15. maj 2018

[...]

Ko sem se predvčerajšnjim vozila proti domu, sem razmišljala, kako neverjetno je, da sva se spoznala že pred desetimi leti, ne da bi vedela, da sva v sorodu. In kako čudno sta se potem, čez dve leti in pol, najini poti ločili … in se ponovno prekrižali čez sedem let in pol, v povsem drugačnih okoliščinah, ki so se nato prefinjeno in osupljivo zložile skupaj, in to na takšen način, da nihče, ki bi vse to opazoval, ne bi mogel verjeti, da gre za naključja.

Pomislila sem tudi … Mogoče sva se tako dobro ujela in tako odlično (marsikdaj brez besed) razumela tudi zato, ker se po najinih žilah pretaka ista kri … Ker sta se moj ded in njegova babica tako nesmrtno ljubila, da se je ta ljubezen neizbrisno vtisnila v njuno kri, v njun genski zapis, in se zdaj prenaša naprej s krvjo in geni, na vse njune potomce?

Vem, skrajno idealistično in najbrž pretirano romantično razmišljanje. A ponavadi se v redu počutim in mi dobro dene, če lahko tako razmišljam. Ali je tudi res, je povsem nebistveno. 

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Zmajal je z glavo. »Vem, ampak … Glej, Živa, mi verjameš, da se na to sploh nikoli nisem spomnil? Iskreno povedano, ko sem bil s tabo, je bila moja babica zadnje, na kar bi mislil. Vse kaj drugega sem imel v glavi in niti v sanjah mi ne bi padlo na pamet, da bi se s tabo pogovarjal o starih starših. Si ti kdaj pomislila na kaj takega, ko si bila z mano? Da bi se pogovarjala z mano o svojem dedu ali babici?«

»Oh, ne, lepo te prosim,« sem se zasmejala. »Spet imaš prav. Če pogledam takole … je res naravnost smešno. In povsem razumljivo, zakaj mi nisi nikoli omenil svoje tako posebne babice. Samo … Ja, če gre zame, si res ne morem predstavljati, da bi bila takrat v tvoji bližini sposobna misliti še na kaj drugega kot nate. Nisem pa vedela, da je bilo tudi s tabo tako. Da tudi ti v moji bližini nisi mogel razmišljati o drugih stvareh …«

»Ah, daj no, spet se podcenjuješ. Zakaj je to tako čudno? Meni se zdi precej logično. Vedno sem težil k temu, da se človeku, s katerim se pogovarjam, povsem posvetim, da se resnično, iz srca zanimam zanj, ne le navidezno. Ne pa, da se z nekom kao pogovarjaš, kimaš in se delaš, kako strašno te zanima to, kar govori, z mislimi pa si čisto drugje. Tega nikoli nisem prenašal pri ljudeh. To se itak začuti in družbe takšnega človeka nihče ne bo prav dolgo trpel, nihče se ne bo hotel pogovarjati z njim več kot enkrat. Zato se sam vedno trudim, da nisem tak. Ko sem z nekom, se mu stoodstotno posvetim. Poslušam ga, ga sprašujem, se zanimam zanj in ne mislim na nič drugega. Takrat je v mojih mislih samo ta človek. Seveda to ne pomeni, da njegove probleme in tegobe prevzamem nase; ne, ostanem na distanci, ne dovolim, da bi njegovi problemi vplivali na moj duševni mir. Sočustvujem z njim, vendar ne potonem pregloboko. Držim se pač načela: bodi do drugih tak, kot si želiš, da bi bili drugi do tebe. In lahko rečem, da se mi to samo obrestuje.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Premolknil je in nekaj tuhtal.

»Ja, spomnim se tistega najinega izleta na morje … in kaj sem ti takrat rekel glede babice. To je bil bolj izgovor, veš … Ni se mi toliko mudilo domov zaradi nje.«

»Saj sem vedela! Kar zdelo se mi je, da je bil to samo izgovor!«

»Ja, in še kako pripraven … V bistvu sem hotel čim prej stran od tebe.« Pogledal me je. »Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo s tabo ali ker bi te imel poln kufer, prav nasprotno. Preveč sem bil potreben in ti si me privlačila ko sto mater. Bal sem se, da se ne bom mogel več zadrževati, če bom še nekaj časa v tvoji bližini.«

Pogoltnila sem in debelo pogledala. »Resno?!«

»Resno. Saj se verjetno spomniš, kaj sem ti potem enkrat kasneje rekel … Da sem si želel spati s tabo in sem imel kar probleme zaradi tega. Na vso moč sem se moral zadrževati, ko sva bila skupaj v šotoru; pa tudi sicer, skoraj ves čas, ki sva ga preživela skupaj.«

»Tako torej … Sicer pa se mi je kar zdelo, da je bilo kaj takega. Ne morem reči, da me to, kar si mi povedal, pretirano preseneča.«

»Seveda ne, le kako bi te. Sama se prav dobro zavedaš svoje privlačnosti.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. maj 2018

[...]

Ko sem prišla do hiše, sem opazila, da je džip na dvorišču. Povzpela sem se do vhodnih vrat in potrkala. Kmalu sem ga skozi šipo zagledala, kako prihaja proti vratom. Njegov obraz je imel rahlo presenečen izraz.

»O, le čemu se imam zahvaliti za ta obisk?« je vljudno vprašal, ko je odprl vrata. Povabil me je noter. Vstopila sem in rekla, da sem mu prišla nekaj povedat.

»A tako? Zdaj sem pa že prav radoveden.« Rekel mi je, naj sedem in me vprašal, ali bi kaj spila. Zahvalila sem se in rekla, da ni treba.

»V bistvu sem prav vesela, da sem te dobila doma. V gozdu pri drvih te ni bilo in pomislila sem, da si mogoče kam šel ali pa da nimaš več dopusta.«

»Dopust imam res samo še do konca tega tedna, v ponedeljek grem nazaj v službo. Kar pa se tiče drv, sem si danes vzel prosto, ker vreme ni prav nič spodbudno. Že ves dan grozi, da se bo vsak čas ulilo.«

Prikimala sem. »Torej imam res srečo. Kot sem rekla, nekaj pomembnega bi ti rada povedala. Zanimalo pa bi me tudi, če kaj od tega ti že veš.«

Njegov presenečen pogled je izdajal, da nima niti najrahlejšega pojma, za kaj gre.

»Zdaj pa res ne vem, kaj naj si mislim. Imaš vso mojo pozornost.«

Globoko sem vdihnila in nekaj trenutkov izbirala besede.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

3. maj 2018

[...]

»Očitno je res imela nepredstavljive moči,« sem rekla. »Prepričana sem, da bi s takimi sposobnostmi lahko tudi zdravila ljudi … Je mogoče počela tudi to?«

»Lahko bi, prav gotovo. Vendar se ni hotela spuščati pregloboko v to. Omejila se je na svoje zdravilne rastline, ki jih je gojila na vrtu – saj sem ti menda omenila, da je znala z njimi pozdraviti marsikaj. No, to je počela, včasih je k njej prišel kdo, ki so ga mučili glavobol, zobobol, zgaga, previsok pritisk in podobne nevšečnosti. Vse je znala pozdraviti ali vsaj omiliti s svojimi zdravilnimi zelmi. Vendar je ljudi vedno opozarjala, da to ni dovolj in da naj se ne zanašajo samo na njeno pomoč. ‘Če ne boste tudi sami kaj naredili zase, vam tudi jaz ne morem pomagati. Dokler mečete vase smeti in se hranite z mrtvo hrano, ne pričakujte čudežev,’ jim je govorila. Ljudem ponavadi ni bilo všeč poslušati take stvari. Ljudje smo pač leni; mislimo, da bodo drugi reševali naše probleme in zdravje, da bi sami kaj ukrenili, to je pa že preveč za nas. Vsi pa le niso bili taki. Marsikdo si je njene besede vzel k srcu in takim je Jadviga resnično lahko pomagala. Ja, taka je bila, ta moja ljuba prijateljica. Globlje v zdravilstvo pa se ni hotela spuščati. Govorila je, da si noče še tega nakopati na glavo. Zavedala se je, kakšno veliko odgovornost to prinaša s seboj.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

3. maj 2018

[...]

»Kakšne so bile te moči? Kaj je počela?« sem podrezala in upala, da nisem zvenela preveč nestrpno. Tejine široko odprte oči so izdajale, da si tudi ona želi izvedeti, za kaj gre. Darinka se je odkašljala in nekoliko v zadregi pogledala okrog sebe.

»Lahko se je … no, khm, pogovarjala z mrtvimi. Včasih je k njej prišel kdo, ki mu je umrl kateri od bližnjih in si je želel vzpostaviti stik z njim. Kakšna žalujoča žena ali mati, na primer. Ona … jim je to omogočila. Govorila je, da vidi mrtve, da se pojavijo v njeni bližini, kadar so v istem prostoru njihovi bližnji, ki so še živi. Pokojni so ji predajali sporočila za bližnje in ti so bili vselej presunjeni. Pravili so, da jim je Jadviga o pokojnih povedala take stvari, ki jih nikakor ni mogla vedeti sama od sebe. To so imeli za dokaz njenega resničnega daru. Bilo je obdobje, tega se dobro spomnim, ko je k njej prišlo veliko ljudi s tem namenom. Glas o njej in njenih sposobnostih se je razširil daleč naokrog. To je vedno počela kar tako, zastonj, nikoli ni ničesar zahtevala v zameno. Ljudje pa so ji seveda kljub temu prinašali najrazličnejša darila. Kakšne domače klobase in pršute sva vedno pokasirala midva s tvojim dedom.«

Zasanjano se je smehljala, potopljena v spomine, midve s Tejo pa sva se zaprepadeno spogledovali.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

Novo branje za vse željne prave resnice!

 JA, NATEGNJENI SMO TAKO 'LEVI' KOT 'DESNI' VOLIVCI!

Sredi maja bo izšla knjižica Mihe Zimška z naslovom GLOBOKA DRŽAVA V SLOVENIJI, 1. del, v pripravi pa je že tudi 2. del, ki bo izšel kmalu za njim, predvidoma takoj v začetku junija.

V 1. delu je Miha opisal, kdo vse stoji za slovensko globoko državo, osvetlil nekaj njenih zakulisij, na čelu z afero Baričevič, predstavil bo t. i. Rimski klub in Slovence, ki mu služijo, in še marsikaj. V 2. delu pa bo seciral prvaka levega krila globoke države, Milana Kučana, in prvaka njenega desnega krila, Janeza Janšo.

V obeh delih boste dodobra spoznali ljudi, ki delajo za globoko državo, in sami ugotovili oz. povezali, kako zelo prepleteni so 'levi' in 'desni'.

Če hočete resnico: "Ja, nategnjeni smo, tako levi kot desni volivci! Prej kot se zbudimo in se upremo globoki državi, prej bo v Sloveniji zavladala blaginja. Če tega ne storimo, je ne bomo dočakali nikoli. Čas pa NI naš zaveznik in iz dneva v dan bomo bolj zasužnjeni!"

Knjižici, vsaka bo natisnjena na 100 barvnih straneh, je možno kupiti v predprodaji do 6. 5., ob nakupu obeh hkrati pa dobite za drugo brezplačno poštnino (plačate torej samo eno poštnino)!

Tretji del, v katerem bo Miha Zimšek pisal o tem, kako se je sploh začela globoka država v Sloveniji (in seveda še veliko drugih tematik), bo izšel predvidoma 1. julija, v predprodaji pa bo kakšnih 14 dni prej.

Nakup 1. in 2. dela (ali samo enega) lahko opravite v spletni trgovini na www.cajtng.net/trgovina. Cena ene knjižice je 14,90 €.

Prijetno branje in uspešno spoznavanje globoke države želimo!

3. maj 2018

[...] 

Teja se je nasmehnila, njena babica pa je vzdihnila in nadaljevala.

»Zadnjič sem pozabila omeniti še eno pomembno stvar … Jadviga je imela poleg vsega, kar sem ti že povedala o njej, neke posebne moči.«

Našpičila sem ušesa. Posebne moči?

»Včasih je počela stvari, ki so druge pustile brez besed, celo mene, ki sem jo drugače tako dobro poznala. V takih trenutkih sem vselej pomislila: kako dobro to žensko v resnici poznam?«

Premolknila je. Nestrpno sem čakala nadaljevanje. Tejin pogled mi je povedal, da njena babica govori o nečem, česar tudi ona ne ve.

»Če se ne motim, sem ti omenila, da je bila Jadviga neke vrste ‘čarovnica’ oziroma da bi jo v srednjem veku tako označili? Da je verjela v neke svoje duhove, da imajo živali dušo in da jih zato ni jedla in tako naprej?«

»Ja, vse to ste mi povedali.«

Zmajala je z glavo. »Potem mi je še manj jasno, kako sem lahko pozabila omeniti to stvar. Eh, ta moja glava … Že dolgo ni več tako, kot je bilo. Ob vsem, kar sem ti povedala, nisem omenila, da je imela nadnaravne moči, s katerimi je včasih koga tudi pošteno prestrašila. Nekateri ljudje so se je zaradi tega izogibali, govorili so, da je – kajpak – čarovnica. Naju s tvojim dedom ni mogla prestrašiti, preveč rada sva jo imela. Zavedala sva se, da ima poseben dar, na katerega je treba gledati s spoštovanjem. A kljub temu je tu pa tam tudi mene in njega nekoliko spravila iz tira.«

Spet premolk. Uh, presneto, sem si mislila. Od firbca me bo razneslo.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. april 2018

[...] 

»Eh, saj ljubezni sploh ni,« je rekel s polnimi usti in se gugal na stolu. »Je samo kemično brbotanje in žuborenje, ki se poleže takoj, ko doseže svoj namen: zaploditev potomcev in nadaljevanje vrste. Prava ljubezen je praktično nemogoča. Če že pride do tega, da se dva prostovoljno združita (kakšna sreča je že to, da sta si oba všeč!), vsak od njiju s seboj prinaša goro predsodkov, pričakovanj in vzorcev, ki so tako trdno ukoreninjeni, da jih je skoraj nemogoče spreminjati. Človek prinaša s sabo vso mogočo prtljago, ki so mu jo že v ranem otroštvu oprtali na ramena starši, kasneje pa še družba; prinaša svojo izoblikovano podobo anime ali animusa, kalup, v katerega hoče po vsej sili vtakniti svojega partnerja. Ko pa mu to ne uspe, ker ima partner ponavadi precej drugačno obliko, kot jo ima tisti kalup, človek zažene vik in krik, pri priči zapusti partnerja, se loči od njega, tarna, kako je nesrečen in kako trpi, ker ga oni ne razume in ker je tako grozen, ker noče biti take oblike, kot je njegov kalup, ker se ne prilega njegovim pričakovanjem. Če bi v odnose vstopali samo svobodni ljudje, ljudje s praznim umom, očiščenim vsakršnih vzorcev in pričakovanj in sploh česarkoli, potem, mogoče … Otrok, ki bi že od rojstva živel v neobsojajočem in nepresojajočem okolju, med ljudmi, ki nikoli o ničemer in nikomer ne sodijo, ampak samo živijo – tak otrok bi zrastel v človeka s čistim umom in ta človek bi bil sposoben vstopiti v odnos z drugim človekom popolnoma neobremenjen in svoboden. In če bi se našla dva taka človeka, bi verjetno lahko ustvarila nekaj, čemur ti praviš ljubezen. Zdaj pa mi povej: koliko takšnih ljudi poznaš? Koliko takšnih ljudi v današnjem času in v tej naši izrojeni družbi sploh hodi naokrog po tem svetu?«

***

https://www.sanje.si/dnevnik-skulirane-sladostrastnice...

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

13. april 2018

[...]

»In, kako kaj ljubezen? Se razumeš s tvojim?«

Pogledala sem ga. Mirno je jedel, njegov obraz še vedno ni izdajal ničesar – razen rahlega, komaj opaznega poroga, s katerim je pospremil svoje vprašanje.

»Oh, nimam se kaj pritoževati, zelo dobro se razumeva.« Prikimal je, nato je sledilo še nekaj vprašanj o Aljoši, potem pa še o Alekseju Levu.

»Spomnim se, kaj si takrat govorila … o otrocih,« je rekel z nasmeškom.

»Ojej … spomniš se?« sem vprašala, nekoliko v zadregi.

»Ja … Govorila si, kako neodgovorno se ti zdi, da spravljamo nedolžne otroke na ta svet, ki je tako poln bolečine, trpljenja, vojn in sploh tako zjeban. In spomnim se, da si bila prva in zadnja punca, ki sem jo slišal razmišljati o teh stvareh na tak način. Bil sem navdušen nad tem, kako pametno razmišljaš.«

Nekaj znotraj me je prijetno pogrelo, ko sem videla, kako si je zapomnil vse, kar sem takrat rekla.

Zasmejala sem se. »Ja, tudi jaz se spomnim tega. Takrat sem bila še polna filozofije, potem pa me je zadelo življenje. In mogoče sem si z nenehnim razglabljanjem o tem, zakaj ni dobro imeti otrok in zakaj jih sama nočem imeti, kar sama enega priklicala. Saj veš, zakon privlačnosti … Vedno dobiš tisto, v kar usmerjaš svojo pozornost in energijo.«

Zamislil se je. »Misliš, da je to res vplivalo?«

»Zagotovo. A naj bo kakorkoli že, niti najmanj mi ni žal, da je tako, kot je. Le kako bi mi bilo lahko žal? Zdaj imam čudovitega sina, brez katerega si ne morem več predstavljati življenja.«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

[...] 

»Jadviga je bila pravzaprav zelo posebna ženska,« je nadaljevala. »Če bi živela v srednjem veku, bi jo gotovo označili za čarovnico in jo zažgali na grmadi. Na svojem vrtičku je gojila ogromno različnih vrst zelišč, s katerimi je znala pozdraviti številne tegobe in bolezni. Bila je neverjetno usklajena z naravo. Verjela je v neka svoja božanstva, pravila jim je duhovi. Duhovi zemlje, duhovi neba, duhovi vode, duhovi dreves … Verjela je, da ima vsako drevo svojega duha. In tudi, da imajo živali dušo. Zato je za svoje kokoši zelo lepo skrbela: jajca jim je s spoštovanjem vzela, a njih ni nikoli zaklala in pojedla. V bistvu ni jedla mesa nobene živali.«

»Kaj res?« sem vzkliknila. Zato torej vegetarijanske kuharice v njeni kuhinji! se je potrdil moj sum.

»Res, res. Spomnim se, da se je z mesom prenehala hraniti že, ko je bila še pri nas, v hiši mojih staršev. Za tiste čase je bilo to precej nenavadno. Sicer smo mesa jedli zelo malo – enkrat na teden, ponavadi v nedeljo, je vsak dobil en majhen kos in to je bilo vse. S tem smo bili zadovoljni. Ni bilo tako kot danes. Sveta pomagavka, včasih kar ne morem verjeti, kaj se danes počne s tem mesom. Eni se bašejo z njim, kot da ne bi imeli vseh kolesc v glavi. Človek nikoli ni jedel takšnih količin mesa, saj zato pa je danes tudi toliko bolezni. V mojih časih je bilo meso bolj neke vrste priboljšek, nekaj, kar si privoščiš vsake toliko, nikakor pa ne vsak dan in to cele gore. Sama se še danes držim tega: enkrat na teden en majhen kos, to mi je dovolj. No, Jadviga pa ni hotela niti tega. To se nam je zdelo kar malo čudaško. Mi smo se tako veselili tistega edinega dne v tednu, ko si bomo lahko privoščili košček mesa, ona pa je neke nedelje kar na lepem izjavila, da mesa ne bo več jedla, in rekla mojim staršem, da ju lepo prosi, da je nič ne sprašujeta in njen kos preprosto razdelita med ostale. Bila sta začudena, vendar sta jo pustila pri miru. Moja starša sta bila za tiste čase zelo tolerantna in precej odprtih nazorov. Enkrat sem pri mizi celo slišala svojo mamo, ko je Jadviga spet odklonila meso, zamrmrati: ‘Saj te razumem.’ Moja mama je bila zelo nežna duša; nikoli ni mogla prisostvovati nobenemu zakolu. Vedno, ko smo imeli koline, se je nekam skrila, da je ni nihče našel. Spomnim se, da sem jo enkrat slišala, kako je očetu s studom rekla: ‘Zakaj mora klavec vedno najprej spiti toliko žganja? Je mar kronik ali kaj?’ Oče se je nekaj izmotaval, ona pa je usekala: ‘No, no, kar pusti, saj vem: trezen se nikoli ne bi bil sposoben lotiti tega krvavega dela.’ [...]«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

»[...] Spomnim se, da sem jo včasih, potem ko je odšel od nje, napol v šali, napol zares vprašala, zakaj je vsa tako radostna in cvetoča. ‘Tvoj moški sploh ni zares tvoj, kako lahko to veš in si vseeno srečna?’ sem jo spraševala. Veš, kaj mi je odgovarjala?«

»Kaj?«

»Rekla mi je: ‘Veš kaj, moja draga Darinka, včasih se mi zdi tako še bolje. Poglej običajne zakonske pare: tako hitro se naveličajo drug drugega. Možem gredo njihove žene na živce in v gostilnah zabavljajo čeznje, žene pa so jih prej ali slej tako site, da jih niti gledati več ne morejo. Jaz imam pravzaprav velik privilegij. Imam ljubimca, ki se ga ne bom nikoli naveličala, ker ga za kaj takega premalo vidim. In isto velja zanj. Najina zveza tudi po mnogih letih ostaja takšna, kot je bila na začetku: vedno polna vznemirljivega pričakovanja naslednjega srečanja.’ Zmajala sem z glavo nad njo, obenem pa sem si morala priznati, da sploh ni neumna in da je v njenih besedah celo nekaj smisla. Ljudje smo res tako narejeni, drugega cenimo in ljubimo še najbolj takrat, ko ga ne moremo imeti ves čas ob sebi. Tisto, kar nam je vedno na razpolago, nekako izgubi svojo vrednost in postane samoumevno. A če zdaj pomislim, je šlo mogoče še najbolj za to, da se je z nečim pač morala tolažiti … Vedela sem, da s Karlom nista samo ljubimca, da je med njima nekaj mnogo globljega. Ko mi je govorila takšne stvari, se mi je vedno zdela nekako pretirano vesela … In v bistvu mi ni bilo ravno jasno, ali se samo šali ali pa misli popolnoma resno. Mogoče je potem, ko je ostala sama, snela masko in se na skrivaj zjokala. Kdo bi vedel.«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

[...] Marsikdo jo je imel za prvovrstno čudakinjo in se ji za hrbtom rogal, a njo je to prav malo brigalo. Če jo je kdo posmehljivo vprašal, zakaj noče jesti mesa, je odgovorila: ‘Zato, ker nočem jesti ničesar, kar ima oči. Nočem, da me na račun polnega želodca ponoči tlačijo more, v katerih vidim velike, prijazne kravje oči in pametne oči prašičev, ki me obtožujoče gledajo. Zakaj pa ne jeste psov in mačk? V čem so tako različni od krav, konjev in pujsov?’ Nekatere je s temi besedami pustila kot ribe na suhem. Zazevali so z odprtimi usti in niso vedeli, kaj bi lahko odgovorili. V takih trenutkih sem bila tudi jaz ponosna nanjo. Vedno so mi bili všeč ljudje, ki jih ni bilo strah razmišljati z lastno glavo. Ona je bila k temu mogoče nekako prisiljena, se mi zdi. Imela je tako težko otroštvo in mladost, da ji je preostalo samo dvoje: ali se zlomi in popolnoma izgubi vero vase in v življenje, ali pa se postavi na lastne noge, vzame svoje življenje v svoje roke in oblikuje neko svojo filozofijo, ki ji bo dala trdnost in moč, da lahko vztraja v tem krutem svetu in v njem vidi le še dobre stvari. Včasih, ko sva se pogovarjali o njenem otroštvu in življenju do takrat, ko je prišla k nam, o vsem, kar je morala pretrpeti, mi je rekla: ‘Veš, zdi se mi, da je največja moč človeka v tem, da je sposoben živeti v gnilem, pokvarjenem okolju, ne da bi se tudi sam pokvaril. Da preprosto ne podleže zunanjim vplivom, pa naj bodo ti še tako močni in prepredeni povsod okrog njega. Ne verjamem v tisto, kar so trdili naturalisti v prejšnjem stoletju: da je človek nekakšna posledica dednosti, okolja in dobe, v kateri živi. Ne, verjamem, da vse to vpliva nanj samo toliko, kolikor sam dovoli. Vidiš, jaz bi recimo lahko postala alkoholičarka in pretepačka ali pa, nasprotno, večna žrtev, ki bi vse svoje življenje kasirala samo udarce, misleč, da si drugega ne zasluži. Ko sem doma gledala očeta, kako se naliva z žganjem, bi lahko začela to tudi sama početi, ker bi mislila, da je normalno, če si vsak dan pijan. Ko sem gledala, kako pretepa mamo, ki se ni nikoli postavila niti zase niti za nas, svoje otroke, bi lahko začela misliti, da je to normalno, da si ženska to pač zasluži, da otroci to rabijo, in bi ta vzorec vlekla s sabo vse življenje, dokler se ne bi nekega dne znašla v jarku, pretepena do smrti. Ko so me tisti omejenci posilili, bi lahko mislila, da si tudi to zaslužim in bi mi na pot prišel moški, ki bi me izkoriščal in mučil ter me silil v ogabne stvari; ali pa bi se mi spolnost za vse večne čase priskutila, šla bi v samostan in tam strohnela. Ko sem bila prisiljena pomagati pri kolinah, gledati upiranje in smrtni strah prašičev, poslušati njihovo presunljivo cviljenje in pijansko kričanje klavca, bi lahko mislila, da je to normalno in da tako pač mora biti, ker na tem ljubem svetu za nas, ljudi, krono stvarstva, pač ni druge hrane kot trupla prestrašenih, izmučenih živali. Ne, nikoli ne bom verjela, da je človek žrtev okolja. Človek je žrtev samo toliko, kolikor to sam dopusti. Človek ima moč, ki se je niti zaveda ne.’ [...]

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

4. marec 2018

[...] 

Kako ji je bilo pri srcu, ko je čakala na svojega ljubega, da se bo spet za nekaj uric odtrgal od svojega družinskega življenja in se zatekel v njen objem? Kako ji je bilo preživljati noči sama, vselej sama, v prazni, hladni postelji, vedoč, da njen ljubljeni deli posteljo s svojo zakonito ženo? Je bila vedno tako tolerantna in potrpežljiva, kot tisočletja stara kamnita gora, ki le stoično, nemo opazuje bezljajoči, nori svet pod sabo? Mu res ni nikoli ničesar očitala? Ali pa ji je včasih počil film in je zmetala iz sebe ves gnev, vso bolečino, ves bes nad nepravičnim življenjem? Ali pa je to počela tiho, na skrivaj, nikoli pred njim, ker je vedela, da mu je že brez njenih izbruhov dovolj težko? Morda jo je bolečina razžirala od znotraj in jo sčasoma povsem razjedla, da je zaradi nje umrla … Ali pa se je na takšno življenje navadila, zamahnila z roko in si rekla: »Kurc gleda,« se preprosto veselila podarjenih trenutkov, ki jih je lahko preživela z njim, našla radost in izpolnitev v drobnih, vsakdanjih stvareh, v miru, ki ga je lahko končno neomejeno uživala, gojenju zelenjave na velikem vrtu, zalivanju rož in sprehajanju po gozdu, večernem posedanju na klopci pred hišo in opazovanju sončnega zahoda, poslušanju skrivnostne tišine, ki se je zvečer prikradla iz gozda, branju dobrih knjig in razmišljanju o stvareh, ki so v življenju pomembne …

Se je sprijaznila s tem, da si ljudje drug drugega ne moremo lastiti, da niti najbolj ljubljeni in najbližji človek ne more biti naša last? Da je vsakdo vedno sam, ne glede na to, kako obrneš …

Nikoli ne bom vedela. Česa vsega ne bomo nikoli vedeli. Človeška srca so kot brezdanji, temni vodnjaki, polni skrivnostnih svetov, v katere nikoli ne stopi človeška noga; vstop imajo le duše, ki si lastijo te svetove in ki v njih dihajo in utripljejo in živijo morda še bolj zares kot v svetu, v katerem se giblje in diha telo človeka.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

19. januar 2018

[...]

Je to prirojena ženska bolezen? To, da ženska steguje roke k moškemu, ki je ne vidi? Da se meče pred noge tipu, ki je ne jebe pet posto? Medtem ko ima pred nosom moškega, ki jo ljubi in bi vse dal zanjo, tudi umrl bi zanjo; a ona ga nekako ne vidi, ta moški zanjo nima tolikšne vrednosti, ker je tako dosegljiv in ji po njem ni treba hrepeneti, hrepenenje pa je nekaj, kar ona krvavo potrebuje. In zato se raje obrača k moškemu, ki mu visi dol zanjo, ker je on tisti, po katerem lahko hrepeni in bo hrepenela, dokler bo živa, ker ve, da ga nikoli ne bo dosegla. Če pa bi se to po neverjetnem spletu okoliščin kdaj le zgodilo, bi tudi ta moški prav kmalu zgrmel z njenega piedestala pomembnosti, ker bi postal dosegljiv.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

18. januar 2018

[...]

»No, pa mi povej,« sem rekla, »zakaj me vedno tako gledaš, če pa do mene ne čutiš ničesar? Boš rekel, da je to normalno in da se vsi tako gledajo? Ali pa ti res vsakogar tako gledaš?«

To ga je očitno presenetilo. Pogledal je stran.

»Nikoli nisem rekel, da do tebe ne čutim ničesar.«

»Pa tudi tega, da karkoli čutiš, ne.«

»No ja, verjetno res ne …«

Obrnil se je spet k meni.

»Zakaj te tako gledam, sprašuješ … Pa se ti res zdi, da te gledam na poseben način?«

Nepotrpežljivo sem dvignila obrvi in ga strmo pogledala. Halo?! Spet je pogledal stran, proti obzorju, in spet se mi je zazdel silno otožen.

»Gledam te, ker se mi zdiš lepa. In ker se mi nekaj v tvojem pogledu zdi tako znano … Kot da te poznam že od nekdaj.«

Poslušala sem ga z izbuljenimi očmi. Medtem ko je govoril zadnje besede, se je sanjska scenografija okrog naju povsem naravno spremenila: nisva bila več na obali, ampak v gozdu. Sedela sva na robu jase, na kateri se je mirno pasel par srn.

»Če bi bila samo lepa,« je nadaljeval, »bi te pogledal samo enkrat, potem pa bi pozabil nate. Videl sem že vse preveč žensk z lepo fasado, a brez vsebine. Ti si drugačna. V tebi je nekaj več. Tvoje oči me privlačijo in ne morem se upreti, da ne bi vedno znova strmel vanje. Zdi se mi, kot da sem jih že nekje videl, že veliko prej, preden sem srečal tebe.« 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

13. januar 2018

[...]

Takoj po novem letu je umrl moj ded. Preminil je naravne smrti, vse do zadnjega dne odličnega zdravja. Doživel je častitljivo starost, ne poznam veliko 95-letnikov, sploh pa ne tako vitalnih in zdravih ljudi tako visoke starosti. Kljub temu dejstvu in navkljub temu, da se vsi zavedamo, da je imel lepo življenje, se je z njegovo smrtjo težko sprijazniti. Bil je nekakšna korenina, ki je vse druge, tudi veliko mlajše od sebe, držala pokonci. Če je bilo kdaj komu težko in se je bal, da ne bo vzdržal svojega bremena, se je samo spomnil na deda in takoj mu je bilo lažje. Tudi jaz sem to počela. Vse nas je opogumljal in nam vlival voljo do življenja. In zdi se mi, da je imel mene še posebej rad. Ko sem bila še majhna punčka, me je vedno, ko me je zagledal, stisnil v objem, vzkliknil: »Lučkica moja!« in me cmoknil na čelo. Ko sem bila starejša, me ni nikoli pozabil potrepljati po ramenu ali roki in me vprašati, kako sem. Včasih, če sva se videla le od daleč, mi je samo pomežiknil, kot da imava neko skrivnost, samo midva. Neizmerno sem ga imela rada in težko se sprijaznim z dokončnim dejstvom, da ga ni več tu.

Začetek novega leta je bil torej zaznamovan z žalostjo ob slovesu od njega, ki smo ga imeli za skoraj nedotakljivega; s skrbmi ob pogrebu in vseh teh formalnih zadevah, s spomini in grenko-sladkim obujanjem njegovega bogatega življenja. Potem je prišla na vrsto zapuščinska razprava. In izvedela sem nekaj, kar me je dobesedno vrglo na rit.

Moj ded, moj ljubi ded, ki mu ne bom mogla nikoli izkazati svoje hvaležnosti, mi je zapustil kos zemlje in manjšo hišo. In to v Brežni vasi.

Ja, prav tam, kjer živi Vlado.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

22. november 2017

V trgovini je bil cel kup mulcev, srednješolcev, ki so v dveh vrstah čakali na blagajno. Mularija kakih šestnajstih, sedemnajstih, osemnajstih let. Ponavadi, ko vidim takšne pubertetnike, pomislim: ti so morali biti vsi rojeni po letu 2000. Ali pa tam nekje. Leto 2000 je zame še vedno skoraj kot nekaj, kar je bilo včeraj. Vsa ta leta, ki so se nabrala čez, se zgolj z vrtoglavo hitrostjo nizajo eno za drugim na rep dvatisočice. Že skoraj celih osemnajst let je minilo od takrat. Leta 2000 sem imela 14 let, bila sem na koncu osnovne šole, dobila sem prvo menstruacijo, zaljubila sem se … Vse to in še kaj se je dogajalo tisto leto. Vsi ti mulci, ki jih dandanes videvam, skoraj vsi po vrsti višji od mene, glasno preklinjajoči in sveto zaverovani v svojo odraslost, vsi ti mulci pa takrat še niti rojeni niso bili. In spet se zavem, kako neverjetno hitro gre čas. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

20. oktober 2017

[...]

Pred kratkim sem prebrala prvo knjigo iz serije Transurfing realnosti z naslovom Prostor različic. Ne bi mogla reči, da je tema te knjige zame nekaj novega in nikoli prej slišanega, sem pa kljub temu izvedela tudi nekaj povsem novih stvari. Recimo, skrivnostno področje sanj. Kaj se dogaja, ko sanjamo? Po besedah avtorja se človekova duša medtem, ko njegov razum spi ali zgolj dremlje, potika po nerealiziranih sektorjih v prostoru različic. Povedano drugače, duša obišče tiste svetove, ki v naši trenutni realnosti niso materializirani, a zaradi tega niso nič manj resnični. Sanje torej sploh niso iluzija. Niso izmislek razuma, ampak so slike, ki jih razum gleda, posreduje pa mu jih duša. Ta lahko potuje tudi v preteklost in prihodnost ali pa si zgolj ogleduje vse, kar bi lahko bilo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

30. september 2017

Včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … in za njo zima. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje že tako divje hitro, da si lahko srečen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja vsega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali. (Milan Kundera, Neznosna lahkost bivanja, str. 281)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

27. april 2017

[...]

»Človeštvo ni pomembno. Človekov lastni jaz je tisto, česar ne smemo izdati.«

»Kaj pa če bi kdo dejal, da Hitler ni izdal svojega lastnega jaza?«

Obrnil se je.

»Prav imate. Ni ga. Toda milijoni Nemcev so dejansko izdali sami sebe. V tem je bila tragedija. Ne v tem, da je imel en sam človek toliko poguma, da je bil zloben. Ampak v tem, da milijoni niso imeli poguma, da bi bili dobri.« (John Fowles, Mag, str. 159)

 

Kolektivna krivda … Da, Hitler je bil pošast, o tem ni dvoma. Toda stvar je v tem, da nikoli, za nobeno stvar, ki se na svetu zgodi, ni kriv en sam človek. Še bolj kot njegova zloba je pošastno dejstvo, da mu je bilo toliko ljudi pripravljenih slediti; toliko mogoče čisto dobrih, običajnih ljudi, ki so se pod vplivom nekoga drugega spremenili v zaslepljene pošasti. En sam človek ne more uničiti celih narodov. Tam, kjer se združi masa ljudi, pa se lahko rodi nepredstavljivo – v dobrem ali slabem smislu. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

15. maj 2016

Požvižgam se na to, kaj naj bi bilo prav, kaj naj bi bilo bolje za otroka, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj je tisto, kar delajo vsi. Nihče drug razen mene nima napotkov za moje življenje, nihče drug z njim ne razpolaga, nihče drug ne bo vzgajal mojega otroka. Ne hodi v vrtec in mogoče nikoli ne bo; in kaj potem? Ljudje imajo očitno preveč časa, glede na to, kako vneto se vtikajo v to zadevo. Dandanes vlada že nekakšna vsesplošna vrtčevska psihoza. Kdor ni v vrtcu, je že a priori čudak. Pardon, njegovi starši so. Ne hodi v vrtec? Kdo pa ga potem čuva? A mama je doma? Ne hodi v službo?! Otrok ima že eno leto, mama je pa še vedno doma?!

Ja, mama je doma, ker ji je lepo z lastnim otrokom, če lahko to verjamete. Mama je mnenja, da je za otroka dobro, če je veliko z njim, vsaj prvi dve, tri leta življenja. Mami se ne zdi prav, da bi svojega otroka obesila na grbo tujim ljudem, medtem ko bi šla sama garat za tuje cilje, ker pač verjame, da to ni vse, zaradi česar smo na svetu, verjame, da je še nekaj več. Kakšna naivnica, kajne? Sanjačka … Živela bo pa od ljubezni, najbrž.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

22. april 2016

Neskončno sem uživala ob branju tega odličnega romana ob sončnih, toplih popoldnevih na klopci v parku, medtem ko je Aleksej Lev spal v vozičku. Ob takih priložnostih pomislim, kako malo rabim, da sem srečna. Sreča je pri meni največkrat pogojena s tem, da se lahko posvetim sebi, se poglobim vase in v drobne stvari, ki jih moja duša obožuje. Če uspem svojo dušo kolikor toliko redno oskrbovati z malenkostmi, ki jih ljubi, sem srečna.

Branje tega romana je bilo ena od teh malenkosti. Vedno znova sem se našla v zgodbi, se poistovetila z junaki.

 

Saj ni vredno, da bi se človek zaradi tega počutil slabo. Pametni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt dolgočasnih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvažnejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Pomembno je, da vedno veš, kdo si. (Richard Yates, Krožna cesta, str. 31)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

Sprašujem se: je mogoče ljubiti dva človeka? Ne mislim na tisto univerzalno, kozmično ljubezen, prek te je mogoče ljubiti vse ljudi; mislim na ljubezen med moškim in žensko. Je mogoče, da ženska ljubi dva moška? Ali pa moški dve ženski?

Tu se lahko pojavita dva potencialna problema. Prvi je v tem, da je vprašljivo, koliko časa lahko človek – recimo, da je ženska – vzdržuje to razdeljenost svojega srca in svoje ljubezni, ki jo mora v enaki meri, ‘bratsko’ deliti na dva dela. Drugi problem je v tem, ali se ljubljena moška strinjata s tem, da sta dva. Da vsak od njiju ve, da pač ni edini. Sicer obstaja možnost, da ženska nobenemu od njiju ne pove za drugega in tako vsakega od njiju drži v veri, da je zanjo edini. A to je možnost, ki je rezervirana za duhovno zaostale duše. Ženska, ki je zavestna, ki je duhovno prebujena, bo, če se bo že znašla v takšni situaciji, obema ‘prizadetima’ osebama odkrito povedala, kako čuti, za kaj pri vsem skupaj gre in da se pač – vsaj za zdaj – ne more odločiti samo za enega od njiju. In če ima opravka z moškima, ki sta – podobno kot ona – visoko duhovno zavedna, ne bo imela posebnih težav z njima. Kajti zaveden človek ne pozna ljubosumja, posesivnosti in posedovalnosti, zato dopušča tistemu, ki ga ljubi, da je to, kar je – in nič drugega. Pušča mu popolno svobodo. Ne veže ga nase in se tudi sam ne veže nanj. Sprejema ga točno takšnega, kot je, in ne čuti niti najmanjše težnje po tem, da bi ga spreminjal.

Kdo bi torej vedel … Verjetno je mogoče, vendar je tudi težko. Presneto težko. V družbi, kakršno imamo zdaj, je nekaj takšnega zagotovo težko izvedljivo, če pa že, je najlažje ob pomoči laži. A prav laž je tisto, kar vodi v razkroj.

Predvidevam, da je vse odvisno od duhovne zrelosti ženske in/ali moškega, skratka vseh vpletenih. Če je duhovna zrelost dovolj velika, je vse mogoče. Mogoče je enako močno ljubiti dva človeka, zakaj ne? Če je v srcu dovolj ljubezni, toliko ljubezni, da se razliva čez, čez robove srčnih prekatov, potem ni nobene ovire. In tistih dveh, ki sta ljubljena, ne bi smelo motiti to, da nista edina; saj vendar vsak od njiju dobiva svoj delež ljubezni, ki mu pripada, mar ne?

Eh, težko, težko … Za to je treba nadčloveka …

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

Lahko bi si že enkrat vbila v glavo, da mi ni treba laziti po kolenih za moškim. Lahko bi mi že enkrat postalo jasno, da bo moški tisti, ki bo prosil mene in se plazil za mano. Nikoli več mi ne bo treba od nobenega tipa slišati »pridi k meni, če hočeš«, ampak bom poslušala samo »pridi k meni, prosim te!« ali pa, še bolje, bo kar sam prišel k meni. Kadarkoli, kamorkoli, od koderkoli.

Morda se je vse do zdaj zdelo, kot da nimam več niti kančka samospoštovanja, zato pa naj se od zdaj naprej vidi, da ga vsaj za trohico le imam.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

14. oktober 2009

Sicer pa svet ni naklonjen ljubezni. Ne predani, iskreni, brezpogojni, strastni, prvinski ljubezni. Naklonjen je samo trem stvarem: denarju, denarju in denarju. Sita sem tega, da se vse vrti okrog denarja. Če nimaš denarja, celo, če ga nimaš dovolj, ne moreš nič; lahko samo crkneš. Preseda mi ta nenehna gonja za denarjem in materialnimi dobrinami, to panično služenje denarja in še bolj panično zapravljanje.

Zasužnjeni smo. Pozabili smo, kako biti brezskrbni in srečni, pozabili smo na svoje korenine in svoje bistvo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)