ALI VESTE, KAKO SE IMENUJE NAJDRAŽJA IN NAJMOČNEJŠA DROGA NA SVETU?

To je adrenokrom, substanca, ki jo najdemo v pinealni žlezi (češeriki) v lobanji otroka. Otrok mora biti najprej teroriziran, na smrt prestrašen, mučen, posiljen, da se njegova kri napolni z adrenalinom, in potem ubit. Črni trg cveti zaradi te droge, ki prinaša bilijone dolarjev dobička. Zaradi nje vsako leto samo v ZDA izgine 800.000 otrok.

Droga se pridobiva z žrtvovanjem otrok. Kemijsko spojino adrenokrom dobijo s pomočjo psihičnega in fizičnega mučenja. Običajno jo odvzamejo iz lobanje še živega otroka. Krvni obtok žrtve, ki je izpostavljena nepredstavljivi torturi, začne proizvajati kemikalijo, ki v tistem, ki jo zaužije, povzroči občutek intenzivne evforije in moči. Vpliv na možgane je nepopisen in uživalca zasvoji v trenutku. Čim mlajši je otrok, tem bolje. Endokrine žleze v človeškem telesu z leti izgubljajo svojo moč. Koncentriranost in jakost adrenokroma, ki ga lahko izloči pinealna žleza ali češerika, z leti upada. Ponavljajoče uživanje te substance, pridobljene iz odrasle osebe, vodi v skrajno nezaželene stranske učinke, kot so epileptični napadi, simptomi parkinsonove bolezni, shizofrenija in prividi. Iz teh razlogov vsi uživalci te droge vedo, da so otroci najboljši vir za pridobivanje adrenokroma z najvišjo potenco. Čim mlajša je oseba, tem boljše je kemijsko ravnovesje v krvi, ki jo izloča njena pinealna žleza, in tem manjši so neželeni stranski učinki za uživalca. Še več: namesto stranskih učinkov ima substanca, pridobljena iz majhnega otroka, znanstveno dokazane, skoraj čudežne regenerativne sposobnosti, na človeško tkivo deluje pomlajevalno, obnavlja živčne in kognitivne funkcije in se ponaša s skoraj mitskim statusom “fontane mladosti”. V krogih svetovne elite velja za nekakšen napoj nesmrtnosti.

Adrenokromski odvisniki so mnogi najbogatejši in najvplivnejši prebivalci tega planeta, politiki, holivudski igralci in pevci in druge znane, vplivne osebe, ki se nam smehljajo s tv ekranov in jih imamo za svoje vzornike in idole.

Posledice prenehanja jemanja adrenokroma so za osebo, ki je z njim zasvojena, uničujoče. Prične se izredno hiter postopek staranja in telesnega propadanja. Začne tako rekoč razpadati pri živem telesu.

Ko sem sama prvič slišala za to, ko sem se prepričala, da se to zares dogaja in da ni le še ena "teorija zarote", sem se morala sesesti na kavč, ki mi je bil v tistem hipu najbližje. Tega trenutka se zelo dobro spomnim. Ostal mi bo v spominu kot eden tistih trenutkov, ko se čas ustavi in ko začutiš, da po tem, kar si pravkar izvedel, tvoje življenje ne more biti več enako kot prej. Dnevi in tedni, ki so sledili temu trenutku, so bili zaznamovani z načrtnim preusmerjanjem pozornosti, kar sem počela zgolj zato, da se ne bi tako in toliko mučila. Ker pa mi to - seveda - ni uspevalo ves čas, so prišle minute, ko so me preplavile misli in podobe o teh najgrozljivejših zločinih, kar se jih je kdaj dogajalo na Zemlji. Ponavadi se mi je to zgodilo zvečer, v postelji, pred spanjem, ko sem se stiskala k svojemu malemu spečemu sinu in si predstavljala, da se največje grozote, ki si jih navadni ljudje niti predstavljati ne moremo, dogajajo prav takšnim otrokom, kot je moj. OTROKOM!!! Imela sem občutek, da to ni več moje življenje, da sem padla v nekakšno moro, ki je tako srhljiva, tako pošastna, da ob njej mrzlično razmišljam: "Ah ne, saj to ni res, to ne more biti res! Ni mogoče verjeti, da je kaj takšnega lahko resnično." In prav to se zgodi večini ljudi, kadar pridejo v stik s takšnimi informacijami. Zgodi se jim ZANIKANJE. "Ne, to ni res, to je laž! Nekdo z bolnim umom si je vse to izmislil." Tako se zavarujejo pred bolečino. Pred trpljenjem, ki bi jih neobhodno zadelo in ki zadene vsakega človeka, ki ima srce, ker navsezadnje smo vsi eno, pa četudi si to še bolj prizadevamo pozabiti, in dokler trpi le eden od nas, bomo trpeli vsi. Če pa so to otroci in dojenčki, najbolj nedolžna in čista bitja brez kančka krivde ... Zanikanje na kvadrat, na kubik. Ne, to ni mogoče. Tako lažje živimo naprej. Kako bi sicer živeli naprej? Z zavedanjem o tem, kar se dogaja otrokom, ki bi jih morali zaščititi? Zato raje verjamemo, da se to sploh ne dogaja, da je laž. Da gremo lahko naprej, kot da ni nič. In to je pri vsem še najbolj nedopustno. Ljudje IZVEJO, imajo dostop do informacij, vse leži pred njimi kot na dlani. In kaj oni storijo? Ne le, da zanikajo, češ da vse to ni res, ampak se celo POSMEHUJEJO, češ: "Ti teoretiki zarot so pa RES prizadeti, samo poglej, kakšnim stvarem verjamejo!" Posmehujejo se najbolj grozljivim, najbolj nepredstavljivim zločinom nad našimi OTROKI!! Do kod seže človeška slepota?? Res ne vidijo, da jih to početje naredi za sostorilce pri zločinu?

Ja, dajmo se raje ukvarjati z neobstoječim viruskom, to je mnogo manj boleče. Slišala sem, kaj se zadnje čase dogaja - ljudje ovajajo policiji svoje sosede in druge soljudi, ker si dovolijo kršiti pravila za "omejevanje širjenja okužb". Mogoče kdaj kdo koga povabi k sebi domov in se malo podružijo, poveselijo, morda si celo stisnejo roke in se objamejo - normalno, saj nimajo niti enega pametnega razloga, zakaj tega ne bi počeli! In kaj počnejo vrli ovaduški slovenceljni, ki že od nekdaj delujejo po pregovoru "sosed sosedu vrag"? Prijavljajo jih. Ker si dovolijo normalno ŽIVETI. Zdaj pa eno vprašanje za vse: Kje pa so ti isti svetniški nad-ljudje, kadar slišijo, da se pri sosedih za zaprtimi vrati dogaja nasilje?? Kje so, kadar slišijo jok otrok, ki jih nasilni, pijani oče (ali pa mati) pretepa ali pa zgolj psihično maltretira? Kje so, kadar slišijo, da sosed pretepa ženo? KJE SO TAKRAT??? KAJ TUDI TAKRAT KLIČEJO POLICIJO???

Oh, opravičujem se, če sem vas s to objavo vznemirila, vam pokvarila tek, vam uničila dan. Vem, da boli, da je pošastno. A to še ne pomeni, da se bo rešilo samo od sebe in da bo izginilo, če boste zatisnili oči in se pretvarjali, da tega ni. Kdo se bo pa milijardam mučenih, zlorabljenih in požrtih otrok opravičil? Sicer pa, kaj bi jim sploh pomagalo naše opravičilo, ob vsem, kar so morale prestati te nepregledne množice ubogih, čistih, nedolžnih duš? (In tukaj zdaj mislim tudi na živali, prav tako uboge, zlorabljene, izmučene nedolžne duše!)

Lahko smo samo tiho. In raje se pripravimo. To, o čemer sem pisala v tej objavi, ni niti 1 % vsega. Resnice, ki bodo kmalu prišle na dan, bodo za marsikoga prehude.

P.S. Ko sem tole objavila na Facebooku, je fact-dreker (pardon, fact-checker) seveda prekril večino fotografij v objavi, češ da gre za napačne informacije. Nič presenetljivega. To je samo dokaz, da gre za resnico, ki si jo ves čas obupno prizadevajo zakriti. A ne več dolgo.