Ozov roman v pismih: Črna skrinjica

Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, je roman Črna skrinjica Amosa Oza. Potem ko sem zadnjič spoznala njegov prvi roman Moj Mihael, sem bila odločena, da želim prebrati tudi njegovo Zgodbo o ljubezni in temnini, a žal nisem prišla do nje - v naši knjižnici je nimajo, kar se mi zdi čudno, saj naj bi šlo za Ozov najpomembnejši roman. Pa nič hudega, zdaj vsaj vem, katero knjigo si moram naslednjo kupiti, če slučajno kdaj naletim nanjo na kakšnem sejmu ali v antikvariatu ali sploh kjerkoli ;). Čeprav torej nisem uspela priti do tega baje tako monumentalnega Ozovega romana, sem vseeno še malce ostala v Ozovem svetu in se lotila ene od njegovih drugih knjig, ki jo imam slučajno v svoji knjižnici. Ni mi bilo žal. Med branjem sem se za kakšen trenutek celo spomnila na svoj tretji roman, ker gre za podobno zgradbo - oba, Ozov roman Črna skrinjica in moja tretja knjiga sta romana v pismih.   

"Zgodba o intimi in mednarodni politiki", piše na naslovni platnici žepnice, izdane pri MK. Črna skrinjica, ki je sicer najpomembnejši vir podatkov o letalski nesreči, je v tem romanu prispodoba za preteklo skupno življenje glavnih protagonistov, Ilane in Aleksandra (na kratko Aleksa), ločenega para, ki si po sedmih letih molka in tišine nenadoma začne dopisovati. Korespondenco sproži Ilana, ki je zdaj drugič poročena v Jeruzalemu in ima poleg šestnajstletnega sina iz prvega zakona še majhno hčerkico iz drugega. Bivšemu možu piše s prošnjo, da bi ji finančno pomagal pri odraščanju njunega sina Boaza, ki je precej težaven, neprilagojen, divji in včasih tudi nasilen fant, ki stalno zahaja v težave. Vendar se kmalu izkaže, da sin ni edini razlog, zaradi katerega Ilana piše bivšemu možu, ki je pomemben znanstvenik in profesor v Ameriki, avtor svetovno znane knjige o religijah. Razkrije se, da Ilana še ni pozabila svojega prvega moža, da je ostal v njej, kot pravi ona, da je vedno nekje vmes med njo in njenim sedanjim možem; in to kljub temu, da njun odnos ni bil nobena idila, da ji je Aleks povzročal čustvene in telesne bolečine, ona pa je njega varala s številnimi drugimi moškimi. Skozi njuno dopisovanje in preko pisem, ki jih pišeta tudi drugim osebam - predvsem Michelu, Ilaninemu zdajšnjemu možu -, postopno spoznamo njuno zgodbo, njuno ljubezen in sovraštvo, njune rane in bolečine. Iz pisanja svojega prvega moža Ilana kmalu razbere, da je, poleg tega, da je strašno osamljen, tudi neozdravljivo bolan. Vse to se najprej zdi kot primerna kazen za brezčutnega moškega, ki se ni nikoli oziral na druge in je celo lastno ženo in sina poteptal in jima ob ločitvi naredil veliko krivico. Vendar se proti izteku romana izkaže, da sta usmiljenje in sočutje nekaterih, ki mogoče sploh niso tako verni (Ilana pa tudi Boaz), zelo velika, medtem ko je usmiljenje drugih, ki so že skoraj fanatični verniki (njen mož Michel), na izredno nizki ravni in očitno domuje le v teoriji, ne pa tudi v realnosti in zlasti ne nasproti najbližjim in domnevno najbolj ljubljenim osebam. Kot se sicer pogosto dogaja tudi v našem vsakdanjem življenju in ne le v literarnem svetu.

Poleg neozdravljenih ljubezenskih ran in bolečin, ki pridejo na dan med Ilano in Aleksom, je tu tudi vse večji civilizacijski razkorak med njunima svetovoma. In osebno so mi bile zelo všeč tudi misli profesorja Aleksandra Gideona, ki so v romanu tu in tam posejane med pismi. Te misli neprizanesljivo razkrinkavajo bistvo vseh fanatičnih obsedenosti z religijo:

187.

Človek se briga za svoje lastne zadeve, dokler ima zadeve in dokler je svojski. Če zmanjka tega, je njegovo življenje temu primerno prazno, tako da se zdaj začne vneto brigati za zadeve drugih ljudi: da bi jih spravil v red. Da bi jih kaznoval. Da bi podučil vsakega bedaka in iztrebil vsakega odpadnika. Zasul druge z dobrimi deli ali jih napravil puščobne. Med plemenitim fanatikom in morilskim fanatikom je seveda razlika na etični ravni, v bistvu pa ni nobene razlike. Morilska blaznost in samožrtvovanje sta dve plati iste medalje. Oblastiželjnost in požrtvovalnost, surovo nasilje in gorečniška predanost, zatiranje bližnjega in zatajevanje svojega jaza, reševanje duš tistih, ki so drugačni od tebe, in iztrebljenje teh drugačnih: vse to niso parna nasprotja, temveč samo različni načini izražanja človeške praznine in ničevosti. "Nezadostovanje samemu sebi," kakor je menil Pascal (ki je bil prav tako inficiran).

188.

"Ker s svojim praznim, puščobnim življenjem ne ve nič početi, pada drugim okoli vratu ali pa jih grabi za goltanec" (Eric Hoffer, Pravi vernik).

191.

"Žrtvovanje zasebnega življenja na oltarju posvečenega ideala" ni nič drugega kakor obupano oklepanje ideala, kadar je mrtvo zasebno življenje.

270.

In tako postaja življenje, naenkrat ali postopoma, vse bolj enolično, plehko, prazno: čaščenje nadomešča prijateljstvo. Zaničevanje lastne osebe zamenja pripadnost. Ubogljivost namesto družabništva. Podložnost namesto tovarištva. Navdušenje spodrine čustvo. Tuljenje in šepetanje nadomestita govorjenje. Sumničavost namesto dvoma. Mučeništvo namesto radosti. Zatajevanje namesto hrepenenja. Pokora namesto premišljevanja. Izdaja namesto razhoda. Krogle namesto argumentov. Prelivanje krvi namesto razkola. Smrt namesto spreminjanja. Čistke namesto smrti. "Večnost" namesto življenja.

285.

"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - in pri tem se kar podvizaj, sicer te čaka krogla od nas.

286.

"Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" - toda če te je že načelo sovraštvo do samega sebe, je ta zapoved nabita s črnim humorjem. 

Kakorkoli obrnem, v nobenem primeru mi ni bilo žal, da sem vzela v roke še eno Ozovo knjigo. Čeravno me politika resnično ne zanima in mi je vse v zvezi z njo tuje, me skoki na politične teme v tem romanu niso motili, ker jih nikakor ni preveč, poleg tega so vpeti v zgodbo, ki pripoveduje o živih, resničnih ljudeh, o njihovih mukah in bolečinah, ljubeznih in strasteh, o njihovem iskanju mesta pod soncem. Roman, ki ga je vredno prebrati. Ozova Zgodba o ljubezni in temnini pa vsekakor ostaja na mojem seznamu "must read" knjig v prihodnosti. 

Nadaljevanje razmišljanja

Ko včasih razmišljam o vseh teh otrocih, ki jih prinašamo na ta svet, ki jim, vsaj zaenkrat in vsaj takšen, kot je zdaj, ne more nuditi neke svetle prihodnosti, se sprašujem, ali to počnemo zavestno ali čisto nezavedno? Ali zavestno spočenjamo in rojevamo otroke, ali sploh kdaj pomislimo na to, da jim bo, našim lastnim otrokom, če se čim prej nekaj temeljito ne spremeni, lahko še trda predla in jim zna biti v prihodnjih letih zelo težko? Ali pa to počnemo nezavedno, zgolj iz primitivnega nagona po samoohranitvi, ki nas sili, da se razmnožujemo, da pač ne bi izumrli? Se sploh zavedamo, da je možnost, da bomo tako ali tako izumrli, iz dneva v dan večja in da raste sorazmerno z našo ignoranco do temeljnih problemov, ki pestijo ta planet in katerih povzročitelji smo izključno mi sami? Planet umira pred našimi očmi, mi pa smo še kar naprej globoko zatopljeni v popolnoma nepomembne stvari, ne vidimo in ne slišimo nič; spimo. Kako lahko mirno rojevamo otroke na ta svet, ne da bi temeljito, pri polni zavesti razmislili o tem, kakšno sploh bo njihovo življenje, še več, ali bo njihovo življenje, celo preživetje sploh mogoče? Ne razumem tega, res ne. Pa ne mislim o sebi, da sem črnogleda; prav nasprotno. Imam se za zelo optimistično osebo, le da skušam na stvari gledati tudi realno. In realna dejstva v tem trenutku so, da se že skoraj utapljamo v plastiki, da so morja z njo že povsem prepredena, da je tudi ostala narava že skrajno onesnažena, da pitna voda ne bi smela biti nekaj tako samoumevnega, kot je (še vedno), da se prav lahko zgodi, da je nekega dne zmanjka - kar pri vsem tem onesnaževanju sploh ne bi bilo tako čudno - in kaj bo potem? Da ne govorim o vseh drugih človekovih napakah in zablodah, ki so pripeljale do tega, da je že skoraj vsa hrana (in voda) strupena, da je resnično težko najti še kakšen košček zemlje na tem planetu, ki ne bi bil oskrunjen, omadeževan, uničen od človeka. Ne pravim, da ne bi smeli več imeti otrok. Ne mislim, da bi morali kar vreči puško v koruzo, se prenehati razmnoževati in vse skupaj poslati nekam, ker je tako ali tako vse v riti. Ne, točno to je tisto, česar ne smemo narediti. Naša dolžnost je, da se zbrcamo k pameti, se zbudimo in se potrudimo popraviti, kar se popraviti da. In s tem je treba začeti že danes, ne odlašati na jutri ali drug teden. Začne pa se že z majhnimi koraki v vsakdanjem življenju. Nihče na tem svetu ni premajhen ali premalo pomemben, da ne bi mogel spremeniti sveta - kajti, če bi VSI naenkrat v svojem življenju izvedli samo majhno spremembo, bi se svet kot celota temeljito spremenil. Recimo, če vzamemo "samo" problem odpadkov. En primer: osebno me zelo jezi, ko vidim, da ljudje v zabojnik za biološke odpadke mečejo biološke odpadke v plastičnih vrečkah. Ne razumem tega in me blazno jezi. Dve možnosti sta: ali ljudje še vedno nimajo treh čistih o ločevanju odpadkov ali pa jim je popolnoma vseeno. Najbrž bo držalo kar oboje. In dokler bo tako - dokler se nam ne bo dalo samo malo pomisliti z (lastnimi! Ne tujimi) možgani, in dokler nam bo vseeno, tako dolgo bo vse skupaj pospešeno letelo v propad. Prav dolgo pa to ne bo več trajalo, ker se čas urno izteka. Je res tako težko biološke odpadke zbirati v biološko razgradljivih vrečkah ali pa preprosto, če ne gre drugače, stresti jih ven iz plastične vrečke in slednjo vreči tja, kamor spada? Čisto preproste stvari so človeku, ki se mu ne da niti živeti, ponavadi odveč. Zato pa se je treba ZBUDITI. Če nam je že zase tako vseeno, češ, od nečesa je pač treba umreti (tipičen izgovor tistih, ki se bojijo sprememb ali pa se jim preprosto ne da), potem naj nas briga vsaj za zanamce. Za otroke, ki prihajajo sem za nami. Ali pa jih nehajmo spravljati na ta svet, če jim nismo sposobni ponuditi vsaj približno čistega planeta in osnovnih dobrin, ki jih potrebujejo za preživetje. In s temi osnovnimi dobrinami ne mislim pametnih telefonov, računalnikov, video igric in še drugih nadvse "pametnih" pritiklin, ki delajo človeka neumnega. Ne, mislim na ohranjeno naravo, nezastrupljeno hrano in vodo, zrak, ki ga bo mogoče dihati. Marsikje je vse to že skoraj nedosegljiv ideal. Bomo dopustili, da se to zgodi tudi pri nas? Se bomo zbudili ali bomo v spečem, nezavednem stanju zdrsnili v prepad, iz katerega ni vrnitve?

O podnebnih temah

Nikakor ne morem ostati tiho ob trenutno najbolj pereči temi na tem planetu, ki bi morala postati resnično pereča za vse, če naj bi se kaj spremenilo in če naj sploh preživimo kot človeška vrsta. Zato danes beseda ali dve o podnebnem štrajku mladih, ki se je dogajal minuli petek. Ko sem izvedela, kaj se pripravlja, in še bolj potem, ko je bilo že mimo, in sem brala o res lepih številkah mladih, ki so se v slovenskih mestih zbrali k temu dogodku, sem bila navdušena in ganjena. Mladina z Greto Thunberg na čelu se je začela "buniti", čudovito. Prav to potrebujemo, ljudje se morajo zbuditi, in mogoče so res prav mladi tisti, ki bodo z vsem skupaj začeli. Najprej z opozarjanjem, da je to naš edini planet, da nimamo kam pobegniti; zavedeli so se, da s takšnim načinom življenja na tej Zemlji za njih ni prihodnosti. Le kako bi bila? A kaj, ko je ta njihov petkov pohod šele začetek, milo rečeno, ali pa še to ne. Ko potem berem kakšne komentarje, članke o tem v medijih, se hitro postavim spet na realna tla in si rečem, da se bo bolj težko kaj spremenilo, dokler ljudje niso pripravljeni priznati, v čem je zares problem. Recimo, včeraj sem na Facebooku videla članek o podnebnem štrajku mladih, objavljen s strani Greenpeacea. Med drugim je v njem pisalo nekaj takega: "Sporočilo mladih je bilo jasno: fosilna goriva morajo ostati pod zemljo!" Ob takih izjavah si ne morem kaj, da se ne bi pomilovalno nasmehnila. Ne vem, kdo je avtor članka, a očitno nima prav veliko pojma. Oh ja, torej so fosilna goriva naš edini problem? To je edino, kar pesti in onesnažuje ta planet? Človek res ne ve, ali bi se jokal ali smejal. Če bi bil res samo to naš problem, potem sploh ne bi bilo tako hudo, kot je. Vse bolj me moti in resnično mi gre na jetra, ker se ljudje, skoraj celotno prebivalstvo tega planeta, ki mu res že trda prede - s tem pa tudi nam - še kar prenareja in noče in noče videti, kje so resnični problemi, kaj je tisto, kar bi bilo treba najprej spremeniti, da bi lahko govorili o vsaj majhni možnosti našega preživetja. Ja, seveda promet in fosilna goriva tudi onesnažujejo zemljo in podnebje, ne mislim, da to koristi. Malo več kolesarjenja ali pešačenja in manj prevažanja z avtomobili bi vsem koristilo tako in drugače. Da ne govorim o naših odpadkih, v katerih se bomo kmalu zadušili, in med katerimi absolutno kraljuje plastika - kaj se tu lahko spremeni? Če vsa velika podjetja danes popolnoma prenehajo proizvajati plastiko, mogoče še lahko kaj rešimo, čeprav smo že čez in čez prepredeni z njo. Toda, ali se bo to zgodilo? Zaenkrat vsi še naprej enako veselo proizvajajo tone in tone plastike, mi jo kupujemo, s čimer to podpiramo, in baraka gre naprej - kako naj se tako kaj spremeni? Le kako, če pa je v trgovinah praktično vsaka stvar zavita v plastiko, če je plastika povsod, tudi v oblačilih, obutvi, kmalu bo še v kisiku, ki ga dihamo. Zelo pohvalno, da so nekateri trgovci uvedli recimo vrečke za sadje in zelenjavo za večkratno uporabo. Sama sem si jih takoj nabavila in jih vestno uporabljam. V trgovino tudi sicer hodim z vrečkami za večkratno uporabo in se skušam izogibati plastiki, kolikor se le da, a povsem izogniti se ji je pač še vedno nemogoče. Vse to, te vrečke in podobno, so žal le majcen pljunek v morje. 

Vse to je nedvomno res, a ob tem si je treba nehati zatiskati oči in končno že enkrat priznati, kaj je tisto, kar ta planet onesnažuje daleč najbolj. To ni niti promet, niti prevelika poraba vode (čeprav je seveda res, da bi tudi z vodo morali ravnati bolj varčno in je ne jemati tako samoumevno), tudi ugašanje luči ne bo rešilo sveta. Že dolgo je znano, da je največji onesnaževalec podnebja živinoreja. O tem obstaja toliko virov in relevantnih raziskav, da nima smisla, da jih omenjam; kogar zanima, lahko na Googlu najde in prebere marsikaj. A dejstvo je, da se ljudje še vedno nočejo zanimati za to temo, ki je žal še vedno tabu. Ko to komu omeniš, takoj začne utripati rdeče in besneti kot majhen otrok, češ, kdo ti daje pravico, da mu vsiljuješ svoj način prehrane? Vegani ste tako tečni in agresivni. Živi in pusti živeti in podobno. Vsejedi ljudje se razburjajo, kot da gre za nekaj osebnega, kot da gre res samo za način prehrane. Pa gre za mnogo, mnogo več - gre za prihodnost našega planeta in nas samih. Treba je sestopiti s piedestala obupne samopomembnosti, treba se je odreči neomajni veri v to, da smo ljudje absolutni vladarji tega planeta in da so vse druge vrste tu samo zato, da služijo nam. Ja, pustili vas bomo živeti v miru - ko boste vi pustili živeti v miru. Zaradi vas vsak dan nedopovedljivo trpi in umre na milijone nedolžnih živali, samo zato, ker ljudje še vedno sveto verjamete, da brez prehranjevanja s trupli živali in njihovimi izločki ne bi preživeli. Živali so obravnavane kot predmeti brez občutkov, natlačene v premajhne prostore, pohabljene, zlorabljene, posiljevane, mučene in na koncu zaklane. Da imate lahko vi svoje zrezke, salame, sirčke in mleko. (Ste dojenčki?) Poleg nepotrebnega trpljenja, ki se ga s tem povzroča, je tu še faktor onesnaževanja. (Da zdravja sploh ne omenjam.) Kdaj bo človek spoznal, da na tem planetu ne more biti miru, da ljudje ne morejo živeti v miru, izobilju in sreči, dokler povzročajo trpljenje drugim bitjem? Že Tolstoj je rekel: "Dokler bodo klavnice, bodo tudi vojne." Preprosto, vse je povezano, vsi smo povezani. Ni dovolj ukiniti vojne med ljudmi - pravzaprav to sploh ni mogoče, dokler vojne med ljudmi in živalmi še kar trajajo, neprestano, iz dneva v dan, iz sekunde v sekundo. In zakaj? Zato, da se človek, kmalu širši kot daljši, prenažira z nečim, česar sploh ne potrebuje. Da ne omenjamo, koliko mesa, enako kot tudi druge hrane, se sploh ne poje, ampak konča v smeteh. Človek je resnično breme tega planeta. Današnji človek je le parodija na nekaj, kar naj bi človek bil, morda nekoč v daljni preteklosti, groteskna spaka, ki se ne zaveda ničesar, temveč v spečem stanju štanca eno sranje za drugim na ta ubogi planet. Pri tem sploh ne razmišlja - le kako, če pa spi -, ne misli niti na to, kaj bo pustil zanamcem, ne pomisli na otroke, kaj bodo ti sploh imeli od življenja na gori odpadkov in trupel, ki se dviga že v vesolje, ne, na to ne misli, enako kot vse drugo tudi otroke štanca na ta svet kot po tekočem traku, dajmo jih roditi še več na ta že skoraj uničen planet, samo rodimo jih semkaj, ne da bi jim dali kakršno koli prihodnost, kaj bo potem tukaj z njimi, nas pa ne briga. Nas takrat ne bo več, ker bomo škripnili zaradi raka ali sladkorne ali kakšne druge civilizacijske bolezni, katere glavni razlog je nepravilna prehrana, v kateri kraljuje veliko preveč mesa in živalskih izdelkov; ampak jebi ga, zaradi nečesa je pač treba umreti, ne?! 

Če hočemo kaj pustiti vsem tem otrokom, ki tukaj in zdaj, tako kot je, res nimajo nobene prihodnosti, če hočemo sploh preživeti kot vrsta (ne oziraje se na očitno dejstvo, da bi bilo za vse skupaj bolje, ko sploh ne bi), potem se resnično moramo zbuditi. Si nehati zatiskati oči, priznati končno že enkrat, kje so resnični problemi. Poslušajte rock in metal, mogoče vas bo to zbudilo. Prenehajte jesti meso in živalske izločke samo za en teden in jejte v glavnem sadje in zelenjavo, pa se vam bodo misli takoj zbistrile in videli boste tudi tisto, česar prej niste. Pojdite ven, v naravo, in dihajte. Ne vem, karkoli, samo zbudite se. Zadnjič sem nekje zasledila informacijo o tem, da imamo samo še 12 let časa, da popravimo, kar se popraviti da. Po izteku tega obdobja bo za planet prepozno. Ne morem vedeti, ali je to res, vendar verjamem. Povsem verjamem. Saj takole res ne gre v nedogled. Če bi v trenutku prenehali z vsem, kar uničuje zemljo in podnebje ... Hja, potem bi se nemara še lahko kaj spremenilo. Pa res lahko prenehamo v trenutku?

Nekje sem brala tudi o znanem igralcu in voditelju, Klemnu Slakonji, ki pravi, da z družino odkriva svet rastlinske prehrane in veganstva in da je iz dneva v dan bolj navdušen nad vesoljem novih okusov, ki se jim ob tem odpira. Zelo sem srečna, ko slišim kaj takega. Vedno več nas je, število ljudi, ki se odločijo, da se bodo prehranjevali le še z rastlinsko prehrano, vse bolj narašča. Po naravi sem optimistka in bom to ostala, čeprav je včasih, sploh zadnje čase, res težko vztrajati v optimizmu. A hočem. Hočem verjeti, da se bo človek prebudil. Da bo postal spet sočutno bitje, kar v svojem najglobljem bistvu tudi je. Da bo spoznal, da ga dobiček in materialno imetje ne moreta rešiti, ljubezen in sočutje pa. Da je vse, prav vse toliko lepše in boljše, ko se človek prehranjuje na pravilen način: zdravje, počutje, mišljenje, osebno življenje in življenje na tem planetu. Mogoče bodo res tudi mladi prispevali k temu prebujenju človeka. Samo da se vse skupaj nekako začne. In opustitev uživanja mesa in živalskih izdelkov je temeljni pogoj, da se sploh lahko kaj spremeni. Takoj za tem pride vse ostalo: ločevanje smeti ali, še bolje, t. i. zero waste, manj onesnaževanja v prometu, varčno ravnanje z vodo in drugimi viri. A začeti je treba na začetku. In kje se vse začne? Pri ljubezni. Pri sočutju. To je temelj vsega. Brez tega ne more biti ničesar drugega. Če tega ne zmoremo, potem je bolje, da nas ni več tukaj.

Posnetek na YouTubu

Pred nekaj več kot dvema tednoma smo s Studiom Proteus ali, po domače, postojnsko televizijo, posneli prispevek o meni, moji knjigi in mojem ustvarjanju. Zdaj je ta prispevek na voljo na YouTubu. Predvajali so ga tudi na lokalni televiziji, na programu TV Studio Proteus. Torej, vsi, ki bi me radi ne le brali, ampak tudi videli in slišali - kar hop na link: https://www.youtube.com/watch?v=aYpvtRXLNgk&feature=share&fbclid=IwAR0givDP44qGl06-ApfFZo0DCUAjLaxmKwd25i_MFxmcK-Bpk2ppMwAAAK0
Prispevek smo snemali v postojnski knjižnici, bil je prav prijeten pogovor o mojih najljubših temah in stvareh v življenju :).

Enak pogovor o njegovi knjigi in ustvarjanju so posneli tudi s Petjo, mojim partnerjem. V kratkem bo na YouTubu na ogled tudi ta.

Kratke zgodbe - drugič; nadaljevanje

Kot obljubljeno, objavljam nadaljevanje svoje kratke zgodbe Ogenj v grlu.

* * *

4

Naslednjega dne se je kljub vsemu ponovno pojavila v podjetju, vendar je prvič resno pomislila, da bi šla na bolniško. Če je ne bi pestile tako grozovite bolečine, ne bi nikoli niti v sanjah pomislila na kaj takega. Vedela je, da je njena asistentka sposobna ženska, ki bi ji lahko mirne duše zaupala vodenje podjetja medtem, ko nje ne bi bilo. A kaj, ko je s tako težavo spustila vajeti iz rok in prepustila tisto, kar je v življenju najbolj ljubila – nadzor –, nekomu drugemu.

Asistentka Maruša je s sočutjem gledala uborno senco svoje nadrejene in nazadnje odločno pribila, da tega ne bo več gledala. Dobesedno ukazala ji je, naj se preneha mučiti in gre domov. Takšen odnos si je lahko dovolila, ker sta bili s šefico v precej zaupnem odnosu. Poznali sta se že dolgo in asistentka je bila najboljši in tudi edini približek prijateljice v Tamarinem življenju. Ko je slišala, da je medicina nad njo praktično dvignila roke, je Maruša rekla, da je to sploh ne preseneča, nakar je oznanila, da obstaja še ena možnost, ki bo po njenem imela več učinka. Tamara je zastrigla z ušesi in jo upajoče pogledala.

»Poznam dobrega bioenergetika, ki je tudi meni že večkrat pomagal. Lahko mu rečem zate, povem, da je nujno, in te bo vzel takoj. Vem, da ne verjameš v te stvari, ampak, lepo te prosim, pozabi zdaj na to. Vsaj poskusiti moraš. On ti dejansko lahko pomaga. Misliš kar v nedogled takole trpeti?! Nekaj vendar moraš narediti, za božjo voljo.«

Tamara se je ob njenem predlogu sprva posmehnila. Ne, v ta lari fari res ni verjela. V to prodajanje megle naivnežem se ne bi nikoli spustila, ona že ne. Toda zdaj … Osramočena je spoznala, da je človek, ki ga stiska za vrat huda telesna bolečina, sposoben poteptati vse, v kar je kdaj verjel, in obenem začeti verjeti v nekaj, v kar nikoli ni. Človek, ki ga boli, je sposoben pozabiti vse in storiti vse, vse brez izjeme, da bi ozdravel. Pri tem skorajda ne izbira sredstev. Sposoben je zatajiti celo samega sebe. Naredil bi vse, da bolečina preneha. To je nekaj docela človeškega, se je tolažila. Zato je po prvih impulzih odpora nekako proti svoji volji hripavo prosila Marušo, naj ji da kontaktne podatke tega bioenergetika. Pri tem se je počutila malone kot izdajalka. Obenem pa ji je bilo tudi že vseeno. Zverinska bolečina v grlu jo je naredila skoraj povsem otopelo. Zaradi nje je postajala nekdo drug. Ali pa bi bilo nemara bolje reči, da je zavoljo neznosne bolečine že tako zbledela, da je počasi, postopno postajala nihče.

5

Bioenergetik jo je bil voljan sprejeti takoj naslednjega dne. Dogovorjena sta bila zjutraj ob devetih. V službi je naposled le vzela bolniško; asistentka ji je zagotovila, da bo med njeno odsotnostjo vestno skrbela, da bo vse v redu, in da naj nikar ne skrbi glede tega. Bioenergetik, pisal se je Svetlin, je imel svojo ordinacijo na robu mesta. Polovica Tamare Brnčič še vedno ni mogla verjeti, da se spušča v to. Drugi polovici je bilo vseeno in si je želela samo to, da bi nekaj, karkoli že, ubilo nevzdržno bolečino. Svetlin ji je podal roko in jo gledal s predirljivim pogledom.

»Z vami je pa slabo, gospa.«

»Česa ne poveste …«

Bil je majhen, nenavadno droban moški nežne konstitucije, kakih deset let starejši od nje. Imel je daljše temne lase, temnejšo polt in rentgenski pogled. Oblečen je bil v povsem bela oblačila. Nehote je pomislila, da izgleda kot kakšen guru. Potem se je opomnila, da sploh ne ve, kako izgledajo guruji. Prosil jo je, naj se uleže na mizo. Hodil je okrog nje, tipal različne dele njenega telesa in nekaj mahal z rokami. Ni ji bilo jasno, zakaj mora imeti celo njeno telo takole na razpolago, če pa jo boli samo grlo. Nazadnje se je ustavil za njeno glavo in z rokami dolgo lebdel v bližini njenega vratu, ne da bi se ga dotikal. Presenečeno je ugotovila, da na tistem mestu občuti toploto.

»Hm, hm,« je izjavil po dolgi tišini. Njegove roke so še vedno mešale zrak v okolici njenega vratu. »Gospa, vi imate ogenj v grlu.«

Skoraj se ji je zaletelo. »Prosim? Kakšen ogenj?«

Lahko bi prisegla, da je slišala, kako se je nasmehnil.

»Seveda ne pravega ognja. V grlu so se vam zataknile neizrečene stvari. Ali pa besede, izrečene z jezo. Ste pogosto jezni, gospa?«

Zazevala je. Ni našla besed.

»Opazil sem namreč, da so poleg vašega grla prizadeta tudi vaša jetra, pa tudi vranica,« je nadaljeval. »Iz tega lahko sklepam, da ste pogosto jezni in da vam manjka spontanosti, sproščenosti. Ste mogoče ena tistih, ki v življenju vse načrtujejo vnaprej in se izogibajo vsakršni negotovosti, da ne rečem presenečenjem?«

Vprašanje je bilo retorično; ni utegnila odgovoriti.

»Vidim, da ste deloholičarka. Delo vam pomeni največ na svetu. Za vse ostalo se vam zdi škoda časa. Še hranjenje bi najraje ukinili. Nič čudnega, da vaša vranica trpi; ta organ je med drugim odgovoren tudi za prebavljanje hrane.«

Ko je to govoril, ji je z rokami mahal v področju trebuha. »Tudi jetra so v nezavidljivem stanju. Preveč so obremenjena z jezo.« Pomaknil se je spet višje, k njenemu vratu. »Telo vedno najde nek ventil, kanal, skozi katerega naposled izbruhne vse, kar se je leta in leta kopičilo v njem. Pri vas se je to zgodilo v grlu. V resnici vas ne boli grlo, gospa. Boli vas vse, kar niste izrekli, pa bi morali, in vse, kar ste izrekli z jezo. Vse to vam gori v grlu in ga razžira. Obenem se hoče tudi vaša vranica izraziti skozi vaše grlo. Zatirate jo, najbrž že celo življenje. Zatirate jo s tem, ko si ne dovolite živeti spontano, s tem, ko mislite, da se da celotno življenje, od rojstva do smrti, do potankosti načrtovati in pri tem ohraniti popoln nadzor. To ni mogoče, gospa. Življenje ni varno. Življenje je ena sama negotovost in nepredvidljivost, od začetka do konca.«

Zdaj je pa dovolj, je besno pomislila. Prišla je v upanju, da ji bo pomagal, da se reši bolečine, tale človeček pa ji tukaj soli pamet.

»Oprostite, gospod,« je zakrakala in se spačila, ko je potisnila glas skozi razbeljeno grlo. »Mi lahko kako konkretno pomagate? Prišla sem, da bi  mi dali nekaj, karkoli, kar bi odpravilo ali vsaj omililo mojo bolečino, ne pa zato, da bi me učili o življenju.«

Spet nasmešek. Ni ga mogla videti, ker je stal za njo, a lahko je čutila, kako se je prizanesljivo nasmehnil, in to jo je spravljalo ob živce.

»Nič, kar bi vam jaz dal ali predpisal, vam ne bo pomagalo, dokler si vi sami ne pomagate, gospa Tamara. Lahko vam dam zdravilo, ki bo odpravilo vaše simptome, a dokler vi ne odpravite vzroka, je vse bob ob steno. To pa lahko storite le vi. Prenehati morate izčrpavati vaša jetra in vranico, pomiriti se morate z življenjem, odrezati jezo in spustiti nadzor, se sprostiti; narediti prostor za spontanost in presenečenja v vašem življenju. Brez tega je vsakršno moje posredovanje brez haska. Le vi sami lahko rešite sami sebe.«

Utripala je rdeče. Tega resnično ni mogla več poslušati. Že tako je imela povsem razrahljane živce spričo nečloveške bolečine, ki jo je morala prenašati že skoraj deset dni, potem se je temu pridružilo razočaranje nad medicino, zdaj pa se je za piko na i na vrh tega kupa gnoja postavil še ta mali petelin s svojimi pravljicami. Namesto da takole kikirika, bi ji lahko konkretno pomagal. Toda ne, tega noče. Pravi, da je vse na njej, on ne more nič. To pa ni slabo, kaj, takale služba? In potem naj bi mu še plačala! Zakaj le?!

Srdito se je dvignila z ležišča, na katerem se je že skoraj pol ure takole ponižujoče izpostavljala temu mazaču. Zapletla se je v rjuho, s katero je bilo ležišče prekrito, in skoraj padla. Besno se je izmotala in zabrisala prekleto rjuho po tleh.

»Dovolj bo, gospod prodajalec megle. Edino, kar imam od tega, da sem prišla k vam, je to, da sem se na lastne oči prepričala, da je vse to, kar počnete vi in vam podobni, navadno nesramno zavajanje naivnih ljudi, ki jih hromi takšna ali drugačna bolečina in ne vidijo več drugega izhoda, kot da se zatečejo k vam. Kaj več bi pa le pričakovala, veste. Najlažje je reči "vse je na vas" in dvigniti roke, tako da vam ni treba storiti popolnoma nič. Presneto, takšno službo bi tudi jaz imela.«

Prijela se je za grlo, glas se ji je prelomil. Nekoliko predolg govor ob takih bolečinah, in za koga? Ko bi bilo vsaj vredno. Začela se je oblačiti, pograbila je torbico. Svetlin je samo stal in jo gledal, docela mirno in neprizadeto. Njegova spokojnost ob vsem tem jo je samo še bolj razkurila.

»In ne, nič vam ne bom plačala! Zaslužili si pač niste, niti centa!« je krakajoče zavpila in se pobrala iz kvazi ordinacije. Mali moški v belem je gledal za njo, ne da bi se premaknil. Zaprl je oči, globoko vdihnil skozi nos in izdihnil skozi usta. Potem se je sklonil in pobral pomečkano rjuho na tleh.

6

Ni se spominjala, kako je prišla domov. Morebiti je bila že takrat napol v deliriju. Ko se je vrnila v svoje stanovanje, se je medlo zavedela, da hlipa in nepovezano govori sama s sabo. Bila je na smrt prestrašena. Bala se je, da bo dvakrat izgubila razum: prvič zaradi bolečine, drugič pa zaradi tega, ker bo dovolila, da ji bolečina odpihne razum. Nepopisno se je bala pošasti v svojem žrelu in tega, da je nihče ne zna ukrotiti, onemogočiti.

Ležala je na kavču in bledla. Čim bolj je odbijala misli na bioenergetika in vse, kar ji je rekel, tem trdovratneje so se vračale, udarjale so vanjo z vso silo, udrihale so po njeni ubogi, zmešani glavi, po njenih zveriženih možganih. Da je jezna, ji je rekel. Da je preveč stvari izrekla z jezo. Jeza ji gori v grlu in ji uničuje jetra. Spomnila se je, kolikokrat se je razjezila na svoje podrejene, če ni bilo vse opravljeno tako, kot je hotela, ali takrat, ko bi po njenem moralo biti. Spomnila se je svojega jeznega kričanja in njihovih poklapanih, zamerljivih obrazov. Niso je marali. Nihče je ni maral, to je dobro vedela. Maruša je bila edina, s katero jo je vezalo nekakšno čustvo naklonjenosti, pa še ona je ni imela zares rada, to je čutila. In ona, Tamara – koga je imela ona rada? Svoje delo, to je res; in to je tudi vse. Okrog dela se je vrtelo vse v njenem življenju. Delo je bilo tudi glavno, kar jo je povezovalo z Marušo, in je bilo bržkone njuna edina skupna točka. Vedela je, da Maruša ne odobrava njenega diktatorskega odnosa do podrejenih. Vedno je govorila, da se da na napake opozoriti tudi drugače, ne le z jezo in dretjem. Ja, Tamara Brnčič je bila nedvomno jezna ženska. Jezna je bila vedno, ko kaj ni šlo po njenih načrtih, to pa je bilo pogosto, saj življenje ni kaseta, ki jo preprosto odvrtiš kot ti paše. Glede tega in njene jeze je imel tisti bioenergetik prav. Zadel je v samo sredino tarče. Le da mu tega nikoli ne bi priznala. Za nič na svetu ne.

Na mizi je zavibriral njen mobilnik. Na zaslonu se je izpisalo asistentkino ime. Tamara se ni odzvala. Ležala je na kavču in strmela v prazno. Kot bi stala na obali in opazovala ladjo, ki pluje preko morja in se ji vse bolj približuje, je medlo čutila, kako se ognjena pošast iz njenega grla počasi seli tudi v druge dele njenega telesa. Pekoča bolečina je postajala vseprežemajoča; postajala je absolutni vladar Tamare Brnčič, uspešne poslovne ženske, ki je bila nekdaj nepremagljiva in neustavljiva, zdaj pa je to mesto prevzemala njena bolečina. Ogenj se je s prasketajočim žarom širil iz žrela po celem telesu. Najprej je použil njena jetra, zatem vranico, nato postopno še druge notranje organe. Použival je telo Tamare Brnčič kot mesojedka debelo žuželko. Nič ga ni moglo ustaviti. Njena zadnja misel je bila posvečena vročini, neznosni in nepredstavljivi vročini, ki je zajela njeno telo. Potem je neusmiljeni ogenj stalil še zadnje ostanke njene zavesti.

Konec

Kratke zgodbe - drugič

Kot sem obljubila, objavljam še eno od svojih kratkih zgodb, ki so nastale v zadnjem času. Ker je tale precej daljša od tiste zadnjič, jo bom objavila v dveh delih - nadaljevanje prihodnjič :). Komentarji so seveda več kot dobrodošli! ;)

* * *

OGENJ V GRLU

1

Življenje Tamare Brnčič je bilo bolj ali manj ravna premica gotovosti in predvidljivosti. Dan je bil enak dnevu, vse je bilo skrbno vnaprej načrtovano, prostora za nenadne spremembe ali presenečenja ni bilo. Skrenitve s strogo začrtane poti niso prišle v poštev. Življenje, ki bi spričo svoje nepopisne dolgočasnosti marsikoga pritiralo na rob obupa, je njej popolnoma odgovarjalo in pristajalo kot po meri ulita obleka. To, da je natanko vedela, kakšen bo njen dan – prav takšen kot včerajšnji in številni pred njim –, jo je pomirjalo in ji dajalo nepogrešljiv občutek nadzora nad mikrokozmosom, v katerem je živela. Poročena ni bila, otrok ni imela. V svojem svetu dogodkovne sterilnosti je bila sama in to ji je bilo všeč. Imela je uspešno kariero, vodila je lastno podjetje. Njena služba je bila – kakopak – dolgočasna in pusta, a donosna, tako je bilo njeno življenje povsem predvidljivo tudi kar se tiče finančne stabilnosti. Pri petinštiridesetih je imela na področju kariere kaj pokazati, za njeno zasebno življenje pa tega ne bi bilo mogoče reči.

Tako kot vse v njenem življenju je tudi njeno zdravje zvesto sledilo nepremagljivemu in nepretrganemu vzorcu predvidljivosti in večne enakosti. Če se je kdaj zgodil kakšen manjši odklon od ravne premice – in neizogibno je bilo, da se je to primerilo vsaj tu in tam, navsezadnje je bila le človek in ne kakšno izvenzemeljsko božanstvo –, jo je to tako iztirilo, da je potrebovala nekaj časa, da se je vrnila nazaj v svoje običajne tirnice. Vsako najrahlejše odstopanje od domnevno nespremenljivega kontinuuma je pri njej povzročilo neznosen stres, ki je njeno življenje postavil na glavo. Po vsakem takšnem izpadu si je komaj opomogla. Ko je prišla spet k sebi, pa se je zagnala naprej še trdneje odločena vzdrževati popolno gotovost v svojem življenju za vsako ceno.

Njen obstoj je bil v celoti podrejen službi in karieri. Vse ostalo so bile le neizogibne pritikline življenja, nič več kot nujno zlo. Še prehranjevala se je tako, kot da gre za opravilo, ki je sicer nujno za preživetje, a obenem popolnoma nepotrebno in odveč. Včasih se ji je zdelo škoda časa in energije, ki ju je porabila za žvečenje, požiranje in prebavljanje. V tem času bi lahko počela toliko pametnejših stvari. Čutila se je dvignjeno nad te tako pritlehne sestavine življenja. Nemara si je po tihem celo želela, da bi bila kaj bolj vzvišenega kot zgolj človek.

Potem je prišla tista usodna noč, ko se je njen ustaljeni vzorec spet pretrgal, in tokrat je bilo precej huje kot kdajkoli prej. Anomalija je prišla brez vsakršnega vnaprejšnjega opozorila. Bilo je kot udarec s kladivom po glavi. Preživela je popolnoma običajen dan, enak vsem drugim, zvečer je šla spat ob isti uri kot vedno, in njena noč je potekala mirno in nezavedno kot vselej – a le do približno tretje ure ponoči. Takrat se je nenadoma prebudila. Zmedeno je bolščala v temo okrog sebe, ne vedoč, kaj se dogaja in zakaj se je njen predvidljivi spanec tako na vsem lepem pretrgal. Potem je spoznala, kaj je bil vzrok. Začutila ga je. Debelo je pogoltnila. Bolelo jo je grlo. Pravzaprav, »bolelo« je premila beseda. Njeno žrelo je bilo pekoča, razbeljena žerjavica. Potem ko je pogoltnila prvič, si tega ni upala več storiti. Bilo je tako prekleto boleče, da bi lahko zajokala. To pa ni bilo nekaj, kar bi bilo v njeni navadi. Ležala je v postelji in tuhtala, kaj naj stori. To so bila tla, na katerih se je počutila tako tuje, tako nedomače in negotovo. Očitno je nekje staknila prehlad. Kako se ji je lahko to zgodilo?! In kaj, če je celo kaj hujšega, denimo gripa, in bo morala ves teden ali še dlje ležati v postelji in vzeti bolniško? Njen ustaljeni ritem se bo porušil kot še nikoli doslej, le kako bo to prenesla?!

Začela jo je grabiti panika. Vedela je, da s takšnimi bolečinami ne bo mogla zaspati nazaj. Vstala je in v kuhinji pobrskala za protibolečinskimi tabletami. Nekaj jih je imela vedno na zalogi, prav za takšne primere. Ni smela dovoliti telesnim bolečinam – kot tudi ničemur drugemu ne –, da bi jo iztirile in ogrozile večno nespremenljivi potek njenega življenja. Z veliko težavo je pogoltnila tableto in se vrnila v posteljo. Čakala je, da začne delovati; bolečina je bila neznosna. Česa takega še ni doživela. Resno se je bala, da gre za kaj hujšega kot le običajen prehlad. Premetavala se je po postelji; pekočina v žrelu ni in ni hotela popustiti. Naposled je le utonila v nemiren spanec, a ta je bil tako moten, da se ji je zjutraj dozdevalo, da sploh ni spala, ampak se ji je le sanjalo, da spi. Bila je uničena. Prvič se ji je zgodilo, da je zjutraj vstala iz postelje bolj izčrpana in obnemogla kot je bila, ko je šla zvečer spat. Bolečina ni šla nikamor. Občutek je imela, da je tableta sploh ni ublažila, niti malo. Bila je v tako klavrnem stanju, da se je sama sebi zdela že napol mrtva. Poleg nepopisne fizične bolečine je bila tu še psihična dotolčenost. Prisiljena se je bila soočiti s svojo slabostjo, s hudo telesno bolečino, s spremembo v svojem življenju, spremembo, ki je bila za povrh vse prej kot prijetna.

Vsemu temu navkljub se je zjutraj enako kot vsak dan odpravila v službo, trudeč se, da ne bi klonila pod težo obupa, ki jo je zajel spričo njenega nezavidljivega stanja. Počutila se je grozno, ni mogla jesti, še pila je komaj kaj. Njeno grlo je ob vsakem požirku spominjalo na eksploziv ali bombo; zdelo se ji je, da je njena sluznica premazana z jedko, radioaktivno strupeno kislino. Vseeno se je oblekla in odpravila od doma kot vsako jutro. To je od nje terjalo nečloveški napor. A ko je malo bolje pomislila, se je zavedela, da je razen peklenske bolečine v grlu pravzaprav ne muči nič drugega. Če odmisli neprespanost zaradi motenega spanca tiste noči, z njo dejansko ni narobe nič drugega – nič razen nesramno vnetega grla. Mogoče pa le ni gripa ali pljučnica, se je tolažila; v tem primeru bi imela tudi druge simptome, mar ne? Vročina, utrujenost, bolečine v sklepih, splošno slabo počutje – njo pa le boli grlo. Resda tako, da je že na meji znosnega, pa vendar, če dobro pomisli, se drugače počuti dokaj normalno. Nerada si je priznala, da jo je dejstvo, da jo nekaj boli in da je zato običajni potek njenega življenja ogrožen, bržkone bolj potolklo in onesposobilo kot sama telesna bolečina. Zavedala se je – čeprav tega ni hotela priznati –, da je obsedena z nadzorom. Ni si mogla pomagati; drugače kot tako ni znala funkcionirati.

Ko je nekoliko premislila vse to, se je malce potolažila in si ponovno zabičala, da vendar ne sme neki abotni telesni bolečini dopustiti, da preobrne normalni potek njenega življenja. Pri tem je na silo spregledala dejstvo, da je ta bolečina vse prej kot abotna in da je celo nevzdržna. Dopovedovala si je, da bo prej ali slej minila, in da jo bo lažje prenašala, če ne bo mislila nanjo.

Tako se je torej vrnila v svoj vsakdan, kot da ni nič. V službi je bila brezhibna in prizadevna kot vedno, le tu in tam se ji je obraz nenadzorovano skremžil, ko je bila prisiljena požreti in obuditi peklensko žerjavico v grlu. V času malice se je na vse kriplje trudila jesti, a pri najboljši volji ni mogla spraviti vase več kot nekaj bornih grižljajev, pa še ti so ji spolzeli skozi požiralnik z nečloveško muko. Ni mogla več nadzirati obraza; spačil se ji je v zakrčeno grimaso. To je opazila njena asistentka Maruša, s katero sta ponavadi skupaj hodili na malico. Zaskrbljeno se je zastrmela vanjo.

»Kaj pa ti je, Tamara? Te kaj boli?«

Hotela je že odkimati in ji zagotoviti, da je vse v redu, nakar se je zavedela, da bi te besede ob trenutnem izrazu na njenem obrazu zvenele kot navadno sranje, ki mu še slepec ne bi verjel. Zavzdihnila je in se vdala v usodo.

»Ponoči me je začelo boleti grlo. Prav neznosno je, še nikoli nisem imela takih bolečin. Niti tableta, ki sem jo vzela, mi ni pomagala.«

»Hm. Kakšna angina, najbrž,« je menila asistentka. »Boš šla k zdravniku?«

Silovito je odkimala. »Mislim, da ne bo potrebno. Verjetno je samo prehlad in bo v nekaj dneh minilo.«

Ob omembi zdravnika se je kar stresla. Sploh se ni spominjala, kdaj je bila nazadnje pri njem. Takšnih zdrsov si pač ni dovolila. Obisk zdravnika običajno pomeni, da te pesti bolezen, to pa pomeni, da nekaj v tvojem življenju ni prav, da si tako ali drugače onesposobljen, morebiti – bog ne daj – celo nesposoben, sem pa seveda spada tudi določen manko na kariernem področju. Ne moreš biti vendar stoprocenten v službi in pri svojem vzvišenem poslanstvu, če si bolan. Z boleznijo pride bolniška odsotnost v službi, in tam, kjer te ni, te pač ni. Če te ni, se ne moreš dokazati.

Ne, zdravnik res ne pride v poštev. Obisk zdravnika je zadnji na njenem seznamu, najbolj skrajna vseh možnosti, za katero pride le še smrt. Sklenila je stisniti zobe in počakati, da bolečina v grlu mine. Saj vendar ne more trajati v nedogled. Vse mine pa bo tudi to.

2

Preteklo je sedem dni in Tamara Brnčič je trpela kot žival, ki jo v poskusnem laboratoriju režejo pri živem telesu. Njene noči so bile Auschwitz, dnevi pa večna Treblinka. Na trenutke se je zbala, da bo izgubila razum. Bolečina, za katero je že tiste prve noči, ko se je pojavila, mislila, da ne more biti hujša, se je, neverjetno, še stopnjevala. V enem tednu je shujšala za dva kilograma, saj po grlu ni mogla spraviti ničesar, ne da bi ob tem skoraj vpila od bolečine. Kljub vse slabšemu stanju je še kar vztrajala in hodila v službo, kot da je ne muči nič hujšega kot blag prehlad. A njena zunanja podoba je bila iz dneva v dan bolj izdajalska. Po tednu dni je bila videti kot prikazen povsem belega obraza in odsotnega pogleda, duh, ki v času malice nemo strmi predse in gladovno stavka, pa tudi ves ostali čas spominja prej na neko uborno kreaturo ženske kot na Tamaro Brnčič, uspešno poslovno žensko na čelu velikega podjetja, močno in nepremagljivo, kakršna je še pred kratkim bila. Nemogoče je bilo, da drugi ne bi opazili te drastične spremembe. Podrejeni so jo večinoma le kradoma začudeno pogledovali in nemočno skomigali z rameni. Asistentka Maruša, ki je z njo hodila na malico, je bila edina, ki si je upala tudi kaj reči in ji je vsak dan prigovarjala, naj gre že vendar k zdravniku. Po enem tednu, ko je bila Tamara le še bleda senca same sebe, je Maruši prekipelo, češ da jo bo sama odvlekla k zdravniku, pa če ji bo morala nadeti povodec. Tamara se je naposled vdala. Pogoltnila je svoje zadržke glede zdravnika (seveda ne zares, ker ji razbolelo grlo tega ne bi dopuščalo) in pristala, da ga bo obiskala še tisto popoldne.

V čakalnici ambulante se je trlo ljudi, ki so kašljali, kihali, smrkali in se usekovali. Tamara je bila na robu z živci. Tako kot je od nekdaj prezirala bolezen, se je vselej tudi v velikem loku ogibala obolelih; na njihove tegobe je gledala kot na nekaj, za kar so krivi izključno sami, nekaj, čemur bi se prav lahko izognili, če ne bi toliko delovali po nekakšnem robotskem principu in bi malo več uporabljali zdrav razum. Zato je zdaj, ko je bila prisiljena dokončno spoznati, da po novem tudi sama spada mednje, prav nesramno trpela. Skoraj ni več vedela, zaradi česa trpi bolj: zavoljo neznosnih bolečin v žrelu ali mučnega spoznanja, da navsezadnje očitno tudi sama sodi med navadne ljudi, ki se jim lahko kadarkoli pritakne kakšna kuga, in morebiti celo ne zgolj po njihovi lastni krivdi.

Sedela je v čakalnici kot kup nesreče, čakala, da pride na vrsto, se kremžila od neznosne pekočine v žrelu, razdraženo poslušala in komaj še prenašala kihajoče in prhajoče ljudi vse okrog sebe ter se počutila, kot da je v peklu. Če je obstajal kakršen koli pekel v njenem življenju, potem je bil prav to, kar je preživljala zdaj.

Ko je po večurnem čakanju le prišla na vrsto, je vstopila v ordinacijo kot kakšna zločinka. Napol je pričakovala, da jo bo doktor oštel, češ, kaj vendar počne tukaj, ona, nedotakljiva in vedno tako brezhibna oseba. Kako si lahko dovoli takšen spodrsljaj?! Nič takega se ni zgodilo. Zdravnik je bil izredno priljuden možakar, ki ga je nazadnje videla enkrat v študentskih letih in se ga je še komaj spomnila. Prijazno jo je pobaral, kaj jo muči. Opisala mu je svoje tegobe, postavil ji je še nekaj vprašanj, nato jo je pregledal.

»Ja, grlo je nekoliko rdeče, a ne prav zelo. Videti je kot blago vnetje, nič več.«

»Blago vnetje?! Gospod doktor, tako zelo me boli, da ne morem jesti, še požirati ne morem. Ponoči ne morem spati. Nič ne morem. Onemogoča mi normalno življenje. Izraz blago se mi tukaj res ne zdi na mestu.«

Zdravnik jo je zamišljeno gledal in tuhtal. »Hm. Zanimivo. In nobenih drugih težav, pravite? Res neverjetno. Tako hude bolečine v žrelu in nobenih spremljajočih simptomov … Glejte, predpisal vam bom antibiotike. To bi moralo pomagati. Če slučajno ne bo bolje, pridite nazaj. Ampak močno dvomim, tole bi vam moralo umiriti zadevo. In, seveda, do konca tega tedna bolniška …«

»Ne, samo bolniške ne, prosim vas!« je vzkliknila. Presenečeno jo je pogledal izpod čela. »Ne morem vzeti bolniške. V podjetju me potrebujejo. Tudi če mi jo napišete, bom šla vseeno delat. Sicer pa, saj pravite, da mi bodo antibiotiki pomagali. Če mi bo bolje, torej res ni nobene potrebe, da bi ostajala doma.«

Zdravnik je zmajal z glavo. »Prav, kakor želite. Ampak pazite: poznam take, kot ste vi. Začne se takole, konča se pa lahko veliko huje. Delo ni pomembnejše od vašega zdravja, gospa.«

Ko je zapustila ambulanto, si je od srca oddahnila. Šla je po zdravila, nato pa naravnost domov. Takoj je vzela tableto in upala, da se ta mora vendarle konča. Ko se je zvečer spravila spat, se ji je zdelo, da je že za odtenek bolje. Potem je zaspala in zgodilo se je nekaj neverjetnega. Spala je vso noč, trdno in mirno, brez zbujanja, in ko se je zjutraj zbudila, je takoj zaznala, da je nekaj drugače. Pogoltnila je: grlo je skorajda ni bolelo več! V žrelu je ostala le rahla, komaj občutna sled prejšnje neznosne pekoče bolečine – v primerjavi s tistim, kar je morala trpeti prej, že teden dni, to ni bilo nič, resnično nič! Skočila je iz postelje, vzhičena. Zdelo se ji je, da se je na novo rodila. Zdaj ji je bilo žal, da ni šla k zdravniku že prej. To trpljenje bi se lahko prenehalo že veliko prej, če ona ne bi bila tako prekleto trmasta. Če bi bilo po njeno, celo še zdaj ne bi šla! Zaleglo je šele, ko ji je Maruša zabičala, da jo bo kar sama odvlekla, kot psa na povodcu. Pa dobro, zdaj je, kar je. Bolečina je skoraj povsem izginila in nedvomno se bo v kratkem dokončno poslovila. Antibiotiki so pač opravili svoje. Spet se je čutila na vrhuncu svojih moči. V podjetju se je pojavila kot general po dobljeni bitki. Hodila je vzravnano in z dvignjeno glavo, nič več skrčena v dve gubi od bolečin. Spet je lahko jedla. To je bil dan njenega ponovnega rojstva in ko se je zvečer spravila v posteljo, se je na tihem zahvalila medicini in njenim dosežkom.

Bilo je lepo, dokler je trajalo. Naslednje jutro jo je vrgla pokonci trgajoča bolečina v žrelu, povsem enaka, kot če bi ji nekdo z vso močjo drgnil po notranjosti požiralnika z brusnim papirjem. Grlo ji je gorelo. Zajokala je od besa in obupa. Ni razumela, kaj se dogaja. Antibiotik je vzela tudi prejšnji dan, čeprav je bilo že veliko bolje; odločena je bila, da se bo zvesto držala zdravniških navodil in jemala zdravila toliko dni, kolikor je predpisano. Zato ji zdaj res ni bilo nič jasno. Zbrcala se je iz postelje in se prisilila, da se je oblekla in pripravila za službo, čeravno so ji po licih v intervalih mezeli potočki solz, čeljusti pa je krčevito stiskala skupaj. Jesti ni mogla, še požirek vode je komajda spravila po zblaznelem grlu. Kajti, ja, je razmišljala, njenemu grlu se je zmešalo. To preprosto ni normalno. Ne more biti. A na koncu bo ona tista, ki bo pristala v umobolnici, je s sarkazmom pomislila.

Šla je v službo, a je sredi delovnega dne klonila pod pritiskom žgoče žerjavice, ki ji je hotela raztrgati grlo. Poklicala je zdravnika. Nujno bi morala priti, čim prej. Jo lahko sprejme takoj? Bolečina je že popustila, zdaj pa se je vrnila, v še tisočkrat hujši obliki, in to kljub antibiotikom. Zdravnik ji je rekel, naj pride. Pustila je vse, samo Maruši je povedala, kam gre, in jo odkurila, kot da ji je za petami sam zlodej. In je tudi bil, le da ne za njenimi petami; za grlo jo je stiskal.

Gospod doktor se je praskal po nosu in se zamišljeno čohal po pleši. Skomignil je z rameni.

»Ne vem, gospa. Res ne vem. Da niti antibiotik ni prijel … Takega primera še nisem imel, če povem po resnici. To je, milo rečeno, nenavadno. V takih primerih tudi medicina odpove, žal.«

Tamara Brnčič, uspešna poslovna ženska, se je do kraja sesedla vase. Videti je bila že napol mrtva.

»Glejte, poslal vas bom k specialistu. To je edino, kar še lahko naredim. Šli boste k doktorju Drevenšku, on je najboljši otorinolaringolog pri nas. Če vas dam pod "nujno", boste mogoče prišli na vrsto še ta teden.«

V njej je zasvetila drobcena iskrica upanja. Spremenila se je v pomilovanja vredno bitje, ki moleduje zdravnika, naj naredi tako, kot je rekel, naj naredi nekaj, karkoli, ker tega ne more več prenašati, ne more in pika. Ni si predstavljala, da je takšne vrste bolečina sploh mogoča. Ni vedela, ne, še sanjalo se ji ni, da je mogoče tako trpeti.

Zdravnik jo je sočutno gledal. Napisal ji je napotnico pod »nujno«.

3

Na vrsto je prišla že čez dva dni. Bolečina je stanovitno vztrajala na skrajno visoki stopnji, vladala je svoji žrtvi kot najbolj neusmiljen despot. Tamara se je opotekla v ordinacijo doktorja Drevenška kot v prostor dokončnega odrešenja.

»Hja, malo močneje vneto grlo, angina, nič posebnega,« je ležerno izjavil doktor specialist, ko ji je pogledal v žrelo. »Ste dobili antibiotike?«

Viseča na robu obupa je z muko izdavila, da jih je dobila in tudi jemala. Poslal jo je na slikanje. Izvidi naj bi bili gotovi že v eni uri, zato lahko kar tam počaka nanje. Odvlekla se je na rentgen. Čez eno uro jo je doktor Drevenšek ponovno poklical. Na mizi pred sabo je imel izvid.

»Gospa, tudi rentgen ni pokazal nič posebnega. V žrelu ni nobene tvorbe, ničesar, vse je normalno. Grlo je samo vneto, kot pri vsaki običajni angini. Svetujem vam, da vzamete bolniško, greste domov počivat, pijete tople čajčke z medom in limono in mirujete, dokler se zadeva ne pozdravi. Včasih telo zahteva samo počitek.«

Ni mogla verjeti. Že več kot teden dni se ji zdi, da ji bo pekoča bolečina razčesnila grlo, in on ji pravi, da bodo počitek in čajčki vse rešili? Pa on sploh ve, da ne more spraviti po grlu ničesar, tudi čaja ne? Se zaveda, da še govoriti ne more?

Vse skupaj se ji je zazdelo popolnoma absurdno. Uvidela je, da nima smisla, da odpira usta in se trudi z govorjenjem, ki njeno bolečino le še povečuje. Molče je požrla solze besa in obupa ter zapustila ambulanto slavnega otorinolaringologa brez odrešujoče obveze, po kateri je tako vroče hrepenela.

Nadaljevanje sledi ...

Poetična zgodba o eroziji nekega odnosa

Spet je čas za mnenje o prebrani knjigi. Na začetku letošnjega leta sem se odločila, da bom vodila evidenco prebranih knjig v tem letu; nekaj, česar nisem počela še nikoli. Tole je moja peta knjiga letos. Hkrati ugotavljam, da je to prvo delo Amosa Oza, ki sem ga prebrala. Niti njegovega monumentalnega romana Zgodba o ljubezni in temnini mi še ni uspelo prebrati. Ta bo na vrsti naslednji. Tokrat pa o njegovem (prvem) romanu Moj Mihael. 

Na zadnji platnici izdaje MK piše, da gre za poetično zgodbo o eroziji nekega partnerskega odnosa, obenem pa liričen opis Jeruzalema v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Roman Moj Mihael je Ozovo prvo delo, ki ga je začel pisati že pri šestindvajsetih letih, leta 1965, končal pa dve leti kasneje. Zanimivo se mi zdi, da si je že tako mlad in v svojem prvem delu drznil uporabiti žensko pripovedovalko. Kot priznava tudi sam v predgovoru, napisanem štirideset let pozneje, si danes tega ne bi upal. Na istem mestu tudi pove, kako in zakaj je začel pisati to knjigo: lik Hane ga je nenadoma povsem prevzel in mu ni dal miru, dokler ni napisal njene zgodbe v celoti. Pri tem ni šlo za neko realno osebo, ampak popolnoma izmišljeno. Prav zato in v isti meri zavoljo tega, ker si je šestindvajsetleten mladenič drznil napisati žensko zgodbo skozi ženska usta, gre za res dobro pripoved in odličen prikaz počasnega usihanja ljubezni neke mlade ženske do njenega moža. 

Sama sem se pravzaprav že na začetku pripovedi, ko se Hana in njen bodoči mož spoznata in začneta prijateljevati, nato pa se nenormalno hitro odločita za poroko, spraševala, kaj ju je sploh nagnilo k temu; sta se res zaljubila? Ona sicer že v prvih stavkih romana pove, da ga je ljubila. Torej bo že držalo - a očitno je to nekaj, kar je že v preteklosti. V sedanjosti, ko je stara trideset let in že deset let poročena, jo je, kot vse kaže, ljubezen povsem zapustila. Sicer pa se to ni zgodilo čez noč, bil je dolgotrajen proces, ki se je sprožil že na samem začetku njunega zakona. 

Mihael Gonen je geolog, številna leta tudi še po poroki se posveča študiju in naposled doktorira. Z ženo Hano kmalu po poroki dobita sina Jairja. Družina živi v majhnem, utesnjenem stanovanju sredi "turobnega" Jeruzalema. Zakonca ne nameravata ostati tam, temveč ves čas načrtujeta selitev v drugo, boljše stanovanje, tudi v drug kraj. Vendar jima vsaj prvih deset let to ne uspe - pa tudi še takrat ne vemo, kaj se pravzaprav zgodi, ker se pripoved konča. Moram priznati, da se mi je tudi na splošno med branjem romana večkrat zgodilo, da nisem prav dobro vedela, kaj se dogaja, kaj je to, kar avtor/Hana opisuje: je to resničnost ali so sanje? Je realno dogajanje ali je le Hanina domišljija? Njeno domišljijsko življenje je res razvejano in bogato, vanj se z leti zateka vse bolj in bolj, čedalje bolj razočarana zaradi stanovitnega, a pustega in dolgočasnega moža. Zdi se, kot da si postajata vedno bolj različna: ona je strastna, impulzivna, s poetično domišljijo obdarjena ženska, polna življenja, on pa večno obvladan, miren in preudaren, popolnoma brez smisla za poezijo, brez strasti in domišljije. Je dobrega srca, kot poudari Hana, vedno pripravljen pomagati, dober oče in skrajno ustrežljiv soprog; a dolgočasen, večno enak, nikoli ne izgubi nadzora nad samim seboj, nikoli nič ne reče; kot pravi Hana v svojem dnevniku, ki ga beremo: "Govori. Pripoveduj mi. So te zapustili spomin in vsi občutki? Povej. Reci kaj. Nikoli nič ne rečeš. Nehaj molčati, nehaj tiktakati iz dneva v dan ko budilka, nehaj me spravljati ob pamet." Bralec se sprašuje - vsaj sama sem se -, zakaj se je sploh poročila z njim, kar je še toliko manj razumljivo, ker vemo, da so jo že na samem začetku obhajali določeni pomisleki in se je spraševala, zakaj je izbrala ravno njega. Čeprav se nam tu in tam dozdeva, da med njima ni še vse izgubljeno - posebno tam, kjer Hana opisuje, kako divje so nenadoma postale njune noči, tudi še po letih zakona -, je to očitno le slepilo. Bržkone se tudi Hana sama slepi, ko pravi, kako si ga želi, kako drugačne so postale njune noči - pravi namreč, da ga ob tem, ko se ljubi z njim, vara z njegovim lastnim telesom, in on to čuti. Čuti ponižanje. Hanino spanje je prežeto z morastimi sanjami in sanjarjenji, ki jo včasih tako obnorijo, da se prav zavoljo njih polasti moževega telesa; v njenih sanjarijah je vse polno drugih moških, neznancev, ki si jo jemljejo ali jo celo zlorabijo; nenehno se pojavljata tudi dvojčka, ki sta nekakšen lajtmotiv skozi celoten roman, očitno gre za prijatelja iz njenega otroštva, a ni jasno, kaj se je z njimi - z dvojčkoma in Hano - pravzaprav dogajalo, zakaj jo še kar preganjata, tudi vsa leta njenega zakona. V Hanini notranjosti se dogaja toliko stvari, v njej je cel svet, ki živi svoje življenje, neodvisno od zunanjega sveta; njen mož Mihael pa o tem ne ve praktično ničesar. 

Kljub temu lahko na mnogih mestih v pripovedi naletimo na Hanin trud, da bi moža ljubila še naprej, da bi mu ustregla, da bi mu izkazala svojo naklonjenost. Določen moment se mi je zdel prav posebno ganljiv: zgodi se, ko Hana privoli, da bo en dan preživela z njim v njegovi službi, da ji bo razkazal svoj laboratorij in da bo poslušala njegovo predavanje. Njega to zelo osreči, njo pa tudi, saj vidi, koliko mu pomeni njeno iskreno zanimanje za njegovo delo. Tistega dne se zjutraj najprej ustavita v njegovem kabinetu, kjer spijeta kavo, in Hana pripoveduje:

Mihael me je prosil, naj mu oprostim, ker mora nekaj minut posvetiti svojim zapiskom. Srkala sem kavo in ga gledala, ker sem uganila, da bi to rad. Opazil je, da ga gledam, in zasijal od tihega zadovoljstva. Kako malo nam je treba narediti, da osrečimo drugega.

Usihanje ljubezni v zakonu med Hano in Mihaelom je sicer osrednja tema romana, ni pa edina. Hana v svojo pripoved vpleta bogate, poetične opise mesta Jeruzalema in tudi drugih krajev, v katere se družina kdaj odpravi na izlet. Pogosto omenja tudi svojo sposobnost, da si vedno vse zapomni in ničesar ne pozabi, ter čas, ki je kot policijski avto:

Hotela sem si predstavljati, da so neživi predmeti podložni drugačnemu ritmu, ker so brez misli.

Na primer: na veji smokve, ki je zrasla na našem vrtu, je leta in leta visela zarjavela skleda. Morda jo je davno pokojni sosed nekoč vrgel skozi okno stanovanja nad nami in se je ujela med veje. Prekrita z rjo je že visela pred kuhinjskim oknom, ko sva se vselila. Štiri, pet let. Celo siloviti zimski vetrovi je niso spravili na tla. Prvi dan novega leta pa sem stala ob pomivalnem koritu in na lastne oči videla, kako je skleda padla z drevesa. Zraka ni premaknila niti sapica, noben maček ali ptič ni zazibal vej. A tisti trenutek je prišlo do veljave delovanje močnih sil. Zarjavela kovina je razpadla in skleda je zarožljala po tleh. Kar hočem reči, je: vsa ta leta sem opazovala popolno mirovanje predmeta, v katerem je bil vsa ta leta na delu skriven proces. 

Ob vsem, kar vemo o Mihaelu, nas mogoče nekoliko preseneti, ko v določenem trenutku, v nekem njunem pogovoru, preberemo njegove besede, ki so nekako kontradiktorne tistemu, kar Hana misli o njem. V tem pogovoru namreč Mihael med drugim reče:

"[...] O sebi nisem nikoli mislil, da sem izrazito inteligenten. Saj veš. Nisem genij ali karkoli je že mislil moj oče. Nič posebnega nisem, Hana, ampak potrudi se, kolikor moreš, da boš imela rada Jairja. Tudi zate bo bolje, če se boš. Ne, ne pravim, da zanemarjaš otroka. Neumnost. Imam pa občutek, da nisi ravno nora nanj. Treba je biti nor, Hana. Včasih je treba celo izgubiti občutek za mero. [...]"

Roman Moj Mihael poleg Zgodbe o ljubezni in temnini velja za Ozovo ključno delo. Kot že rečeno, je bil zame tu in tam malce težje berljiv le zaradi določenih opisov, ob katerih nisem povsem razumela, ali gre za resničnost ali le sanje in Hanino domišljijo. A v vsakem primeru gre za globoko, poetično pripoved, dober prikaz umiranja ljubezni v nekem partnerskem odnosu, oddaljevanja, ki na samem koncu romana doseže svoj vrhunec z dogodkom, za katerega Hana pravi, da ga je pričakovala. Razen tega je konec nekako zavit v meglo, spet nisem prav dobro razumela, kaj se pravzaprav zgodi. Seveda pa ne smem vsega izdati; lahko vam le priporočim v branje ta odličen roman, ki je tega vsekakor vreden. 

Kratke zgodbe - prvič

V zadnjem času sem se vrgla v pisanje kratkih zgodb. Ne vem, kako to, kaj me je prijelo, nikoli prej nisem bila ravno navdihnjena za to literarno zvrst - mogoče sem v življenju napisala dve ali tri. Od nekdaj sem bila bolj za daljše tekste. Zdaj pa, na vsem lepem - cela serija kratkih zgodb. Nimam pojma, od kod prihajajo, vse te zgodbe in liki, ki nastopajo v njih, očitno je pač zdaj napočil čas, da dobijo svoje mesto v literaturi ;). Če bo šlo tako naprej - in vidim, da namerava iti -, se mi bo kmalu nabralo dovolj zgodb za eno knjigo. Ja, nedvomno bo ena od naslednjih knjig izpod mojega peresa tudi zbirka kratkih zgodb. Naslov že imam, pa ga ne izdam ;). Skupni naslov zbirke je tudi naslov ene od zgodb, ki sem jo pisala prav v teh dneh in dokončala ravno danes. Zaenkrat imam vsega skupaj šest zgodb. Predvidevam, da bi jih bilo kakih deset že dovolj za knjigo. A to je le okvirna ocena; glede na to, da so moje zgodbe v povprečju dokaj kratke, bi jih lahko bilo tudi več. Bom sproti videla, kako bo; trenutno se navdih za pisanje kratkih zgodb zdi neusahljiv, bomo videli, do kdaj bo tako :).

Tokrat za pokušino objavljam eno od zgodb. Ta je starejšega datuma, ena redkih, ki sem jih napisala že v preteklosti. Vse ostale (od katerih bom kakšno objavila prihodnjič) so sveže in so nastale nekako v zadnjem mesecu. Tale mi torej že kar dolgo leži v predalu. Kar se tiče žanra, bi lahko spadala tudi med grozljivke ... 

* * *

KNJIGA

»S tem bomo za danes končali. Se vidimo naslednji teden.«

Zaslišalo se je ropotanje stolov in žlobudranje. Študentje so vstajali in pospravljali svoje stvari s klopi. Počasi so kapljali iz predavalnice, glasno govorili, se smejali, vabili drug drugega na kavo. Profesorica Žvanutova se je utrujena sesedla za kateder, da bi spravila v red svoje papirje, preden odide. Prijela se je za glavo. Že nekaj dni jo je mučil neznosen glavobol in to jo je hudo spravljalo iz tira, ker je ni še nikoli prej zares bolela glava. Upala je, da bo minilo tako, kot se je pojavilo: samo od sebe. Zato je nemoteno nadaljevala z delom in ni vzela bolniške, čeravno si je tega na smrt želela.

Ko je zapustila fakulteto, je bilo mračno, turobno popoldne s svinčeno sivim nebom. Odpeljala se je na obrobje mesta, kjer je imela hišo. Ta je bila pusta in samotna, in čeprav je bila zgledno pospravljena, je izdajala, da je večino časa zapuščena. Žvanutova je med sezuvanjem čevljev z roko zdrsela prek omarice na hodniku. Na dlani ji je ostala plast prahu. Zavzdihnila je in zmajala z glavo. Ni imela časa, da bi pobrisala prah, kadar pa se je slučajno zgodilo, da ga je imela, ni premogla ne moči ne volje, ker je bila preutrujena. Prosti čas je raje izkoristila za branje ali poslušanje sproščujoče glasbe. Velikokrat je s hvaležnostjo pomislila, kako dobro je, da nima družine in otrok. To bi jo pokopalo. Preprosto ne bi zmogla. Njeno življenje je bilo posvečeno njenemu poklicu, ki ga je ljubila in ki jo je povsem izpolnjeval. Nikakršnega družabnega življenja ni imela. V stikih je bila samo s svojo mamo in očetom ter s kolegi in študenti na fakulteti. To je bil ves njen svet.

A v zadnjem času jo je vedno bolj moril občutek, da se dogaja nekaj čudnega. Ni vedela, kaj, zakaj in kako, samo zdelo se ji je, čedalje močneje. Začele so se ji dogajati stvari, o katerih prej niti v sanjah ne bi pomislila, da so sploh mogoče. Kadar je bila doma, je vse pogosteje imela nezmotljiv občutek, da ni sama. Da je nekdo ali nekaj v njeni bližini. Lahko je skoraj občutila neko čudno, nedojemljivo prisotnost. A prisotnost koga ali česa? To je bila uganka in skoraj tudi že mora, ki ji je polagoma načenjala notranji mir in duševno stabilnost. Postajalo jo je strah. Še toliko bolj, ker ni vedela, česa se sploh boji.

Morda je bil kriv tudi zavoj, ki se je pred nekaj dnevi znašel na pragu pred vrati njene hiše. Ni ga še utegnila odpreti in videti je bil tako zanikrno, da si tega niti ni želela. Pojma ni imela, kaj bi lahko bilo. Sklepala je, da je nekdo nekaj našel in je želel tisto prepustiti njej, da pogleda in presodi, ali ima stvar kakšno vrednost. Ne bi se zgodilo prvič. Že večkrat ji je kdo kaj prinesel, bila je pač priznana arheologinja, ena najboljših v svojem poklicu. A tisto je bilo drugače. Ljudje so ji prinesli stvari osebno, ji pokazali, kaj so našli, in običajno te stvari niso bile nič pretresljivega. Stari predmeti z muzejsko vrednostjo, stare knjige, nakit, celo kosti, a nič posebnega. Toda zdaj … Ta skrivnostni paket jo je nekje v ozadju zavesti tiho mučil. Nekaj ji je govorilo, da ne prinaša nič dobrega, slutila je, da bi bilo bolje, ko bi ga odnesla nekam daleč, daleč stran. Pa je vedela, da ga bo vseeno odprla.

            Tistega večera je stopila v drvarnico na vrtu, kamor je spravila neugledni zavitek. Videti je bil, kot bi tristo let ležal na dnu jame. Ovojni papir je bil neprepoznavne barve, smrdljiv in gnil. Z rokavicami ga je previdno odstranila in se trudila dihati skozi usta, ker je bil smrad neznosen. Ko je odstranila tisto nesnago, se je pred njo znašla arhaično stara, zelo debela, zgubana in zgrbančena knjiga. Videti je bila, kot bi prestala neskončno število eonov časa.

Prijela jo je v roke. Knjiga se je odprla, dvignil se je prah, zakašljala je in zamežikala. Nekaj preperelih listov je zletelo po tleh. Skozi oblak prahu je postopno razločila črke in besede. Stavke. Brala je:

»Ta knjiga vsebuje tvojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Beri, če hočeš, ne beri, če nočeš. Vseeno je. Če bereš, utegne to vplivati na tvoje razmišljanje in ravnanje, če ne bereš, ostaneš v blaženi nevednosti in navideznem miru, ki tako in tako ne bo trajal večno. Čim prej ga prekineš, tem bolje …«

Polistala je nekaj strani naprej in preletela odlomke iz svojega otroštva – vse opisano natančno tako, kot se je zares zgodilo. Spreletelo jo je po hrbtenici in oblila jo je zona. Zaprla je knjigo in jo zabrisala v kot drvarnice. Začelo jo je tresti. Ta knjiga je hudičeva. Mora se je znebiti.

Po dolgem in mučnem kopanju je odvrgla lopato in se utrujena sesedla poleg nje na vlažno travo. Tema je prekrivala vrt in njeno hišo, da ni videla skoraj ničesar. Pogledala je knjigo, ki je, velika in težka, ležala na tleh blizu sveže izkopane luknje. Ta je bila zdaj dovolj globoka, zato je prijela knjigo in jo spustila vanjo, da se je zaslišal top udarec ob mokro zemljo. Začela je z največjo naglico zakopavati luknjo. Mokra, lepljiva zemlja je letela v luknjo in na knjigo. Ko je končala, je nekaj časa samo stala in sopihala. Čutila je olajšanje, ker je bila knjiga zakopana globoko v zemljo in je ni mogla več videti.

Skozi temo se je vrnila v hišo. Zaklenila je vrata in se spravila spat.

Sredi noči jo je zbudil nenaden ropot. Srce ji je v hipu ponorelo, s tresočo roko se je pritipala do stikala za luč in razsvetlila sobo. Na tleh pri vratih je ležala – blatna in umazana – knjiga.

Iz ust ji je začelo prihajati nerazločno momljanje. Srce ji je butalo ob stene prsnega koša. Dihanje je bilo podobno sopihanju lokomotive. Ozirala se je okrog sebe, po sobi, a videla je samo svoj odsev v ogledalu, oči, polne najbolj divjega strahu, kar ga je kdaj izkusila. Strmela je v knjigo. Za trenutek se ji je zazdelo, da diha. Stresla je z glavo, z občutkom, da se ji meša. Počasi je stopila proti njej. Ni se je hotela dotikati, a je morala. Ustavila se je meter pred njo. Stegnila je roko. Prsti so se bližali blatnim platnicam. Tedaj je trznila in kriknila. Knjiga se je odprla sama.

Po sobi je završal lahen vetrič, zavese so zaplapolale. Njen strah je že dosegel najvišjo točko in se ni mogel več stopnjevati. Spet je stopila h knjigi in pogledala, kje se je odprla. Pisalo je:

»2036. Potem, ko se boš nekega jutra zbudila in spoznala, da na vsej Zemlji ni več nobenega človeka razen tebe, se ti bo omračil um in boš začela izkopavati grobove umrlih. Družbo ti bodo delali samo črni krokarji, ki te bodo počasi in boleče kljuvali, ti pa jih ne boš mogla odgnati. Neke noči boš …«

Knjiga je že drugič zletela po zraku in pristala v kotu sobe. Hotela jo je treščiti ob tla, pa še enkrat, in še enkrat, a bila je pretežka in ni se ji zdelo vredno. Strah se je spremenil v bes, hotela jo je raztrgati, razsekati, zdrobiti v prah, razbiti na atome in molekule, te pa izničiti.

Zgrabila jo je in odšla ven, v noč. Hodila je s težko in smrdljivo knjigo v naročju, dokler ni prišla do pokopališča. Morda je tu prostor za ta prekleti stvor, ki se je prilepil nanjo od kdove kod.

Ustavila se je pred grobnico neke plemiške rodbine. Tu bo kraj zate. Knjigo je zatlačila v luknjo za spomenikom in odšla. Vso pot do doma se je tresla in se komaj zavedala, kje hodi.

Šla je nazaj v posteljo, a že čez nekaj trenutkov jo je spet vrglo pokonci, tokrat zaradi težkih korakov, ki so odmevali po sobi. Smrdelo je po zemlji in trohnobi. Napol zmešana je pogledala proti oknu, skozi katerega je sijala mesečina, in videla postavo, rjavo in razcapano. Brezzoba usta so se raztegnila v ostuden nasmešek in spregovorila z grgrajočim glasom: »Zdaj sem tu, moja draga … Prišel sem, končno sem prišel, da izpolnim svojo obljubo. Vem, da si me čakala. Zdaj sem tu. Pridi, moja nevesta … duhovnik in svatje čakajo.«

Zameglilo se ji je pred očmi in glava ji je omahnila nazaj na blazino. Zadnje, kar je čutila, so bile mrzle, sluzaste, smrdljive roke, ki so jo dvignile iz postelje.