Pirin močnik

Včasih se lahko posladkamo na zelo preprost način in obenem zaužijemo glavni obrok; tako ubijemo dve muhi na en mah, če imamo ravno napad na sladko ;). Zame je ena takšnih priljubljenih preprostih jedi, s katerimi se lahko posladkam, obenem pa zaužijem povsem polnovreden obrok, močnik iz pirinega zdroba. 

Tako sestavine kot način priprave tega močnika so zelo preprosti (količine so za eno osebo):

- 4 dcl rastlinskega (riževega, ovsenega) mleka,

- 50 g polnovrednega pirinega zdroba (če nam je všeč gostejši močnik, povečamo količino zdroba),

- zvrhana žlica kokosovega sladkorja,

- po želji žlica kokosove moke,

- za posip malo kakava v prahu.

Mleko zavremo. Ko zavre, mu primešamo zdrob in kokosov sladkor. Kuhamo kakih pet minut, na koncu lahko po želji vmešamo malo kokosove moke. Močnik zlijemo na krožnik in po želji potresemo s kakavom v prahu. 

Seveda bi lahko za popestritev dodali še marsikaj drugega ... na primer rozine, goji jagode, mleta lanena semena, naribano jabolko, narezane ali mlete oreščke ... odvisno od domišljije :). Je pa res, da to potem morda ni več tisti pravi močnik, ampak postane že nekaj drugega. Meni je najbolj všeč najenostavnejša varianta: močnik samo iz mleka, polnovrednega zdroba in kokosovega sladkorja z rahlim dodatkom kakava. Sicer pa - okusi so različni ;).

Polnovredni pirin močnik s kokosovo moko in kakavom.

Proseni narastek z jabolki

Odkrila sem še eno čudovito vegansko sladico, ki po okusu neverjetno spominja na jabolčni zavitek. Tako da bi jo namesto proseni narastek z jabolki lahko poimenovala tudi "proseni štrudelj" ;). 

Res odlična in povrhu še izredno zdrava sladica, ki se je lahko mirno do sitega najemo, poleg tega pa je tudi preprosta za pripravo in relativno poceni. Recept pa sledi ...

Sestavine:

- pribl. 200-250 g prosene kaše

- 1 l (lahko tudi manj) rastlinskega mleka ali vode (lahko vsakega pol)

- ščepec soli

- 3 večja olupljena in naribana jabolka

- pest rozin

- 5-6 žlic kokosovega sladkorja (ali po okusu)

- 2 žlici kokosove maščobe

- 2 žlici ruma

- žlička cimeta

Proseno kašo skuhamo v mešanici mleka in vode ter rahlo osolimo. Če damo liter tekočine, bo masa bolj redka in bo narastek, ko bo pečen, potreboval tudi nekoliko dlje časa, da se strdi. Če damo tekočine manj, bo morda bolj trd, a se bo prej strdil. 

Ko je kaša kuhana, ji primešamo vse ostale sestavine in maso zlijemo v namaščen pekač. Pečico segrejemo na 180 stopinj. Narastek pečemo približno pol ure. Po pečenju ga lahko, če smo neučakani, preizkusimo takoj oz. takoj, ko se toliko ohladi, da si ne opečemo jezika :). V tem primeru - ko je narastek še vroč - kosi ne bodo ravno lepe oblike, ker se sladica še ni strdila in bo razpadala, kar je razvidno iz druge slike spodaj.

Če pa počakamo nekaj ur, da se narastek dobro ohladi in strdi, pa ga lahko razrežemo na prav lepe kose. 

Dober tek ob tej ne le okusni, ampak tudi nadvse zdravi sladici!

Knjiga, ki lahko reši svet

Ja, verjeli ali ne, to je knjiga, ki, po mojem (skromnem) mnenju, lahko reši ta naš svet. Če bi to knjigo prebral vsak prebivalec tega planeta - in ne le prebral, ampak si jo tudi vzel k srcu in se začel ravnati po njej - uf, kar ne upam si pomisliti, kaj bi bilo potem ... bilo bi prelepo, da bi bilo res! Saj zato pa na začetku stavka stoji "Če". Ne bo šlo tako hitro in tako zlahka ...

To je resnično fenomenalna knjiga, ki jo je napisal razsvetljen človek. Podaja resnico, nič drugega kot čisto, nepotvorjeno resnico, razkriva točno tisto, kar si velika večina na vse kriplje prizadeva prikriti ali pa niti ne pomisli, da bi bilo to nekaj, kar je vredno razkritja; avtor potepta naša globoko ukoreninjena, že v ranem otroštvu indoktrinirana prepričanja, pokaže točno tja, kjer se bohoti največji in najgrozljivejši madež naše bolne družbe. Knjiga, ki ni za tiste, ki ne marajo slišati in videti resnice, knjiga, ki je za veliko večino še vedno preveč idealistična, nesmiselna, smešno naivna. Kako dolgo še?

Osebno globoko verjamem, da se bomo morali začeti ravnati po načelih, ki jih opisuje ta knjiga, če bomo hoteli sebe in ta planet rešiti pred neizogibno pogubo. 

Iz vsega srca priporočam v branje vsakomur, ki mu ni povsem vseeno, kaj se bo zgodilo z nami. 

Jabolčna pita

V soboto sem naredila slastno jabolčno pito iz pirine moke. Jabolk je sedaj v izobilju, zato si lahko kdaj pa kdaj privoščimo tudi kakšno takšnole zdravo sladico iz njih. Sama jih imam sicer najraje v surovi, nepredelani obliki - sleherni moj dan se začne z dvema ali tremi od teh sadežev. Kar je za nekatere kruh, so zame jabolka ;). 

No, nazaj k piti: uporabila sem pirino moko, ker je neprimerno okusnejša od pšenične, zato se jo splača uporabiti pri izdelavi pit, piškotov, kolačev in sploh vseh podobnih zadevščin. 

Recept pa se glasi:

- 500 g pirine moke (tip 700),

- 250 g rastlinske margarine (najbolje se obnese Gourmet), 

- vinski kamen,

- ščepec soli,

- malce ruma in vanilije v prahu,

- pribl. 100 g kokosovega sladkorja (ali po okusu),

- malo rastlinskega mleka (toliko, da lahko zamesimo testo).

Zamesimo testo kot za piškote, ga zavijemo v vrečko in damo za pol ure v hladilnik. Medtem pripravimo nadev: vzamemo tri do štiri jabolka, jih operemo, odstranimo pečke in narežemo na zelo tanke rezine. 

Ohlajeno testo vzamemo iz hladilnika in mu odrežemo približno tretjino. To tretjino testa damo še za krajši čas v zamrzovalnik, da se res dobro ohladi in strdi. Medtem preostalo testo razvaljamo ali zgolj z roko enakomerno razporedimo in sploščimo po namaščenem okroglem pekaču za pite. Nato ga nadevamo z jabolčnimi krhlji, ki jih potresemo s štirimi žličkami kokosovega sladkorja in žličko cimeta.

Vzamemo testo iz zamrzovalnika in ga naribamo čez nadev. Pito pečemo v pečici, segreti na 170 stopinj, približno tričetrt ure.
Namesto kokosovega sladkorja bi seveda lahko uporabili tudi navaden trsni sladkor, a jaz težim k čim bolj zdravemu sladkanju. 

Mmm ... ne le zdrava, tudi lepa in dobra je bila :).

Opravičilo in ... pica iz polente

Uf ... Ja, najprej iskreno opravičilo. Vsem tistim, ki ste me redno brali, pa sem vas kar cele štiri mesece pustila povsem brez novih prispevkov o dobri in zdravi hrani. Če bi se vrnila k pisanju svojega bloga pred vsaj enim mesecem, bi se lahko izgovarjala na poletje in počitnice. Lahko bi si izmislila, da sem bila na dooolgih počitnicah v tujini ali kaj takega, in da zato tako dolgo nisem pisala. No, zdaj se k temu izgovoru ne morem in tudi nočem več zateči. Dejstvo je, da sem bila 1. malo lena, 2. pa se je zgodilo nekaj, kar me je začasno "onesposobilo" in se nekako nisem mogla ponovno spraviti k pisanju. Zaenkrat še ne mislim govoriti o tem, bom pa čez mesec ali dva izdala, za kaj gre. Zaenkrat naj ostanem pri iskrenem opravičilu in obljubi, da bom poskušala biti odslej spet malo bolj pridna in dosledna glede prispevkov na svojem blogu. Konec koncev sem si izbrala precej aktualno temo, mar ne? Zdrava prehrana verjetno še nikoli ni bila tako pomembna, kot je dandanes.

Torej, čas je, da spet predstavim kakšno svojo jed, ki mi je uspela in bi jo zato rada delila z vami. Prvo, kar mi pade na pamet, je nekaj, kar sem sicer pripravila že nekaj časa nazaj (seveda, ko pa že tako dolgo nisem pisala ...), mislim, da je bilo enkrat poleti, sicer pa to res ni važno, saj je jed primerna za prav vse letne čase. Gre za pico iz polente.

To je pica, zelo enostavna za pripravo, pa še brez glutena je. Po želji je lahko tudi veganska, a sama sem dodala sir, ker mi je tako (še vedno) bolj všeč. Priprava pa je res zelo enostavna.

Najprej seveda skuhamo polento. Dodamo ji malo olivnega olja in jo solimo. Nato namastimo nizek pekač in kuhano polento enakomerno razporedimo vanj, da dobimo "testo" za pico. Potem pa se prepustimo že vsem dobro znanim smernicam in sestavinam pri pripravi pice ter svoji domišljiji. Sama sem polentino podlago najprej namazala z bio paradižnikovo omako, nato potresla z naribanim sirom in origanom, nazadnje pa še obložila z zelenimi olivami. Te sem dodala šele na koncu, ko je bila "pica" že pečena. Kako dolgo se je pekla? Uh, raje me ne sprašujte, ker je od takrat minilo že precej časa in sem pozabila ... priznam, res sem bila lena. A saj ni panike, pečemo po občutku: ko se sir stopi in polenta lepo zapeče, je zadeva gotova. In vsekakor nadvse užitna ;). 

Polentina pica pred pečenjem ...

... in pečena.

Seveda bi lahko uporabila tudi sveže paradižnike ali pelate, tako bi bila pica še bolj sočna; pa katerokoli drugo zelenjavo po želji ... možnosti je res veliko. V vsakem primeru je rezultat zelo slasten, nadvse priporočam!

Veganski "šarkelj"

V nedeljo sem naredila kolač, ki bi se lahko imenoval veganski šarkelj, čeprav to ni čisto točno, ker so šarklji ponavadi iz kvašenega testa, kar tale ni bil. A saj ni važno - bil je zelo dober in to je tisto, kar je najbolj pomembno, ne pa njegovo ime :). Kljub temu ga bom imenovala tako, kot mi je najprej padlo na pamet. Recept pa se glasi:

 

VEGANSKI ŠARKELJ

 

- 500 g črne moke

- vinski kamen

- ščepec soli

- 250 g svetlega trsnega sladkorja ali javorjevega sirupa

- 2 dcl deviškega olivnega olja

- 5 dcl radenske

- rozine, namočene v rumu (ne z enim ne z drugim ne skoparimo)

- vanilija v prahu

 

Moko v skledi zmešamo z vinskim kamnom, soljo, sladkorjem in vanilijo. Dodamo še vse ostale sestavine in dobro premešamo, da dobimo gladko zmes, ki jo nato nadevamo v en večji ali dva manjša namaščena in pomokana modela za peko. Pečemo pri 180 stopinj približno eno uro.

Svetli trsni sladkor moramo uporabiti zato, da kolač ostane lepe svetle barve. Če bi uporabili temnega, res ne bi bil podoben šarklju, ampak bolj kakšnemu čokoladnemu pecivu ;). Namesto svetlega trsnega sladkorja lahko uporabimo tudi kakšno drugo svetlo sladilo, na primer javorjev sirup.

 

 

 

Zelo okusno in rahlo (kljub temu, da je brez jajc!) vegansko pecivo, nadvse primerno za nedeljsko popoldne. In vse druge dni v tednu :). Pa dober tek!

Rojstnodnevna pogostitev

Ob koncu tedna je moj dragi praznoval rojstni dan in za to priložnost povabil na obisk nekaj sorodnikov in prijateljev. Jaz pa sem, kakopak, pripravila vse za dobro vegansko/vegetarijansko pogostitev :).

Poleg nekaj sladic sem pripravila obložene kruhke z domačimi namazi, s sirom in svežim čemažem ter smrdljivko. Eni kruhki so bili veganski, drugi - tisti s sirom - vegetarijanski. Veganski kruhki so bili namazani s fižolovim namazom ali vegansko zaseko. Slednjo sem tokrat naredila prvič in bila navdušena - gostje pa tudi. Nisem si mislila, da se da iz ajdove kaše in ne kaj dosti drugih sestavin pripraviti tako odličen namaz, ki je že na pogled zares podoben mesni zaseki, po okusu pa tudi. Saj ne, da me to navdušuje, daleč od tega, a okus je dovolj "ajdov", da me ne spominja preveč na pravo zaseko ;) (kolikor se sploh spomnim njenega okusa, glede na to, da sem jo jedla vsega skupaj morda enkrat v življenju, pa še to pred daaaavnimi leti).

Za to odlično vegansko "zaseko" je treba samo skuhati nekaj ajdove kaše (sama sem skuhala skodelico ajde v dvojni količini vode), ki jo nato solimo, popramo, ji dodamo sesekljan ali bolj grobo narezan česen (po želji), olivno olje in po želji kakšna zelišča (sama sem dodala malo svežega peteršilja) ter vse skupaj zmeljemo s paličnim mešalnikom. Dodati sem morala tudi kar precej pirinega mleka, ker je bila masa zelo gosta in trda, tako da jo je bilo težko pirirati. Ko sem dodala mleko, je šlo lažje. Dobila sem čudovit, nasiten namaz bogatega okusa, ki se odlično obnese na obloženih kruhkih, bodisi v kombinaciji s kakšno divjo zelenjavo, vloženo kislo kumarico ali olivo, bodisi kar sam.

 

Veganska zaseka.

 

 

 

Res odličen namaz, ki ga bom gotovo še naredila.

Obloženi kruhki so bili torej eni s fižolovim namazom (ki je, mimogrede, tudi zelo okusen), drugi z vegansko zaseko, tretji pa z listom čemaža, smrdljivke in koščkom sira.

 

 

Obloženi kruhki, čakajoči v hladilniku.

 

Brez sladkih dobrot seveda tudi ne bi šlo ... Poleg torte sem pripravila veganski čokoladni kolač, halvo (obvezna zadeva ;)) in za grizljat polnozrnate slane krekerje s sezamovimi semeni.

 

 

Čakajoč na goste ...



 

 

 

Torta "Prosene sanje s čokolado", okrašena z listki sveže mete.

 

 

 

 

Halva - brez nje preprosto ne gre ... ;)

 

 

 

 

 

 

Čokoladni kolač s kokosovim čipsom.

 

 

 

Sladki "bar". :)

 

Skratka, zelo prijetno praznovanje, pospremljeno s številnimi pohvalami na račun dobre hrane. Pa še kdaj, ne! ;)

Jedi meseca: UŽITNE DIVJE RASTLINE

Če se ne motim, je že napočil čas za novo jed meseca. In kaj bi lahko bilo primernejše za obravnavo v tem času kot divje rastline ... tiste užitne, seveda :). Zato tokrat "jedi meseca" namesto "jed". Ker jih je veliko in se da iz njih pripraviti res veliiiiiiiiiko čudovitih in slastnih variacij. Tokrat se bom omejila na dve izmed množice užitnih in zdravilnih divjih rastlin, ker je o tem že veliko napisanega in se že povsod najde dovolj informacij o tej temi. Dovolj je, da se skoči v knjižnico po kakšno knjigo o užitnih divjih rastlinah (še posebno priporočljiva je literatura izpod peresa iskrivega Daria Corteseja), ali pa, še lažje, na internet, in potrebne informacije so tu.

 

ČEMAŽ

Prvi v vrsti samo zato, ker je meni najljubši in ga najpogosteje uporabljam v kuhinji. Prav zdaj je sezona čemaža - od aprila do maja - zato se ga splača nabrati in ga tudi vložiti, da ga lahko uporabljamo skozi vse leto. To je res dobra naložba v naše zdravje.

Čemaž je tako kot česen naravni antibiotik. Raste v senčnatih gozdovih in ga lahko že na daleč prepoznamo po množični rasti in vonju po česnu. V maju ali ponekod že prej dobi lepe bele cvetove. Užitna je cela rastlina, najbolj uporabni pa so listi.

Pozitivne lastnosti čemaža:

Ureja prebavo.

Odvaja odvečno vodo iz telesa.

Deluje kot antibiotik in lahko pomaga tudi pri odganjanju glist.

Čisti kri, kožo in dihala.

Preprečuje nastajanje krvnih strdkov in notranjih krvavitev.

Pomaga pri težavah z dihali in določenih boleznih, povezanih z njimi, med drugim tudi pri astmi.

Čisti ledvice in mehur.

Izboljša splošno počutje in prežene spomladansko utrujenost.

Poživlja (daje energijo).

Sprošča mišice in krepi želodec.

Niža in ureja krvni pritisk.

Znižuje nivo holesterola.

Pomaga zbijati vročino.

Blažilno deluje na živčni sistem.

Čeprav je čemaž zelo zdrav, ga moramo uživati zmerno, drugače nam lahko preveč razdraži prebavila. V primernih količinah pa nanje deluje blagodejno in čistilno.

Kuhati in drugače termično obdelovati ga ne smemo, če želimo ohraniti vse zdravilne snovi, ki jih je rastlina polna. Dodajamo ga šele na koncu kuhanja, tako ohranimo tudi neokrnjen čemažev okus.

Recept za vložen čemaž:

- 60 dag čemaža,

- 6 dcl olivnega olja,

- nekaj (himalajske) soli.

Narezane čemaževe liste skupaj z olivnim oljem in soljo zmeljemo s paličnim mešalnikom. Zmes nadevamo v steklene kozarčke in jih dobro zapremo. Vložen čemaž je obstojen do enega leta, če so kozarčki dobro zaprti.

Sama tako pripravljen čemaž uporabljam skozi vse leto v različnih jedeh: z njim jem ajdovo in proseno kašo, riž, polnozrnate testenine, polento, kvinojo in še kaj. Preprosto primešam ga jedi (približno eno žlico), ko je ta že na krožniku in premešam.

Svež čemaž v aprilu in maju uporabljam na iste načine, le da ga zgolj na drobno narežem in ga primešam solati ali kuhani jedi skupaj z olivnim oljem ali kokosovo maščobo. Tako je nastala tudi naslednja jed:

 

polnozrnate testenine s čemažem in smrdljivko.

 

Brez čemaža si praktično ne predstavljam več svojega življenja, saj ga čez celo leto jem vsaj nekajkrat na teden, posebno pozimi, ko ni na voljo veliko zelenjave. Za to pa moram v aprilu in maju kar nekaj dni garati, da ga naberem in vložim dovolj.

 

 

SMRDLJIVKA

 

 

S to več kot užitno in tudi zelo okusno (kljub neprivlačnemu imenu) rastlino sem se spoznala šele lani. Navadna smrdljivka je sorodnik regrata, le da ima precej bolj izrazit vonj. Diši po kuhanem krompirju. (In ne, ne smrdi.) Raste v gozdovih, predvsem bukovih pa tudi mešanih. Nabiramo jo od marca do junija, v višjih legah pa še dlje. Uporabna je cela rastlina. Vsebuje veliko vitaminov in rudnin, grenčine za dejavno prebavo, ima krepčilne in razstrupljevalne lastnosti. Popke lahko vlagamo v kis.

Sama jo uporabim na podoben način kot svež čemaž: dodam jo različnim kuhanim jedem ali solati. En primer uporabe smrdljivke je na zgornji fotografiji (v družbi s čemažem), še eden pa tu spodaj:

 

 

 

basmati riž s smrdljivko in čemažem.

 

 

Naj poleg omenjenih dveh vsaj naštejem še nekaj rastlin, ki jih tudi sama uporabljam: divji por (divji luki), regrat, kopriva, šetraj, materina dušica, mala strašnica ...

 

Več kot pametno in priporočljivo je torej, da se odpravite v bližnji gozd in si naberete nekaj od bogastva, ki nam ga ponuja radodarna narava. Toliko čudovite in krepčilne hrane - in to zastonj! A previdnost seveda ni odveč: treba se je temeljito poučiti o rastlinah, ki jih nameravamo nabirati. Ko točno vemo, kako rastlina izgleda in kakšne so njene lastnosti, se lahko izognemo vsem neljubim pomotam.  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Polnozrnata breskova pita

Kot sem obljubila, sem po piti iz bele moke zadnjič naredila še eno iz polnozrnate. In, logično, bila je še veliko boljša od tiste iz bele ...

Pita je bila breskova - uporabila sem breskve iz kompota - testo pa povsem enako kot zadnjič, le da iz polnozrnate moke.

 

Polovice vloženih breskev, nadevane na spodnjo plast testa ...

 

 

... in pokrite z vrhnjo plastjo testa.

 

Pečena pita je izgledala takole:

 

 

 

 

 

Bila je res slastnejša od prejšnje (kako tudi ne, s polnozrnato moko je vse veliko bolj okusno!). Od zdaj naprej torej samo še polnozrnate pite :).

 

Veganska musaka

Kdo pravi, da vegetarijanci ali celo vegani ne moremo jesti takšnih kar tradicionalno mesnih jedi, kot je recimo musaka? Prav gotovo, da jih lahko, pa še slastne so. Veganska musaka, ki sem jo naredila zadnjič (in že velikokrat), je mojemu dragemu izvabila nemalo gurmanskih užitkov in navdušenih pohval mojih kuharskih sposobnosti ;). Obvezne sestavine za takšno musako so:

- krompir (seveda!),
- "mleto" sojino meso (drobni koščki),
- čebula in česen,
- čim več dobrih (in bio) začimb (himalajska sol, curry, kurkuma, paprika v prahu, kajenski poper, sojina omaka, mogoče še kakšna domača zelenjavna mešanica ...),
- kokosova maščoba,
- redko testo za palačinke iz malo (polnozrnate) moke in sojinega mleka, soli in olivnega olja.

Krompir narežemo na kolobarje, sojino meso pa pripravimo po ustaljenem postopku (za 10 minut ga namočimo v vroči vodi), ter ga nato nekaj časa pražimo na sesekljani čebuli in česnu (ki smo ju predhodno na hitro popražili na kokosovi maščobi) ter ga izdatno začinimo. Večjo ponev namastimo in dno obložimo s krompirjevimi kolobarji. Čez nanesemo plast nadeva iz sojinega mesa (polovico prihranimo za še eno plast). Čez to plast spet polagamo krompir, ki ga prekrijemo s še eno plastjo začinjenega sojinega mesa. Sledi še zadnja plast krompirja, čez vse to pa prelijemo testo za palačinke. Musako pečemo v pečici približno eno uro ali po potrebi.
Dober tek! :)

 

 

 

Slivova pita

Predvčerajšnjim sem prvič v življenju naredila pito. Ja, prav ste prebrali, prvič v življenju :). To je pač ena od stvari, ki jih nisem nikoli prej pekla, kot tudi še marsičesa drugega ne. Zdaj, ko imam čisto pravi pekač za pito - okrogel, z valovitim robom - pa sem si rekla, bom enkrat poskusila tudi to. Imela sem kozarček odličnega domačega slivovega džema, ki mi ga je zadnjič, ko sva jo obiskala, podarila Marja. In tako sem naredila slivovo pito.

Uporabila sem pšenično polbelo moko - pita bi bila sicer boljša iz polnozrnate moke, še boljša iz pirine; a moka je bila vsaj bio. Naredila sem enako testo kot za veganske piškote: 

 

- dva dela moke (500 g),

- en del bio margarine (250 g) - v mojem primeru Gourmet,

- 100 g ksilitola (naravno sladilo, ki sem ga ravno imela pri roki; v poštev pride seveda tudi katerokoli drugo naravno sladilo),

- vanilija v prahu, 

- ščepec himalajske soli,

- malce ruma,

- kanček sojinega/riževega mleka.

 

V hladilniku ohlajeno testo sem razdelila približno na pol. Eno polovico sem razvaljala in enakomerno poravnala po okroglem pekaču. Testo sem prekrila s slivovim džemom.

 

Drugo polovico ohlajenega testa sem naribala čez nadev.

 

 

Nato se je pita dobre pol ure pekla v pečici. Pečena je izgledala prav slastno:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz testa, ki je ostalo (ker ga je bilo malo preveč, da bi vsega naribala po vrhu pite), sem naredila piškotke.

 

 

 

In še narezana pita ... ki je prav kmalu odromala v dva sladkosnedna želodčka ;). 

 

 

 

 

 

Prav gotovo se bo pita zdaj večkrat znašla v repertoarju mojih veganskih sladic, le da bom vedno obvezno uporabila polnozrnato moko. Počutje po zaužitju sladice iz polnozrnate moke je povsem drugačno kot po zaužitju take iz bele ... po slednji se počutiš, kot da bi pogoltnil kos cementa. Še posebno, če malček pretiravaš, kar jaz počnem pogosto, ker sem pač sladkosnedna :). A prav za to gre, da se pri sladicah iz bele moke veliko lažje pretirava kot pri takih iz polnozrnate. Teh enostavno ne moreš pojesto toliko.

Naslednjič torej pita iz polnozrnate moke ... le da ne vem še, kakšna. Mika me čokoladna ... ali pa mogoče češnjeva, glede na to, da se počasi bliža čas tega slastnega sadeža. Nekaj od tega vsekakor bo, pa naj bo presenečenje ;).