Jed tedna postaja Jed meseca: PROSENA KAŠA

I give up ... mislim glede Jedi tedna. Komaj eno jed tedna mi je uspelo predstaviti, zdaj pa sta gotovo že dva tedna minila, odkar bi morala objaviti novo, pa je nisem. Zmanjkuje mi časa, priznam. V zadnjem tednu mi ga je največ požrla operacija "Poslovni načrt". Do torka moramo napisati osnutek. In meni je celo uspelo - no, kolikor ti sploh lahko uspe napisati poslovni načrt, še preden si se svojega posla sploh lotil. Ni ravno enostavno, sploh zato ne, ker je treba v finančnem delu navesti vse stroške, prihodke in odhodke in vse to. Kaj napisati, če se dela sploh še nisi lotil in če nisi tega še nikoli počel in če sploh nimaš pojma, koliko bo stroškov in koliko prihodkov in odhodkov in dobička? Ugibaš pač. Predvidevaš.

No, pa dovolj o tem, spet sem se nekoliko oddaljila od glavne tematike tega bloga ... (Sicer je glavna tematika tega bloga ista kot glavna tematika mojega bodočega posla, pa vseeno ...)

Če sem že začela s to jedjo tedna, bom tudi nadaljevala. Le da jo bom še prej raje preimenovala v Jed meseca. Za vsak slučaj, iz previdnosti :).

Pa naj bo danes ... PROSENA KAŠA.

Prosena kaša z blitvo, bučkami in grahom.

Proso je izredno zdravo žito, ki v bistvu sploh ni žito. Botaniki ga uvrščajo med pražita. Ne vsebuje glutena in ima, za razliko od pravih žit, alkalni učinek. Že starorimski pisec Plinij ga je označil kot žito največje kakovosti.



Tudi sodobni prehranski strokovnjaki proso visoko cenijo. Pospešuje odvajanje vode iz telesa in uravnava črevesno floro. Od mineralov vsebuje večje količine fosforja, magnezija in železa ter silicija, ki jih v drugih žitih ni. Zaradi visoke vsebnosti silicija ugodno vpliva na rast las, nohtov in kosti.

Proso je tudi ena od maloštevilnih rastlin, ki premorejo silicijevo kislino v topni obliki, kar organizmu omogoči njeno absorbcijo. Ta koristi zobni sklenini, trdnosti nohtov in čvrstosti las.

Proso je edino žito, ki v želodcu povzroči alkalno reakcijo in je zaradi tega primerno živilo tudi za občutljive želodce, predvsem zavoljo visoke vsebnosti mineralov in vitaminov.

Vsebuje tudi precej beljakovin, od tega kar osem esencialnih aminokislin, kar je zelo zanimivo tudi za vegetarijance oziroma vegane. Uživanje prosa dokazano izboljšuje vid in je izjemno učinkovito naravno zdravilo pri kožnih težavah in s tem povezanimi alergijami, za kar se prav tako velja zahvaliti vsebnosti silicijeve kisline v njem.

Ker proso po zaužitju v telesu deluje alkalno, to med drugim ugodno vpliva tudi na vsebnost kalcija v tkivu. Vsebnost vitamina B in holina pa zavira kopičenje holesterola in tvorbo žolčnih kamnov ter bolezni ožilja.

Proso je tudi balzam za uničeno črevesno floro in za druge črevesne bolezni. Njegov alkalični učinek namreč blokira razmnoževanje gnilobnih bakterij.

Proso se da pripraviti na neskončno veliko načinov. Lahko jemo proseno kašo z zelenjavo, s tofujem in sojino omako (njamsi), s česnom in peteršiljem, s čemažem, s koprivami, s kislo repo (tako imenovana bujta repa) ali pa kar tako, samo popraženo na kateri od zdravih maščob in malce začinjeno. Poleg tega je prosena kaša odlična za pripravo sladkih jedi in sladic. Poglejte si mojo tortico "Prosene sanje s čokolado", na primer :). Pa prosena kaša, skuhana na sojinem (ali katerem drugem) mleku, z dodatkom orehov, lešnikov, cimeta, vanilije ... pa proseni narastek ... Možnosti je ogromno.

Saj vem, samo govorim o možnostih, kaj bolj konkretnega pa ne napišem. Saj bom, tudi recepti pridejo, brez skrbi ...

Čakam vaš glas :)

Tako, fotografije sladic so objavljene na FB strani Radia Capris, tudi moja! Glasujete lahko na naslednji povezavi: http://www.radiocapris.si/sodeluj
Hvala! :)

Pirina čoko-lešnikova krema

No, pa še nekaj, kar ima zvezo s hrano ... (za razliko od bogomolk ... :))

Včeraj sem naredila pirino čoko-lešnikovo kremo. Recept, katerega avtor je Matjaž Kološa (nutricionist in strokovnjak za vegansko in vegetarijansko prehrano) sem našla na internetu. Recept je super, samo meni zadeva ni povsem uspela. To pa verjetno zato, ker se nisem držala navodil in sem delala precej po svoje, samosvoja kot vedno ... Skratka, krema, ki bi morala biti krema, ni bila krema, ker ni bila prav nič kremasta, ampak bolj cementasta. No, malček pretiravam, ampak res je bila malo pretrda. Še dobro, da sem imela pri roki stepeno kokosovo smetano, ki je ostala od tortice Prosene sanje (ja, za to lahko glasujete od jutri naprej na FB strani Radia Capris!! Oh, toliko se ponavljam, da grem že sama sebi na živce). S to smetano obilno obložena "premalo kremna pirina krema" je bila potem veliko lažja za zaužitje. Kar se tiče izgleda, pa je bila skoraj takšna kot na fotografiji Matjaža Kološe.

Tukaj še brez smetane.

In tukaj s slastno kokosovo smetano.

Za drugič me je izučilo, da moram narediti veliko bolj redko zmes, da si bo zaslužila ime "krema". Drugače pa je bila prav okusna. Celo najina soseda v bloku sta je bila deležna (tisti sladkosnedni gospod Franc in njegova žena). Sosed je danes Petji sporočil, da mu je bila zelo všeč in prav nič pretrda. No ja, okusi so različni :). Še dobro, da se da tudi malce spodletele kulinarične poskuse brez škode in celo z užitkom pojesti. 

Naključja na primeru bogomolk

Ok, tole, kar nameravam zdaj napisati, nima prav nobene zveze s hrano, a je tako zanimivo, da enostavno ne morem mimo. Bom pa bolj kratka, ker sem se pač odločila, da bo tole blog o hrani in ne o žuželkah ;).

Ja, o žužkih bo govora. Včeraj se je zgodilo nekaj prav zanimivega, če že ne skoraj neverjetnega. S Petjo sva šla na sprehod v naravo in se vračala skozi bližnjo vas. Sredi ceste sva naletela na veliko, res veliko kobilico. Nič posebnega, jaz sem malo zacvilila, ker se rahlo bojim velikih žuželk (pri čemer kraljujejo pajki), Petja jo je nežno spravil k robu ceste in potem sva šla naprej. Pri tem me je začel spraševati, kako izgledajo bogomolke; ali so podobne kobilicam. Odgovorila sem, da so jim podobne le po barvi, drugače pa ne preveč, ker so drugačne oblike. In da so ime dobile po prav posebni - "molitveni" - drži svojih prednjih nožic. Pri tem sem si mislila, kako dobro bi bilo zdajle "srečati" bogomolko, lahko bi jo slikala čisto od blizu, česar nisem še nikoli storila. In kaj se je zgodilo čez nekaj metrov? Guess. Točno sredi ceste se je šopirila - bogomolka. Po nekaj nejevernih vzklikih navdušenja sem privlekla na dan svoj fotoaparat in jo fotografirala čisto od blizu.

Ko sva šla naprej, sem rekla: "Zdaj pa ne vem, kaj je bolj verjetno: da se je bogomolka pojavila sredi ceste zato, ker sva tik pred tem govorila o njej in sva jo torej s svojimi mislimi privabila; ali pa sva govorila o njej zato, ker sva slutila njeno prisotnost nekaj metrov pred sabo?" Skratka, zafilozofirala sem. Petja je to poenostavil z besedami: "Ja, ali pa je bilo vse skupaj preprosto naključje." Temu sem sem odločno uprla, ker ne verjamem v naključja.

No, in kaj se je zgodilo kakih pet ali deset minut kasneje? Morda nekaj, kar je hotelo podkrepiti moje prepričanje in mojemu dragemu dokazati, da naključij res ni. Čez kratek čas sva namreč videla še eno bogomolko, in to na parkirišču pred prodajalno rabljenih avtomobilov, kjer ponavadi res ni bogomolk. Tale je bila še bolj fotogenična kot prva.

Ko sva naletela nanjo, jo je živalca prav urno mahala čez asfalt proti travi, v trenutku, ko sem jo fotografirala, pa se je popolnoma ustavila. Ko je bila fotografija narejena, jo je takoj spet mahnila naprej. Photo-shooting over, let's move forward.

Kar se mene tiče, me je vsa ta zadeva z bogomolkami le še bolj utrdila v prepričanju, da naključij ni ...

Super tortica za nagradno igro

No, pa sem ... sodelovala v nagradni igri Radia Capris.

Od 4. do 14. septembra pri omenjenem radiu poteka nagradna igra "Z domačo sladico po novo pečico". Zmagovalec oz. avtor najboljše fotografije (in seveda tudi najboljše sladice) bo nagrajen z novo pečico.

Za to priložnost sem si izmislila nekaj povsem novega. Kar nekaj dni je v moji glavi zorel načrt za posebno tortico, ki ne bo samo veganska, ampak tudi brezglutenska. Zelo zdrava, a tudi zelo okusna in nasitna. Naredila sem si načrt in v nekaj dneh (zaradi kompleksnejšega načina priprave sem morala korake razdeliti na vsaj dva dneva) naredila tortico, ki sem jo pomenovala Prosene sanje s čokolado. V končni fazi je izgledala takole:

Tortica, katere glavna sestavina je prosena kaša, je šla po gobe v nezaslišano kratkem času. Pet jedcev jo je zmazalo, kot bi mignil. Splošna ocena? Plus 5 :). Torta resda ni bila ravno kompaktna in je precej razpadala, ko sem jo narezala na kose, a okus je vse to odtehtal. Strinjali smo se, da bi bila, če bi bilo proseno "testo" bolj trdo, torta veliko manj sočna. Tako pa je bila ravno pravšnja.

Torej, če na hitro povzamem glavne sestavine tega mojega kulinaričnega izuma: prosena kaša, mleti orehi, kanček sojinega mleka, sladkor mascavo (minimalna količina), cimet, vanilija, jabolka, temna čokolada in kokosova smetana. Tortica, nasitna do te mere, da jo imaš lahko za samostojen obrok, pri čemer se je naješ do sitega in nimaš pri tem niti kančka slabe vesti. Da ne govorimo o tem, kako zdrava je prosena kaša ... ta bo naslednja na tapeti mojih jedi tedna :).

Tako, zdaj pa glasovat na Facebook stran Radia Capris! Tam bodo med 16. in 20. septembrom objavljene vse prispele fotografije. Tista, ki bo prejela največ všečkov, bo šla v finale.

Orjaški kos zelenjave

Oni dan sva od soseda iz bloka dobila prav posebno darilo. Veliko in težko dobra dva kilograma. Takole izgleda:

To bučko velikanko sva pravzaprav dobila v zameno za nekaj koščkov halve in rumenih rezin, ki so ostali od sobotnega dogodka v Kozini. Petja se je spomnil na sladkosnednega soseda, ki sva ga enkrat že srečala pred blokom, ravno takrat, ko je moj dragi v rokah prenašal enega mojih kolačev, ki sva ga nesla k mojim staršem in bratu. Prijazni sosed se je takoj "zapalil" na tisto, kar je bilo na pladnju. "U, to je pa nekaj dobrega," je ugotovil. Petja je začel pri priči hvaliti moje slaščice, jaz pa sem pridodala še svoj lonček, rekoč, da je vse vegansko. Videti je bilo, da je to naredilo vtis nanj. In Petja mu je obljubil, da mu bo enkrat ob priložnosti prinesel kakšno mojo dobroto za pokusit. Sosed se ni prav nič branil in je rekel, da ima zelo rad sladko.

No, v soboto, ko sva pripeljala s sabo domov cel pladenj halve in rumenih rezin, ki so ostale od pojedine, sem naložila na krožnik štiri koščke, od vsake sladice po dva, za gospoda Franca in njegovo ženo. Petja mu je vse skupaj odnesel in mi potem poročal, da je bil zelo vesel.

Čez nekaj dni je sosed vrnil krožnik in močno pohvalil slaščice. Zanimalo ga je, kako je narejena moja halva, ki mu je bila menda še posebno všeč. Petja mu je zagotovil, da on o tem nima pojma in da bi moral vprašati mene. Sosed mu je potem izročil zgoraj prikazano orjaško bučko - njegov pridelek. "Ja, kdor da, tudi dobi!" sva se strinjala. Bučka je tako velika, da jo bova menda jedla en teden. V polenti se je že znašla, v naslednjih dneh pa se bo še v rižoti, proseni kaši, v mineštri z lečo, morda tudi v polnozrnatih testeninah.

Vsekakor se splača tu in tam ljudi zalagati z zdravimi slaščicami ;).

Jed tedna: AJDOVA KAŠA

Odločila sem se, da bom v svoj blog vključila rubriko "Jed tedna". Vsak teden bom predstavila eno od mnogih, premnogih zdravih brezmesnih vrst hrane, ki so nam dandanes na voljo. Izpostavila bom zdravju koristne snovi, ki jih določena hrana vsebuje, kako se jo lahko pripravi, kje se jo dobi in podobno. Začela bom z eno mojih najljubših jedi.

Ajdova kaša (na sliki z bučkami in čemažem).

Ajda v nasprotju s splošnim prepričanjem ne spada med žita, ampak med trave, natančneje ščavnice. Ima značilna triroba zrna in specifičen okus. Izvira iz Azije, od koder se je razširila v Evropo. 

Prehrana, ki vsebuje ajdo, izboljšuje naš krvni obtok in koristi našemu ožilju. Ajda je izredno bogata z beljakovinami, zato je odlična hrana za vegetarijance in vse ostale. V človeškem telesu podpira zdravi holesterol in "eliminira" slabega, ob tem pa še znižuje pritisk v krvi. Zelo primerna je za diabetike, ker s svojo ugodno sestavo vpliva na upočasnjen prehod sladkorjev iz prebavil v kri. Poleg obilice beljakovin vsebuje veliko vitaminov in mineralov, izboljšuje delovanje jeter in uničuje rakave celice. Ščiti naše srce, uravna pretok krvi in skrbi za to, da ne pride do krvnih strdkov. Poleg tega je tudi dober antioksidant in deluje protivnetno.

Dobro bi bilo omeniti tudi to, da je ajdova kaša zelo nasitna hrana, ki je ni treba pojesti veliko, da je človek sit. Ker vsebuje veliko beljakovin, naša prebavila zaposli za malce daljši čas. Če ste med tistimi, ki bi radi jedli zdravo, pa ste po obroku solate vedno prehitro lačni, poskusite med solato vmešati porcijo kuhane ajdove kaše. Garantiram, da se boste kar pošteno nasitili. Isto velja tudi za druge podobne slastne in zdrave zadeve, ki jih je mogoče jesti skupaj s solato: proseno kašo, lečo, kvinojo, fižol, čičeriko, amarant ... (Vsi ti še pridejo na vrsto v naslednjih tednih.)

Ajda velja tudi za uspešnega pomočnika v borbi proti plevelu, ker pomaga pri zatiranju semenskih plevelov, torej so je veseli tudi kmetovalci.

In, nenazadnje, da ne zanemarimo niti manj pomembnega, a ne povsem nepomembnega dejavnika - videza: ajda kot rastlina zelo lepo izgleda, posebno ko cveti.

Prečudovito polje cvetoče ajde ...

Kupimo jo lahko že praktično v vsaki trgovini, v trgovinah z zdravo prehrano pa sploh. Najbolje je seveda izbrati ajdovo kašo, ki je ekološko pridelana; sama imam zelo slabe izkušnje s tisto, ki ni (mnogo slabši okus!). Trenutno se da dobiti dve različni sorti, od katerih je ena rjave barve (ta je precej dražja in tudi boljša - vsaj za moj okus), druga pa je svetlejša, nekako svetlo zelene barve, in bolj kompaktna, ko se skuha. Tudi ta je povsem okusna, pa tudi za naš žep malce prijaznejša. Kar se tiče prehranske vrednosti, pa med njima ni bistvenih razlik.

Našemu zdravju torej neizmerno koristi, če se ajdova kaša vsaj enkrat na teden znajde na našem krožniku. Naj bo v družbi z gobami (zelo pogosto), z raznovrstno sezonsko zelenjavo, s kislim zeljem ali repo, s čemažem (moja najljubša različica!) ali pa zgolj zabeljena s kokosovo ali kakšno drugo maščobo in rahlo začinjena - prav vsaka je dobra. Nič ni boljšega kot zdrava hrana, ki je povrhu še okusna. To je tudi moja želja oz. ena od mojih želja, ki me vodijo pri pisanju tega bloga: pokazati ljudem, da zdrava hrana ni nujno slabega okusa in premalo nasitna. Pravzaprav ne vem, od kod sploh ti predsodki. V bistvu je ravno nasprotno! Vegetarijanska in celo veganska prehrana sta lahko (in ponavadi tudi sta) mnogo bolj raznoliki in mnogo manj dolgočasni od mesne prehrane. Poleg tega obstaja tudi že ogromno znanstvenih študij, ki dokazujejo, da sta tudi bolj zdravi.

In zato: ajdovo kašo v vsak dom! Pa dober tek :).

Ponesrečena čokolada v posrečenem kolaču

V četrtek sem se vsa navdušena lotila priprave domače veganske čokolade. Ni mi uspela in to me je tako potrlo, da ne vem, koliko časa bo moralo preteči, da bom spet poskusila. Zaenkrat ne bom. Bila je premastna in pregrenka. Nadvse čuden recept. Lahko bi me že izučilo, da se ne splača preveč strogo držati receptov, ker je ponavadi rezultat mnogo boljši, če človek dela preprosto po svojem občutku. A pri tej čokoladi se nekako nisem mogla držati zgolj svojega občutka, ker je nisem še nikoli prej delala in sem potrebovala vsaj okvirna navodila. No, zdaj vsaj vem za drugič; vem, česa je v tem receptu veliko preveč in česa premalo.

Sicer pa ni panike, tudi tista ponesrečena čokolada je šla srečno v uporabo - beri zaužitje :). Danes sem spekla veganski kolač z domačo čokolado - voila. Vso tisto nesrečno "čokolado" (ja, čokolada kar mora biti v narekovajih v tem primeru) sem zamešala v rahlo testo za kolač. Rezultat je bil prav dober - okusen, rahel kolač z zelo hrustljavo skorjico in zelo čokoladnim okusom.

 Kolač je bil seveda iz pirine moke in z mascavo sladkorjem.








Še dobro, da se da tudi ponesrečene poskuse tako ali drugače posrečeno uporabiti ...
In še dobro, da rada na veliko eksperimentiram ;).

Otvoritev mojega bloga o zdravi hrani; predavanje Marje Božič

It's time for food!

Ja, tukaj bo beseda tekla o hrani. Na prejšnjem blogu, imenovanem "Razorožiteljica", je bilo "svega i svašta". Pisala sem o tistem, kar mi je pač padlo na pamet. Tukaj pa ne bo tako. Tukaj bo govora o moji strasti do sladkarij (od tod tudi naslov bloga) - a ne kar do vseh po vrsti, ampak zgolj do tistih zdravih. Ja, tudi zdrave sladkarije obstajajo, prav ste prebrali. No, poleg sladkega bo tudi kaj slanega - pisala bom o zdravi hrani na splošno, pri čemer bodo imele večji delež slaščice, ker sem pač sladkosnedna. Zanemarila pa ne bom prav nobene vrste zdrave hrane, o kateri se da povedati kaj pohvalnega.

Začela bom z včerajšnjim dogodkom. S Petjo sva sodelovala na predavanju Marje Božič o zdravi prehrani v gostišču pri Kozini. Gospo Marjo sem osebno spoznala prejšnji mesec, ko sem jo šla obiskat z namenom, da se z njo malo pogovorim o delovanju na področju zdrave prehrane, predvsem sladic (pri čemer je, kot vemo, ona eden glavnih ekspertov v Sloveniji), želela sem slišati kakšen nasvet od nje, kakšen namig, kakšen napotek ali zgolj potrditev, da sem na pravi poti. Dobila sem vse to in še kaj za povrh. Pohvalila je mojo odločitev za samostojno podjetniško pot, potrdila, da je izobraževanje na RRA, v katerega sem vključena, nekaj najboljšega, kar lahko v tej situaciji dobim, in me okrepila v veri, da mi bo uspelo vse, česar se bom polotila. Tudi moje upanje o najinem morebitnem sodelovanju ni bilo zaman. Predlagala mi je, da bi ji 7. septembra pomagala na njenem predavanju, ki ga bo pripravila za malo manj kot sto članov Invalidskega društva iz Maribora. Seveda sem pri priči zgrabila trnek in dogovorili sva se, da bom za njeno predavanje, v katero je bila vključena tudi pogostitev z vegansko hrano, pripravila svoj pirin kruh in vegansko halvo.

V minulem tednu, ko sva se večkrat slišali po telefonu, da bi se pogovorili o podrobnostih glede sobotnega dogodka, mi je rekla, naj kruh kar pustim in naredim samo halvo, že s tem bom imela več kot dovolj dela. Število udeležencev predavanja je namreč naraslo na okroglih sto, kar res ni mačji kašelj. Ostalo je torej pri tem, da sem pripravila halvo, ona pa predjedi in še eno sladico.

Predavanje se je začelo ob enajstih in je trajalo nekako do pol dveh. Gostje so se najprej posladkali s sadjem (odlične fige!!! Še nikoli jedla boljših), kasneje, ko se je predavanje zaključilo, pa smo jim razdelili predjedi: pirin kruh s čičerikinim namazom in riževo solato (polnozrnat riž, pomešan z zelenjavo in zelišči). Tudi te so bile slastne. S Petjo sva komaj imela dovolj časa, da sva jih pokusila, ker sva skoraj ves čas garala v kuhinji. Treba je bilo oprati sadje in ga razdeliti po skledicah, potem je bilo treba narezati kruh in ga skupaj z namazom postreči na krožnikih, pa treba je bilo razdeliti riž in ga okrasiti s svežimi zelišči. Celo delo natakarja sva opravljala, pri čemer se je vsaj meni že na daleč videlo, da sem vse kaj drugega kot natakarica. Petja se je izkazal precej bolje, ker ima izkušnje z delom natakarja. Tekala sva torej gor in dol in Petja se sploh ne bi ustavil, če nama ne bi Marja skoraj ukazala, naj postreževa še sebi in si končno malo odpočijeva. Res končno, ker sva bila pošteno utrujena. Predavanje je bilo končano in ljudje so začeli naročati kosilo. Po kosilu je prišla na vrsto še sladica. Moja halva, ki sem jo pripravila prejšnji večer, je bila, to lahko rečem, zelo okusna. Pa tudi na pogled ni bila slaba.

Halva - potička.

Predavati o veganski prehrani stotim ljudem, ki se večinoma prehranjujejo na običajen način, pa še v gostišču, pri čemer jih je treba še pogostiti z vegansko hrano, ni ravno nekaj, kar bi človek opravil z levo roko. Zato vse čestitke Marji in njenemu možu, ki sta se res potrudila in pripravila ogromno hrane za ljudi, ki se sicer ne prehranjujejo vegansko.

Ko je bilo vsega konec, smo si mi štirje privoščili vsak svoj delež sladice in še nekaj časa ob klepetu posedeli zunaj, na vrtu za gostilno. Marjina sladica, ki jo je mogoče najti tudi v njeni knjigi Božanske sladice, je neverjetno preprosta, a prav tako okusna. Kdor pozna Marjo, prav gotovo pozna tudi njene "rumene rezine", slastno in zdravo sladico, narejeno izključno iz polente, jabolčnega soka in kokosove moke. Na sliki spodaj je na krožniku skupaj z mojo halvo.  

Preživeli smo nadvse prijeten dan ob res dobri hrani. Z Marjo sva sklenili neformalen dogovor, da bova čim prej organizirali predavanje in pogostitev za manjšo skupino ljudi, ki jih zdrava prehrana zares zanima. Če ljudi ne bo več kot petnajst, bo druženje lahko potekalo pri Marji in Slavku doma v bližini Kozine. Prijave že zbiramo. Kdor bi rad prišel, naj me kontaktira! :)

 

Vedno nasmejana in polna pozitivne energije: Marja in njen soprog Slavko.