Tokrat pa o leči, superživilu med stročnicami, ki je prvo na seznamu rastlinskih živil po vsebnosti železa - vsebuje ga kar dvakrat več kot druge stročnice.
Enolončnica iz rjave leče z zelenjavo.
Leča spada med najstarejše kulturne rastline na svetu. Izvira iz Azije. Gojiti so jo začeli že kar 10 000 let nazaj, v času prvih začetkov poljedelstva. Pred 500 leti jo je v veliki meri zamenjal fižol, zato je postala dokaj neznana in pozabljena stročnica. V sodobnem času se vrača na svetovni trg, saj ljudje vedno bolj cenijo zdravo in naravno prehrano.
Poleg železa leča vsebuje tudi veliko beljakovin, tako da je res idealna hrana za vegetarijance in vegane. Poleg drugih koristi pomaga uravnavati raven sladkorja v krvi, saj visoka vsebnost vlaknin preprečuje hitre skoke ravni krvnega sladkorja po obroku, zaradi česar je odlična hrana za bolnike s sladkorno boleznijo. Leča je hranilno bogato in s kalorijami revno živilo, zaradi česar je idealna sestavina shujševalnih diet, za nameček pa vsebuje obilo vlaknin, ki pospešujejo prebavo in dajejo občutek sitosti. Balastne snovi skrajšajo čas zadrževanja hrane v prebavilih ter tako zmanjšujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa.
Leča je tudi dober vir drugih pomembnih mineralov, kot so magnezij, kalij in cink, ki krepi imunski sistem ter povečuje spolno poželenje. Visoka vsebnost vitaminov skupine B in folne kisline je še posebno pomembna za ženske v rodni dobi, saj zmanjšuje tveganje za nastanek prirojenih napak. Zaradi tega in tudi zaradi velikih količin sestavljenih ogljikovih hidratov je idealno živilo za telesno dejavne ljudi.
Znanih je več vrst leče, ki se razlikujejo po barvi in obliki. Poznamo rdečo, rumeno, zeleno, rjavo in črno lečo. Glede oblike pa velja: drobnejša ko so zrna, boljša je leča, saj ima takšna leča večji delež lupine, v tej pa je največ snovi, ki prispevajo k boljši aromi.
Vsaka vrsta leče ima malo drugačen čas kuhanja; rjava leča je na primer kuhana v tridesetih minutah. Rdeča potrebuje precej manj časa. Če želimo, da leča ostane čvrsta, jo moramo soliti proti koncu kuhanja. Da razvije poln okus, pa potrebuje malo kisline - zato ji lahko proti koncu kuhanja dodamo malce kisa ali limoninega soka.
Jemo jo lahko na različne načine, ne nujno samo v obliki juhe ali enolončnice. Moji malenkosti, recimo, je strašno všeč leča s tofujem. Lečo samo skuham in ji na koncu dodam na kokosovi maščobi popražene kocke tofuja, izdatno začinjenega z najljubšimi začimbami (kari, paprika, kurkuma, čili ali kajenski poper). To je resnično prava dobrota, pa še beljakovinska bomba.
Jemo jo lahko na različne načine, ne nujno samo v obliki juhe ali enolončnice. Moji malenkosti, recimo, je strašno všeč leča s tofujem. Lečo samo skuham in ji na koncu dodam na kokosovi maščobi popražene kocke tofuja, izdatno začinjenega z najljubšimi začimbami (kari, paprika, kurkuma, čili ali kajenski poper). To je resnično prava dobrota, pa še beljakovinska bomba.
In še zanimivost: Italijani jedo lečo na prvi dan novega leta, saj naj bi to prinašalo denar. :)
Kar se mene tiče, ni problema: jedla bi jo vsak dan, ker mi je takooooo všeč! ;)