj šele ena, da je komaj ena izšla 😅 . V bistvu sem najprej pomislila na knjigo veganskih pričevanj, ki je že na Facebooku (skupina Knjiga o veganih in veganstvu), čeprav še ni izšla. Šele potem sem pomislila na svoj prvi roman Zapiski nore sladostrastnice, ki je izšel pred dobrim letom. In res se je izkazalo, da gospa misli to knjigo. Napisala je, da ji je bila zgodba zelo všeč in da se je počutila, kot bi brala svoje stare dnevnike. Ob branju si je menda naredila cel seznam literature (knjižna dela, ki jih omenjam v romanu), ki jo mora prebrati 😊. Izrazila je začudenje nad tem, da je moja knjiga še povsem neznana, nekako "neodkrita"; tudi na spletu se o njej bolj malo najde; medtem ko so nekatere knjige, ki imajo dobro reklamo, cel hit in uspešnice, pa sploh niso nič posebnega. "No, eno napako pa ima ta Sladostrastnica ..." je še napisala gospa. "Zahteva nadaljevanje!" 😍 Zagotovila sem ji, da nadaljevanje prihaja - drugi del naj bi izšel pozno spomladi. Obenem sem ji priporočila tudi knjigo svojega partnerja Petje Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika, ki je z mojo povezana. Ta drobni dogodek me je zelo razveselil. Res sem vesela, ko dobim pozitiven feedback v zvezi s svojim pisanjem. To me neverjetno osreči. Najbrž zato, ker navsezadnje, na koncu vseh koncev, pišem za bralce. Gotovo sem začela pisati zaradi sebe, in tudi zdaj to počnem zaradi sebe, in vedno bom. Ampak če bi pisala samo zase in ne bi tega, kar pišem, nihče prebral, to ne bi bilo to. Sploh ne bi bilo. Ker navsezadnje pišem za druge, zato, da druge osrečim, razveselim, navdušim, navdihnem, jih pripravim k razmisleku in mogoče tudi pripomorem k (pozitivnim) spremembam v njihovem življenju. Je pa vsekakor res tisto, kar je rekla prijazna gospa: da so marsikdaj knjige, ki sploh niso slabe, nekako neodkrite, prezrte. Je pač tako, da če knjigo napiše neznan avtor, je lahko ta knjiga super dobra in neverjetna, pa je kljub temu ne bo (skoraj) nihče povohal. Nekdo, ki je znan in ga vsi poznajo, pa lahko napiše povsem povprečno knjigo, pa bo ta v trenutku uspešnica - ker jo je pač napisal ta in ta. Upajmo, da se bo tudi to nekoč spremenilo. Prav bi bilo, da se knjige presoja po njihovi vsebini, in ne po tem, kdo jih je napisal in koliko finančnih sredstev je porabil za njihovo promocijo.

Naj bo dovolj za zadnji dan v letu 2019. Vsem bralcem svojega bloga (in svojih knjig - upam 😉) želim nepozaben prehod v novo leto, v letu 2020 pa obilo zdravja, uspeha, osebnega zadovoljstva in notranje izpolnjenosti, ki pride takrat, ko človek počne tisto, kar ga veseli in kar je njegova strast. Veliko krasnih trenutkov v letu, ki prihaja, in nikoli ne pozabite, kaj je tisto najpomembnejše v življenju. Ostanimo na zvezi 😊.

Meje uma, duha in telesa

Rekla sem si, da je skrajni čas, da preberem kaj od Založbe Planet, ki bo izdala mojo knjigo veganskih pričevanj. Knjiga na zgornji sliki se je spontano znašla prva na seznamu - o njej sem že slišala, vendar si nisem predstavljala, da gre za tako navdihujoče, "zasvojljivo", enkratno branje. Že na prvi strani me je tako pritegnila, da je nisem mogla več odložiti. Knjiga je pri nas izšla leta 2013 s polnim naslovom Ultraman: kako sem premagal alkoholizem in krizo srednjih let, postal eden najvzdržljivejših ljudi na planetu in odkril samega sebe, njen avtor pa je Rich Roll, ultramaratonec in ekstremni športnik, ki je potem, ko se je rešil zasvojenosti z alkoholom in napačno hrano, dosegel nepredstavljivo in domnevno nedosegljivo - in to na izključno rastlinski prehrani. Revija Men's Fitness ga je spričo njegovih dosežkov označila za "enega od petindvajsetih najbolje telesno pripravljenih ljudi na svetu". Po poklicu je pravnik in živi v Los Angelesu. 

Knjiga pravzaprav opisuje celotno avtorjevo življenjsko zgodbo. Vse skupaj se začne tam, na tisti točki življenja, ko je za marsikoga že prepozno. Na večer pred svojim 40. rojstnim dnem se Rich Roll zave, da mu vzpon po približno petnajstih stopnicah do domače spalnice predstavlja neverjeten napor in da je zadihan že po osmih stopnicah. Ko v spalnici opazuje svoji spečo ženo in dveletno hčerko, doživi nekakšen trenutek jasnosti, ko si predstavlja svojo hčerko na njen poročni dan, toda njega ni tam - ker je mrtev. Dobi uvid v svoje resnično stanje, ki je kljub uspešni odvetniški karieri in ljubeči družini precej klavrno. Sicer je minilo že osem let, odkar se je rešil zasvojenosti z alkoholom, a zdi se, da je tisto zasvojenost le zamenjal za drugo - za zasvojenost s sirovimi hamburgerji, večernim sedenjem pred televizorjem in nasploh nezdravim načinom življenja.

Rich Roll ta ključni trenutek, ki se je zgodil na večer pred njegovim 40. rojstnim dnem, označi za prelomnega. Bil je trenutek jasnosti, ki mu je pokazal, da s svojim življenjem ne sme nadaljevati v tej smeri in da si tega niti ne želi. Ukrepati začne že naslednjega dne. Za pomoč prosi svojo ženo, ki se dobro spozna na zdravo prehrano. In tako se njegova preobrazba lahko prične.

V naslednjih poglavjih avtor skoči nazaj v preteklost, v svoje otroštvo in mladost, ko je navdušeno treniral plavanje in se mu je obetala uspešna plavalska kariera. Popelje nas preko vseh napornih treningov v mladosti, ki se jim je predajal z dušo in telesom, do vstopa na pravno fakulteto in začetka študija, ko je plavanje nekako zdrsnilo na stranski tir, zamenjalo pa ga je navdušenje nad alkoholom, nad to čudežno paličico, ki je introvertiranega, vase zaprtega in nepriljudnega mladeniča spremenila v očarljivega zabavneža, ki si z lahkoto najde prijatelje in očara dekleta. 

V primežu alkohola je bil dolgo in zasvojenost je bila tako huda, da je pri tridesetih pristal na zdravljenju. Zdravljenje je bilo uspešno in počasi si je uredil življenje, našel ljubezen in si ustvaril družino. Pa vendar, kot nam pokaže sam začetek knjige, to ni srečni konec ...

V drugem delu knjige Roll podrobno opiše svojo preobrazbo: preklop s prejšnje pretežno hitre prehrane na vegetarijanstvo in nato na veganstvo ter neverjetno izboljšanje počutja in dvig energije po prehodu na izključno rastlinsko prehrano. In kaj sledi, ko imaš energije kar na lepem toliko, da ne veš, kam z njo? Seveda, več gibanja. A v primeru Richa Rolla je smešno reči zgolj "več" gibanja. On se vrže v treniranje za maraton, za ironman, za ultraman. In vse to tudi uresniči. Pa ne le to; na koncu se skupaj s prijateljem poda na najbolj noro, najbolj neverjetno in utrgano potovanje: to je "EPIC5", pet ironmanskih triatlonov na petih havajskih otokih v manj kot sedmih dneh. V tem času sta Jason Lester in Rich Roll uspešno preplavala 20 kilometrov, prekolesarila 900 kilometrov in pretekla 210 kilometrov - skupaj 1130 kilometrov. Rich Roll je vse te nečloveške napore premagal ob izključno rastlinski prehrani, in to le nekaj let po tem, ko je ugotovil, da ne zmore prehoditi osmih stopnic brez težke sape in razbijanja srca.

Zdi se mi, da bi bile odveč vse nadaljnje besede o tej knjigi in neverjetni življenjski zgodbi, ki jo opisuje. Če želite potrditev, česa vse so sposobni človeški duh, volja in telo, in ob kakšni hrani pravzaprav telo deluje optimalno in se najhitreje regenerira (prehrani je posvečen zadnji del knjige), potem morate vzeti v roke to knjigo. Ne bo vam žal. Pravzaprav vam lahko garantiram, da boste navdušeni. In mogoče celo napolnjeni z novim upanjem. To pa je nekaj, kar potrebujemo vsi.

Nekaj misli in odlomkov iz knjige, ki so se me še posebej dotaknili:

Sledi svojemu srcu in vesolje te bo podprlo.

(Ultraman, str. 152)

[...] varnost ni samo iluzija, ampak tudi izgovor za izmikanje. Vem, da se sliši zlajnano, vendar te na minljivost vsega nič tako ne opomni kot skorajšnja smrt. Nobeden od naju ni bil zainteresiran za življenje, v katerem bi ohromela od strahu in umrla z obžalovanjem zaradi neuresničenih sanj.

(Ultraman, str. 154) 

 

Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi? [...] Zdravi smo. Radi se imamo. Živimo po svojih pravilih. To je vse, kar je pomembno. Vse drugo so samo stvari.

(Ultraman, str. 155)

[...] ko si prepričan, da si dosegel svoje dokončne meje, si izkoristil šele približno štirideset odstotkov svojih resničnih zmogljivosti. Meja ni v telesu, temveč v glavi.

(Ultraman, str. 158)

Nedvomno je to bil odločilni trenutek dogodka EPIC5. In eden od odločilnih trenutkov v mojih petinštiridesetih letih življenja. To, da sem vstal s tistega odbijača, da bi se lotil maratona, je bilo nekaj najtežjega, kar sem naredil v vsem svojem življenju.

Pa vendar nisem naredil ničesar. Vsa lastna volja je odtekla iz mene. Moja odločenost je izpuhtela in zamenjal jo je delirij. Kaj se je torej zgodilo? Nekdo je pritisnil na stikalo. Vendar ne jaz, to vem. Energija, ki me je dvignila s tistega odbijača, je morala priti od nekod izven mene.

Blažena izčrpanost. Končno razumem. To je tisti čudoviti kraj asketske čistosti, ki lahko vzcveti šele, ko um nenadoma popolnoma obstane in vse ostalo izgine, tako da ostane samo duša - ali to, kar v resnici si - ki vzpostavi vez z resnico.

(Ultraman, str. 208)

Modrost divjine

Če ne drugega, bi me pri tej knjigi pritegnila že naslovnica. Že od nekdaj so se mi volkovi zdeli nekaj posebnega. Vse živali neizmerno spoštujem, a v zvezi z volkovi sem imela vedno prav posebna čustva. In ob branju te knjige se mi je potrdilo, da ni to nič neobičajnega, da nisem edina, ki tako čuti. Med človekom in volkom zares obstaja poseben odnos. Ali je razlog za to v tem, da je volk prednik psa, ki naj bi bil "človekov najboljši prijatelj", ali pa še v čem drugem, mogoče nikoli ne bomo natančno vedeli. Zagotovo pa k temu pripomore tudi dejstvo, da smo si ljudje in volkovi v marsičem izjemno podobni.

Knjiga Modrost volkov je pri nas prvič izšla lani pri založbi Mladinska knjiga. Napisala jo je nemška raziskovalka volkov Elli H. Radinger, ki je veliko let preživela v Yellowstonu, kjer je bivala sredi neokrnjene divjine in v osrčju območja divjih volkov. Z vsakodnevnim opazovanjem teh veličastnih plenilcev se je o njih naučila marsikaj. V knjigi opiše vsa področja življenja volkov, izvemo, kako velik pomen ima zanje družina, kako si pomagajo med sabo in skrbijo drug za drugega, kako inteligentno rešujejo probleme, kakšen je njihov odnos do človeka in koliko (če sploh) so človeku dejansko nevarni. Dejstva o teh divjih lepotcih so naravnost fascinantna - od njih bi se lahko česa naučili. Neverjetno je, kako pomembna je pri volkovih družina; vse temelji na njej. Volkovi živijo v tropih, ki bi se jim z drugo besedo lahko reklo - družine. Vsak trop je namreč sestavljen iz dveh vodilnih volkov, ki sta par, starša, in njunih mladičev več generacij. Vsako pomlad se pridružijo novi mladiči, prejšnji pa lahko odidejo iz matičnega tropa, gredo "na svoje", ali pa ostanejo v varnem okrilju družine. Zanimivo je, da skrb za mladiče in vzgoja nista izključno stvar matere, ampak vseh. Vsi pomagajo vzgajati mladiče: od matere in očeta do bratov in sester, tet in stricev, skratka vsi, ki so v tropu. In nikakor ne gre zanemariti njihovega odnosa do bolnih ali starih članov tropa. Za te še posebej ganljivo skrbijo. Nikoli jih ne zapustijo, nosijo jim že napol prebavljeno hrano (tako kot mladičem), če so bolni, so ob njih, dokler si ne opomorejo. Ob vsem tem nikoli ne pozabijo na igro. Odrasli volkovi se igrajo z mladiči in med sabo. Znajo se prilagoditi vsakemu položaju. Če naletijo na težave, najdejo očarljivo preproste rešitve. Če je nek položaj neugoden in ga ne morejo spremeniti, ne gredo z glavo skozi zid (kot marsikdaj počnemo ljudje). Ali kot pravi avtorica: 

Nobenega tarnanja, pritoževanja in jeznega udarjanja s tacami po tleh. Položaja ni mogoče spremeniti - izkoristimo ga, kolikor gre, ali pa poiščimo drugo možnost. 

(Modrost volkov, str. 271)

Sicer pa je to lastnost, ki jo imajo vse živali. Ljudje smo tisti, ki kompliciramo, se oklepamo svojih hotenj in predstav o tem, kako bi nekaj moralo biti, in predvsem se oklepamo svojega ega. Smo nekakšna nevrotična, krčevita bitja, ki so pozabila, kako lepo in preprosto bi postalo življenje, če bi samo bila.

Avtorica to dobro opiše v naslednjem odlomku:

Volkovi in divjina nas vodijo do eksistenčnih duhovnih vprašanj: Kdo sem? Zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? V sebi začutimo iskrico božanskega, ki se skriva v vseh živalih. Le da si volkovi teh vprašanj ne zastavljajo. Ne zanima jih, ali so naše totemske živali in ali jih želimo postaviti na oltar ali pa jih sovražiti. Ne zanima jih niti, ali smo sploh tu. Zanje nismo nič drugega kot del njihovega okolja, ki se mu prilagodijo.

Morda je ravno to njihovo veliko darilo, namenjeno nam: ta nepomembnost nas ljudi za volkove. Morda v odnosu z naravo potrebujemo nekaj več ponižnosti in skromnosti. Čas bi že bil, da se ne bi več imeli za tako pomembne in da bi preprosto bili. Potem bomo volku bliže, kot smo mu bili kadarkoli.

(Modrost volkov, str. 230) 

Knjiga se seveda dotakne tudi v zadnjem času posebno pereče tematike: škode, ki naj bi jo povzročali volkovi, in sovraštva, ki ga nekateri gojijo do teh divjih živali. Ob tem bi se bilo treba najprej vprašati tole: Kdo je bil prej tu, mi ali volkovi? Sledilo bi lahko vprašanje: Kdo je po naravi in v fiziološkem smislu plenilec in mesojedec, mi ali volkovi? Odveč ne bi bilo tudi razmisliti o tem, kje in komu volkovi povzročijo največ škode - tistim, ki imajo svoje živali primerno zaščitene ali tistim, ki jih nimajo? Če človek že mora posedovati živali (ovce, koze, krave itd.), potem naj jih vsaj primerno zaščiti, če živi na območju, kjer živijo tudi volkovi. Ker, če tega ne naredi, kako si sploh lahko dovoli kakršno koli pritoževanje? Treba se je zavedati, da je volk, ne glede na to, kako ga sovražimo in kako ga ne prenesemo, inteligentna žival, ki je tudi oportunist. Če bi vam ponudili hrano na pladnju, bi jo zavrnili, vseeno šli v gozd in tratili dragoceno energijo, da bi si ulovili plen? Zakaj le, če vam nekdo pred nos nastavlja hrano? In, nenazadnje, če ne bi imeli vseh tistih ubogih živali doma, ki jih imate tam le zato, da jih boste slej ko prej zaklali in pojedli, potem teh problemov sploh ne bi bilo. Človek si sam ustvari probleme. Če bi jedel le tisto, kar je dejansko njegova hrana (in ne tisto, kar ni), vseh teh kolobocij ne bi bilo. Volk bi bil sit in koza cela. Rekli boste: "Ampak ljudje od tega živijo. To je njihov kruh." To razumem, ampak saj se ni tako težko preusmeriti. Ljudje lahko živijo od marsičesa. Verjamem, da prihaja čas, ko se bodo ljudje prisiljeni iz vzreje živali za prehrano preusmeriti v gojenje rastlin za prehrano, torej poljedelstvo in sadjarstvo. Čas bi bil, da bi se spomnili, kaj je v resnici naša osnovna hrana. A to je že predmet druge razprave ... Človek bi se moral naučiti sobivanja z naravo, tudi z volkom. Seveda je najlažje tisto, kar nas boli, preprosto odstraniti. Problematične volkove, ki so tako hudobni do nas, odstrelimo, pa je. In s tem naj bi bil problem rešen. Človek je tako topoumen, da sploh ne sprevidi, da se s tem problemi šele začnejo. Preprosto ne vidi, da je v naravi vse povezano z vsem. Dokler bomo delali proti naravi, tako dolgo bo narava proti nam. In ob vsem, kar počnemo, se resnično čudim, kako da nas še ni preprosto izpljunila kot nadležen, kužen tujek v ustih.  

O tej problematiki govori naslednji odlomek iz knjige:

Ko ga je Kenny vprašal, kaj stori, če mu volk upleni ovco, je rejec odgovoril: "Sramujem se."

Kenny je zmedeno poizvedoval naprej: "Kaj to pomeni, da se sramuješ?" Odgovor ga je ganil.

"Sramujem se pred drugimi rejci, ker sem slab pastir. Za živali sem odgovoren in moram poskrbeti za to, da se jim nič ne zgodi."

Tak odnos bi si želela tudi od nemških rejcev. Ni treba, da ljubijo volkove, prav pa bi bilo, da bi svoje ovce imeli toliko radi, da bi jih zaščitili pred volkom. Tako bi se moralo živeti z volkom. Brez večnega pritoževanja in jamranja, brez prelaganja odgovornosti na državo, brez obtoževanja plenilca, ki zgolj živi svoje življenje. Prevzemanje odgovornosti na lastna pleča in sprejemanje dejstva, da je življenje pač takšno, kakršno je, in da je volk del tega življenja.

(Modrost volkov, str. 257-258) 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki imajo še nekaj zdrave pameti in srčnosti. Vsem, ki se zavedajo, da je narava z vsemi svojimi prebivalci mnogo, mnogo večja od nas. Vsem, ki vedo, da volkovi, druge divje živali in narava nasploh brez nas lahko preživijo. Mi pa brez narave ne moremo. 

Moj najnovejši knjižni projekt

Čas je, da napišem kaj o svojem zadnjem projektu, s katerim se ukvarjam od letošnjega julija in je zdaj pri koncu, obenem pa je tudi že "uradno potrjen", če se tako izrazim. Saj bom vse razložila ... 😉

Poleti sem dobila idejo za novo knjigo in se takoj vrgla v delo. S pomočjo Facebooka sem poiskala in pisala približno sto šestdesetim ljudem. Vsem tem ljudem je bila skupna ena stvar: vsi so vegani. Ja, moja ideja je bila napisati knjigo o veganstvu oziroma, natančneje: zbrati pričevanja ljudi, ki so vegani, in jih objaviti v knjigi. Razmišljala sem, da bi bilo že kar nujno malce razbiti ta večni mit o shiranih, podhranjenih in šibkih, na drugi strani pa agresivnih, vsiljivih in "tečnih" veganih. Super bi bilo zbrati pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način in pokazati, da so vegani povsem normalni ljudje, ki se od drugih večinoma razlikujejo le po tem, da si upajo razmišljati s svojo glavo, izven družbeno sprejetih okvirjev, in predvsem poslušati svoje srce. Ljudje, ki so v sebi prebudili empatijo, sočutje, in jih tega ni sram, še več, zaradi tega si upajo biti tudi zasmehovani. Obenem, sem razmišljala, bi takšnale "raziskava" pokazala tudi, da vegani ne trpijo nobenega pomanjkanja, temveč so, nasprotno, v splošnem bolj zdravi od vsejedcev in bolje telesno pripravljeni. Ideja o tem projektu se je izoblikovala v moji glavi kar na vsem lepem, lahko bi rekla čez noč. In dela sem se lotila takoj. Šlo je hitro in bilo je neverjetno zanimivo. Vsi, ki sem jim pisala, mi seveda niso odgovorili. Ogromno pa se jih je z navdušenjem odzvalo in kasneje, ko se je glas o tem mojem projektu že malce razširil, mi jih je veliko pisalo tudi samoiniciativno. Branje pričevanj najrazličnejših ljudi je bilo zame enkratna izkušnja. Vsak prispevek sem seveda tudi uredila in lektorirala. V štirih mesecih sem zbrala več kot osemdeset pričevanj (v tem trenutku jih je 83, dobila naj bi še eno ali dve). Svoje poglede je prispevalo tudi nekaj znanih Slovencev veganov, pa tudi zdravnik in psihiater. 

Seveda sem si že skoraj od vsega začetka razbijala glavo okoli tega, kateri založbi naj knjigo ponudim. Jasno, da mi je bilo veliko do tega, da bi izšla, pa tudi, da bi izšla čim prej. Res ne bi čakala leto ali dve na izid knjige s tako aktualno temo. Da je tema aktualna in zanimiva, priznavajo vsi, tudi nevegani. Ko sem nekaj osebam, ki sodijo med slednje, omenila ta svoj projekt, so vse potrdile, da gre za izredno zanimivo temo in da bo knjiga za bralce zagotovo zelo privlačna. Da ne govorim o krasnih ljudeh, ki so sodelovali pri njenem nastanku - vsi po vrsti komaj čakajo na izid knjige. Hitro je torej postalo jasno, da zanimanje bo. Samo, kam jo poslati? Priznam, da v tem smislu nisem bila ravno "razgledana" in nisem poznala veliko založb, ki bi takšno temo z veseljem pograbile. Malo sem poizvedovala naokoli in nazadnje prišla do založbe, za katero se mi zdi zdaj skoraj nedoumljivo, da je prej sploh nisem poznala. To je Založba Planet. Poznala sem sicer nekaj knjig, ki so izšle pri tej založbi, a nikoli nisem preverila, kje so izšle. Ko sem si pogledala program založbe in njene cilje, sem si rekla: Bingo. To je to 😊. Kako da prej nisem vedela za to založbo?!  

Takoj sem pisala uredniku in mu poslala knjigo (ki sicer še ni povsem dokončana, a je blizu temu). V roku nekaj dni mi je odgovoril, da mu je knjiga zelo všeč in da jo je pripravljen izdati. 😍 Izšla naj bi aprila 2020. Spet imam razlog za proslavljanje 😉. 

V naslednjem letu bosta tako izšli najmanj dve moji knjigi: aprila omenjena knjiga o veganih in veganstvu, v približno istem času oziroma enkrat pozno spomladi pa še drugi del mojih "Zapiskov" - nadaljevanje prvega romana Zapiski nore sladostrastnice. (Drugi del bo izšel pod naslovom Zapiski skulirane sladostrastnice.) Ha, zakaj sem napisala najmanj dve? Zato, ker glede tretjega romana (vsak čas bo minilo eno leto, odkar sem ga dokončala) še vedno nič ne vem. Urednik založbe, kamor sem ga poslala, mi še ni sporočil, ali bi ga izdal ali ne. Če se posreči še ta "projekt", potem bodo v naslednjem letu (in to najverjetneje v roku nekaj mesecev) izšle kar tri moje knjige. To pa ni več mačji kašelj, kajne? 😉 A ker glede tretjega romana še vedno nimam nobene informacije, ne morem reči zagotovo. Je pa zagotovo, da bosta izšli vsaj dve.

Vabilo - predstavitev v Ljubljani

Spet je čas, da vas povabim. Kam? Na literarni večer in predstavitev knjig Zapiski nore sladostrastnice (moja malenkost) in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika (moj partner Petja Kužel), ki bo ta četrtek, 7. novembra, ob 18.00 v Knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani. Pogovor bo vodila knjižničarka Veronika Vurnik Škrabec, ki jo tudi osebno poznava. Če bi radi izvedeli, o čem govori moj prvi roman, kaj pripravljam zdaj, kako je mogoče napredovati od narkomana do vegana, in še marsikaj drugega - toplo vabljeni! :) Spodaj je uradno vabilo knjižnice.

Dve nujno-branje-knjigi

Tokrat predstavljam kar dve knjigi skupaj. To sta knjigi, ki sem ju prebrala nazadnje, eno za drugo, in zdi se mi, da ju lahko postavim eno drugi ob bok, ker v temelju govorita o isti tematiki, čeprav z zelo različnih zornih kotov. Obenem lahko obe knjigi izpostavim kot temeljno, "obvezno" branje za vsakogar, ki si želi vedeti pravo resnico in ne tisto, kar mu že od malega vsi servirajo kot resnico, pa to sploh ni. Ti dve knjigi bi moral prebrati vsak človek, ki se ima za Človeka. Človeka, ki živi zavestno, budno življenje, v katerem se trudi drugim okoli sebe škodovati čim manj. Nenazadnje pa sta obe knjigi kar nujno branje tudi za vsakogar, ki se odloča za spremembo življenjskega sloga in prehranjevanja. 

Ne bom veliko filozofirala. Knjigi govorita sami zase in povesta vse, kar se o tej temi sploh da povedati. Prva - Kitajska študija - govori o hrani in zdravju. Na jasen, nedvoumen, znanstven način predstavi dejstva, do katerih se je avtor skupaj z drugimi znanstveniki dokopal v mnogih letih poglobljenega raziskovanja. Predmet te knjige niso domneve, ki bi slonele zgolj na osebnih opažanjih avtorja. Predmet knjige so znanstvena dejstva. Knjiga prikazuje, kaj o prehrani in njeni povezavi z zdravjem pravi znanost - tista prava, ne kvazi znanost. Dolgoletne raziskave, ki so bile opravljene na enormnem številu različnih ljudi (ki se prehranjujejo zelo različno) so pokazale, da so glavni povzročitelj vseh sodobnih bolezni, ki nas kot družbo pestijo čedalje bolj, živalske beljakovine in maščobe. Knjiga Kitajska študija o tem govori zelo podrobno in natančno, zato vam priporočam, da za vse nadaljnje informacije pokukate kar vanjo. Po branju te knjige se bo vaš pogled na prehrano in zdravje povsem spremenil.

Ob drugi knjigi - Večni Treblinki - sem glasno izjavila, da je to ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebrala, in to še preden sem jo prebrala do konca. Posveča se povsem drugemu vidiku kot Kitajska študija, in vendar v temeljih govori o podobnih stvareh. Ta knjiga ne obravnava prehrane ali zdravja. Govori predvsem o zgodovini, o tem, kako in kdaj se je človekovo izkoriščanje živali sploh začelo, kaj vse je to potegnilo za sabo in kako sta povezana nasilje do živali in nasilje do ljudi. Avtor začne na začetku: pred 10.000 leti, ko je človek začel udomačevati in izkoriščati živali za svoje potrebe; nato se pomika preko genocidov, iztrebljanj in zasužnjevanj drugih ras, Indijancev, temnopoltih ipd., preko masovnega in najhujšega genocida v zgodovini človeštva, holokavsta nad Judi, ki se je dogajal med drugo svetovno vojno, vse do današnjega ravnanja človeštva z živalmi, pri čemer po pregledu zgodovine postane kristalno jasno, da se slednje v ničemer ne razlikuje od prejšnjih gnusnih dejanj človeka nasproti pripadnikom lastne vrste. Živali so druga rasa, ki jo človeštvo namerno, sistematično pobija za lastne potrebe (ki to v svojem bistvu sploh niso, saj so umetno ustvarjene, predvsem zaradi materialnih koristi peščice). Avtor tako kot mnogi ljudje, ki jih v svoji knjigi omenja, poudari, da se holokavst z drugo svetovno vojno ni končal. Holokavst še vedno traja in bo trajal, dokler se bo zasužnjevalo in pobijalo živali. V našem odnosu do živali se zrcali naš odnos do soljudi. Dokler bomo klali živali, do tedaj se bodo tudi ljudje klali med sabo. Dokler bomo nasilni do drugih vrst, do tedaj bo nasilje tudi med nami. Vse je namreč povezano, kar storimo drugim, storimo sebi. Navsezadnje smo tudi ljudje živali, človeške živali - od živali se razlikujemo le po nekoliko višji stopnji inteligence. A glede na človekovo obnašanje, vedenje in postopanje s tem planetom in vsem, kar je na njem, sama niti v to ne verjamem več. Živali se mi danes zdijo inteligentnejše od človeka. Zakaj se sploh človek tako in toliko znaša nad živalmi, zakaj jih uporablja, izkorišča in trpinči na vse mogoče in nemogoče načine? Samo zato, ker so šibkejše od njega? Bržkone res zato. In, o ja, to je res pravi argument - to, da je nekdo šibkejši od nas, nam daje pravico, da se izživljamo nad njim. Človek se ima za "krono stvarstva", za nekakšnega gospodarja tega planeta - a dejstvo je, da si ne zasluži niti tega, da bi še naprej prebival na njem.

Vse to in še veliko več je predmet knjige Večna Treblinka. To so dejstva, in dobro bi bilo, da bi si že enkrat prenehali zatiskati oči pred njimi in se soočili s samimi sabo, s svojo brezmejno pogoltnostjo, požrešnostjo, brezčutnostjo in pokvarjenostjo. Čas bi že bil, da postanemo spet Ljudje.

Nekaj odlomkov in citatov iz knjige, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin:

"Stvarnik je človeku in živalim določil vegetarijansko prehrano, ne glede na to, ali se človeku to zdi primerno in ali mu je po volji ali ne." (Večna Treblinka, besede protestantskega bogoslovca Karla Bartha, str. 34)

"Nič ne vzbuja človeku večjega gnusa kot ljudožerstvo, vendar prav take občutke mesojedci vzbujamo vegetarijancem, ker se hranimo z dojenčki, čeprav ne s človeškimi." (Večna Treblinka, besede pisatelja Roberta Louisa Stevensona, str. 124)

"Vnuki nas bodo nekega dne vprašali: Kje ste bili med množičnim morjenjem živali? Kaj ste storili, da bi se ti grozoviti zločini končali? Ne bomo se mogli znova izgovarjati, da nismo vedeli za to." Helmut Kaplan (Večna Treblinka, str. 143) 

Barbara meni, da čim bolj se kdo posveča boju za blagor živali, tem bolj se odtujuje družbi. "Ko v supermarketu hodiš med policami s hrano, ne vidiš 'hrane', temveč živinorejske in klavne končne izdelke. Medtem ko drugi grulijo nad škatlo z muckami, ki jih je prinesel sodelavec, vidiš milijone drugih muc, ki umirajo na ulicah ali v zavetiščih dobivajo smrtonosno injekcijo natrijevega pentobarbitala." Počutiš se, kot bi imel nekakšen 'rentgenski vid'. (Večna Treblinka, str. 154)   

"Kako dolgo še, bog, boš gledal ves ta svoj pekel in molčal? Kaj imaš od tega morja mesa in krvi, ki tako zaudarjata, da smrdi po širnem vesolju? /.../ Si to brezmejno klavnico ustvaril le zato, da nam pokažeš svojo moč in modrost? Ali nam zapoveduješ, da te moramo kljub temu ljubiti z vsem srcem in dušo?" (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 173) 

"Svet ni v resnici nič drugega kot zmes klavnice, javne hiše in sanatorija za neprištevne." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 175)  

"Dokler bodo ljudje zjutraj hodili v cerkev, popoldne pa na lov, se bodo vedli kot razuzdane zveri ter porajali nove hitlerje in druge grozovitosti." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 176)

"Kadarkoli je bil Herman priča klanju živali in rib, ga je vedno prešinilo: v odnosu do drugih bitij so vsi ljudje nacisti. Samovšečnost, s katero se človek po mili volji spravlja na druge živalske vrste, je primer najskrajnejše rasistične teorije in načela prevlade močnejšega." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 187) 

"Zdrava pamet mi pravi, da kdor verjame v sočutnost in pravičnost, ne more biti surov do živali zgolj zato, ker so šibkejše ali manj pametne. Nihče nima pravice razsojati o tem. Imajo tako pamet, ki jim omogoča živeti." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 196) 

"Leporečenje o človečnosti in boljšem jutri je prazno besedičenje, dokler ljudje ubijajo živali za prehrano ali športni užitek." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 197) 

Zvečer je Christa doma med hranjenjem živali razmišljala o tem, kako je Cerkev pred 140 leti molčala o trgovini z ljudmi, ker je šlo le za temnopolte ljudi. Pred šestdesetimi leti je Cerkev molčala zato, ker je šlo le za Jude. Danes Cerkev molči zato, ker gre samo za živali. "Koliko milijonov živali moramo še poklati in pobiti ob ohranjanju le nekaj 'koristnih' skupin, da bo Cerkev spoznala, da so bogu enako ljuba tudi vsa njegova pernata, krznena, rogata, parkljasta in bodičasta bitja?" (Večna Treblinka, str. 223) 

Verjetno mi ni treba še enkrat poudariti, da obe knjigi toplo, ne, kar vroče priporočam v branje.  

Literarni večer v Ilirski Bistrici

Literarni večer, ki je potekal v četrtek, 17. oktobra v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici in na katerem sva s partnerjem Petjo Kuželom predstavila svoji knjigi, je odlično uspel. Knjižnica naju je zelo lepo sprejela, število obiskovalcev je bilo nad pričakovanji. Mislim, da lahko rečem, da sva bila zadovoljna tako midva kot oni in vodstvo knjižnice. 

Ta predstavitev je bila že najina četrta po vrsti, vendar je bila od prejšnjih nekoliko drugačna in sva na nek način in v določenem smislu z njo prebila led. To je bila namreč prva predstavitev, na kateri nisva imela moderatorja in sva se zato morala predstaviti sama. Zagotovitev moderatorja namreč ni bila v pristojnosti knjižnice, sama pa tudi nisva uspela najti nikogar, zato sva se pač znašla na lastno pest. In po odzivih obiskovalcev, s katerimi sva imela priložnost govoriti, nama je to uspelo zelo dobro.

Priročno dejstvo, da sva dva, sva izkoristila sebi v prid in intervjuvala drug drugega. Na začetku večera je najprej knjižničarka prebrala članek o nama in najinih knjigah, ki je bil decembra lani objavljen v Postojnskem prepihu in ga je napisala Polona Škodič. Potem se je večer odvil tako, da sem najprej jaz postavljala vprašanja Petji, zatem pa še on meni. Vsak od naju je potem, ko je prenehal odgovarjati na vprašanja, prebral nekaj odlomkov iz svoje knjige. Vse skupaj je trajalo dobro uro. Obiskovalci so z zanimanjem poslušali in ni bilo videti, da bi se dolgočasili ;). 

Konec literarnega večera je dobil enkratno popestritev, ko si je Petja drznil izzvati svojega sodelavca Eugena, ki je s partnerko prišel na predstavitev, in ga povabil, naj kot strokovnjak pove nekaj besed o obeh knjigah. Eugen je namreč komparativist, tako kot jaz, in je menda prebral obe najini knjigi. Po začetni komaj opazni zadregi, ki je sledila nenadnemu Petjevemu izzivu, se je zelo hitro znašel in povedal nekaj izredno tehtnih besed z vidika nekoga, ki se resnično spozna na književnost. Njegovo mnenje je bilo še toliko bolj dragoceno, ker je obe knjigi pohvalil, ju izpostavil kot zelo izviren projekt (predvsem v smislu njune medsebojne povezave) in na koncu poslušalcem položil na srce, naj ju vsekakor preberejo - toda obvezno obe, saj bodo le tako videli celotno sliko.

Ta končni "intermezzo" s strani enega od bralcev, ki se povrhu spozna na književnost, je bil zelo dobrodošel. Oba s Petjo sva se zanj Eugenu lepo zahvalila, obenem pa smo se tudi dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Prav mogoče je, da bo Eugen kdaj v prihodnosti na kateri od bodočih predstavitev najin moderator, če ga bova potrebovala :).

Celoten literarni večer je posnel gospod z lokalne televizije TV Galeja, ki naju je na koncu prosil tudi za kratki izjavi. Posnetek literarnega dogodka naj bi bil na sporedu enkrat v naslednjem tednu.

Za nama je torej še ena uspešna in prav spretno izvedena predstavitev. Zdaj pa se že z veselim pričakovanjem ozirava k 7. novembru, ko je na vrsti naslednji literarni večer - tokrat v Ljubljani, v Knjižnici Otona Župančiča. 

Vabilo na predstavitev knjig

Bi radi izvedeli, kako je mogoče priti od narkomana do vegana?

Vas zanima, kaj naredi zasanjana študentka, če se noro zaljubi in se vse v njenem vesolju vrti okrog njenega predmeta poželenja, a je vse zaman, saj naklonjenost ni obojestranska?

Vas zanima, kaj se zgodi potem, ko v njeno življenje kar na lepem, kot strela z jasnega butne bivši narkoman in ji vse obrne na glavo?

Vse to in še več boste lahko izvedeli ta četrtek v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici, kjer bova s partnerjem predstavila svoji knjigi. 

Prisrčno vabljeni! :)

Belo se pere na devetdeset

Po tako dolgem počitniškem premoru, ko se zdi, da sem na svoj blog kar pozabila (pa nisem), sem si rekla, da bo najbolje, da prvo objavo po dolgem času naslovim kar z naslovom knjige, ki sem jo pravkar prebrala, saj je to knjiga, ki je slovenske bralce v zadnjem času precej obnorela, zato bo takšen naslov objave gotovo pritegnil pozornost tistih bralcev, ki so prej kolikor toliko redno spremljali moj blog, zdaj pa so mogoče tudi sami kar malo pozabili nanj, ko pa že tako dolgo nisem ničesar objavila. Ja, takole sem razmišljala ;). Sicer moram poudariti, da ne gre za to, da bi na svoj blog pozabila ali da se mi ne bi dalo pisati. Sploh ne. Gre za to, da v zadnjem času za to preprosto nimam časa, ker sem totalno padla v neki novi projekt. Nastaja nova knjiga :). Kakšna in o čem bo govorila, bom poročala naslednjič. Tema današnje objave je knjiga z zgoraj omenjenim naslovom. 

Dejstvo je, da potem, ko sem prebrala to knjigo, preprosto ne morem več molčati tule na blogu, tudi če bi hotela. Za refleksijo o tem romanu si moram vzeti čas. Ker je knjiga tega vredna, resnično. Ko sem jo začela brati, sem se prenehala čuditi, zakaj so v knjižnicah take vrste za to knjigo in zakaj je skoraj povsod razprodana. V naši knjižnici sem čakala ... hm, saj ne vem točno, ampak gotovo kakega pol leta, da sem prišla na vrsto. Pa bi čakala še dlje, po moje, ampak sumim, da so nabavili še en izvod, ker je tale, ki sem ga dobila, videti čisto nov. Kakorkoli, prišla sem do nje in tako rekoč pogoltnila sem jo v treh popoldnevih/večerih. (Nisem ravno hitra bralka.) 

Bronja Žakelj je diplomirana novinarka in, kot piše na ovitku knjige, je "njeno veselje do pisanja ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja [...], danes pa dela v bančništvu". Roman Belo se pere na devetdeset je izšel lani pri založbi Beletrina in je literarizirana avtobiografska zgodba avtorice. Pripoved o otroštvu in mladosti nekega dekleta, ki je odraščalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred nami oživijo elementi iz tistega časa, ki so bili nepogrešljiv del avtoričinega otroštva: štafeta mladosti, Gavrilovićeva pašteta, Tito in njegova smrt, sir Zdenka, benko in dejt, pancerji Dynafit, smučar Bojan Križaj. Roman je napisan v svojevrstnem jeziku, ki je presenetljivo preprost, nekako v prvi polovici knjige, ko je junakinja še otrok, celo skoraj otroški, pa verjetno prav zato še toliko bolj useka, useka prav naravnost. Brez olepševanja, v brutalno preprostem, neokrašenem slogu je pripoved le še toliko bolj pretresljiva. Napisana je pravzaprav v drugi osebi - deklica in kasneje dekle, še kasneje odrasla ženska Bronja skozi celotno knjigo nagovarja svojo mamo, ki je zbolela za rakom in umrla, ko je bila Bronja v prvi polovici pubertete. Roman nosi naslov po zadnjih besedah, ki jih je umirajoča mati rekla hčerki. "'Belo se pere na devetdeset, pika,' mi rečeš kmalu potem. 'Zapomni si, belo se pere na devetdeset.' Zapomnim si to." 
Ko mame ni več, nastopi tišina. Z Bronjo se noče nihče pogovarjati o njej, vsi se izmikajo, spremenijo temo pogovora, ko beseda nanese na mamo Mito. Zaradi tega se Bronji začne dozdevati, kot da mame sploh nikoli zares ni imela. Ta tišina, ta odsotnost žalovanja oziroma umikanje pred žalovanjem, pred jokom in kričanjem, ki bi bila edina naravna reakcija na izgubo ljubljene osebe, je uničujoča. Tega se Bronja zaveda že kot 14-letna deklica in se zaveda še toliko bolj, ko je starejša. Žalovanju je treba dati prosto pot, drugače kasneje udari in zagrabi s še stokrat hujšo silo. 

Jezik, ki ga uporablja avtorica, se ne trudi ničesar olepšati, pove vse tako, kot je bilo, in nič drugače, in zaradi tega se zgodba le še bolj kruto zareže v bralca. Težko je verjeti, da lahko neko življenje, življenje nekega odraščajočega dekleta, vsebuje in prenese toliko grozot, toliko trpljenja. Tragedije se namreč ne končajo pri smrti matere. Spopadanje z boleznijo in izgubami se zdi neskončno, večno ponavljajoče se, junakinja se na neki točki vpraša: "Bo kdaj drugače? Bo kdaj minilo?" Kruto neposredna pripoved o mukah in trpljenju neke družine je hkrati tudi zgodba o tem, kako hromeč je lahko strah, kako se lahko smrt naseli v človeka že v njegovih ranih letih, in kako jo lahko človek na nek način celo udomači, saj se tistega, kar postane del nas, slej ko prej prenehamo bati in tisto sprejmemo. Je tudi pripoved o strahu ljudi pred smrtjo in o strahu pred samim strahom. Okolica junakinji ne dovoli, da bi bila to, kar je, ne dovoli ji bolezni, ne dovoli ji strahu. Pa ne zato, ker bi jih tako skrbelo zanjo, ampak preprosto zato, ker oni tega ne prenesejo. Ker je njihov strah (pred smrtjo) premočan. Zato ji govorijo, naj bo pogumna, naj "se zamoti", naj verjame, da se bo vse dobro izteklo, naj si ne dovoli niti sekunde dvoma in strahu, naj niti za trenutek ne pomisli "Kaj pa, če ...?" Toda njo strah hromi, strah jo napolnjuje do roba in še čez. Nekje zapiše: "Takrat si želim, da bi me vzeli k sebi, majhno in preplašeno, takrat si želim, da bi mi brez sramu dovolili v zdrs, takrat si želim, da jim za most čez njihov strah ne bi bil tako zelo potreben moj pogum."

Če bi na roman gledala zgolj in samo z vidika vsebine in ne bi upoštevala niti jezikovne in slogovne dovršenosti pripovedi niti močnega sporočila, ki ga nosi, bi lahko rekla le: "Depresivna zgodba. Sicer z elementi iskrega humorja, pa vseeno. Ne priporočam je nikomur, ki je nagnjen k temu, da se globoko vživi v tisto, kar bere, ker se lahko zgodi, da prebrano nanj ne bo imelo dobrega učinka in ga bo za nekaj dni potunkalo v temačne globine, iz katerih se bo težko izkopal." Res je, da je zgodba nepopisno žalostna. Res je, da je polna muk in trpljenja in da je težko ostati neprizadet ob vsem tem. Res je, da se lahko čuteč, empatičen bralec ob njej tudi zjoče. Vendar je res tudi, da potrebujemo tudi takšne zgodbe. Življenje ni samo radost in veselje, ni samo svetloba in mehkoba. Življenje je tudi še vse kaj drugega. Prav ob takšnih zgodbah lahko doživimo katarzo; ob pocukranih, srečnih zgodbicah s happy endom je najverjetneje ne bomo. Ob vsem drugem, kar nam lahko da takšna zgodba, je prav gotovo tudi možnost refleksije o našem lastnem življenju. Je možnost, da pri sebi začutimo hvaležnost za vse, kar imamo - in tu mislim predvsem na zdravje, saj je prav zdravje, kakorkoli obrnemo, na koncu vseh koncev tisto največ, kar lahko imamo v življenju -, da se zavemo, da nič ni samoumevno in prav lahko tistega, kar imamo, kar nam je dano, tudi ne bi imeli, in potem bi bilo vse drugače. Poleg zdravja smo lahko hvaležni tudi za vse drage nam osebe, ki so še vedno z nami, ki so še vedno v našem življenju - ker prav lahko jih ne bi bilo več. In tudi potem bi bilo vse drugače. 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih ni strah soočiti se s tistim najtežjim v življenju. Vsem, ki jih je sicer strah smrti, bolezni in strahu samega - kar je povsem človeško -, a so se pripravljeni s tem soočiti. Vsem, ki sprejemajo življenje v vseh njegovih odtenkih, pa naj bodo še bolj temačni. 

Politika in mafija

Nisem bralka kriminalk. Sploh ne. A o temle kriminalnem romanu izpod peresa Mojce Širok, znane novinarke in nekdanje dopisnice iz Rima, sem toliko slišala, da sem ga že zato morala prebrati. Knjiga je izšla lani pri založbi Mladinska knjiga in je prvo leposlovno delo avtorice.

Potem ko sem jo prebrala, lahko rečem, da so moji občutki mešani. Nikakor me ni tako potegnila in vsrkala vase kot že toliko knjig, ki sem jih brala; razlog za to je morebiti v tem, da kriminalke že tako ali tako niso ravno moj priljubljen žanr, če pa je glavna tema politika, potem pa sploh ne. In prav v tem je kleč, najbrž. Tale kriminalni roman je veliko preveč političen, da bi me lahko močno zanimal in da bi ga povsem razumela. Kajti, ja, priznam: razumela sem bore malo. Saj sem brala tudi že kriminalke, vsekakor - a to so bili krimiči v stilu Agate Christie, recimo. O politiki, mafiji in vsemu, kar paše zraven, pa nimam blage veze, to je dejstvo. In zato so med branjem te knjige prišli trenutki, ko sploh nisem vedela, kaj berem, kdo je kdo, kaj se sploh dogaja, skratka, trenutki, ko mi je vse padlo dol in sem pomislila: Eh, kakšen smisel bi sploh imelo, da nadaljujem z branjem? No, pa sem kljub temu vztrajala. Saj ni bilo tako skozi celo knjigo, hvala bogu ne. Na splošno lahko rečem, da sem še najlažje brala začetek in konec romana. Tam nekje vmes, v sredini knjige, pa je bilo kar nekaj takšnih strani, ko sem voljo do branja skoraj izgubila. Politika, politika, še enkrat politika ... Italijanska mafija, sprevrženi umori, zapleteni odnosi med politiki in pripadniki mafije, skoraj zabrisana meja med enimi in drugimi ... Novinarji, kriminalisti, policisti, preiskovalci ... Skrivnostne osebe z enormnim, nedotakljivim vplivom, ki z eno nogo stojijo v politiki, z drugo pa v mafiji ... Vidi se, da avtorica vse to pozna v nulo. Saj ne rečem, napeto in gotovo tudi zanimivo, a kakor za koga. O teh stvareh vem veliko premalo, da bi lahko rekla, da me je knjiga resnično pritegnila. Brez dvoma je napisana odlično, a tema pač ni za vsakogar. To pa je, žal, tudi vse, kar lahko napišem o tem romanu. Vsekakor priporočam knjigo vsem ljubiteljem kriminalk, gotovo vam ne bo žal niti trenutka, ki ga boste prebili ob branju. Ne bo pa vam škodilo, če se vsaj malo, čisto malo spoznate na politične in mafijske zadeve - zgolj za lažje razumevanje.

O življenju čudežnega zdravilca

Roman Laurus sodobnega ruskega pisatelja Jevgenija Vodolazkina menda nekateri primerjajo z Imenom rože Umberta Eca. Kolikor se spomnim tega romana (že zelo dolgo je, kar sem ga brala), bi se mogoče res dalo potegniti kakšno vzporednico med tema dvema deloma, a po mojem mnenju ne preveč. Resda se obe zgodbi dogajata v obdobju srednjega veka in v obeh nastopa samostan, a prav veliko drugih skupnih točk med njima ni. Mogoče tudi zato, ker v Laurusu malce umanjka element dramatične napetosti, da bi lahko primerjava med njima bila povsem na mestu. V vsakem primeru je Laurus povsem samosvoje delo, roman, ki govori predvsem o ljubezni do bližnjega, o moči volje in duha, o odrekanju in služenju ljubezni.

Roman je izšel leta 2012 in avtor je zanj takoj prejel tri literarne nagrade, od tega glavno rusko literarno nagrado Velika knjiga, zaslovel pa je tudi onkraj meja Rusije. Pri nas je izšel leta 2015 v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, v odličnem prevodu Lijane Dejak, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado. Prevajanje najbrž ni bilo prav mehek oreh, saj je Vodolazkin, ki je sicer eden vodilnih sodobnih znanstvenih preučevalcev staroruske literature, v roman vpletel staroruski jezik, predvsem v dialoge, kjer je govora o verskih zadevah. Prevajalka je te stavke v stari cerkveni slovanščini mojstrsko prenesla v protestantsko slovenščino, kot so jo govorili v času Trubarja. Tako pri branju dobimo resničen občutek tistega časa, davnega 15. stoletja, v katerem se zgodba večinoma odvija.

Roman Laurus je pravzaprav svojevrsten fenomen: od leta 2012 do danes je bil preveden že v 23 jezikov in še ga prevajajo. Ko ga je avtor končal, je bil menda prepričan, da ga bodo prebrali samo njegova žena in nekaj prijateljev. Morebiti zato, ker je bil tako drugačen od sodobne literature in vsega, kar je danes v njej "moderno". A kot kaže, bralci z veseljem sprejmemo tudi kaj drugačnega.

Poleg vsebine je zanimiva tudi zgradba romana. Mojo pozornost je takoj pritegnilo dejstvo, da v knjigi ni narekovajev. Veliko je dialogov, torej veliko premega govora, a brez narekovajev. Gre torej za neke vrste "svobodno" ali "prosto prozo", če bi tak termin seveda obstajal, in če bi se dalo potegniti vzporednico s svobodnim ali prostim verzom v poeziji. Za bralca to pomeni, da mora biti mogoče le malce bolj pozoren pri branju, da mu ne uide, kdaj je kdo kaj rekel, saj ni nobenih narekovajev, ki bi že od daleč opozarjali na to.  

Roman opisuje življenje srednjeveškega zdravilca Arsenija, ki na nek način preživi štiri različna življenja in ima tudi štiri različna imena. Je človek z nadnaravnimi močmi, ki ljudi zdravi najprej s pomočjo zdravilnih zelišč (to znanje mu je predal dedek), potem pa vse pogosteje že samo z dotikom, saj skozi življenje spoznava, da niso zelišča tista, ki povzročijo ozdravitev, pa tudi njegov dotik ne, sebe Arsenij vidi zgolj kot božje orodje. Tisto najpomembnejše, kar sproži ozdravitev, je vera; vera ljudi v to, da bodo ozdraveli. V času, ko po Evropi razsaja "črna smrt", kuga, ima Arsenij ogromno dela. Vse dneve in noči hodi naokrog, potuje skozi mesta in vasi, ki jih je prizadela kuga, in rešuje ljudi pred gotovo smrtjo. In, zanimivo: sam, čeprav gre za skrajno nalezljivo bolezen, pri tem nikoli ne zboli. 

Celotno Arsenijevo življenje je pravzaprav poskus, da bi se odkupil za greh, ki ga je storil že kot mlad fant, ko je nehote povzročil smrt svoje ljubljene in njunega nerojenega otroka. Osebno me je najbolj pretresel podroben opis zelo težavnega poroda, ki se konča tragično. Ta huda izkušnja v rani mladosti Arsenija povsem spremeni, sprva si želi umreti tudi sam. Potem pa najde svojo rešitev v nesebični pomoči drugim, kar je pravzaprav počel že prej. Vse njegovo bivanje je posvečeno ljubljeni Ustini, vse, kar počne, počne zanjo in na nek način živi namesto nje. Svoji ljubezni tako ostane zvest tudi po njeni smrti, vse življenje, in ves svoj preostali čas preživi kot asket in svetnik. Roman je večplasten in čas v zgodbi ne poteka vselej linearno; pripoved včasih skoči v preteklost, v Arsenijeve spomine, pa tudi v daljno prihodnost. Lahko bi rekli, da je to roman o času, o tem, da časa pravzaprav ni. Da ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ampak da vse obstaja hkrati, tukaj in zdaj. Čas je tu le zato, da se mi lažje znajdemo, ker človeška zavest pač ne more sprejeti vase vsega naenkrat. Zato si ljudje čas predstavljamo kot linearno črto, ki teče naprej, čeprav ima v resnici obliko spirale, ki nima ne začetka ne konca. (Zanimivo, to me spominja na določeno stran v moji knjigi, kjer omenjam točno to.)

Sicer pa odsotnost časa ni edino sporočilo te knjige. Sama bi rekla, da je tu vsaj še eno zelo pomembno sporočilo, ki ga predaja roman Laurus. To je sporočilo o moči človeškega duha, o tem, kaj vse se da doseči z močjo volje. O tem, kaj vse lahko človek prenese, čemu vse se lahko odreče, pa bo še vedno živel in preživel, in kako neverjetno moč imajo njegove misli, njegova vera in ljubezen do bližnjega. To pa je nekaj, kar je aktualno v vseh časih - no, le še en dokaz, da časa v resnici ni. 

Pravila božanske ljubezni

Če bi me kdo prosil, naj mu priporočim knjigo, ki ne bo običajni priročnik za samopomoč, duhovno rast in iskanje samega sebe (ki jih je dandanes povsod okrog nas že malo morje), ampak naj bo raje leposlovno delo, roman, vendar naj bo v njej toliko življenjske modrosti in duhovnih resnic, kot jih še v priročnikih težko najdemo, naj bo torej vse skupaj v obliki zgodbe, vendar tako nabito s pomenom, da knjiga od njega kar poka po šivih - bi mu priporočila tole. Štirideset pravil ljubezni turške pisateljice Elif Shafak. Za vse, ki mogoče ne marajo romanov ali pa sem jim zdi škoda časa za branje leposlovja - ob tej knjigi bodo spoznali, da se da tudi v leposlovni obliki povedati vse tisto bistveno in temeljno - bržkone še bolje in bolj učinkovito kot v obliki suhoparnega priročnika. 

Roman Štirideset pravil ljubezni je resnično, z eno besedo - očarljiv. Magičen. Navdihujoč. Božanski. No, to je že krepko več besed kot ena. Sicer pa je nemogoče opisati takšno knjigo z eno samo besedo. Sploh me ne čudi, da je postala uspešnica in da je avtorica z njo zaslovela. Roman je prvič izšel leta 2010, pri nas pa je doživel že tri natise pri založbi Sanje. Privlačna je že sama zgradba romana: gre pravzaprav za zgodbo v zgodbi. Pripoved nas takoj potegne v svoj neustavljiv, magičen vrtinec, in z zanimanjem spremljamo obe zgodbi: okvirno, ki se dogaja v sodobnosti, in tisto "vstavljeno", ki se odvija v preteklosti, v daljnem 13. stoletju. Protagonistka okvirne zgodbe je Ella, štiridesetletna ameriška gospodinja, poročena in mati treh otrok, ženska, ki živi ustaljeno družinsko življenje, v katerem ne more biti več presenečenj, in ženska, ki ugotavlja, da je ljubezen med njo in možem nekam izginila, obenem pa se dobro zaveda moževih skrivnih skokov čez plot, a se pretvarja, da ničesar ne sumi. Tu so tudi določene težave z otroki in Ella kot popolna mati in gospodinja najraje beži v svet kuhanja, ker je to nekaj, v čemer se počuti najbolj suvereno in najbolj doma. Vendar ima tudi druge talente in že takoj na začetku izvemo, da je pravkar začela honorarno delati za neko literarno agencijo. Njene naloge vključujejo branje literarnih del neznanih avtorjev in pisanje poročil o njih. Tako ji literarna agencija pošlje roman Sladka blasfemija neznanega avtorja iz Amsterdama. Ko ga Ella začne brati, se prične potovanje v še eno zgodbo: zgodbo romana, ki se dogaja v letih 1242 do 1260 in opisuje neverjetno, nezemeljsko prijateljstvo med sufijskim učiteljem in pesnikom Rumijem ter potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, nekonvencionalnim modrecem, ki je povsod, kjer se je pojavil, dvigal prah in puščal ljudi odprtih ust. Njuna vez je tako močna, tako nadčloveška in božanska, da presega okvirje običajne človeške navezanosti in ljubezni in zato jo le malokdo v njuni okolici lahko razume. Sta duhovna sopotnika, ki se spoznata v na videz usodno določenem trenutku, skupaj preživita določeno obdobje življenja, potem pa se morata na tragičen način raziti. Šams je tisti, ki Rumiju in vsem, s katerimi pride v stik, predaja svoje modrosti v obliki štiridesetih pravil ljubezni. Po tem usodnem srečanju ni Rumi nikoli več enak; prijateljstvo s Šamsom ga popolnoma spremeni. Postane pesnik, kar prej ni bil. Zveza z dervišem ga preoblikuje in pregnete kot glino: iz uglednega, spoštovanega predavatelja in učitelja se spremeni v nekoga, ki izgubi ves svoj ugled in začne pisati pesmi. Zahvaljujoč poznanstvu s Šamsom ga danes poznamo kot enega najbolj priznanih bližnjevzhodnih pesnikov, ki se uvršča v sam vrh svetovne lirike. Znan je tudi kot "pesnik božanske ljubezni". 

Ella torej bere roman o Rumiju in Šamsu, obenem pa se tudi njeno življenje začne spreminjati, sprva nežno in neopazno, potem pa čedalje bolj neustavljivo in - prav tako usodno. V njeno življenje prav v trenutku, ko je že obupala in povsem nehala verjeti, da bi se ji kaj takega lahko še kdaj zgodilo, vstopi ljubezen. Strastna, vznemirljiva, zasvajajoča ljubezen. Vendar tudi Elli podobno kot Rumiju tragičen konec ni prihranjen ...

Vse nadaljnje besede bi bile odveč, kdor si želi spoznati ves čar in življenjsko modrost knjige Štirideset pravil ljubezni, jo mora vzeti v roke in jo použiti od začetka do konca. In, verjemite - použili jo boste kot slastno čokoladno tortico, ki vas bo ne le posladkala, ampak tudi nahranila, globoko, bogato in prepotrebno. Zgolj za prikaz, priokus te literarne tortice bom navedla nekaj odlomkov iz knjige - nekatera od štiridesetih pravil ljubezni, o katerih govori Šams iz Tabriza.

"Ne iščem česa drugačnega. Boga iščem," sem rekel. "Moje iskanje je iskanje boga."

"Potem pa iščeš na napačnem kraju," je odvrnil, in njegov glas je bil nenadoma zadrgnjen. "Ta kraj je bog zapustil! Ne vemo, kdaj bo nazaj."

Srce v prsih mi je ob teh besedah uplahnilo. "Kadar kdo govori slabo o bogu, govori slabo o sebi," sem rekel.

Čuden, skrivenčen nasmeh se je zarisal na gostilničarjevih ustih. Na njegovem obrazu sem videl grenkobo in ogorčenost in še nekaj, kar je spominjalo na otročjo prizadetost.

"Ali ne pravi bog 'saj smo mu bližji od utripalnice na vratu'?" sem vprašal. "Bog ni nekje daleč na nebu. Je v vseh in vsakem izmed nas. Zato nas nikoli ne zapusti. Kako bi lahko zapustil sebe?"

"Vendar zapusti," je pripomnil gostilničar, njegove oči pa so bile mrzle in uporne. "Če je bog tukaj, pa ne migne s prstom, ko brezmejno trpimo, kaj nam to pove o njem?"

"To je prvo pravilo, brat," sem rekel. "Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami." 

Šams je za trenutek obmolknil in počakal, da je mojster prižgal oljenko. "Eno od pravil pravi: Lahko proučuješ boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca. Nikogar ni, ki je živel, potem ko ga je videl, kakor ni nikogar, ki je umrl, potem ko ga je videl. Kdor ga je našel, bo z njim ostal za vedno."

Srce v prsih se mi je stisnilo. Počasi sem izdihnil, zelo počasi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil pravil. Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi. 

Ko sem gledal ljudi okoli sebe, sem se spomnil še enega zlatega pravila: Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti ne resnično poznati boga. 

Hotela sem, da razloži, pa je nadaljeval: "To je eno od štiridesetih pravil. Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami." Na kratko je premolknil in nato dodal: "Kako lahko krivite druge, da vas ne spoštujejo, ko pa sami o sebi mislite, da niste vredni spoštovanja?"  

O resnici in času

Sama Ruglja poznam kot odgovornega urednika revije Bukla, odlične brezplačne revije za vse, ki želijo biti na tekočem kar se tiče sodobne literature, na novo izdanih knjig domačih in tujih avtorjev, tako leposlovnih kot drugih žanrov. Redno jo prebiram, ne zamudim niti ene številke. Poznam ga seveda tudi kot sina pokojnega Janeza Ruglja, našega najbolj znanega psihiatra. Poznam ga kot velikega bralca. In zdaj - super! - tudi kot romanopisca. Roman Resnica ima tvoje oči je njegovo prvo leposlovno delo. O njem sem slišala veliko pohval, predvsem na družabnih omrežjih; zato me je še bolj zainteresiralo in sem si rekla: tole moram čim prej prebrati.

Knjiga je izšla lani pri založbi Litera, v zbirki Piramida. Osrednji lik v romanu je Miha, moški v poznih srednjih letih, ki je na začetku pripovedi tik pred upokojitvijo. Čaka ga še zadnji dan v službi, tik pred iztekom leta, in v njem se je že izoblikoval načrt, kaj bo počel v "penziji". Želi si prebrati vse knjige iz zbirke Sto romanov, ki so jo imeli v lasti že njegovi starši, njemu pa ni uspelo prebrati skoraj ničesar. Zdaj želi to popraviti, nadoknaditi zamujeno iz mladosti. Tudi Miha je torej bralec, podobno kot avtor romana. Bralka pa je tudi njegova žena Mija, s katero sta v harmoničnem odnosu že petintrideset let in imata sina, ki jih šteje malo manj. Že na samem začetku, v Prologu, izvemo, da obstaja vprašanje očetovstva: niti Miha niti Mija nista prepričana, da je Rok v resnici Mihov sin. Miha obljubi, da tega ne bo nikoli preverjal. 

Zgodba/življenje teče umirjeno, po dokaj predvidljivih tirih, Miha preživi zadnji dan v službi, sodelavci mu za poslovilno darilo kupijo vse knjige iz zbirke Sto romanov (ki si jih je nameraval kupiti sam, zato ne ve, ali naj bo s to gesto zadovoljen ali ne), doma jih zloži na police in se odloči, da mogoče že naslednjega dne prične z branjem. Naslednjega dne je sicer zadnji dan pred Silvestrovim, ko so dogovorjeni, da jima sin Rok in njegova žena pripeljeta v varstvo vnuka, sama pa za nekaj dni letita v Istanbul na silvestrovanje. Istanbul ima v romanu precejšnjo vlogo, saj se tam zgodi veliko stvari: Miha in Mija se denimo tam spoznata in tam je spočet tudi Rok; tja se Miha nekaj mesecev prej istega leta, kot se roman začne, s še tremi kolegi odpravi na neposredno spremljanje evropskega prvenstva v košarki. Istanbul ima torej zanj prav poseben pomen. Zdaj pa se tja za novo leto odpravlja njegov sin. Pred odhodom Rok očetu zaupa nekaj, kar tega precej iztiri, še bolj pa njegovo ženo, Rokovo mamo, ko ji Miha to pove. Red stvari se že tukaj nekoliko poruši, v še mnogo hujši, kar nepredstavljivo grozljivi obliki pa se to zgodi na novoletno noč, ko Miho vrže pokonci skrivnosten telefonski klic ...

Roman ima dobro zgrajeno fabulo, ki je začinjena tudi z dobršno mero suspenza; napetost narašča in nas ne spusti iz krempljev vse do izteka zgodbe. Eno glavnih vprašanj, tisto, ki se odpre že na samem začetku, na prvi strani romana, ostane neodgovorjeno: odgovora nikoli ne izvedo ne glavna lika ne bralec. Tudi sicer se zdi, da avtor postavi nemalo vprašanj, na katera pa si moramo odgovoriti sami. (Kar je prav gotovo ena od značilnosti dobre literature.) Ena glavnih stvari, o katerih se sprašuje in preudarja protagonist romana, je minevanje časa in nespremenljivost že uresničene realnosti, nezmožnost vrnitve v času nazaj in "popravljanja" stvari in dogodkov, za katere si želimo, da bi se zgodili drugače ali pa se sploh ne bi. To še posebno pride do izraza v drugem delu pripovedi (roman je, če ne upoštevamo začetnega kratkega Prologa, razdeljen na dva dela: Prej in Potem), ko se tisto najhujše že zgodi in ostaja skoraj samo še vprašanje, kako preživeti dan in kako prebiti noč, kako vztrajati v življenju in se ne predati smrti, kako se ne zadušiti, kako iti naprej, vsemu navkljub. In, ja - Mihu kljub vsemu to nekako uspe. Konec prinaša nov začetek - začetek branja knjig iz zbirke Sto romanov. Čeprav je mislil, da zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, nekako ne more začeti brati, že naslednji trenutek samemu sebi dokaže, da ni tako. Življenje gre naprej; in prav s tem, ko Miha kljub vsemu začne s svojim "bralnim projektom", se življenje lahko nadaljuje.

Resnica ima tvoje oči je roman o času, o minevanju in nepovratnosti že uresničenega, o ljubezni in iskrenosti in, nenazadnje, roman o knjigah. O tem, kako pomembno je brati, brati prave knjige; pa ne le sem ter tja kakšno, ampak veliko, čim več knjig. Sporočilo, v katerem se bodo našli vsi strastni bralci, tudi sama sem se. Samo Rugelj s svojim prvim romanom nikakor ni razočaral. Ustvaril je izvrstno delo, kakršno lahko uspe le tistim, ki veliko berejo. Knjiga, ki je resnično vredna vsake minute branja. Iskreno upam, da avtorju to ne bo dovolj in da nam bo kmalu postregel s še kakšnim romanom.

Z bilčico k sreči pripet

Najnovejšo knjigo Barbare Pešut sem morala v knjižnici rezervirati, a sem vseeno hitro prišla do nje. In prav tako hitro sem jo prebrala; kar pogoltnila sem jo. Resda ni zajetna, obsega le dobrih 80 strani, a mislim, da bi jo enako hitro prebrala tudi, če bi jih imela sto več. 

Pisma iz JLA sem brala z velikim zanimanjem, celo navdušenjem. Neverjetno je, koliko vsega je v tej drobni knjižici. Prežeta je z duhom Jugoslavije, z okusom takratnega življenja, s humorjem, z glasbo in plesom, čez vse to pa je razpeto večno ljubezensko hrepenenje, ki se kaže v odlomkih iz pisem vojaka Nikole in njegove Eve. (Imeni sta spremenjeni, kajpak vemo, da gre za avtorico in njenega moža.) Nikola služi vojaški rok v takratni JLA, Eva ga približno enkrat na mesec obišče - to so srečanja, za katera oba živita -, vmes pa si tešita hrepenenje s pismi. Njun odnos je že od vsega začetka, čeprav sta še zelo mlada, nabit z erotiko, vendar ni samo to; njuna zveza je veliko več. Veže ju tista "prava" ljubezen (kakor koli klišejsko se že to sliši) in zveže ju za celo življenje. Avtorica večkrat poudari, da je bila vojska sicer ovira za njuno ljubezen, vendar je bila hkrati ali pa prav zato, ker je bila ovira, tudi velika stimulacija. Bila je nekaj, kar je dokončno razmahnilo njuno ljubezen, nekaj, kar jima je pomagalo, da sta se lažje prebijala skozi vsakodnevno življenje, ko sta bila ločena. Ja, ljubezen ... Ta je rdeča nit tega avtobiografskega romana, je dišava življenja, ki z leti ničesar ne izgubi, temveč, nasprotno, le še bolj omamno diši. V tem je pač čar predane, zveste ljubezni med dvema sorodnima dušama. 

Podobno kot z ljubeznijo je knjiga odišavljena z vonjem Jugoslavije in takratnega življenja. Tistim, ki ga nismo izkusili (ker nas še ni bilo ali pa smo bili premajhni, da bi se spominjali), se ob branju lahko zazdi, da je bilo življenje takrat precej drugačno kot danes. In gotovo je res bilo. Bolj veselo, bolj duhovito, bolj radoživo. Manj obremenjeno, manj zaskrbljeno. Mogoče, če potegnem vzporednico z Oshom, bi lahko rekla: v časih Jugoslavije so bili ljudje bolj podobni otrokom, danes pa smo bolj podobni odraslim, ki so pozabili, kako je biti otrok. Ali, kot to dobro opiše avtorica v knjigi: 

V zadnjih obdobjih Juge smo bili še veseli, razigrani, duhoviti in lepi, a z vojno je vse to izginilo. Postali smo zreli, zahtevni, prisilno umirjeni in malo manj lepi.

Zelo posrečen se mi zdi tudi naslednji odstavek, ki govori o Jugoslaviji, njenih lepotah in ljubezni v tistih časih:

Veliko sem študirala, medtem ko ga ni bilo, vendar zgolj po inerciji. Resnično se nisem spraševala o svoji karieri. Hecno je, da sem takrat opravljala obvezni diplomski izpit po drugem letniku geografije, z naslovom Jugoslavija. Vedela sem veliko dejstev o alpskih ledenikih, takrat še živih, o rastju v Deliblatski peščari, o problematiki natalitete na Kosovu. Lepa dežela Jugoslavija, res. Tako pisana, tako bogata, tako perspektivna, tako velika, v Evropi na devetem mestu po velikosti. Rada sem jo imela, lepo je bilo živeti v njej. Lepo se je bilo ljubiti v njej. Tako strastno, tako čustveno, tako srce parajuće sa mekim ć ali tvrdim k.

Ljubezen, ki se je med Nikolo in Evo rodila takrat, v "davnih" časih Jugoslavije, je ostala, in ne le to: še vedno je enako močna. Avtorica pravi, da jo je njen "Nikola" ožigosal za vedno. On je ljubezen njenega življenja. Še vedno ga ljubi enako kot takrat. V knjižici Pisma iz JLA to ljubezen ovekoveči za vedno, obenem pa se ji včasih prikrade tudi misel o ničnosti in nesmiselnosti človeškega početja:

V knjigi zidam spomenik najini ljubezni. Visoko in široko bakreno statuo, impozantno, ki kliče k organizaciji proslav ob spremljavi pevskega zbora in orkestra. Veljalo bi proučiti tudi numizmatično vrednost kuvert. Kakšen je žig, kakšna je znamka, kakšna je letnica na njej in portret na znamki, ter znamkino vrednost. Ukvarjanje s spomini je dokaj težka zadeva. Zazrta v vrt, poznojesenski, poln posušenih rož in dreves, v dolgočasni popoldanski svetlobi, ki ne obeta ničesar lepega, me prisili v mišljenje, da je vse človeško početje samo skrajno nepopolno, naravnost nemočno smešno.

A to so le trenutki. Na koncu so vedno ljubezen, veselje do življenja ter lepi spomini. Avtorica pravi, da se je že v pionirskih časih naučila, kako "se pripneš k sreči samo z bilčico". Gre za verz iz pesmi, ki jo je prepevala kot pionirka. "Živijo zemlja in zvezde, / živijo ptice in svet, / živi vsak, ki je z nami / z bilčico k sreči pripet." In, kot pravi, je bila njena bilka v času vojske samo hrepenenje po njenem ljubem, in potešitev tega hrepenenja, ko ga je obiskala.

Hrepenenje, ta večna gonilna sila vsega človekovega obstoja ... Pohvale avtorici za izvrstno postavljen spomenik njeni ljubezni. 

Knjiga o otrocih

Po dolgem času sem spet vzela v roke meni tako ljubega Osha. Knjiga o otrocih, v kateri so zbrana njegova predavanja na to temo (tudi sicer Osho ni pisal knjig, pač pa je imel številna predavanja, in njegova dela so prepisi avdio- in videozapisov njegovih improviziranih nagovorov mednarodnega občinstva), je obvezno branje za vse starše in vse, ki delajo z otroki. V njej se indijski duhovni mistik in eden najvplivnejših mislecev v zgodovini dotakne vsega, kar je povezano z otroki in najčistejšim, najpomembnejšim obdobjem v življenju človeka - otroštvom; dotakne se šolstva, ki je zasnovano tako, da v človeku uniči tisto najosnovnejše in najpomembnejše, in dotakne se odnosa odraslih (v prvi vrsti staršev) do otrok, pa tudi obratno - otrok do staršev in odraslih. Osho je govoril o tem, kako nujno je, da spremenimo svoj odnos do otrok in otroštva - če tega ne naredimo, ne moremo spremeniti družbe in sveta. Obenem pa poudarja, da moramo tudi sami globoko v sebi ponovno obuditi otroka in ostati otrok - ne glede na mnenje in pritiske okolja. V trenutku, ko "odrastemo" in otroka ni več, se začne smrt, propadanje. Biti otrok pomeni biti živ. Biti otrok pomeni biti prisoten, spontan, pristen. Samo otroci znajo zares živeti, pravi Osho. Samo otroci so zares inteligentni. V trenutku, ko človek odraste, začne izgubljati svojo inteligentnost. Pri tem je treba ločiti med razumom, tako imenovano pametjo, in inteligentnostjo. Otrok ima zelo malo znanja, a to še ne pomeni, da ni inteligenten. "Odrasel" človek, ki je v svoje možgane naložil veliko (neuporabnega) znanja, pa ni nujno tudi inteligenten.

Nič, kar bi tukaj napisala, ne bi moglo povedati tega, kar lahko pove samo Osho; moje besede se ne morejo niti približati njegovim. Samo on je znal stvari povedati tako globoko in obenem tako razumljivo slehernemu človeku, tako modro in obenem tako preprosto, da se človek, ki bere njegove misli, lahko samo čudi: kako da nisem tega vedel že prej? Njegove misli so tu zato, da nas spomnijo tega, kar globoko v sebi že vemo. Zato naj bo dovolj nekaj odlomkov iz knjige.

[...] Stvari vlivajo v vas, namesto da bi jih vlekli iz vas. Zemljepis, zgodovina, znanost in matematika - nenehno vlivajo podatke v vas. Postanete papige. Z vami ravnajo kot z računalniki; tako kot posredujejo podatke računalnikom, jih posredujejo vam. Vaše izobraževalne ustanove so kraji, kjer vam stvari tlačijo v glavo.

[...] Izobraževanje naj bi vas popeljalo iz teme v svetlobo. To počnem tudi sam. Učim vas, kako biti to, kar ste. Učim vas, da bodite neustrašni; učim vas, da ne klonite pred pritiski družbe; učim vas, da se ne podrejajte. Učim vas, da ne hlepite po udobju in pripravnosti - če boste hlepeli po tem, vam bo to družba tudi dala, ampak ne bo zastonj. Cena pa je visoka: dobite udobje, izgubite pa zavedanje. Dobite udobje, a izgubite dušo. Lahko imate ugled, vendar takrat niste zvesti sebi; ste psevdo človek. Izdali ste obstoj in sebe.

Ampak družba hoče, da se izdate. Hoče vas izkoristiti kot stroj, hoče, da ste ubogljivi. Noče, da bi delovali kot pametno bitje, kajti takšno bitje se vede pametno in utegne reči: "Ne, tega ne morem storiti."

Primer: če ste resnično inteligentni in ozaveščeni, ne morete biti del nobene vojske - nemogoče. Če želite biti del vojske, je temeljni pogoj neinteligentnost. Zato vojski uspe, da na vse mogoče načine uniči vašo inteligentnost. Traja leta - zadevi pravijo "urjenje". Ubogati morate neumne ukaze: obrat desno, obrat levo, korakaj naprej, korakaj nazaj - počni to in ono. To ponavljajo iz dneva v dan, zjutraj, zvečer. Človek počasi postane robot, delovati začne kot stroj.

Ljudje so tako nespoštljivi do življenja. Še vedno ubijajo živali, da bi jih jedli - temu pravijo "ulov" ali "plen"; in če žival poje njih, temu pravijo katastrofa! Čudno ... V takšnih "igrah" bi morali imeti obe strani enake možnosti. Živali so brez orožja, vi pa imate brzostrelke ali puščice. Poučevati bi morali izjemno spoštovanje do življenja, kajti življenje je Bog. Edini Bog je življenje samo - drugega Boga ni. Prežeto naj bo z radostjo, smehom, smislom za humor - na kratko, s plešočim duhom.

Človeka je mogoče rešiti samo, če družba ne bo več pod vplivom šolstva, ali pa, če se bodo razvile popolnoma drugačne šole, ki jim niti ne bomo mogli reči tako; samo tako se bo človeštvo lahko rešilo. 

Zato pozabite na ambicioznost in primerjave. Otroka nikoli ne primerjajte z drugim in nikoli ne recite: "Poglej, on pa slika bolje!" To je grdo, nasilno, uničujoče. Tako uničite oba otroka. Tistemu, ki ga pohvalite, da bolje slika, okrepite ego in občutek večvrednosti, tisti, ki ga obsojate, pa se začne počutiti manjvredno. Večvrednost in manjvrednost sta bolezni, zato nikoli ne primerjajte!

Za vas in učitelje bo to težko, kajti primerjanje je močno zakoreninjeno v vas. Nikoli ne primerjajte. Vsakega otroka je treba spoštovati takšnega, kakršen je. Vsakega otroka je treba spoštovati kot enkratnega.

Na koncu knjige Osho predstavi tudi nekaj meditacij, ki so primerne za otroke. Ob tem poudarja, da je meditacija nekaj, kar je pisano na kožo vsakemu otroku - bolj kot odraslim! -, ker je otrok bližje izviru, tistemu izvornemu, blaženemu stanju, h kateremu vsi vede ali nevede težimo. Zato se otrokom meditacije sploh ni treba učiti, je pa le koristno, če tudi v vsakodnevnem življenju okrog njih ustvarjamo meditativno ozračje.

Obvezno branje za vse starše, učitelje in vzgojitelje! Bolj bi se morali zavedati, kako izrednega pomena je vzgajanje otrok. Otroci so naša prihodnost, vsak otrok je prihodnji človek, ki bo soustvarjal in krojil usodo sveta. Ali, kot pravi Osho: Otrok je oče človeka. 

Nori ljudje na oblasti ali: kdo je tu nor?

Eden naših najbolj znanih komikov, igralcev, imitatorjev, TV-voditeljev in skladateljev (in najbrž še kaj), Jure Godler, je tudi avtor nove, izvrstne drame oziroma tragikomedije Predsednikova norost (s podnaslovom Predsednik republike je nor), ki je izšla marca letos pri založbi Primus v zbirki Avtorji. Zainteresirala me je takoj, ko sem izvedela zanjo. Zanimalo me je, kako se je vsestransko nadarjeni Jure Godler izkazal kot dramatik. Pa tudi tema je aktualna - in je bila v vsej zgodovini človeštva. Motiv norega vladarja je od nekdaj navdihoval umetnike, med katerimi velja omeniti zlasti Shakespearja in njegovega Kralja Leara. Godler v predgovoru k svoji drami omenja tudi dramsko delo Norost kralja Jurija, po katerem je bil posnet tudi film. Oboje je nedvomno vplivalo na avtorja in nastanek drame Predsednikova norost.  

Gre za tragikomedijo v dveh dejanjih, vsako dejanje šteje osem prizorov. Drama je napisana tekoče, v Godlerjevem značilnem duhovitem tonu in komičnem stilu, tok dogajanja pa nas že na prvi strani zgrabi in odnese s sabo, da ne moremo prenehati, dokler ne pridemo do zadnjega prizora. Glavni protagonist je Božo Lampreht, predsednik Republike Slovenije, ki se že na samem začetku obnaša nekoliko čudno; daje vtis, da z njim ni čisto vse v redu. Ostale osebe so še Marjana, predsednikova žena, Peter, njun sin, varnostnik Mičo, piarovka Tina, premier Simon Fras, predsednik državnega zbora Bojan Jakopin, dva ministra, zdravilec Fazo in statisti. Že v drugem prizoru prvega dejanja, ki se odvija na Kongresnem trgu, postane očitno, da je predsednik neuravnovešen in da ima psihične težave. V svojem govoru na proslavi ob dnevu državnosti si namreč dovoli nekaj izpadov, ki sprožijo vsesplošno zgražanje. Po tem dogodku gre z njim le še navzdol, začne si celo domišljati, da Hrvaška napada Slovenijo in da je izbruhnila vojna. Medtem v državnem zboru potekajo posveti o tem, kako se znebiti neuravnovešenega predsednika, ki je izgubil slovensko morje, in kdo naj stopi na njegovo mesto. Predsednik se z družino umakne na grad Brdo, kjer nato ostane sam z varnostnikom, zdravilcem, ki ga je poklical njegov sin, in njegovimi pomočniki. V največji tajnosti tako poteka zdravljenje predsednika in njegove norosti, saj nikakor ne sme priti v javnost, da je duševno bolan in trenutno nezmožen opravljanja svojih dolžnosti. V državni zbor pa informacije o tem, kaj se dogaja s predsednikom, vseeno prikapljajo, predsednik državnega zbora se okliče za vršilca dolžnosti predsednika republike in začne pripravljati vse za napad na Hrvaško. Pri tem se odpira vprašanje, ali ni morebiti Jakopin še bolj nor kot Lampreht. Konec je takšen, kakršen mora biti konec dobre drame: nekoliko nejasen in zavit v skrivnost. Ni povsem jasno, kaj se v resnici zgodi, zdi se, kot da predsednikovo izkrivljeno doživljanje resničnosti vpliva tudi na sam iztek drame in celo na bralčevo dojemanje. 

Osebno mi je branje Godlerjeve drame predstavljalo prvovrsten bralski užitek. Le še en dokaz za to, da založba Primus izdaja res super knjige.