(December 2019)

 

Doživela sem zelo prijetno presenečenje, ki me je močno vzradostilo. Neznana gospa, ime ji je Bojana, mi je v klepetalnik poslala zasebno sporočilo: »Joj, Lejla, tvoja knjiga …« in dodala tri srčke. Bila sem tako presenečena in zmedena, da sem pozabila, da moja druga knjiga sploh še ni izšla, in sem jo vprašala, katero knjigo misli. V odgovoru se mi je najprej opravičila za tikanje (ki me ni niti najmanj zmotilo) in omenila mojo prvo knjigo. (Seveda, katero pa?!) »Takooo dobra zgodba, počutila sem se, kot bi brala svoje že izgubljene dnevnike,« je pisala. »Sicer sem se skozi knjigo prebijala bolj počasi, ker sem si ob branju delala seznam literature, ki je notri omenjena, in bi jo rada prebrala.« Napisala je še, da jo čudi, da so izvodi moje knjige v knjižnici videti tako novi, kot da bi bila knjiga še povsem neodkrita, tudi na spletu se o njej nič ne govori. »Ko pa se kakšen bizgec spomni nekaj naumiti in naredi dobro reklamo, je pa takoj bestseller.« Odgovorila sem ji, da je res ogromno odvisno od tega, kdo je knjigo napisal. Dokler si bolj ko ne neznan avtor, te skoraj nihče ne povoha. Na koncu je napisala še: »Samo eno napako ima vaš roman … zahteva nadaljevanje.« Odgovorila sem ji, da nadaljevanje prihaja, da je drugi del že napisan, le da še ne vem, kdaj izide. »Super, Lejla, kar tako naprej, z veseljem vas bomo brali.« Zahvalila sem se ji in poudarila, koliko mi pomenijo takšni odzivi, kot je njen. Zaradi tega konec koncev pišem. Najprej zase, a v enaki meri tudi za bralce. 

[...]

***

(iz romana Zgoraj brez)

(Januar 2019)

 

Oni dan sem imela s homeopatinjo dolg klepet v spletnem klepetalniku. Postavila sem ji veliko vprašanj o tej bolezni, o možnih vzrokih zanjo in o tem, kako se jo zdravi. Bila je zelo prijazna, njeni odgovori so bili hitri in točni. Najin klepet je trajal kar nekaj časa, vmes pa sem počela še kup drugih stvari.

[...] na kratko sem ji opisala svoj način prehranjevanja in jo vprašala, ali je možno, da bi bila ta bolezen pri meni posledica pomanjkanja kakšnih ključnih hranil v prehrani. Poudarila sem, da v to sicer ne verjamem, ker se večino časa počutim zelo dobro; mesa ne jem že od pubertete; odkar sem skoraj povsem črtala predelan sladkor in gluten ter pojem le malo kuhane hrane (presna prehrana sestavlja vsaj dobro polovico, če ne tri četrtine mojega jedilnika), pa opažam, da imam tudi znatno več energije. Dobro je vedeti, kaj lahko rečem drugim, če me kdaj kdo vpraša, sem ji napisala. Njen odgovor je bil kratek in jedrnat: »Če imate pomanjkanje kakšnih hranilnih snovi, se to lahko potrdi izključno s testiranjem. Vendar je alopecija avtoimuna bolezen, te pa izvirajo iz oslabljenega črevesja in so v skoraj vseh primerih povzročene s cepivi.« [...]

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Januar 2023)

Ponovno se mi je sanjalo o laseh. Spet sem jih imela. Te sanje so že kot jebena lajna in v njih sem vedno tako srečna, tako nepopisno hvaležna, da imam lase, predvsem pa je to vselej nekaj izjemno naravnega. Tako zelo naravno in tako neverjetno resnično. Tista sanjska realnost, kjer imam lase, se mi zmeraj zdi neprimerno bolj resnična kot ta tukaj, v ‘budnem’ stanju, kjer sem brez njih.

Zakaj ‘budno’ v narekovajih? Zato, ker dejansko ne vem, katero je v resnici  budno stanje: tole zdaj, ko ne spim, ali tisto v sanjah, ko spim.

Nekaj sem brala, nekaj o laseh. “Britje glave znotraj določenih asketskih linij je simbolično predstavljalo ločitev od predvidenega življenja na tem svetu in nevtraliziranje karmičnih vplivov iz preteklosti.”

Kot bi mi nekaj prižgalo luč v možganih. Kot da sem zdaj za nekaj težkih kilogramov lažja. Morda se mi je pa to preprosto moralo zgoditi! Prav zato – da se je na ta način presekala moja negativna karma. In to na širšem nivoju, na ravni družinske karme, celih rodov – ženskih prednic. Morebiti so se lahko le na ta način dokončno pretrgali določeni toksični vzorci, ki so se že dolgo vlekli, iz generacije v generacijo.

[...] V teh zadnjih sanjah sem imela moške lase. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, niti v čem so bili tako zelo različni od ženskih, vem samo, da so bili moški. Je bil mogoče tudi to nekakšen simboličen namig na presek z ‘žensko karmo’?  

***

(iz romana Zgoraj brez)

(November 2022)

Kar se mene tiče, mi ne gre za to, da bi uspela jaz kot oseba, da bi bila ‘slavna’, ne gre za moj ego. Ne, bolj kot karkoli drugega si želim zgolj to, da bi ljudje brali moje knjige. To je vse, zato sem tukaj, zato sploh pišem. Vendar je ta svet že zdavnaj prezasičen z vsem. Tudi s knjigami, tudi z avtorji, takšnimi in drugačnimi. Piše že vsak drugi, svet je preplavljen s pisanjem, ni več neke selekcije, kaj je resnično kvalitetno pisanje in kaj ne. Medtem ko eni uspevajo in žanjejo ‘milijone’ s plehkimi, trivialnimi ljubezenskimi romančki, pa drugi, ki pišejo povsem drugače (morda manj všečno, kar se tiče vsebine, manj lahkotno?), ne pridejo nikamor in živ krst ne ve, da sploh pišejo. Je res problem samo v tem, da se ne znajo promovirati? Ker ne znajo/ne morejo tega početi sami in nimajo nikogar, ki bi to počel zanje (po možnosti brezplačno)? Ampak, hudiča, pisatelj je pisatelj, ni promotor, ni prodajalec, on piše!! So se morali tudi Dostojevski, Tolstoj, Balzac, Zola, Proust ubijati s samopromocijo?? Ob tem, ko so pisali špehe s po petsto in tisoč stranmi?!

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Marec 2022)

Zadnjič sem nekje prebrala, da avtoimunskih bolezni sploh ni. Da pravzaprav sploh ne obstajajo. Da je tudi to nateg, tako kot (skoraj) vse, s čimer nas pitajo kot s splošno sprejetimi in uzakonjenimi ‘dejstvi’. Saj vemo: bolezen je v bistvu samo ena. Toksemija telesa, po domače zastrupljenost. Ko ta doseže zgornjo tolerančno mejo, izbruhnejo simptomi bolezni. Ti se kažejo na tisoč in en način, zato se zdi, kot da gre za različne bolezni. V resnici pa so temelji povsod in vedno enaki.

Za kaj naj bi šlo pri avtoimunskih obolenjih? Pri teh boleznih naj bi telo delalo proti sebi. Dobesedno naj bi se borilo proti samemu sebi. Od tod tudi takšno ime. Telo naj bi napadalo sebe in se skušalo na ta način pozdraviti.

What the f...? Ampak res: zakaj bi telo napadalo sebe? Telo vendar nikoli ne bi delalo proti sebi, to je dejansko neumnost. Naše telo je pameten mehanizem, vedno deluje v smeri čim manjšega povzročanja škode, vselej teži k svojemu najbolj naravnemu stanju: zdravju. Nikoli ne bi uničevalo lastnih celic, to je bedarija. (Ne zdravih celic. Uničuje pa bolne, če ima pogoje za to. Hopla: so bile v mojih laseh in dlakah bolne celice??)

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Januar 2022)

Novo leto sem krstila s skokom v morje. Na prvi dan leta smo šli na izlet do obale in medtem ko je bilo pri nas precej lepo, sončno vreme, je bilo na obali megleno, mrzlo in zoprno. Kljub temu sem se slekla do kopalk in zakorakala v morje. Temperatura vode je bila 11,8 stopinj. Kar me je presenetilo najbolj od vsega, je bilo, da sem šla v vodo kar tako, brez vseh ceremonij. Poleti, ko je bistveno topleje, tako v vodi kot zunaj nje, se obiram in obiram, preden se upam zmočiti. Stojim v vodi do kolen in zbiram pogum, celo večnost. Pripravljam se ‘kot bolan srat’. Če bi lahko, bi samo sebe brcnila, da bi končno že enkrat pristala v vodi. Zdaj pa nič od tega. Šla sem pač noter, po hitrem postopku. Vse je bilo drugače kot poleti, predvsem je bilo veliko hladneje, vedela sem, da moram zadevo opraviti hitro ali pa je sploh ne bom. In sploh ni bilo tako strašno mrzlo. V bistvu je bilo prav zanimivo in poživljajoče, tako da sem sklenila, da obvezno ponovim.

[...] 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(December 2021)

[...]

“Res je lepo brat tvoje zapise, ker definitivno znaš pisat. Všeč mi je tvoje opisovanje občutkov in notranjih bojev. In, joj, ha ha, škoda, da se ne da posameznih stavkov ali odstavkov lajkat ali se smejat. Takoooo bi se smejal (smeh). Ful dobro.”

[...]

Čeprav je bilo že pozno, je rekel, da bo branje nadaljeval še isto noč.

“Tako sočno pišeš. Tako zanimivo. Torej znaš.”

To je letelo na njegovo občasno nezadovoljstvo, kar se tiče mojega dela pri reviji –pritoževal se je, da je v mojih člankih premalo sočnosti.

“Seveda znam,” sem odgovorila. “Vprašanje je samo, na kakšen način. Dejstvo je, da sem pisateljica, ne pa senzacionalistična novinarka.”

Naslednjega dopoldneva mi je sporočil, da je sinoči prišel do 92. strani. Kar zazijala sem. Sama sem bolj počasna bralka in bi težko prebrala toliko samo v enem večeru. Za nekoga, ki ni vajen brati knjig, pa se mi to sploh zdi veliko.

“Med branjem sem večkrat pomislil – če si vse to res pisala pri triindvajsetih, si bila hudo zrela. Vsa čast. Pri triindvajsetih si bila bolj zrela kot jaz pri sedemintridesetih, ko sem bil navadna pijana gnida.”

[...]

***

(iz romana Zgoraj brez)

(Julij 2021)

[...] Niti en mesec še ni, odkar sem stoodstotno na sadju, pa že opažam nemajhne spremembe. To, da imam glavo še bolj bistro kot prej in da potrebujem veliko manj spanja, je le ena od njih. Recimo, da grem spat ob dveh. A to ne pomeni, da bom spala do desetih dopoldan. Kje pa! Še do osmih ne. Še do sedmih ne! Zbudim se obvezno pred sedmo uro in takoj z lahkoto vstanem, popolnoma čila in naspana. Povsem jasno mi je – dovolj se poznam, da to vem –, da ob kuhani hrani ne bi bilo tako. Če ne drugega, bi me zjutraj krasili veličastni podočnjaki in zabuhel obraz. Zdaj pa niti sledu o čem takem ali podobnem. Po nekaj urah spanja švignem pokonci in sem kot roža – sveža, z lepo, napeto kožo na obrazu.

Ja, to je druga stvar: koža. Predvsem obraz. Ampak tudi povsod drugje. Čvrsta, napeta, sijoča. Stegna imam takšna, ko sem jih imela pri osemnajstih. In podočnjaki ... Mislim, da se sploh nisem zavedala, da imam konstantno vsaj rahle, četudi komaj opazne podočnjake. Dokler mi niso na stoodstotno sadni prehrani izginili. Docela. Prej sem imela zjutraj rahlo zabuhel obraz tudi po osmih urah spanja. Zdaj je tudi po pičlih štirih uricah spanca moja faca kot rožica. Torej to pomeni, da ti tudi dovolj spanja ne pomaga, če prehrana ni ‘ta prava’?

Tretja stvar: lasje. In ne samo lasje, tudi obrvi in trepalnice. Nekaj se dogaja, opažam majhne poganjke. Kar dokazuje, da sem imela prav: tiste luknjice na koži, ki se mi je olupila z glave, so bile na mestih, kjer so folikli. Saj komaj lahko verjamem. Res deluje tako hitro?? Približno tri tedne na sadju plus veliko sonca od začetka pomladi naprej. Očitno je to že dovolj. Kaj šele bo?!

[...]

 

***

(iz romana Zgoraj brez)  

(Julij 2021)

 

[...] 

Dan ali dva pred dogovorjenim srečanjem sem Robertu napisala, da si spet razbijam glavo glede tega, ali naj si kaj poveznem nanjo ali ne. Takrat mi je svetoval, naj naredim tako, da se bom jaz dobro počutila. Dan po srečanju me je vprašal: “Kako je bilo včeraj, si bila ‘zgoraj brez’?”

Povedala sem mu, da ne, da sem bila takšna kot ponavadi. Poslala sem mu sliko, ki smo jo posneli na pijači. Ena od (redkih) slik, na katerih sem si kar všeč. Moja prav v redu postava v kratkih hlačkah, zlato porjavela koža. Pa rdeča ruta na glavi.

“Huda bejba, s to ruto,” je komentiral. “V tebi vidim igrivost, a tudi globoko zakoreninjen občutek manjvrednosti. Drugače pa si videti kot najstnica, čeprav praviš, da jih imaš petintrideset.”

Pomislila sem, da je ob vsem tem laskanju (ne samo njegovem, saj koliko takih in podobnih pripomb in pohval sem pa že dobila!) res čudno, da še nimam laskov. [...]

***

(iz romana Zgoraj brez)

(Marec 2024)

Najboljša stvar na televiziji je program z glasbo iz osemdesetih. Kar se mene tiče, je bila najboljša glasba v vsej dozdajšnji zgodovini tega planeta prav takrat, ko sem sama šele privekala na svet. Sploh če je govora o rocku.

Po zaslugi tega programa sem tudi izvedela, da je v osemdesetih obstajala neka pevka z do golega pobrito glavo. Carol Hitchcock, avstralska pevka in igralka. Gledala sem njen videospot, strmela sem vanjo in nisem mogla odlepiti oči z nje. Taka torej sem. Približno tako zgledam. In, presneto, saj sploh ni tako slabo. Noben živ krst ne bi mogel reči, da je bila grda. Tudi bolna ne. (Ja, jaz imam avtoimunsko bolezen, ampak – spomni se, Lejla, vsega, kar so ti rekli drugi! Katarina takrat na festivalu veganstva, Adam, Vanesa, Sibila, Robert, Urban ... Tudi ti nisi videti bolna!) Nasprotno, ona je bila lepa. Zaradi odsotnosti las so ji oči malone hipnotično, pobliskujoče izstopale sredi izpostavljenega obraza. In ta njen zapeljiv, samozavesten pogled, ki daje čutiti, da se je prav dobro zavedala svoje privlačnosti ... in izstopajoče drugačnosti. Njena glava je bila popolnoma gola, ni bila kot Sinéad O’Connor. Bila je kot jaz. In niti malo je ni bilo sram, kje pa, všeč si je bila. To je sevalo iz njenih oči. Če si ne bi bila všeč, tega ne bi storila. Ne bi si prostovoljno pobrila glave do nule in se potem taka razkazovala vesoljni javnosti. Vidiš, sem si rekla, ona je bila taka za javnost, takšna je snemala videospote, ti si pa (še vedno) ne upaš brez kape niti na sprehod v naravo, niti tja, kjer največkrat ne srečaš žive duše. Poglej, kako je bila ona pogumna. Bodi še ti! Naslajala se je nad svojo drugačnostjo od vseh ostalih žensk. Daj se še ti. 

 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Februar 2019)

[...] Adam mi je rekel: »Ti nisi tvoji lasje, Lejla. Nisi to, kar je videti navzven. Ti si mnogo, mnogo več.«

Takšne besede bi mi moral govoriti vsak dan, vsako minuto dneva, neprestano, da bi mi prešle v meso in kri. Preveč se identificiram s svojim videzom. Saj tudi sama vem, da v resnici nisem to, kar je videti navzven. Da je to samo lupina, materialna preobleka moje duše. Pa vseeno še kar ne morem opustiti vse te pretirane pomembnosti, ki jo pripisujem svojemu videzu. 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Februar 2019)

 

Draga Lejla …

Včeraj sem končno vzela v roke tvojo knjigo. Bil je večer, zato sem je utegnila prebrati komaj polovico. Kaj naj rečem? Punca moja draga, ti res znaš pisati. Vau! Čisto vseeno mi je, kaj še sledi: nov roman, stvarna literatura … Bistveno je, da super pišeš. Pika!

Ko te spoznavam v tej luči, se ti samo priklanjam. In to ti govori nekdo, ki si nikoli ne želi vzeti časa še za branje romanov. Vedno je vse drugo bolj pomembno. Tebe je vredno brati! Zate si je vredno vzeti čas.

»Sonce zahaja v morje stopljenega karotena«? Moj bog! Kako izvirno!

[...] 

Dober pisatelj napiše takšno knjigo, da je bralcu težko, ko pride do konca. Želi si še, želi si nadaljevanja.

Tvojo knjigo sem brala ob večerih. Bila je kot čokoladna tortica ob koncu dneva. Včeraj je bil zadnji večer. Zadnjih 40 strani. In ja, prišel je tisti občutek nekakšne žalosti, ker je že konec. Še dobro, da poznam pisateljico, ker moram nujno vedeti, kaj se je zgodilo potem! Ja, piši, piši …

Verjamem, da se vsaka ženska najde v tvoji zgodbi, tudi tiste, ki tega ne bomo priznale. V teh skritih hrepenenjih, v vzporednih svetovih v naših glavah …

[...] 

Poklon lepi zgodbi. Čakam nadaljevanje …

 

Objem, Sibila

 

*** 

(iz romana Zgoraj brez)

(Januar 2019)

[...] Zdaj včasih, ko sem zunaj, opazujem druge ljudi, zlasti ženske, gledam, kako imajo vse brez izjeme lase na glavi, dolge, kratke, ravne, skodrane, temne, svetle, ni važno, vidim, kako jim lasje nezmotljivo obraščajo glave, kako se tesno, malone ljubeče oklepajo kože njihovih lobanj, in si mislim: »Kako samoumevno jim je vse to. Niti za hipec, niti za droben delček sekunde ne pomislijo, da imajo lase na glavi in kakšna sreča je pravzaprav, da so tam. Sploh ne razmišljajo o tem, kako hvaležne so lahko, da imajo lepe, zdrave lase, ki jim takole ljubkujoče obraščajo glavo …«

S takimi mislimi se trapim, ko gledam druge ljudi, obenem pa ne pomislim, da sem bila sama še nedavno tega prav taka kot oni. Nihče od nas ne posveča pretirane pozornosti tistemu, kar ima za samoumevno, nihče ne razmišlja o nečem, kar si lasti že od rojstva, dokler tistega ne začne izgubljati. Do tedaj je tisto le vselej prisotna, a nevidna kulisa. Nekaj, kar gledaš iz dneva v dan, a sploh ne vidiš zares. Moramo res izgubiti, da lahko začnemo ceniti?

***

(iz romana Zgoraj brez)

(November 2018)

 

Za mano je zanimiv in razgiban teden. V sredo sem končno lahko prijela, pobožala, prelistala in povohala (pomembno!) svojo sveže natisnjeno knjigo, v četrtek popoldne smo vsi trije pičili v Ljubljano, z Lindo sva šli na koncert Bryana Adamsa (karte sva kupili že vsaj dva meseca nazaj), noč smo prespali v njenem stanovanju, v petek (Adam je v službi vzel dopust) pa smo si cel dan rezervirali za obisk knjižnega sejma – dogodek, ki ga ne zamudim več nobeno leto, tokrat pa sva oba imela še dodatno motivacijo za obisk. Obe najini knjigi sta bili namreč prisotni na sejmu. Jasno, da sva si oba želela doživeti občutek, ko svojo knjigo prvič zagledaš v javnosti, na stojnici, na voljo kupcem. Ko sva našla stojnico založbe, sem ju takoj zagledala: skupaj, ena ob drugi sta stali na polici, kot prikupni knjižni sestri, kar na neki način tudi sta, sploh glede na dejstvo, da si delita nekaj identičnih strani. Zapletla sva se v pogovor z vodjem prodaje, slikali smo se skupaj in fotografija je takoj romala na Facebook. Na glavi sem imela tisto rdečo baretko s šiltom, za katero sem ugotovila, da mi ne stoji najbolje, ker mi je malce prevelika. Prav mi je, kaj pa si naročam takšne stvari preko spleta. Nekaj drugega si bom morala omisliti. Ampak dobro, na sliki, ki smo jo posneli na sejmu, sem čisto v redu. Kot sem že rekla: vse to okrog alopecije in moje neprostovoljne gologlavosti se je v zadnjih dneh pomaknilo čisto v ozadje. To je nekaj, kar bo minilo; nekaj, kar ni tako pomembno. Moja knjiga pa ne bo minila; moje pisanje ne bo minilo. Ostalo bo tu, z mano. Ustvarjala bom, dokler bom dihala.

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(November 2018)

 

»Eh, kaj pa so sploh lasje?« je rekla frizerka v svojem značilnem neposrednem tonu. »Preveč pomena jim pripisujemo. Sploh me ženske: obsedene smo s tem, da moramo biti vedno urejene, vedno lepe, da moramo imeti lepe, dolge lase … To je že bolno, če mene vprašaš. Zakaj ženska ne bi smela imeti pobrite glave? Preveč se obremenjujemo z videzom, pozabljamo, kaj je zares pomembno. Jaz grem lahko v trgovino v trenirki in supergah, če mi paše. Zakaj bi morala biti vedno urejena? Veliko bolj kot tisto, kar imam na sebi, se mi zdi pomembno, kar imam znotraj.«

[...] Ko je zaključila s striženjem in britjem, sem ji hotela plačati, a je plačilo zavrnila. »Saj ni bilo skoraj nič dela, daj no.« Preden sva se oblekla in poslovila, me je osupnila z besedami: »Ti imaš takšno posebno pozitivno energijo, ki človeka osreči in pomiri.« Presenečena in polaskana sem se ji zahvalila. Vse kaže, da medtem ko si sama zaradi trenutnega videza zbijam samozavest, drugi okrog mene počnejo nasprotno in izravnavajo tehtnico. 

***

(iz romana Zgoraj brez) 

Prvo leto (2018–2019)

November

[...]

Dejstvo je, da še nikoli nisem toliko razmišljala o laseh kot prav zdaj, ko jih nimam več. Ljudje smo smešni. Večino stvari v svojih življenjih imamo za povsem samoumevne in o njih ne razmišljamo, sploh se jih ne zavedamo – dokler ne ostanemo brez njih. Takrat ponavadi zaženemo vik in krik, ker nam je umanjkalo nekaj, kar smo imeli za tako naravno in samoumevno kot zrak, ki ga dihamo.

Začelo se je kaki dve leti nazaj. Približno. Gašper je bil star leto in pol, mogoče malo več. Nekega dne sem se slučajno čohala po glavi in nenadoma zadaj, nad tilnikom, zatipala nekaj, česar tam, med lasmi, ne bi smelo biti. Gola, povsem gladka koža, v obliki kroga. Seveda se mi je zdelo čudno. Vendar sem tiste vrste človek, ki takšnim, na videz drobnim stvarem ne posveča pretirane pozornosti in upa, da bodo izginile tako, kot so se pojavile: same od sebe. Ta pristop tokrat ni deloval, ker stvar ni izginila sama od sebe. Namesto tega sem čez nekaj časa na svoji glavi odkrila še en goli otok – ta se je naselil za levim ušesom, pravzaprav ga je obkrožal. To res ni bilo prav nič spodbudno, a še vedno se nisem pretirano sekirala, najbrž zato, ker se nobene od teh golic še ni opazilo; ostajali sta skriti pod lasmi. In tako sem se lahko kar lep čas uspešno pretvarjala, da je na moji glavi vse v redu, da tam ni ničesar posebnega, samo zato, ker to za druge ni bilo vidno.

[...]

In vendar se z vsem tem sploh nisem ubadala, dokler stanje ni šlo na slabše. Prišel je september in šla sem na pregled k dermatologinji. Do takrat se mi je na drugi roki naredila še ena bradavica. Sestra mi je obe zamrznila. Potem sem počakala na dermatologinjo, da pogleda, kaj se dogaja na moji glavi. Odmaknila sem lase na mestih, kjer se je kazala gola koža, zdravnica me je zelo na hitro in z distance ošinila s pogledom, ne da bi se me dotaknila, nato pa brž napisala recept za neko mazilo. To je bil ves moj stik z dermatologinjo. Dobila sem nov datum zaradi bradavic, ki naj bi jih bilo treba zamrzniti vsaj še enkrat. Šla sem v lekarno po predpisano mazilo in tako je uradna medicina opravila z mojo alopecijo.

Če bi že takrat vedela, kaj je to, kar mi je predpisala dermatologinja, če bi se prej dobro informirala, po tisto mazilo prav gotovo ne bi šla, sploh pa si ga ne bi zlivala na glavo, kar sem potem pridno počela, vse dokler nisem porabila cele stekleničke. Če bi vedela, da so to, kar si zlivam na glavo, kortikosteroidi, ki telesu povzročijo izjemno škodo, koža pa postane od njih odvisna, takrat sploh ne bi šla v lekarno. S to žavbo se je šele začel pravi žur. [...]

***

(odlomek iz romana Zgoraj brez)

ZGORAJ BREZ - skoraj 'do nazga'

Čas je, da začnemo z objavljanjem - in branjem - odlomkov iz moje najnovejše knjige Zgoraj brez, ki je izšla konec novembra pri založbi Sanje (https://www.sanje.si/si/zgoraj-brez.html). 

Lahko rečem, da sem se s to knjigo kar pošteno razgalila. Pa ne toliko fizično (čeprav tudi - ampak to sem se itak že pred knjigo 😉) kot predvsem čustveno, miselno in duševno. Kako se spopasti z boleznijo, ki prizadene predvsem ali celo samo tvoj videz? Kako sprejeti svojo novo, popolnoma drugačno vizualno podobo? Kako opraviti z morji stereotipov na tem področju? Kako biti ŽENSKA (še vedno in kljub vsemu in vedno PRAVA ženska) kljub temu, da si brez las?? Je lahko tudi takšna ženska privlačna? Od kod pravzaprav prihaja lepota, tista PRAVA lepota - iz našega videza, zunanje podobe ali pa mogoče od kod čisto drugod? Ali ženske res nenehno potrebujemo potrditve, da smo lepe in privlačne, ali je to edino merilo za to, da se počutimo ljubljene? Ali ženske brez naglavnega okrasja potrebujejo takšne potrditve še pogosteje??

O vsem tem in še marsičem drugem sem se spraševala v tej knjigi, ki je v veliki meri avtobiografska.

Na spletni strani založbe Primus (https://www.primus.si/zgoraj-brez) so o knjigi napisali tole:

***

“Seksapilna, odkrita in humorno napisana zgodba Sare Zupan o iskanju identitete, privlačnosti in redefiniciji lepote skozi Adamove oči. Zgoraj brez je knjiga, ki vas bo nasmejala in navdihnila.

Zgoraj brez je osvežujoče iskrena in zabavna pripoved, ki raziskuje, kaj pomeni biti privlačen, samozavesten in zvest samemu sebi.

Glavna junakinja se znajde v nepredvidljivih okoliščinah, zaradi katerih mora spremeniti svoj videz. Kljub notranjim dvomom in predsodkom o tem, kaj pomeni biti ženstvena, Adam v njej vidi pravo žensko – samozavestno, drzno in nevarno privlačno. Skozi humor in ljubezenske zaplete roman izpostavlja, kako osebno dojemanje lepote pogosto ni skladno s tem, kako nas vidijo drugi.

Sara Zupan bralca vabi na potovanje skozi odnose, ljubezen in redefinicijo družbenih norm, pri čemer izziva stereotipe o lepoti in ženskosti. Zgoraj brez je roman, ki z lahkotnostjo in šarmom odpira globlje teme o identiteti, samozavesti in sprejemanju drugačnosti. To je popolna knjiga za vse, ki uživajo v humorno napisanih zgodbah z močno čustveno noto in nepozabnimi junaki.

Zabaven in iskren roman Sare Zupan o iskanju privlačnosti in samozavesti. Zgoraj brez redefinira lepoto in seksi skozi oči ljubezni. Odkrijte moč drugačnosti in humorja!”

***

Jutri pa prvi odlomek! 😃